Oto nosorog

10-letni Tomo – gikovsko nadarjen, primerno odtujen in sramežljivo zaljubljen, bolj ali manj prepuščen samemu sebi in svojim fantazijam – nariše žoltega nosoroga, ki kakopak oživi (res groteskno rojstnodnevno darilo za njegovo muzo), toda tale precej statična danska animacija, posneta po otroškem bestsellerju Oleja Lunda Kirkegaarda, ki je pri osemintridesetih med potjo domov zmrznil, potem zanj nima kakih silnih idej, ampak se raje posveča množici drugih likov, ki pa Otu ne sežejo do kolen.

Udar ljubezni

Sta se poročila zaradi denarja ali iz ljubezni? To je kakopak večno vprašanje. Predvsem pa je to večno filmsko vprašanje. Filmi se vedno vrtijo prav okrog denarja in ljubezni, pri čemer se denar in ljubezen najprej kažeta kot alternativa (ali denar ali ljubezen), na koncu pa se izkažeta za nujnost (denar in ljubezen).

Sivolasi žigolo

Woody Allen igra najraje sebe. V Sivolasem žigolu igra zvodnika, ki igra Woodyja Allena – nevrotičnega newyorškega Žida, sicer propadlega knjigarnarja, obsedenega s seksom, osamljenostjo in staranjem.

Orgazam v Gromki

Zgodba o novem valu na tleh nekdanje Jugoslavije je v zadnjih letih postala stalna spremljevalka kulturnih strani v medijih, pa tudi javnih razprav in čisto prijateljskih debat, saj je večina prvakov tega edinstvenega obdobja nedavno obeležila svojo trideseto obletnico.

Avey Tare’s Slasher Flicks: Enter the Slasher House

Četverici iz baltimorskega Animal Collectiva je pred dvema letoma uspelo ubežati pred morebitnimi nadaljnjimi izleti v pop vode, pred katere jo je postavil uspeh albuma Merriweather Post Pavilion. Za dva najvidnejša člana in ustanovitelja skupine, Panda Beara in Aveyja Tara, ter njune stranske ali samostojne projekte pa tega ne bi mogli reči.

Viktor Pelevin: Sveta knjiga volkodlaka

Pelevinov Čapajev in Praznota je ortobudistični zgledni roman, ki se napaja pri fronti za takojšnjo osvoboditev vseh živih bitij pod vodstvom neustrašnega tulkuja in v povezavi z mitskima stripovskima osebama iz časov oktobra, ki sta se zrinili v naslov, lisicodlaka sukub, glavna v Sveti knjigi volkodlaka, pa je pognala v domišljiji taoističnih lovcev na demone. Lisičja prostitutka, ki z repom ponuja iluzijo erotike, da lahko med umišljenim mečkanjem in kar je tega klientom izpije del seksualnega čija, je v sodobni Moskvi nenavadna pojava. Mojstrica iluzije, zapeljiva kradljivka energije, ki daje taksistom lekcije iz narave trpljenja in – drugače od Šakjamunija – je brezčasna in anahrona. Nič čudnega, saj je stara več kot dva tisoč let. Oziroma toliko se sebe spomni za nazaj.

Albert Camus: Srečna smrt

Z nekaj zadrege. Dasiravno ga je napisal že konec tridesetih let, ga do svoje smrti leta 1960 ni nikoli objavil. Torej roman, ki se mu je avtor odrekel. Oziroma natančneje – glavnega junaka, miljé in smrt je v naslednjih letih tako predrugačil, da je nastal roman »Tujec«. Ker je Camus nekaj dal na svoje ime, z romanom, ki ga je sam presegel, ni imel kaj početi, razen da ga je držal v predalu. Bil je zvest svoji filozofiji, v kateri njegovi junaki ne delajo samomorov, pa naj bo življenje še tako boleče. A to je bila njegova usodna napaka, zakaj dediči in založnik so celo iz odloženega rokopisa napravili biznis.

Bine Kordež

Bine Kordež je še vedno videti, kot da je pravkar stopil z jadrnice, čeprav bo kmalu leto dni, odkar je začel prestajati šestletno zaporno kazen. Nekoč uglednega poslovneža, menedžerja leta 2007, javnost zdaj pozna kot prvega tajkuna, ki je moral v zapor. Sam zase trdi, da to ni. Ne trdi, da je nedolžen. Pač pa, da za svoje grehe plačuje visoko ceno, drugače od drugih soodgovornih za prevzem Merkurja. Oni, posebej omenja domače in tuje avtorje napovedi gospodarskih gibanj ter bankirje in regulatorje trga, so pač spremenili napovedi ali se kako drugače prilagodili. Zapora ne doživlja tragično – zaposlil se je z analiziranjem javnofinančnih podatkov v preteklosti in sedanjosti –, pač pa nanj gleda kot na pomembno življenjsko izkušnjo.

Nebraska

Če hočete videti vrhunski road movie, potem si poglejte elegično, romaneskno, črno-belo Nebrasko. Zelo spominja na Lynchevo Resnično zgodbo, zato tudi ves čas čakate, da se bo na lepem prikazal Richard Farnsworth ali pa vsaj Harry Dean Stanton. Ni treba, saj prvega in drugega zelo dobro nadomešča Bruce Dern, ki igra Woodyja Granta, ostarelega, iztrošenega, zapitega, precej senilnega in odsotnega mizantropa s fiksno idejo: da je zadel glavni loterijski dobitek, milijon dolarjev, po katerega mora zdaj v Lincoln (Nebraska).

Transcendenca

Se spomnite simultano izvedenih bombnih ali pa letalskih atentatov Al Kaide? No, Transcendenca, mračni, morbidni, eko-teološki tehno triler, se začne s simultanimi bombnimi atentati na high-tech laboratorije, ki so razvijali umetno inteligenco, toda atentatorji niso kaki islamisti, ampak tehnoludisti, tehnofili, ki so se spreobrnili v tehnofobe: v razbohoteni tehnologiji vidijo grožnjo človeštvu in prehud poseg v evolucijo, zato zvenijo kot krščanski fundamentalisti, ki pravico do poseganja v evolucijo priznavajo le Bogu, in kot hayekovski neoliberalci, ki pravico do poseganja v družbo in zgodovino dopuščajo le spontanemu, nevtralnemu, objektivnemu mehanizmu, kakršen je trg, njihov Bog.

Ničelni teorem

Ker v Gilliamovih filmih vedno iščejo sveti Gral, za katerega se potem izkaže, da je tako nesmiseln kot vprašanje, kakšen je smisel življenja, izgleda Ničelni teorem kot metagilliamovski film, kajti Qohen Leth (Christoph Waltz), tesnobni heker, ki živi v hologramski, pikselski, kisli, morasti, avtomatizirani distopični retro prihodnosti, dobi prav nemogočo nalogo: mračnjaška korporacija, ki jo vodi Management (Matt Damon), mu naroči izdelavo “ničelnega teorema”, zapletene matematične enačbe, ki bi pojasnila smisel življenja. Kar je približno tako, kot bi abstrakciji rekli, naj o sebi govori v tretji osebi.

Rio 2

Papagaja Blu in Jewel, zdaj ponosna prebivalca Ria, s svojimi tremi paglavci, verjetno bodočimi nogometaši (ali karnevalskimi sambisti), odfrlita v amazonsko džunglo, toda ko pristaneta, ugotovite, da tam nista le zato, da bi pohlepnim korporacijam, ki uničujejo pragozd, nalila čistega, ampak tudi zato, da bi lahko odigrala tropsko verzijo Njenih tastarih, kajti sredi džungle odkrijeta izgubljeno “modro” pleme, njene tastare, ki komaj čakajo na papagajsko repriziranje dobro znanih sit-komskih klišejev in glasbene točke, še utrudljivejše od klišejev, Blujeve hipohondrije in mrčesa.

Zvončica in piratska vila

Ko zlobna vila ukrade modri prah s čarobno močjo, najprej pomislite, da vas čaka disneyjevska predelava Gospodarja prstanov, toda v resnici je to le priložnost za poskočni duet dveh Disneyjevih franšiz, tiste o neverlandski Zvončici in one o piratih s Karibov, le da je kapitan Kljuka tu za Zvončico to, kar je Ken za Barbiko.

Nalezljivi indietroniki

Po šestih letih so k nam znova, tokrat že tretjič, prišli cenjeni nemški indierock elektroniki The Notwist. Vmesni čas so si fantje, ki vse od nastanka prvega albuma v začetku devetdesetih let kritiško javnost navdušujejo s spretnim spajanjem različnih žanrov, vzeli za nov album Close to the Glass, ki so ga v začetku leta izdali pri kultni seattelski založbi Sub Pop. Že večkrat smo jih ujeli igrati, ne samo v Ljubljani, tudi na Dunaju. In tudi tokrat so dokazali, da so eden tistih bendov, ki ga je preprosto treba videti v živo, šele takrat se ti bavarski posebneži, ki ne skrivajo svojega simpatiziranja s hip-hopom, namreč pokažejo v pravi luči.

Kelis: Food.

Pred izidom albuma Food je največ pozornosti zbudila novica, da se je Kelis po sodelovanju z založniškimi velikankami šesto ploščo odločila izdati pri neodvisni založbi. In to ne katerikoli. Dom so ji ponudili pri cenjenem britanskem založniku Ninja Tune, ki že skoraj četrt stoletja sooblikuje aktualne (sredinske) trende.

Carlos Ruiz Zafón: Ujetnik nebes

Zafón, beremo, nalaga in lepi romane tako, da jih je mogoče brati skupaj ali posebej, učinkovali naj bi kot zaključene celote, hkrati pa se povezovali v cikle, ki obdelujejo večje sklope in se medsebojno oplajajo, dopolnjujejo. Dober trik; romani delajo reklamo in bralca usmerjajo na svojo ožjo žlahto, hkrati pa spodbujajo vstop v megastrukturo kjerkoli, brez slabe vesti, če nimamo predznanja.

Iztok Geister: Newyorški dnevnik

Pisatelj, ki je svojo poetiko, se pravi literarne junake, prikazoval skozi odnose do prirode, je roman vpel med nebotičnike metropole.

Teden za obiske

Rosvita Pesek je v ponedeljkovih Odmevih gostila Natašo Pirc Musar, ki bo čez poldrugi mesec postala njena šefica. Kot smo izvedeli v uverturnem prispevku Sekuja M. Condeja, so nasprotniki bodoči generalni direktorici nacionalke že nadeli vzdevek Buldožer. Očitno to še ni vse, kar se tiče gradbene mehanizacije, ker je NPM ob svojem imenovanju napovedala, da bo pripeljala tri »svoje ljudi«, torej verjetno še bager in mešalec.

Nimfomanka – 2. del

Zdaj, štiri ure po tem, ko je evnuški Seligman (Stellan Skarsgård), samozvani “devičnik”, pred svojo hišo našel pretepeno Joe (Charlotte Gainsbourg), samozvano “nimfomanko”, se vprašate: zakaj se ne pofukata? Zakaj raje govorita kot fukata?

Epizoda v življenju zbiralca železa

Pozabite na Kusturico. V življenju bosanske romske družine, ki jo vodi Nazif (Nazif Mujić), zbiralec starega železa, veteran bosanske vojne, ni nobenega magičnega realizma. Njihova hiša ne leti po zraku, ampak so stisnjeni k tlom – revščina ima odurno in stresno gravitacijo. In tudi odpotovati nimajo kam. Nihče jih ne čaka.

Krvne vezi

Če se v filmu kdo fiksa, še posebej ženska, potem takoj zaslišimo Velvet Underground. Spomnite se le Zemeckisovega filma Flight. To je kliše. In Krvne vezi ga kupijo. A ni ne prvi ne zadnji.

Bela in Sebastijan

Tisti, ki so naveličani digitalnih fabrikacij naravnih lepot, se bodo v temle otroškem filmu, posnetem po slovitem romanu Cécile Aubry, naužili deviških in brezčasnih lepot francoskih in švicarskih Alp, toda leta 1943 teh silnih lepot ne ogrožajo klimatske spremembe, ampak nacisti, ki hočejo ugotoviti, kdo iz Francije v Švico tihotapi Žide.

Pet zasanjanih in eden spejsi

Z njihovo glasbo se družimo že dolgo, zdaj pa smo končno dobili priložnost priznano islandsko skupino múm, ki jo že dobrih petnajst let po rokah nosi tako stroka kot oboževalci, srečati tudi v živo. Že res, da je ponudila nekoliko prekratek program, a dovolj dolg, da smo zlagoma preleteli njihovo ustvarjanje, vse od intimno umirjenih skladb do tistih bolj poskočno igrivih z njihovega zadnjega albuma. Za tiste, ki jih morda ne poznate, múm skupaj s sorojaki Sigur Rós oblikujejo islandsko zvočno krajino in so vitalni člen te živahne in živopisne glasbene scene.

De La Soul: Smell the D.A.I.S.Y.

Posthumni albumi imajo dva glavna namena. Prvič, nagovarjajo predvsem fene mrtvega izvajalca, zanje so manjkajoči košček sestavljanke. Drugič, takšne plošče polnijo blagajne založb, s katerimi je glasbenico ali glasbenika vezala pogodba. Tako se ne zgodi ravno pogosto, da bi posthumni albumi pomenili kaj prelomnega ali bi ustvarjali zvezde. Še kadar se je to zgodilo, je šlo po navadi za že pripravljen album, ki je izšel takoj po nenadni izvajalčevi smrti.

Vicenç Pagès Jordà: Sreča ni popolna

»Sreča ni popolna, manj...« je eden od grafitov v kampusu, ki študentarijo opozarja, da vedno nekaj manjka, da je do popolnosti nemogoče priti. Tudi priložnost, ob kateri se grafit spremeni v morebiten epitaf, je precej nepopolna, ne le da manjkajo nekateri ožji tovariši s fakultete, drugi govorijo drug mimo drugega in se bolj kot z žalovanjem ukvarjajo z dizajnom in imidžem prireditve in nastopajočih.

Izjemna resničnost

Kjer ni fovšije, je za vse dovolj, in to očitno velja tudi za naš miniaturni medijski prostor. POP TV se je specializirala za šove, v katerih voditelji gostijo voditelje drugih šovov na POP TV, medtem pa se je Planet TV specializiral za serijsko produkcijo resničnostnih šovov, pri čemer najnovejšega razglašajo za nič manj kot družbeni eksperiment. V njem si bo deset ljudi dvajset dni delilo eno hišo in predvsem eno kopalnico; pol je mlajših od 30, pol starejših od 60 let. Oddaja Naša generacija, ki je na sporedu ob četrtkih, naj bi s sobivanjem dveh generacij preverila, koliko držijo stereotipi o eni in drugi.

Noe

Bog je bil kot filmar – ker s prvo verzijo svojega scenarija ni bil zadovoljen, jo je vrgel v smeti. Svoj scenarij je začel z Adamom in Evo, potem pa ugotovil, da bo to preslab film, zato ga je začel še enkrat – z Noetom (Russell Crowe), Setovim potomcem, ki dobi božji “signal”, da naj zgradi orjaško barko ter reši svojo družino in po en par vsake živalske vrste (kje so dinozavri?), preostalo človeštvo pa prepusti vesoljnemu potopu, sicer maščevanju strašnega, krutega, sadističnega Boga.

Stotnik Amerika – Zimski vojak

Zimski vojak, neskončni popkorn, kar poka od akcijskih ringelšpilov, turbulentnih pregonov, gikovskih igračk, stripovskih hvalnic svobodi, mežikanja topikam dneva (ameriška brezpilotna letala, globalno prisluškovanje, Kijev kot del Rusije), matinejske predvidljivosti, patriotskih iger in neposredne nevarnosti, ki jo predstavlja ruski bionični “Zimski vojak”, tako da Stotnik Amerika (Chris Evans), superjunaški supervojak z nindžaželvjim superščitom, stripovska transfiguracija Edwarda Snowdna, in njegov marvelski entourage – Črna vdova (Scarlett Johansson), Sokol (Anthony Mackie) in Nick Fury (Samuel L. Jackson) – dobita misijo nemogoče, ki jo je Hollywood vzel tako resno, da je režijo prepustil režiserjema komedij, Robertu Redfordu, ki je kot Kondor anticipiral Stotnika Ameriko (v dobrem in zlu, heh), pa omogočil, da po dolgih letih spet igra v megahitu.

Abeceda

Erwin Wagenhofer se je v dokuju Mi hranimo svet spraševal, kako to, da gre toliko hrane v nič, v dokuju Denar sveta grobar pa, kako to, da gre v nič toliko denarja. V Abecedi se sprašuje: kako to, da gre v nič toliko izobrazbe?

Don Jon

Ni pravilnega seksa, učijo filmi. Spomnite se le Sramote – ali pa Nimfomanke. Eden izmed partnerjev vedno preveč uživa. Na eni strani je vedno preveč užitka. In nikoli ne vemo, kdo – kateri izmed partnerjev – zares uživa. Jacques Lacan bi rekel, da “ni spolnega razmerja”.