Dekle z zmajskim tatujem

Če ste se pred nekaj leti vozili po Italiji, ste na vsakem vogalu zagledali skladovnice Larssonove trilogije Millenium. Na črpalkah so imeli skladovnice ponavadi kar na treh koncih. Potem je vse to bušnilo tudi k nam. Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo. Vmes so trilogijo, ki je postala globalni bestseller, ne, superseller, ekranizirali, lokacije, na katerih se dogaja, pa so prelevili v romarske točke in tematske parke, da ne govorimo o biografijah Stiega Larssona, ki se množijo kot spletne teorije zarote.

Sherlock Holmes: Igra senc

Igra senc – nadaljevanje Sherlocka Holmesa, ki je najslovitejšega rezidenta londonskega Baker Streeta prelevil v bondovskega kung-fu die-hardista – ve, kdaj se dogaja (leta 1891), obenem pa se tudi zelo dobro zaveda, kdaj je bila posneta in kdaj se bo tržila: v času vojn, terorja, džihadizma, bombnih atentatov, globalnih napetosti in anarhističnih »groženj«.

Mojca Kumerdej: Temna snov

Podobno, kot je menda v vesolju neugotovljiva in neulovljiva temna snov v prevladi, je tudi v psihiki junakov druge zbirke kratkih zgodb Kumerdejeve vse polno stvari, ki so celo njim samim neznane, neosvetljene. Gre za skrivnosti in potlačitve, ki nevidno brbotajo pod vsakdanjim in samo čakajo, da bodo planile na dan, tudi v radikalni in presenetljivi obliki.

Anton Komat: Varuhi vrbovega gaja

Avtor je iz drže ekološkega misleca in aktivista prešel v fikcijo, ki pa je dejansko realistična. Skupina mladostnikov najde svojo identiteto v spopadu s starši in vladajočo potrošniško mentaliteto, njihova vrednota postane tovarištvo, ki se plete v obrambi gozda, ki ga skuša posekati skupina novih pridobitnikov, da bi na njegovem mestu postavila polnilnico z vodo oziroma golfišče. Zgodba kajpak dobi formo ekokriminalke in na koncu pripelje v zmago dobrega nad zlim.

Od incidenta do diskurza

Pričakovali smo, da bo v nedeljo zvečer glavno vprašanje na domači televizijski sceni, kateri »srečnež« bo po koncu daleč najbolj dolgočasnega resničnostnega šova vseh časov, Kmetija išče lastnika, postal novi lastnik te bojda tako zaželene kmetije.

Spretno ukrivljanje popa

Nigerijski pevki Nneki je v zadnjih treh letih uspel veliki met. Ne samo, da ji je v navezi z manjšo založbo Yo Mama, na katero je naletela po naključju, ko je po begu iz domovine v Hamburgu študirala arheologijo in antropologijo, uspel preboj v evropskem prostoru. Premagala je višjo oviro – s posebno mešanico soula, reggaeja, popa in hiphopa se je zrinila na zaprti in komolčarski trg v ZDA. A najtežja naloga je verjetno bila, da je danes prepoznavna izvajalka tudi doma v Nigeriji. Po ogledu Nnekinega živega nastopa se zazdi tudi ta misija nemogoče povsem mogoča.

Goran Bare & Majke: Teške boje

Nove Majke? Ne, novi Goran Bare z bendom, imenovanim Majke, ki iz prvotne postave iz leta 1984 nima več niti enega člana. Ker Bare ni več član, ampak pop ikona, ki jo Majke zgolj še spremljajo. Na srečo je prisoten vsaj Zoran Čalić, ki je prišel osem let po začetku in je odsihmal (kakovostna) konstanta njihovih del. Težke barve v tri četrt ure navržejo deset skladb, ki prijetno presenetijo glede na to, kaj vse smo že slišali od tega izvirno vinkovškega glasbenega sestava. Če se omejimo zgolj na tokrat slišano izdajo, smo lahko zadovoljni.

Melanholija

Konec sveta so po h’woodskih spektaklih odkrili tudi art filmi - Zaklonišče, Another Earth, Melanholija. V h’woodskih filmih katastrofe so liki vedno tako plitvi, tako prazni, tako generični in take karikature, da vam je za njih povsem vseeno - tudi če jih vse skupaj odpihne. Melanholija pa je film katastrofe z liki, za katere nočeš, da umrejo. V h’woodskih filmih katastrofe komaj čakaš, da pokaže konec sveta. V Melanholiji pa si konca sveta ne želiš.

Misija nemogoče - Protokol duh

Protokol duh, četrti del Misije nemogoče, se začne z ruskim 11. septembrom - z razstrelitvijo Kremlja, ki jo podtaknejo Ethanu Huntu (Tom Cruise) in njegovi ekipi. Hunt ni razstrelil Kremlja, toda bil je tam, tako da se znajde na begu, ki je obenem že tudi misija - lov na Hendricksa (Michael Nyqvist), švedskega „norca“, ki hoče začeti atomsko vojno.

Vladimir Nabokov: Bledi ogenj

Nabokov je zvijačen avtor; že Lolito sredi petdesetih let je spisal tako, da je, razen za ozkoglede ameriške cenzorje, ki so jo brali direktno in jo prepovedali, trd orešček, namreč kdo koga in zakaj, v naratološkem smislu in sicer, glede zapeljevanja in vpletanja literarne tradicije. Bledi ogenj še bolj, sploh za začetek šestdesetih let; literarni učenjakar Kinbote poskuša sosedu, kolegu in pesniku podtakniti nekaj zamisli o nekam med Rusijo in Skandinavijo postavljeni državi Zembli, njenih dinastičnih pretresih in pederastičnih užitkih njene aristokracije, vendar pesnikovalec od strela zemblijskega atentatorja umre.

Boštjan M. Zupančič: Tembatsu

Profesor prava, esejist in sodnik Evropskega sodišča si zastavlja vprašanje: kako je mogoče, da so skupine finančnih posameznikov s svojimi posli povzročile bankrot Islandije oz. finančni zlom kapitalistične ureditve.

Lahko molčite uro dlje?

Nedeljski finale volilne agonije se je zaradi tržiškega tatu glasovnic nekoliko časovno zamaknil, a razen tega, da so volilno oddajo na POP TV zaradi resničnostnega šova prestavili na Kanal A, s čimer so nas ponovno opozorili, da je bolj kot nova vlada pomembno, kdo bo na koncu gospodar Kmetije, večje škode ni bilo.

Jagnje in koala

Že pred časom smo ob odlično obiskanih ljubljanskih koncertih Trickyja in zasedbe Massive Attack ugotavljali, da je britanska downtempo glasba iz devetdesetih v Podalpju očitno pustila močan pečat. To se je še enkrat potrdilo minuli teden, ko je ljubljanski Kino Šiška obiskal dvojec Lamb in ponovno zmobiliziral številno občinstvo.

Coeur de Pirate: Blonde

Potem ko se je prvenec, katerega naslov je bil kar Coeur de Pirate, pred tremi leti usidral na kanadskih popularnih lestvicah in pozneje zmobiliziral poslušalce še v evropskih francosko govorečih krajih, mlada glasbenica pred snemanjem drugega albuma ni imela lahke naloge. Nepričakovani izpostavljenosti takrat komaj osemnajstletne Kanadčanke Béatrice Martin so botrovali predvsem zapisi na nekaterih popularnih spletnih blogih, uspeh in širšo prepoznavnost pa so ji pozneje prinesle številne ugledne francoske in kanadske glasbene nagrade.

Služkinje

Film Služkinje, velik hit, posnet po velikem bestsellerju Kathryn Stockett (Margaret Mitchell „postrasne“ Amerike), se dogaja na začetku šestdesetih let, v Jacksonu (Mississippi), na globokem, povsem tipičnem ameriškem jugu. Gibanje za državljanske pravice se sicer že prebuja, toda ne v Jacksonu, ampak drugod, na severu, vzhodu in zahodu - v Mississippiju je še vse po starem. Družba je brutalno segregirana, črnci živijo v svojem podrejenem svetu, belci pa v svojem vzvišenem, superiornem svetu. Belci so gospodarji, črnci pa služabniki - in kakopak služkinje.

Govorilnica

Gotovo se spomnite anekdote o fantu, ki v Bagdadu sreča Smrt, kar ga tako prestraši, da jadrno zbeži v Samaro. Smrt je začudena, da ga je srečala v Bagdadu - z njim je namreč dogovorjena v Samari! Alžirsko-švicarska Govorilnica, ki je najbolj navdušila publiko festivala Kino Otok, je film o švicarskem parčku, ki ne ve, da je Usoda z njim dogovorjena v Taru, sredi saharske puščave.

Gospodinja

Catherine Deneuve - vedno jo je lepo videti. In tako pravijo tudi filmi, v katerih nastopa: mar ne, kako lepo jo je videti? Filmi se zadovoljijo z njo. In v tem je problem: ko dobijo Catherine Deneuve, mislijo, da so s tem že vse naredili in da lahko potem prešaltajo na avtopilota.

Chris Cleave: Druga roka

V romanu se na preskok menjata dve pripovedni perspektivi; ena nigerijske odraščajnice, ki nam daje ves čas vedeti, da je z razlogom pobegnila z ladjo iz svoje dežele in za dve leti obtičala v ustanovi za prosilce za azil, in urednice ženskega časopisa, ki jo ravno ponovno srečanje z dekletom spomni neprijetne epizode iz preteklosti, ko so jo nigerijske zastonjske (reklamne) počitnice skoraj stale vse, kar ima, in sta z možem videla več, kot preneseta. Ko je bila načeta njuna vasezaverovanost zahodnjakov, ko sta bila pregnana njun blagi splin in prepričanje, da živita v neproblematičnem in skoraj dolgočasnem svetu. Samo korak stran od varnosti in rutine je področje, ki ga ne poznamo, nočemo poznati in ga ne priznamo. Cleave je, piše, živel v zahodni Afriki in stvari očitno pozna od blizu, tudi zato je njegova z izkušnjo podložena zgodba še malo bolj prepričljiva in pretresljiva.

gl. ur. Martin Ivanič: Slovenika

Velik projekt, v katerega je vloženo obilo ekspertnega in uredniškega angažmaja. Samo delo sicer učinkuje kot posodobljena verzija Enciklopedije Slovenije (16 zvezkov) v krepko stanjšani izdaji. Bo torej njegova prednost aktualnost, slabost pa manjše število gesel?

Še malo o ženskah

Sezona predvolilnih soočenj je k sreči pri koncu in ne dvomimo, da so si od njih oddahnili tudi televizijci. Idej za vprašanja in kombinatoriko je namreč v zadnjih dneh že pošteno zmanjkovalo, zato sta se nam v prejšnjem tednu zgodila dva kuriozuma: soočenje žensk na Info TV in obisk žena štirih predsednikov strank v studiu POP TV.

Novi upi mainstreama?

Festival Novi rock je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja skrbel za nabor kakovostne alternativne glasbene bere na Slovenskem in tudi širše, po njegovem zatonu pa njegovo izročilo nadaljuje Radio Študent s svojim Klubskim maratonom. Za skrb o nekoliko bolj sredinsko obarvani, a še zmeraj žanrsko raznoliki popularni glasbi pa se je medtem zavzela kar najpopularnejša slovenska radijska postaja, Val 202.

Björk: Biophilia

Pri Björk so pričakovanja vedno velika. Tudi tokrat, ko je islandska glasbenica v pokušino ponudila nov glasbeni posladek, ni bilo nič drugače. V bogati 25-letni glasbeni karieri je že ničkolikokrat dokazala, da se ne boji novega in neznanega. Ob izdaji tokratnega eksperimentalnega izdelka, ki sledi njenemu zadnjemu, leta 2007 izdanemu ploščku Volta, smo si še prav posebej meli roke. Biophilia je njen osmi album po vrsti in prvi, ki je nastal v sodelovanju z Applom. Plošček, ki v svojem bistvu ne ponuja zgolj zvočnih užitkov, je pravzaprav multimedijski projekt. In ko izvemo, da je razlaga izraza Biophilia instinktivna povezanost vsega živega, ni njena odločitev, da zaplava v nove vode, nikakršno presenečenje. Še posebej, ker se tudi glasbena industrija v času digitalizacije pospešeno ukvarja z razmislekom o novih poteh.

Traktor, ljubezen in rock’n’roll

Film Traktor, ljubezen in rock’n’roll se dogaja pred mnogimi, davnimi leti na skrajnem severovzhodu Jugoslavije, nekje v Prekmurju, hja, v globokem socializmu, ko je na stenah visel še portret Tita, ko so vsi sanjarili o selitvi v Švico, ko so se rolale vinilke, ko je bilo še dovoljeno kajenje v gostilnah, ko so imeli ceniki v gostilnah le nekaj rubrik in ko je bil Srečko Katanec še prodajalec v mali, zakotni, narečni trgovini z elektromaterialom - nekaj takega kot Davor Janjić v Sladkih sanjah.

Zmagovalec

Bejzbolsko moštvo Oaklanda, ki ga je menedžiral Billy Beane, je leta 2002 dobilo rekordnih 20 tekem zapored, kar ni bil le prevrat, ampak čudež, pa četudi je potem v playoffu izpadlo. Moštvo Oaklanda je imelo namreč daleč najnižji budžet in najnižji motiv v prvi ligi, toda Beane je zgrabil računalnik in s pomočjo nekega genija statistike moštvo dobesedno sprogramiral - zapletene statistične formule, alegorija nevidne roke trga, so pokazale, kakšne igralce potrebuje. In jih je dobil.

José Saramago: Kajn

„Kdo ni ubogal mojih ukazov, kdo je utrgal sadež z mojega drevesa, je vprašal bog, in uprl naravnost v adama pogled, da so se strele kresale, ta izraz je že iz mode, a je ekspresiven, da je malo takih. Obupan, je ubogi človek skušal zaman pogoltniti košček jabolka, ki ga je inkriminiral, a glasu ni bilo od nikoder, ni se premaknil ne naprej ne nazaj,“ je opis nastanka Adamovega jabolka, anatomske posebnosti.

Jure Šterk: Dnevnik zadnje plovbe

Knjiga ne prinaša bralne naslade; pisana je asketsko: stanje vremena, prevožene dnevne milje, seznam dnevnih obrokov in po nekaj odstavkov teksta. Skratka literarni spomenik, ki pa niti ne razkrije tajne, zakaj Človek zapusti ugodje modernega življenja in več kot leto prepluje sam, ne da bi srečal drugega človeka, ne da bi se ustavil na kopnem. Branje dnevniških zapiskov nedvomno postavi eno - to ni bil beg, nasprotno, to je iskanje drugačnega življenja.

Preveč korektno?

Letošnja domača koncertna sezona bo privržencem indie rocka (kot ga razumemo v novem tisočletju) gotovo ostala v lepem spominu. Še nedavno se je bilo za obisk koncertov popularnejših bendov treba zapeljati vsaj v Italijo ali na Hrvaško, letos pa smo nekaj zvezdniških imen končno uzrli tudi doma. Britanski kvartet The Crookes, ki je prejšnji četrtek nastopil v metelkovskem Channel Zeru sicer še nima zvezdniške izkušnje. Ima pa sodeč po naklonjenosti nekaterih (vplivnih) britanskih glasbenih poznavalcev vrata do tja vsaj na pol odprta.

Aquasky: Raise the Devil

Minilo je že debelo poldrugo desetletje, odkar je iz angleškega Bournemoutha odrinila troedina posadka pod celostnim imenom Aquasky. Do danes se je trojica razvila v eno največjih svetovnih imen breakbeata in je v vrhu tega žanra od samega razcveta - kar je precej ironičen podatek glede na to, da se fantje sami nočejo ukalupiti in je to slišno tudi na njihovem svežem, sicer sedmem studijskem albumu.

Dušan Merc: Pedagoški triptih

Pedagoški triptih uhaja definicijam, zlepljen iz fragmentov je esejističen in polemičen, romaneskno enotnost mu dajeta predvsem lik in delo ravnatelja iz Šolice nekje ob Ljubljanici, ki se v Portorožu udeleži seminarja o pedagogiki na Slovenskem. Tam besno vse tri dni piše in vmes opravi popravnega na kolegici, pravi rasni kobili, pravi sam, pri kateri je nazadnje pogorel in ga je, alfa samca, zato sram.

Richard Pipes: Kratka zgodovina ruske revolucije

Ker je revolucijo v Rusiji temeljito obdeloval prof. Britovšek v nizu knjig že v sedemdesetih, torej vprašanje: kaj prinaša Pipes? V prvi vrsti spremembo perspektive; če smo nekoč prebirali o spopadih v partijskem vrhu, tokrat beremo zgodovino ruske demokracije: Ugotovitev, da Lenin za razliko od Stalina ni pobijal svojih boljševiških tovarišev, je Pipes zavrnil kot manj pomembno: „Do outsiderjev, ki niso bili člani njegove partije - šteli pa so 99,7 odstotka prebivalstva -, Lenin ni kazal nobene človečnosti.“