Televizična revolucija

Medtem ko se še vedno čudimo, zakaj, zaboga, bi kdo pri zdravi pameti svoj nedeljski večer zabil v družbi Kmetije in ne v družbi Misije Evrovizije, so protestniki tudi v Ljubljani okupirali finančni okoliš. Po mesecih blokiranja in propadanja vlade se torej končno dogaja nekaj, kar je večje od finala kakšne kmetijsko obarvane resničnostne oddaje ali izbora za največji talent, ki vrhunec doseže, ko ena od žirantk izjavi, da je dobila “purjo kolt”.

Kužna nevarnost

Ali živimo v apokaliptičnih časih? Vsekakor, pravi Kužna nevarnost - do apokalipse nam manjka le korak, le da apokalipsa ne bo izgledala tako kot v filmih 2012 in Armagedon. Ali natančneje: do apokalipse nam manjka le en sam samcat pandemični virus. Ptičjo gripo (ali pa prašičjo gripo), ki je nedavno okužila in prestrašila svet, tu nadomešča MEV-1, infekcija, ki potuje s hitrostjo dotika, s hitrostjo diha, s hitrostjo poljuba, niti ne francoskega, ampak tistega povsem vljudnostnega, prijateljskega, na lice, ali pa starševskega, na čelo. Poguben je že tisti »kissing air«. Kužne so površine, ki razžirajo globino - intima, človeška bližina, je smrtonosna.

Lurd

Lurd se dogaja v Lurdu, glavnem mestu čudežev, toda sam film je ravno dovolj obešenjaški, da si težko predstavljate, da verjame v čudeže. Ali pač? V Lurd prihajajo ljudje, ki so bolni, invalidni, obupani - in ki verjamejo v čudeže. Ali pač ne? V Lurd pripotuje nova pošiljka romarjev, bolj ali manj invalidov, prikovanih na vozičke - med njimi je tudi Christine (Sylvie Testud), žrtev multiple skleroze, za katero skrbijo katoliški prostovoljci, »malteški« bratje in sestre, ujeti med flirte, rivalstva in rituale, ki jim lajšajo vživljanje.

Trije mušketirji

Francija je obkoljena, kralj Ludvik XIII. je osamljen, obdan s samimi spletkarji, povzpetniki in makiavelisti. Koga naj pokliče na pomoč? Jamesa Bonda? Terminatorja? Supermana? Batmana? Ramba? Ne, pač pa Athosa, Porthosa in Aramisa, tri mušketirje. Toda vse skupaj se začne v obleganih Benetkah, kjer iz morja bušne nindža - no, Athos (Matthew Macfadyen), ki izgleda kot nindža. Toda še preden stražarji, ki jih je pošical, padejo na tla, mu že damski koltek v glavo nameri Milady, njegova muza.

Roberto Bolaño: Nacistična literatura v Ameriki

Ko potuje Bruce Chatwin v svojem potopisu v Patagonijo, ga žene skrivnostna koža z dlako iz družinske kredence, za katero misli, da pripada dinozavru. Izkaže se, da je vsa Patagonija relikt, da se je tja preselilo pol legend z Divjega zahoda, da so tam, kot v kakšnem okamnelem blatu, še vidne vse faze pionirskega zavojevanja teritorijev. Tudi iz Bolañeve zbirke portretov se nam zdi, da gre za obisk muzeja, da je Latinska Amerika časovno zamaknjena in zaostala, da je tam še mogoč izviren in rahlo anahronističen nacizem tudi v obdobju, ko se je evropska mularija denacificirala, tako da je hkrati premislila pred- in medvojno delovanje generacije očetov in se šla študentske demonstracije, pohod skozi institucije, ki so jo preoblikovale bolj kot ona njih.

Brina Svit: Hvalnica ločitvi

Hvalnica je bila precej pozabljena zvrst eseja, ki jo najbolj udejanja »Hvalnica norosti« Erazma Rotterdamskega z začetka 16. stoletja, toda v zadnjih letih postaja spet priljubljena forma, če pomislimo le na uspešnico Carla Honoreja »Hvalnica počasnosti« iz l. 2004. Sodobna prikladnost hvalničnih naslovov je v ustvarjanju takojšnjega šoka - avtorji že na en mah napovedo, da bodo čislali nekaj, kar drugače velja kot neprimerno, slabo ali boleče. Jasno, da bo bralec pohitel prebirati, kako avtorji utemeljujejo na glavo postavljene vrednote.

iT: Crying Games

Kakšni so zmogljivost človeškega glasu ter njegov pomen in podpomen, do kod sega njegova prepoznavnost, kakšna je razlika med petjem in ustvarjanjem zvokov, kakšno vlogo ima glas v odnosu do telesa? To so vprašanja, s katerimi se nenehno ukvarjajo številni vokalisti, pa tudi glasbeni teoretiki, neposredne slušne odgovore nanje pa gotovo ponuja nova plošča Irene Tomažin, ki je v kulturniški javnosti znana kot koreografinja, plesalka in eksperimentalna pevka.

Seniki, kmetije in druge radosti

Nacionalka je še nedavno prednjačila s svojimi domačijskimi oddajami, z Na zdravje! na čelu, ruralna tehtnica pa se je letošnjo jesen prevesila h komercialnim televizijam, ki nam po novem redno dostavljajo radosti in tegobe življenja na podeželju. Na TV3 vsak četrtek spoznavamo samske kmete, ki jim Saša Lendero organizira zmenke, na POP TV pa se je začela še ena sezona Kmetije.

Senzibilna in retro

Med številne dogodke, ki se že od začetka meseca vrstijo na mednarodnem festivalu sodobnih umetnosti Mesto žensk, se je letos v glasbeni del programa uvrstila Chinawoman (s pravim imenom Michelle Gurevich), kanadska glasbenica mlajše generacije. Gre za razmeroma svež pojav na svetovni glasbeni sceni - Chinawoman je pravzaprav njen glasbeni projekt, s katerim je doslej izdala dva albuma.

Namišljene ljubezni

John Cusack je pred leti, v Allenovi komediji Streli nad Broadwayjem, neki ženski očital, da ne loči med ljubeznijo in seksom. Ženska se brani, ne, ne, ločim - ljubezen je nekaj globokega, seks pa je le nekaj centimetrov.

Morilska elita

Sam Peckinpah je leta 1975 - po klasikah a la Divja banda, Slamnati psi, Pobeg in Pat Garrett in Billy the Kid - posnel Elito morilcev (The Killer Elite), v kateri sta James Caan in Robert Duvall igrala stara prijatelja, sicer agenta Com-Tega, tajne, morilske organizacije, ki deluje znotraj Cie. Nista idealista - to, kar počneta, počneta za denar. Vse je okej, dokler Duvall ne ubije ruskega disidenta, ki naj bi ga zaščitila, Caana pa z dvema streloma pohabi.

James Patterson, Liza Marklund: Morilca z razglednicami

Patterson je menda eden najboljših obrtnikov, prodal je »precej več« kot dvesto milijonov izvodov trilerjev, tokrat piše v tandemu s švedsko pisateljico kriminalk, seveda tudi uspešnic. Morilca z razglednicami je predvsem srhljivka, ki v nekaj postopno gradiranih delih pogosto menja perspektivo.

J. M. Coetzee: Poletje

Kar seveda ni ovira za bralca, ki bi prvič vzel v roke Coetzeeja. Delo je unikatno. Najprej na formalni ravni, kjer knjigo tvori pet intervjujev, nad čimer je čitajoči sprva začuden, na koncu pa sprejme, da je to najbolj ustrezna oblika avtobiografskega romana. Dve ljubici, vmes pa pogled zaljubljene sestrične, predavateljskega kolega in matere njegove učenke, ki opisujejo, kakšno bitje je bil nobelovec. Ja, avtor si je privoščil, da je samega sebe pokopal. Tako dobesedno, saj je v romanu Coetzee mrtev in pisatelj skozi potujeni lik osebnega biografa išče identiteto samega sebe. A zdaj šok v prenesenem smislu svojega pokopa - nekaj let južnoafriškega življenjepisa ga prikaže kot krhko, nerodno, kdaj celo odbijajočo kreaturo. Skratka, o književni korifeji se namesto z glamourjem njegove ženske izražajo z začudenjem, saj ni na njih pustil nobenega usodnega pečata.

Klubski maraton 2011

Ob začetku jesenske klubske sezone se že tradicionalno zbere tudi »najglasnejša karavana« Klubskega maratona Radia Študent; vsako jesen se po domačih klubih napoti šest obetavnih bendov ali posameznikov. Zavidanja vredno število na avdicijo prijavljenih bendov kaže, da Klubski maraton dobro opravlja svoje poslanstvo; izbranim finalistom ponuja prve resnejše studijske izkušnje, predvsem pa koncertne nastope v osrednjih klubih po vsej Sloveniji.

Nacionalkini talenti

Prejšnji konec tedna se je televizijska jesen začela v pravem pomenu besede. K svojim osamljenim kmetom na TV3 se je v petek vrnila Saša Lendero in jim dostavljala pisma oboževalk, tistemu, ki je ostal brez, pa je pripeljala Playboyevo dekle leta, za katero nismo vedeli, ali se bo pred poražencem kar slekla ali pa mu bo samo podpisala izvod revije. Na Kmetijo so se vrnili tudi na POP TV, a bolj kot kmetijsko obarvane oddaje nas je v nedeljo zanimala prva oddaja Misija Evrovizija.

John McGahern: Pornograf

Izločen, rahlo odljuden in ciničen, vendar ne povsem neobčutljiv pripovedovalec pri tridesetih gre hkrati skozi veliki preizkušnji; umiranje tete, na katero je zelo navezan in ki kot on in večina žlahte tudi sama rada kaj spije, raje, kot da bi jemala tablete proti bolečinam. Druga vzporedna zgodba je zanositev in porod njegove nekaj let starejše in še vedno napol nedolžne ljubice, ki jo naključno pobere na plesišču in se potem veselita drug z drugim vse do njene odločitve, da donosi in se poroči, pa čeprav ne z njim.

Saša Veronik: A la carte: obnašanje od aperitiva do zobotrebca

Tovrsten žanr je običajno pisan kot množica ukazov, ki jih mora bralec ponotranjiti, če se hoče kultivirati. Ker pa so danes tudi subkulture del kulture, je način oblačenja in prehranjevanja postal svoboden in s tem kulturen, kakršenkoli že je. In ravno to je prednost Veronikovega brevirja, ki ni pisan mašniško, temveč bolj v smeri Matvejevićevega »Mediteranskega brevirja«. Njegovo izhodišče je polnost dogodka, se pravi, kako iz obedovanja narediti umetniški akt. Uživanje hrane in pitje ni fiziološki proces, kjer gre za to, da goltamo in lokamo, ampak da užitek bivanja razširimo na kulinariko. Najsi bo ustvarjanje vznesenega vzdušja, ko odpremo vino, ali pogled na gosta, ki z lahkotno sproščenostjo samo z vilicami navija špagete.

Camo and Krooked: Cross the Line

Camo and Krooked sta Marcus Wagner in Reinhard Rietsch, avstrijska 21- in 25-letnik, katerih nagli vzpon spremljamo dobri dve leti, najboljši v obdobju njunega petletnega znanstva. Čas je iz dveh posameznikov ustvaril tandem, ki je že davno presegel raven banalne enkratnosti sodobnih plesnih hitov in ki načrtno dela samo še skupaj. Sta tipična predstavnika digitalne generacije, ki sta iz domačih kleti in mladinskih beznic prek interneta in s svojo vztrajnostjo ter producentskim vajeništvom z obilo talenta v kratkem času pririnila do ravni, ko glasbeniki svojih izdelkov ne dajejo več vsakemu, ki jih pocuka za digitalni rokav.

Z glasbo do domoljubja

Dolgo časa smo tarnali, da na nacionalki nimamo video lestvice slovenskih glasbenih spotov, prek katere bi spoznavali domačo glasbeno sceno, neodvisno od plačanega radijskega predvajanja ali naključnosti interneta. Po dolgem času se nam je želja prejšnji teden končno uresničila - oddaja VideoZid, ki ni pretirano drugačna od Videospotnic, se je začela v torek in do petka, ko smo si jo lahko ogledali še v posebni ediciji v živo, nam je bilo že dokaj jasno, kaj se nam je zgodilo.

Nirvana združila slovensko alternativo

Minulo soboto je letni vrt Gala Hale pokal po šivih. Precej nenavadno, še toliko bolj zato, ker se pisana množica ni zbrala zaradi koncerta kakšnega tujega zvezdnika, pač pa zaradi trinajstih širši občinstvu razmeroma neznanih, toda v slovenskem glasbenem podtalju močno prisotnih domačih ustvarjalcev. Lepo bi bilo seveda pomisliti, da so publiko zmobilizirale “le” domače kreativne sile, vendar pa se resnica skriva že v sami zasnovi posebnega dogodka. Povod zanj je bila namreč jubilejna obletnica albuma Nevermind, ki je pred dvajsetimi leti zasedbo Nirvana in z njo punk rock izstrelil v mainstream.

Lahko noč, gospodična

Samo (Jernej Šugman) in Hana (Polona Juh) sta poročena. Oba sta arhitekta, dobro situirana, s hiško in hčerko. Zanju ni krize. Ali pač? Da med njima nekaj ne štima, veste po tem, da ona bolj malo govori, da pomenljivo pogleduje, da melanholično poležuje in da čaka na vprašanje: »Kaj je s tabo?« Da med njima ni vse okej, pa veste tudi po tem, da on po telefonu kramlja z drugimi, namesto da bi kramljal z njo.

Che - novi človek

Vse dokumentarce o Cheju, ki jih imate, lahko mirno vržete proč - tole je popolni portret revolucionarja, ki je bil vedno pripravljen na revolucijo in close-up. Tu, v kubanskem dokumentarcu Che, novi človek, vidite, kako zelo se je Che zavedal kamere, kako dobro ji je znal streči, kako dobro je razumel njen poten-cial, kako premišljeno je kultiviral svoj imidž (Che na traktorju, Che v predilnici, Che na gradbišču, Che v Združenih narodih, kjer najavlja vihar, ki bo zajel latinsko Ameriko ipd.), kako »nesrečen« je bil, ko se je moral v Bolivijo infiltrirati pod drugim imenom in z drugo, povsem spremenjeno identiteto (gladko obrit, s plešo!) in kako vesel je bil, ko so mu začeli lasje in brada spet poganjati, ko je torej začel spet postajati podoben samemu sebi.

Neke druge zgodbe

Ženske ne rojevajo več same - ob strani jim stojijo njihovi moški, očetje njihovih otrok. Otroka zdaj rodita skupaj. Ženska rojeva, moški snema. Ne v Nekih drugih zgodbah, prvem pravem postjugoslovanskem jugoslovanskem filmu, koprodukcijskem hrvaško-srbsko-bosansko-makedonsko-slovenskem omnibusu: tu ženske - Hrvatica, Srbkinja, Nizozemka na misiji v Bosni, Makedonka in Slovenka - rojevajo same. In same se odločajo, ali bodo sploh rodile. Same odločajo o svoji možnosti izbire.

Alice Munro: Preveč sreče: zgodbe

Zbirki kratkih zgodb sta šli skoraj neopaženo mimo; Munrojeva je uveljavljena in priznana kanadska pripovednica, ki popisuje kanadski vsakdanjik v skoraj polpreteklem času. Tu so ženske, ki sledijo klicu ljubezni, mislijo - v resnici pa nasedejo poniglavi igrici dveh odraščajnic, ki se igrata s pošto -, in se potem vse zvrne, da je dobro in prav, skoraj kot dogovorjena poroka. Piše o moških in njihovi ljubezni do lesa in gozdov vobče ali pa o novorazširjenih, z novimi porokami razširjenih družinah in njihovih familiarijah.

Albert Christian Sellner: Večni koledar papežev

Avtor namreč poleg zgodovinopiscev upošteva tudi srednjeveške kroniste, legende in pamflete, moderne raziskave ter sodobna pričevanja.

SebastiAn: Total

SebastiAn alias Sebastian Akchoté je mlad(en)ič francosko-srbskega rodu, v preteklosti razpet med Parizom in Beogradom; s skupinama Daft Punk in Justice sestavlja sveto trojico francoskega masivnega elektro zvoka tega tisočletja. Možakar, ki na planetu živi tri desetletja, pol življenja ustvarja glasbo, zadnjih šest let pa konkretno opozarja nase s svojimi komadi in remiksi. In letos je očitno leto svete trojice: skupina Daft je nazadnje izdala jako solidno filmsko glasbo za dolgometražni Tron: Legacy, zasedba Justice ima v paci nov album Audio, Video, Disco in naj bi ga predstavila konec oktobra, Total pa je izšel pred poletjem, v katerem se je pogosto in marsikje predvajal.

Strgane vezi in pravi jaz

V torek skoraj natančno ob 18. uri smo lahko v živem prenosu na nacionalki spremljali padec Boruta Pahorja. Ta je po spodletelem glasovanju o nadomestnih ministrskih kandidatih, na katero je vezal zaupnico vladi, postregel s priučenim nasmeškom, povedal nekaj poslednjih besed na premierskem položaju in zapustil parlament. Zbrani so nato hiteli v kamere razlagati, da so z izglasovanjem nezaupnice prekinili agonijo v državi, pri tem pa so gladko zanemarili dejstvo, da so k njej največ prispevali sami. Lažje je bilo pač mesece rušiti Pahorja kot odpravljati krizo.

Šov s rizlami in žirafo

Pa smo ga le dobili. “Veliki” koncert Klemna Klemna je bil sprva načrtovan pred skoraj enim letom, potem je bil že napovedan maja, a so ga morali prestaviti na ugodnejši termin začetka popoletne sezone. Čakanje se je izplačalo.

V letu hip hopa

V letu hip hopa je kratka zgodovina slovenskega hip hopa. Ne da je zgodovina slovenskega hip hopa kratka, še zlasti če pomislite, da se začne z Domiceljevo verzijo Banan. Ironično? Še bolj ironično: hip hop so potem pionirsko posvojili stebri slovenske nacije, slovenski smučarji (Jure Košir in njegov cvišencajtarski kartel) in slovenski teater (Glejev Hamlett Packard).

Turneja

Take like, kot je Joachim Zand (Mathieu Amalric), glavni junak francoske Turneje, običajno srečate v ameriških filmih: ofucani, sluzasti, stresni, napol šarlatanski promotor, ki se s svojo zabaviščno skupino prebija skozi male, zakotne, brezosebne, nič kaj profitabilne kraje, od enega cenenega hotela do drugega, zjeban od lovljenja ameriškega sna, in obenem prepričan, da je s svojo mešanico oportunizma, sejmarske vztrajnosti, družabne uglajenosti in šarmantne energičnosti še vedno strup za neuko, naivno, nekritično publiko, ki živi v preteklosti - tako kot on.