Sankanje z Justinom Timberlakom

Polnočni klub je ena redkih oddaj, kjer si ne vzamejo megalomansko dolgih počitnic in nas vztrajno uspavajo vsak petek zvečer, tudi poleti. Čeprav je sloves oddaje o njeni uspavalni vrednosti še vedno neomajen, so nekatere izdaje vendarle vredne ogleda. Tako smo že predprejšnji teden ostali budni ob oddaji o samovšečnosti, prejšnji petek pa smo si prav to samovšečnost lahko ogledali tudi v praksi, ko je oddajo z naslovom Življenje brez televizije vodil Zvezdan Martič.

Vzpon planeta opic

V Ukrajini bodo osvobodili medvede - po novem ne bodo več smeli biti atrakcije restavracij. V Španiji so pred nekaj leti osvobodili opice - po novem ne smejo več biti cirkuške atrakcije. Kar je logično: v cirkus sodijo ljudje. Opice so se razvile iz ljudi, ne pa ljudje iz opic - to ve vsakdo, ki je videl Planet opic (1968), kultni epos, v katerem ameriški astronavt George Taylor (Charlton Heston) zgroženo ugotovi, da je skrivnostni, retardirani, opustošeni, zastrupljeni, navidez zapuščeni planet, na katerem je pristal, v resnici Zemlja. Za hip si predstavljajte, da ste astronavt, da vas izstrelijo v vesolje, da 2.000 let blodite po galaksijah, da se po malem izgubite in da potem leta 3978 pristanete na neznanem planetu, na katerem govorijo angleško, na katerem dan traja 24 ur in na katerem se opice obnašajo kot ljudje: koliko časa bi potrebovali, da bi pogruntali, da ste pristali na Zemlji? Verjetno bi to pogruntali avtomatično. Toda leta 1968 so bili ljudje širom sveta šokirani, ko je Taylor ugotovil, da je na Zemlji. Taylor na koncu zagleda zgornji del Kipa svobode, ki še štrli iz Zemlje - Planeta opic. Razvoj na Zemlji se je zavrtel nazaj, tako da vladajo opice. Anti-Darwin: ni se človek razvil iz opice, ampak se je opica razvila iz človeka. Evolucijski horror! Opice imajo dušo, ljudje ne.

Alan Lightman: Einsteinove sanje

Lightman, preberemo, ima reference iz obeh znanstvenih hemisfer, naravoslovne na Princetonu, in humanistične. Verjamemo. Einsteinove sanje so namreč v drobna poglavja nabrane raznovrstne in kar najrazličnejše špekulacije o naravi časa; od napredovanja od entropije proti redu - in nasprotno - do tistega, kar je naredil Martin Amis v Časovni puščici, torej izpisal zgodbo, kjer posledice predhajajo vzroke, kjer se čas giblje nazaj.

Tony Judt: Deželi se slabo godi

Glede na »Povojno Evropo« (MK, 2005) je delo bolj esejistično in angažirano. Njegovo izhodišče je trpka ugotovitev: kako popraviti škodo, da smo vzgojili generacije otrok, ki službe tehtajo le po zaslužku? Sodobna družba namreč najbolj časti in občuduje bogastvo, celo revni so fascinirani in sprejemajo njegov zvezdniški status. Kako je nastal ta obrat, kaj se je zgodilo v zadnjih tridesetih letih?

Pozlačeni maturanti

Vsakič, ko se kdo nameni v studio povabiti slovensko mladino, da bo malo pokramljala o trenutnih razmerah doma in po svetu iz perspektive neke demografske skupine, se znajde pred veliko težavo: kako ugotoviti, kdo so reprezentativni predstavniki neke starostne skupine in kaj nam sploh lahko povedo o svojem življenju.

Super 8

Otroci v mali ameriški vukojebini sklenejo, da bodo poleti, med počitnicami, posneli film - grozljivko, malo zombiado. Radi bi jo poslali na festival filmov, posnetih s super-osmičko. Majhni so, nimajo denarja - le cinefilsko slo. Vse prinesejo sami, kostume, rekvizite & make-up. To, kar snemajo, ni ravno Noč živih mrtvecev - film namreč vključuje tudi nežne, romantične trenutke, recimo ljubezenski prizor, ki diši po Casablanci.

Ian McEwan: Solar

Solar je zgodba o povezanosti znanosti in politike, znanosti in kapitala: možak, ki mu švedski akademiki, prepričani, da so spet na vrsti Britanci, za Beard-Einsteinov teorem, ki ga vročično razdela pri enaindvajsetih, pritisnejo Nobelovo nagrado za fiziko, je zdaj že dodobra etabliran. Sedi po komisijah in v svetih, z imenom jamči za zlati dež donacij, prevzame različne raziskovalne naloge in potem občasno obišče ljudi, ki se z njimi operativno ukvarjajo. Fizično malo polenjen, psihično pa še kar okreten, posebej v retoriki na vseh kongresih v čast znanosti in njenim največjim udom, naredi ob ločitvi od pete žene, ki se ji sname zaradi njegovega permanentnega kot da benignega varanja, nekaj napak. Izkoristi nekaj priložnosti in se z njimi okoristi. Kar ga potem na koncu tretjega dela trdno prizemlji. Roman ima strukturo drame in skoraj tragičen zaplet, samo da je tragičnih zmot in krivd čisto preveč, da bi šlo za kaj drugega kot bilančni negativni total. McEwan svojega možička spremlja skozi skoraj desetletje, v treh ločenih in natančno izpisanih delih, s posebnim fokusom na njegovo prebujeno zanimanje za podnebne spremembe, za odkritje fotovoltaike in pretvorbe fotonov v elektriko. Vsak vesoljec, ki bi prišel na Zemljo, bi se začudeno spraševal, zakaj iz nuklearke, zakaj iz Sonca, ki nas vsakodnevno obseva, ne potegnemo več, to je nekajkrat in v različnih priložnostih ponovljen stavek.

Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Nerat, France Novak: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

Govorjenje v lastnem jeziku je poseben privilegij, saj za branje knjig in časnikov ne rabimo slovarjev. Če odštejemo tujke, bo Slovenec po definiciji razumel svoj materni jezik v popolnosti. Kaj pa če skoči za slabega pol tisočletja v zgodovino?

he Brookes Brothers: The Brookes Brothers

Duo The Brookes Brothers je klasičen, stereotipen primer za večno razpravo o komercialnosti nek(ater)ih izvajalcev; v tem primeru bi bili takšni očitki povsem upravičeni, saj sta brata Dan in Phil Brookes prerasla žanrske okvire že s prejšnjimi singli, ki so jih predvajali starejši in uglednejši predvajalci glasbe na radiih in v klubih, njuna glasba pa nosi v sebi takšen potencial od samih začetkov. Toda tu pridemo do dileme: je vsa poslušljiva glasba nujno komercialna in ali imajo vsi, ki ustvarjajo poslušljivo glasbo, namen komercializacije ali je vendarle dovolj ustvarjati glasbo per se? Pri bratih Brookes so že od začetka očitnejše producentske ambicije, saj sta se ukvarjala z DJ-anjem, njuna produkcija pa ni kipela od frekventnih polovičarskih izdelkov. Svoje talente sta razvijala počasi, komade izdajala (na videz) premišljeno in šele maja smo po devetih letih del(ovanj)a in nizu odmevnih singlic končno dočakali album, ki je že zaradi renomeja tega bratskega tandema zbujal ogromno obetov. In pričakovanja so se uresničila. Sveža, žmohtna in do ušes prijazna godba se je sprožila, ko je tale biserček stekel prvi krog skozi zvočnike in odigral 13 komadov (in iztočnico) v 69 minutah. Od tedaj jih je naredil še kar nekaj, zvočna slika pa se nikakor ni skazila ali razredčila. Danu in Philu se je odlašanje obrestovalo s kompaktnostjo in z zanimivostjo izdelka, s katerim sta skočila proti vrhu letošnjih albumskih izdaj.

Tonem v črno

Prejšnji konec tedna je bil verjetno eden najbolj morbidnih, vsaj kar se tiče televizijskih novic. Pokol na Norveškem in smrt ene najboljših pevk zadnjih let sta iz novic naredila pravo žalost.

Märta Tikkanen: Veliki lovec

Ko se pripovedovalka po nekaj deset straneh proze o vsemogočem in o ničemer začne spraševati, zakaj ni vzela s seboj pisalnega stroja, »brez njega jih / vtisov, nasprotij, izzivov... / ne morem urediti, besede zvenijo drugačno in mi uhajajo iz spomina«, je tudi nam nekoliko žal. Če bi to, da ima pisalni stroj, do takrat pripomoglo, da bi lažje bolj sklenjeno in zgoščeno strnila vse tisto, kar se ji kot Danki, ki piše v švedščini, pripeti na Grenlandiji, bi se morda z manj težavami prebijali skozi asociacijske in komentirane fragmente o njenem odkrivanju grenlandske ekonomije, zgodovine, mitologije, ljudi, predvsem pa jezika. Tikkanenova je namreč na Grenlandijo prišla na nekakšno literarno ali splošnokulturno srečanje. Nad Grenlandci, ponosnimi - kdo pa ni - na njihove posebnosti in preteklost, na racionalnost in ekonomičnost preživetja na območju z zahtevnim podnebjem, brez poljedelstva in živinoreje, se je navdušila in kot prava štipendistka o tem napisala knjigo. Seveda je do gostiteljev nadvse spoštljiva. Prodira v njihove skrivnosti, v mite, tako da se nam vse skupaj zdi malo kot etnologija, vendar je namesto znanstvene distance do konca vzhičena. Vzhičena je nad, recimo, racionalnostjo tjulnjelova, o kateri dobi, kot očitno vsak Grenlandec in obiskovalec, vladno obveščevalno kaseto; da pri tjulnjih ONI, v nasprotju s tistimi s Spitzbergov ali iz Kanade, porabijo vse, torej salo, kite, meso. Navdušena je, ker je panogo po akcijah BB in Greenpeacea, škodljivih za strojarsko industrijo in ceno krzna, prevzel eden najbolj trdih in bodrih mož, tako možat, da so se greenpeaceovci v joku op-ravičevali, češ da niso tako mislili, da bi se morali res prej pozanimati, globoko spoštovanje do Grenlandcev. Malo tako kot tisti mesar v povorki veganov proti živalskim bolečinam. Samo ravno nasprotno.

Lou Marinoff: Raje Platona kot pomirjevala

Če Slavoj Žižek iz filozofije napravi gledališko predstavo, je Marinoff razmišljal, kako spraviti filozofijo med množice. A ne v smislu poučevanja širokih množic, temveč kot modrost, s pomočjo katere si slehernik lahko pomaga reševati vsakodnevne težave. Seveda ni edini, v Skandinaviji počne podobno Šved Stefan Einhorn z uspešnico »Vaegar till visdom«, na Slovenskem pa je že pred desetletji legendarni psihiater Janez Rugelj vpeljal biblioterapijo kot eno izmed poti samoozdravljenja.

O ovekovečenem lapsusu

Prejšnji teden je ljubljanski Kinodvor napolnil filozof Slavoj Žižek, verjetno največji slovenski zvezdnik, predvsem pa prijatelj Gregorja Golobiča. Ker smo dogodek lahko spremljali v živo prek spleta, vemo, da je Žižek postregel s serijo zabavnih enostavčnic, se pošalil iz marsikoga in bil ob tem včasih tudi okruten, pri tem pa mu je, seveda veliko bolj umirjeno, sledil tudi Golobič. Zato je bilo več kot zabavno pogledati, kako so dogodek še isti dan podoživeli na nacionalki.

Na Svetu vse po starem

Potem ko smo nedavno mimogrede ošvrknili izbor za Miss Universe in opazili, da ga je vodila nekdanja voditeljica Sveta na Kanalu A, Lili Žagar, in potem ko smo videli, da je prav ta Lili Žagar medtem napredovala v voditeljico Kmetije, nas je zanimalo, kaj se te dni godi z njeno bivšo oddajo, ki smo jo v dobro svojega zdravja in počutja nehali gledati že pred časom.

Dorothy Alison: Pankrtka iz Karoline

Delno avtobiografski roman o odraščanju punce, katere mati se najprej na vse kriplje trudi, da bi jo oprala žiga nezakonskosti, se dogaja v veliki in med sabo tesno povezani ameriški družini, kjer so vsi drug čez drugega. Možaki se ga fino zapijajo in se potem garbajo, streljajo na poltovornjake bratrancev in bratov, včasih malo odsedijo, ženske zatavajo, sicer pa garajo in občasno pobegnejo v norost, razbijejo vse po hiši in podobno. Potem oprostijo svojim moškim in vse se ponavlja, večno in živahno, dinamično, dolgčas jim res ni. Dogaja se v petdesetih, po drugi in v času korejske vojne, zdi pa se nam, kot da bi šlo za faulknerjevski Jug iz tridesetih, z istim rasizmom, z versko gorečnostjo, le da so ob gospelu tudi že country in slide kitare in ne samo otožnost in bluz. Pankrtka je izpisana detajlno, ta proza je morda celo premalo selektivna, avtobiografskost in spominskost gradiva, ki obsega nekaj generacij in gre skoraj za sago, bi omogočala več fokusiranja na račun ekstenzivnega 'kot je bilo'. Vendar tako dobimo skoraj familiarni, kolektivni subjekt, v ospredju pa je punca, ki jo ima njen ljubeči 'očka', materin tretji mož, po smrti sina ob porodu še prav posebej rad. Posebno kadar je jezen, frustriran zaradi svoje primarne družine, izgube službe, takrat se mu zdijo - nam danes sumljivi - vzgojni in drugi prijemi skoraj nujni, takrat jih prižene do pojma.

Jonathan Littell: Sojenice

Glavni junak je nacist, pripadnik Sicherheitspolizei, čas pa obdobje nacizma. Ni ne razumnik, ki ga je zanesel fanatizem, ne bestialni primitivec. Je doktor prava, kulturno razgledan, šolan v Franciji, zraven pa še gej. A v zaledju in na fronti brezobzirni morilec. Skratka lik, ki bi ga ne pričakovali.

Polkadot Cadaver: Sex Offender

Po razpadu ne ravno vsakdanje zasedbe Dog Fashion Disco so se preživeli člani združili v pogruntavščini, ki so jo poimenovali Polkadot Cadaver. Z novim, drugim studijskim izdelkom po vrsti, je slušatelj deležen žanrsko precej neobremenjene godbe, ki se giblje nekje med tistim, kar je nekdaj počela zasedba Mr. Bungle, in tistim, kar še vedno počne Slayer ali Fear Factory. Drugače od prvenca Sex Offender ponuja večjo obilico sintetične elektronike in za kanček malce spevnejši pristop do tvorjenja godbe z lahkotnim pomanjkanjem čudaštva. Ne glede na to pa Polkadot Cadaver še vedno ostaja svojevrstna glasbena posebnost, na kakršno se v poplavi dolgočasne in povprečne ponudbe godbene industrije ne naleti vsak dan. Primerno.

PJ Harvey: Let England Shake

Izid osmega studijskega albuma britanske pevke, avtorice besedil in multiinstrumentalistke PJ Harvey je pospremilo tako rekoč enotno mnenje glasbenih poznavalcev. Ploščo Let England Shake so skoraj brez izjeme razglasili za njen nov vrhunec, to pa je po dvajsetih letih uspešne kariere, v kateri si je izoblikovala vlogo ene najbolj samosvojih, pronicljivih in inovativnih glasbenic, še ena potrditev njenega...

Arnoš Lustig: Molitev za Katarino Horovitz

Danes pri že vsaj malo šolanemu človeku pojem Erazem Rotterdamski takoj sproži pogojni refleks - Hvalnica norosti. Toda, kako v aktualnosti brati eno najmogočnejših del v zadnjih petsto letih?

Na sledi očetu

Na sledi očetu je triler, v katerem pa se ne streljajo niti razstreljujejo - videli ne boste niti kaplje krvi. Jo boste pa slišali. Težko boste našli film, v kateri je mogoče slišati več krvi - slišali jo boste v vsaki repliki, v vsaki potezi, v vsakem koraku, v vsaki grimasi, v vsaki tišini. Film Na sledi očetu, naturalistično posnet po romanu Daniela Woodrella, se ne dogaja v New Yorku ali pa Los Angelesu, ampak...

Izvorna koda

Trik in lepota Izvorne kode je v tem, da traja le nekaj minut. Specifično: le 8 minut. Izvorna koda je 8-minutni triler, kar pa naj vas ne zavede - Izvorna koda je 8-minutni triler, ki se mu zgodi Groundhog Day. No, Neskončni dan se v resnici zgodi Colterju Stevensu (Jake Gyllenhaal), pilotu vojaškega helikopterja, ki služi v Afganistanu. Ali pa je vsaj služil v Afganistanu.

Aleksandar Hemon: Projekt Lazar

Prvoosebni pripovedovalec, sarajevski emigrant v Ameriko - pravočasni, še predvojni -, sledi zgodbi o streljanju in preiskavi zoper ukrajinskega Juda, ki je pobegnil pogromom na samem začetku XX. stoletja, dokler se niso na njem konstituirali nestrpni in rasistični, pravoverni in anarhofobni elementi v Chicagu.

Muriel Barbery: Eleganca ježa

V prozi in sicer ljudje prikrivajo kaj velikega in usodnega, umor, sodelovanje v genocidu, konclagerski čin, rod, spolno usmerjenost. Skoraj nihče ne prikriva izobraženosti, kar počne hišnica v elitni hiši s kulinaričnim kritikom, ministrom in podobniki. Je pritlična kiničarka in avtodidaktka, ki kupuje univerzitetne specializirane izdaje knjig, hodi po muzejih, ima mnenje o flamskem slikarstvu nasproti italijanski renesansi, z zdravo (osnovnošolsko) pametjo kao razsuje fenomenologijo in je v estetskem smislu kantovka, v bralnem pa ljubiteljica Tolstoja, a mora prikrivati svoje znanje, dela se butasto in štorasto, da se lahko skrije in umakne, da ima mir in zapik. Dokler se ne pojavi nova situacija; nov stanovalec, ki je - drugače od njenih chic zafnanih klientov s konceptom, kjer so knjige med čevlji - dobrodušen pragmatik, se poveže z lucidno asocialno in rahlo disfunkcionalno dvanajst-letnico, ki s penetrantnim umom lupi plast za plastjo družbene zlaganosti.

Battles: Gloss Drop

Ob koncu letošnje pestre koncertne sezone bo Kino Šiška 7. julija serviral še samosvoj glasbeni sunek v zadnjih letih ene najbolj opevanih alterrockovskih zasedb, Newyorčanov iz skupine Battles. Kvartet si je temelje položil že leta 2002, potem pa je leta 2007 z dolgometražnim prvencem Mirrored najprej požel vsesplošno naklonjenost glasbenih poznavalcev, ne dolgo zatem pa se prikupil še sredinski publiki.

Štirje levi

Štirje levi so britanska farsa o džihadizmu, vojni proti terorju, pop paranoji, medijski stereotipizaciji islamizma in vplivu Levjega kralja na tragično - da ne rečem burleskno - občutje sveta. Štirje muslimanski prijatelji, Waj (Kayvan Novak), Faisal (Adeel Akhtar), Hassan (Arsher Ali) in Omar (Riz Ahmed), ki so približno tako clueless kot Alicia Silverstone v filmu Nimaš pojma, sklenejo, da se bodo vključili v...

Drago Jančar: To noč sem jo videl

Roman, ki je letos prejel kresnika, bi še leta 1985 končal v bunkerju zavoljo motivike partizanskih zločinov.

Sfinga

Sfinga, neposredni hommage prvemu vzponu po Obrazu Sfinge, enigmatične, mistične, zaprepadene, multiprevisne stene Triglava, kralja Ojdipa slovenske nacije, in posredni hommage prvima slovenskima celovečercema (Triglavske strmine, V kraljestvu Zlatoroga), se začne z najbolj spektakularnim - če ne že kar najbolj hipnotičnim - prizorom v zgodovini slovenskega filma: ko Robert Pečnik, Zagrebčan, ki je leta 2001...

Na morje!

Če ste zamudili Škafarjev film Oča, potem si lahko zdaj ogledate mehiško verzijo: spet sta tu oče in sin (Jorge Machado & Natan Machado Palombini), ki ju je življenje ločilo, spet imata priložnost, da nekaj časa preživita skupaj, spet imata priložnost, da se bolje spoznata, spet imata priložnost, da ne govorita veliko, spet imata priložnost, da besedo prepustita naravi, spet imata priložnost, da realnost...

Arto Paasilinna: Srečni človek

Paasilinna je seveda fenomen: od leta 1972 je izdal 35 romanov, a nikoli več kot enega na leto, je torej pisalni stroj, ki pa ohranja trade-mark. »Srečni človek« steče v humorno branje tako kot legendarno »Zajčje leto« ali pa »Tuleči mlinar«, »Dedu za petami«, »Gozd obešenih lisic«, »Župnikov zverinski služabnik« in »Očarljivi skupinski...

Italo Calvino: Baron na drevesu

Calvino ostaja ves čas zvest svoji pisavi; sploh si nikoli ni podoben. Kot da bi nenehno iskal nove stile in izzive. Govori enkrat o zaznavi, v drobnih odlomkih in izsekih, drugič o vesoljskih aporijah in krjavljih, ki drsijo skozi čase in prostranstva, tretjič povzema žanrske zaplete in jih prekinja na najbolj napetih mestih. Vešče, duhovito, elokventno, eruditsko.