Milan Dorić - Hanzi

V odprtih arhivih bivše tajne policije SDV je Milana Dorića - Hanzija (1930) odkril Roman Leljak. V zadnjih mesecih ga je predstavljal kot udbovskega morilca, ki je podstavljal bombe, sodeloval pri ugrabitvah nekdanjih emigrantov, ubojih in zastrupitvah in ki naj bi ga Udba za to tudi drago plačevala. Do vrhunca te udbovske histerije je prišlo v začetku februarja, ko je bivši notranji minister Vinko Gorenak na svojem blogu pod naslovom »Hanzi pridržan! To je sramota za Slovenijo« zapisal, da je »danes dopoldan« komuniciral z osebo, ki naj bi mu zaupala, da je policija v Nemčiji »zaslišala in pridržala Hanzija«, saj naj bi s soglasjem Janeza Zemljariča v Celovcu umoril Nikico Martinovića, »le zato, ker je kot cvetličar v Celovcu vsako leto obiskal in okrasil grobove po vojni pobitih Hrvatov«. Minuli teden smo Dorića obiskali v mestu Fürth, blizu Nürnberga, kjer živi v manjšem stanovanju skupaj z ženo in psom.

Vesna Stanković Juričić

Urad je po zakonu pristojen, da preverja, ali kolektivne organizacije, ne samo Sazas, opravljajo svoje naloge skladno z zakonom. Nadzor je permanentna dejavnost in ne enkratno dejanje. Na področju kolektivnega upravljanja poteka 77 nadzorstvenih postopkov pri vseh petih organizacijah, ki spadajo v našo pristojnost. Preverjamo zakonitost promocijskih skladov, skladnost statutov z zakonom, skladnost opravljanja dejavnosti z izdanim dovoljenjem urada in ustreznost porabe zbranih sredstev za stroške pravnega svetovanja, zastopanja pred sodišči …

Dr. Ljubo Bavcon

Ljubo Bavcon je profesor kazenskega prava, ki ga desnica oziroma Janez Janša prišteva h komunistični kontinuiteti. Bavcon je res dobršen del svojega življenja preživel v času prejšnjega sistema, saj bo spomladi dopolnil 90 let. Ker je že dolgo na svetu, pravi, se spominja številnih napak različnih politikov v različnih političnih sistemih in svari pred tem, da bi jih ponavljali sedanji politiki. Predvsem glede povečevanja represije, ki vedno vodi v totalitarizem. Meni, da bi lahko imel nepremišljen lov za storilci gospodarske kriminalitete na dolgi rok slabe posledice za družbo.

Igor Štiks

Igor Štiks je pisatelj, po izobrazbi politolog, najprej pa aktivist. Z družino se je pri 15 letih iz Sarajeva moral preseliti v Zagreb. Najprej je bil literarni kritik. Nato je napisal prvo knjigo Dvorec v Romanji, dobil nagrado in odšel študirat filozofijo v Pariz. Spet je končal knjigo, tokrat Elijev stol, dobil nagrado, postal prevajan avtor po vsej Evropi, in odšel študirat v Chicago. Sledil je Edinbourgh in razpetost med Sarajevom, Zagrebom in danes še Beogradom. S hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom sta zadnja leta redno organizirala festival Subversive v Zagrebu, že leta 2010 pa napisala esej Pravica do upora – uvod v anatomijo državljanske nepokorščine. Je eden glavnih levičarskih mislecev na področju bivše Jugoslavije. Upor v Bosni in Hercegovini je spremljal iz Sarajeva, svojega rojstnega mesta.

Ivica Buljan

Ivica Buljan se je rodil leta 1965 v Sinju pri Splitu in je eden izmed najprodornejših gledaliških režiserjev z območja nekdanje Jugoslavije. V predstavah – od leta 1995 jih je nanizal že več kot 50 – se režijsko dotika nevralgičnih točk družbene stvarnosti.
Na zagrebški univerzi je študiral politične vede, nato pa še francoščino in primerjalno književnost. Bil je novinar pri revijah Polet in Start, pisal je tudi gledališke kritike za Slobodno Dalmacijo. V gledališče, najprej je bil dramaturg v Franciji in kmalu zatem v Ljubljani, je zato vstopil z jasno izdelano poetiko. Ni ga privlačilo gledališče Stanislavskega, pa tudi ne akademska avantgarda, čeprav oboje prevladuje v sodobnem gledališču. Raje je hodil po svoji poti in pri tem uporabljal obsežno znanje iz zgodovine gledališča, filozofije, literature, slikarstva, filma in popularne kulture. O gledališču je predaval na ugledni newyorški šoli La Mamma Ellen Stewart, danes pa je profesor na Nacionalni gledališki akademiji Saint Etienne v Franciji.
Pred 15 leti je skupaj z Robertom Waltlom v Ljubljani ustanovil Mini teater, ki velja za enega izmed progresivnejših gledališč, v njem pa nastajajo eksperimentalne predstave, pogosto v koprodukciji s tujimi gledališkimi hišami. Leta 2009 je za predstavo Macbeth po Shakespearu Heinerja Müllerja, ki je nastala v koprodukciji Mini teatra, Cankarjevega doma in Novega kazališta Zagreb, prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.

Marko Pavlišič

Kaj pomeni biti Tina Maze, je po dveh zlatih olimpijskih kolajnah, ki ju je osvojila, jasno vsakemu Slovencu. Tina je najboljša na svetu. Za tem uspehom je trdo delo. Slovenija bi lahko pri vprašanju indijske konoplje pokazala precej več poguma. Odpraviti bi morali večidel neutemeljene družbene strahove, povezane s konopljo. Postali bi lahko zastavonoša na tem področju v Evropi ali pa vsaj v Južni Evropi.

Luka Mesec

Luka Mesec je eden od vidnejših članov Iniciative za demokratični socializem, ki je te dni skupaj z Demokratično stranko dela in Stranko za trajnostni razvoj Slovenije – TRS – predstavila Združeno levico, koalicijo levih strank in skupin, ki se povezujejo za skupni nastop na evropskih volitvah. Intervju je potekal na gledališkem odru, v soju luči, Luka Mesec je bil na začetku pogovora zadržan, previden, a hkrati svež – stvari, o katerih je govoril, so drugačne od običajne sivine nevsebinskih fraz politikov na oblasti. Ideja koalicije je preprosta: v Sloveniji želijo obuditi levo politiko in na dolgi rok, skupaj s sorodnimi strankami Evropske levice, zgraditi socialistično Evropo. Kljub mladosti je bil Luka Mesec neposreden, edina možnost za obstoj Evrope je velika reforma njenega ustroja, gospodarskega in političnega sistema. »Zadnjih dvajset let, v Evropi celo precej dlje, nam vladajo liberalci in konservativci. Oboji so padli na izpitu zgodovine. Skrajni čas je, da si svojo priložnost izborimo socialisti,« pravi. Povsem enako naj bi veljalo za Slovenijo.

Ljudmila Novak

Poslanci Nove Slovenije so v parlamentu podprli vladni predlog zakona o dostopu do arhivskega gradiva in s tem povzročili ogorčen odziv SDS. Razglasili so jih za izdajalce, očitali so jim, da so Kučanovi agenti. Ljudmila Novak ni molčala, v intervjuju za Mladino je Janšo razglasila za manipulanta, destruktivnega politika, za človeka, ki ni prihodnost slovenske politične desnice. Prenesljivo, bi rekli eni, končno je spregledala, bi dodali drugi.

Janez Zemljarič

Janez Zemljarič (1928) je bil eden izmed najpomembnejših slovenskih politikov. V letih od 1973 do 1978 je vodil Službo državne varnosti (SDV) – t. i. Udbo –, nato je bil do leta 1980 slovenski notranji minister, do leta 1984 predsednik slovenske vlade in v letih od 1984 do 1989 podpredsednik jugoslovanskega, zveznega izvršnega sveta.

Ulrike Lunacek: "Nikogar ne bi smelo biti strah povedati sorodnikom in prijateljem, v koga se je zaljubil."

Pred enim letom je Agencija EU za temeljne pravice opravila vseevropsko raziskavo, v kateri je sodelovalo 93 tisoč pripadnikov skupnosti LGBT. Pokazalo se je, da se mora unija resno lotiti boja proti homofobiji. Kar dve tretjini vprašanih sta povedali, da ju je strah hoditi s partnerjem z roko v roki po ulici. Polovica jih je že doživela fizični napad ali pa je bila tarča groženj. In to tudi v državah, ki veljajo za prijazne do skupnosti LGBT, kot je na primer Nizozemska.

Jože Mencinger: »Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.«

Prof. dr. Jože Mencinger je prava mora ekonomistov, ki poveličujejo prosti trg in privatizacijo. S svojimi kontroverznimi izjavami ruši ustaljene miselne vzorce in izziva kritike. Ko gre za ekonomsko politiko države, je zagovornik previdnosti pred zaletavostjo, kar se je doslej praviloma izkazalo za koristno. Je predavatelj na Pravni fakulteti v Ljubljani, že pet desetletij pa deluje tudi na Ekonomskem inštitutu PF, kjer ureja publikacijo Gospodarska gibanja.

Bernard Stiegler: »Če bo Evropa eksperimentirala v napačni smeri, se lahko kaj hitro znajdemo v fašizmu«

Bernard Stiegler (1952) je francoski filozof, ki predava na londonski univerzi Goldsmith in na Université de Technologie de Compiègne. Je tudi direktor francoskega Inštituta za raziskovanje in inovacije. Leta 2005 je bil med soustanovitelji politične in kulturniške skupine Ars Industrialis, pet let kasneje pa je ustanovil filozofsko šolo Épineuil-le-Fleuriel. Napisal je več kot trideset knjig o času, individualizaciji, vplivu sodobnih tehnologij na posameznikovo izkušnjo življenja, potrošniškem kapitalizmu, digitalizaciji, amerikanizaciji in Evropski uniji. Velja za enega najnapredneje mislečih evropskih filozofov. Nedavno je izdal avtobiografsko knjigo Acting Out (v klinični psihologiji ta izraz pomeni nenadzorovane, impulzivne izbruhe občutkov in čustev, ki so bili pred tem zavrti), v kateri opisuje, kako je se je v zaporu – Stiegler je bil od leta 1978 do 1983 zaprt zaradi oboroženega ropa – prelevil v filozofa. Lani je izdal knjigo o francoski skrajno desničarski stranki Nacionalna fronta. Družbena razmerja naš sogovornik analizira na podlagi koncepta kolektivne individualizacije, ki ga je zasnoval v zaporu, da bi z njim pojasnil presečišča med kolektivnimi in individualnimi pripadnostmi.

Igor Lukšič: »Desnica se radikalizira. Problem je, da se mi na levi ne organiziramo in ne vzpostavimo protifronte.«

Socialni demokrati so edina stranka v Sloveniji, ki je razmeroma uspešno preživela zamenjavo vodstva. Z Igorjem Lukšičem na čelu, ki vodi stranko približno leto dni, imajo zdaj celo najvišjo javnomnenjsko podporo. A njihov resnični izziv je, kako ohraniti to vodstvo in – kot pravi Lukšič – postati »prava« stranka v postkriznih razmerah, ki so rodile številne nove leve stranke.

Tevž Logar: "Če hočemo na mednarodnem trgu uspeti, moramo upoštevati njegove mehanizme."

Razpisna komisija je prijavitelju, društvu DUM, v okviru katerega deluje Projektni prostor, očitala, da smo usmerjeni preveč mednarodno in da delamo s premalo in z vedno istimi slovenskimi avtorji. Očitno je, da ne poznajo delovanja galerijskega sistema. Galerije na mednarodnem trgu namreč delajo z majhnim številom umetnikov, saj je samo tako možno dobro zastopati avtorja. Paradoksalno je, da ministrstvo od nas zahteva, da delamo drugače, hkrati pa govori o tem, da je treba umetnost dati na trg in podpreti slovenske avtorje na mednarodni ravni. Če hočemo na mednarodnem trgu uspeti, moramo upoštevati njegove mehanizme.

Dr. Aleksander Zadel: »Depresija je posledica naučene nemoči«

Po šestih letih prikazovanja črne sedanjosti in še bolj črne prihodnosti so ljudje utrujeni. Počasi se učijo, da na svoje življenje nimajo posebnega vpliva. Da jim ga veliko bolj kot oni sami določajo gospodarska kriza, brezposelnost, brezobzirni trg kapitala, Nemci, Japonci, Kitajci, tajkuni in še kdo. Tako postajajo vse pasivnejši, saj ugotavljajo, da njihov trud povzroča le izgorelost in nič drugega. Vsi kronično brezposelni in velika večina nesrečno zaposlenih se bo tako naučila naučene nemoči. Tragika tega položaja je v tem, da bodo ljudje ostali nemočni in pasivni tudi, če se okoliščine spremenijo. Ena od posledic naučene nemoči je tudi depresija.

Prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med.: »Farmacevtska industrija si prej zasluži priznanje kot pa grajo«

Psihiater prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med., predstojnik Centra za mentalno zdravje pri Psihiatrični kliniki Ljubljana, odločno zavrača prepričanje, vse bolj razširjeno med strokovno in laično javnostjo, da psihiatri zaradi apetitov farmacevtske industrije množično in brezskrbno predpisujejo zdravila proti depresiji vse več ljudem. »Resnica je ravno nasprotna,« pojasnjuje dr. Mrevlje.

Dr. Lovre Božina: »Privatizacija hrvaških bank je bila ena največjih napak, kar smo jih naredili«

Dr. Lovre Božina (1952) je eden največjih hrvaških bančnih strokovnjakov. Je profesor na katedrah za podiplomski študij v Zagrebu, Osijeku, na Reki, v Splitu in Pulju, kjer je zaposlen na Fakulteti za ekonomijo in turizem Univerze Jurja Dobrile. Je seveda pisec več knjig in učbenikov. Še posebej ponosen pa je, da je na profesorsko mesto pred približno 25 leti prišel iz prakse. V začetku osemdesetih let je začel delati v Hrvaški narodni banki, nato je delal v znani Službi družbenega knjigovodstva, SDK, kjer je bil odgovoren za banke. Od tam, pravi, bi lahko kariero nadaljeval v bančništvu, tako kot številni njegovi kolegi. A se je raje kakor za denar odločil za pisanje knjig.

Irfan Beširević: "Povsod sem bil zraven, in mislim, da me hočejo utišati."

Na drugi vseslovenski vstaji januarja 2013 smo imeli pred parlamentom protestno akcijo. Vlekel sem vrv, privezano na ograjo, ki je ločevala protestnike od parlamenta. Čez nekaj dni so k meni prišli kriminalisti in mi dali uradno vabilo, naj pridem na zaslišanje, ker je bila proti meni vložena kazenska ovadba zaradi sodelovanja v skupini, ki je uradni osebi poskušala preprečiti uradno dejanje. V množici me je prepoznal policist, no, prepoznal je gospoda z brki in sivimi lasmi. Na zaslišanje sem nato šel z odvetnikom, dal nisem nobene izjave, rekel sem le, da se bom zagovarjal na sodišču, če bo treba. A poziva, naj pridem na sodišče, nisem dobil. 23. decembra sem dobil kar sodbo. Sploh nisem bil na sodišču, niso me zaslišali.

Aleš Praprotnik: »Banke se obnašajo parazitsko in ne družbeno koristno.«

V katero smer bi morala iti reforma denarnega in bančnega sistema? Zakaj bi o tem spraševali le ekonomiste in bančnike? Pogovarjali smo se z Alešem Praprotnikom, avtorjem knjige Denar – Nedolžna prevara?, v kateri pokaže, kdo v resnici ustvarja denar. Praprotnik je socialni pedagog, končal pa je tudi študij okoljskih ved. Verjame, da je denarni sistem v središču problemov, s katerimi se danes spopadamo, saj posredno ali neposredno vpliva na večino stvari v naših življenjih. »Zato ga je treba razumeti.«

Slavica Bratuš: »Zaradi nedolžne kritike si lahko postal Stalinov privrženec in narodni sovražnik«

Hrvaški časopis demokratske levice Novi plamen je te dni na spletu objavil seznam 16.101 zapornika in zapornice, ljudi, ki so bili med letoma 1949 in 1956, po resoluciji Informbiroja leta 1948, torej po razkolu med Stalinom in Titom, zaradi suma privrženosti tedanjemu sovjetskemu voditelju zaprti na Golem otoku in otoku Sveti Grgur. Moške so zapirali na Golem otoku, ženske na Svetem Grgurju v Velebitskem kanalu, nekaj kilometrov od Golega otoka. Časnik navaja, da je v teh zaporih zaradi umorov, samomorov, poskusov pobega in nesreč pri delu umrlo 413 ljudi. Večina, 44 odstotkov zapornikov in zapornic na Golem otoku in na Grgurju, je bila Srbov, Črnogorcev je bilo 21,5 odstotka, Hrvatov 16 odstotkov. Slovencev in Slovenk je bilo v teh dveh taboriščih 600.

Andrejka Grlić: »Problem bo, dokler bomo imeli tihotapca Martina Krpana za frajerja. Razumem to razmišljanje, češ, nočemo, da se neki drugi okoriščajo. Ampak država smo mi!«

Lani poleti so gostinci plačali četrtino več davka na dodano vrednost kot poleti 2012, kavarne in slaščičarne pa celo sedemdeset odstotkov več. Julija je namreč začel veljati zakon, ki prepoveduje uporabo programov za brisanje računov, hkrati je carinska uprava opravila osem tisoč odmevnih preventivnih pregledov, vlada pa je napovedala odločen boj proti sivi ekonomiji. Mnogi se bojijo, da se bodo podjetniki vrnili k poslovanju po starem, ko bodo videli, da so izredne razmere mimo in da nadzor ni neprepusten. Med skeptiki je tudi Andrejka Grlić, ki že sedem let vodi tržni inšpektorat. Zato se zavzema za dodatne ukrepe. Všeč ji je na primer hrvaški sistem, kjer se vsak račun zabeleži pri davčni upravi. Hkrati je prepričana, da to ne bo dovolj in da nič ne bo dovolj, dokler bo tudi za kupce sprejemljivo, da se kdaj kaj opravi tudi brez računa.

Liu Bolin: »Prikazati želim človeško nepopolnost«

Liu Bolin izginja. Izginja v pekinškem Prepovedanem mestu, v milanski operni hiši Scala in na Wall Streetu. Neviden je na umazanih ulicah Pekinga in na elegantnih beneških mostovih. Govorimo o kitajskem umetniku, ki uporablja osupljivo slikarsko tehniko, zaradi katere se, poslikan po vsem telesu in oblačilih, tako rekoč popolnoma zlije s katerimkoli ozadjem.

Miha Kosi: "Razkrila se je sistemska urejenost ŠOUL, ki bolj kaznuje ljudi, ki govorijo o nepravilnostih, kot ljudi, ki te nepravilnosti povzročajo."

Ne. Razkrila se je sistemska urejenost ŠOUL, ki bolj kaznuje ljudi, ki govorijo o nepravilnostih, kot ljudi, ki te nepravilnosti povzročajo. Spremembe referendumske zakonodaje pa si razlagamo tako, da smo se z referendumom o reformi ŠOUL očitno preveč približali kvorumu in da smo postali neka realna nevarnost za delovanje študentske organizacije, kakršno je zdaj. Predlagane spremembe so absurdne, saj v praksi pomenijo ukinitev možnosti za razpis referenduma.

Mitja Gaspari: »Če želimo javne finance spraviti v red, ne da bi še dodatno poslabšali življenjsko kakovost, je jasno, da moramo privatizirati.«

Evropa je močno podcenila težave v bankah. Če se bodo pri stresnih testih, ki bodo letos doleteli vse ključne banke v Evropi, uporabile tako rigorozne predpostavke kot pri slovenskih bankah, bo za kapitalsko okrepitev potrebno nameniti še vsaj 500 do 800 milijard evrov, ocenjuje ekonomist Mitja Gaspari. Pri čemer so evropske države že doslej za pomoč bankam namenile več kot 1600 milijard ali skoraj 13 odstotkov bruto domačega proizvoda EU. Gaspari je vodil Banko Slovenije od leta 2001 do leta 2007, zaradi česar je po mnenju opozicije eden od najodgovornejših za nastanek kapitalske luknje v domačih bankah. Priznava, da je bilo pri upravljanju tveganj veliko pomanjkljivosti, a hkrati pravi, da je nadzor odpovedal samo toliko kot v vseh drugih državah.

Simona Levi: »Sedanje politike bomo brcnili z oblasti«

Simona Levi, 47-letna Italijanka, ki je v Parizu študirala gledališko igro, že 23 let pa živi v Barceloni, si je v evropskem prostoru ustvarila ime kot igralka, režiserka in direktorica barcelonskega neodvisnega gledališča Conservas, znanega po družbeno angažiranih predstavah. Med njenimi življenjepisnimi podatki najdemo tudi tistega o dolgoletnem zavzemanju za reformo intelektualnega lastništva kulturnih dobrin. Leta 2008 je zato ustanovila X-net, neprofitno organizacijo, ki se zavzema za alternativne modele posredovanja kulture, temelječe na svobodnem dostopu – predvsem na medmrežju – do kulturnih dobrin.

Amelia Jones: Tujka, ki na glas kritizira Marino Abramović

V ljubljanski Galeriji Škuc je nedavno na povabilo Zavoda Maska in festivala Mesto žensk predavala Amelia Jones, umetnostna zgodovinarka, ki pozornost zbuja tudi zunaj sveta umetnosti. Škuc je pokal po šivih in kar precej poznih obiskovalcev se je moralo gnesti pred vrati, čeprav so s tem motili predavanje.

Alenka Bratušek: »Rekla sem si: vse, kar bom govorila, mora biti res izvedljivo. In nikoli ne obljubljam veliko. Kar rečem, naredim.«

V osmih mesecih, koliko je preteklo od prvega intervjuja s predsednico vlade za Mladino, se je Alenka Bratušek spremenila. Je bolj samozavestna, bolj sproščena, tudi bolj neposredna. A deluje tudi nekako pomirjena, kot človek, ki nima kaj izgubiti. V zadnjem času so se pojavile primerjave z nekdanjim predsednikom vlade Janezom Drnovškom. V nečem mu je res podobna. Nobenega visokoletečega balasta ne izreka. Odgovori na vprašanje in obmolkne. Nobenega za slovensko politiko tako značilnega državniškega patosa si ni nadela.

Dr. Renata Salecl: »Zakreditiran potrošnik, ki sebe krivi za svoje neuspehe, je idealna kombinacija, ki pomaga postindustrijskemu kapitalizmu, da tako dobro živi in kljub vsem krizam nadaljuje to pot.«

Dr. Renata Salecl je otroštvo preživela na Koroškem. Tedaj, v času usmerjenega izobraževanja, pripoveduje, so bili vsi prepričani, da je najboljši poklic, ki ga je mogoče izbrati, poklic lesarja ali metalurga. A namesto da bi kariero nadaljevala v Slovenski industriji jekla, je Saleclova, kot filozofinja, sociologinja, psihoanalitičarka, lacanovka, pristala na Inštitutu za kriminologijo, kjer se danes ukvarja s psihoanalizo, pravom, kriminologijo oziroma nevroznanostmi. Ni ji žal. Redno poučuje v Londonu in ZDA ter svoje knjige o izbiri, tesnobi in ljubezni izdaja na zahtevnih mednarodnih trgih. Čas usmerjenega izobraževanja oziroma čas vere v manipulacijo je spet tukaj, napoveduje.

Blaž Ogorevc: Tropski melanholik

Blaž Ogorevc, ki se je rodil leta 1951 v Škofji Loki, je napisal pesniške zbirke Domačijski spevi, Poklon za Rastafari Makkonen Haile Selasie Yaha, Zima na socialističnem kmetijskem posestvu in Prisilno zreli paradižniki, ki je zagotovo najbolj znana med bralci. Leta 1999 pa je izšel njegov potopisni roman Tropska melanholija, ki je te dni doživel ponatis. Ogorevc v njem opisuje popotovanja po Aziji, Afriki, Južni Ameriki in državah Bližnjega vzhoda, v opise pa vpleta refleksije o svoji mladosti, živalih in ženskah ter skuša bralcu pojasniti, kaj je tropska melanholija in zakaj ga je zgrabila. Z Ogorevcem, ki je vedno zanimiv sogovornik, smo se pogovarjali o tej knjigi, o njegovih prijateljih, razodel pa nam je tudi številne zanimivosti iz svojega življenja, med drugim, da je njegov ded pisatelj Fran Saleški Finžgar. Nismo mogli niti mimo njegovega tri desetletja in pol trajajočega dela v uredništvu Mladine, kjer je bil nekaj časa urednik kulturne priloge Mlada pota, v kateri so danes znani literati in pesniki objavljali svoja prva dela.

Dušan Šarotar: "Zatekanje v intimo potrošnika je zelo naivno, saj se prav tam, kjer smo najbolj zasebni, zbira največ informacij."

Seveda. To imamo vsi.