»Današnja populistična desnica svojega glavnega sovražnika spet vidi v komunistih«

Marko Zajc je znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino. Nekoč je skupaj z Janezom Polajnarjem (danes kustosom v Mestnem muzeju Ljubljana) na Radiu Študent pripravljal oddajo Kocine zgodovine, nekakšen humorni pogled na minule čase, danes pa na inštitutu vodi raziskovalni program Politična zgodovina. Predava na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije v Kopru. Pred leti je sodeloval v posebni vladni strokovni komisiji, ki je v času arbitražnega procesa preučevala zgodovino obmejnih območij, v zadnjem obdobju pa je fokus raziskovanja s poznega obdobja habsburške monarhije prenesel na pozno obdobje socialistične Jugoslavije. Študijsko se je izpopolnjeval na Dunaju, v Berlinu in Jeni.

»Dovolj imamo sovražne, ustrahovalne retorike«

Rodila se je leta 1988. Z režiserjem Žigo Divjakom sta eden najprodornejših, najbolj družbenokritičnih in produktivnih ustvarjalnih tandemov v slovenskem gledališču – svet in družbo kljub mladosti razumeta kot le malokdo. Žiga Divjak režira, Katarina Morano, ki je pred leti precej pozornosti pritegnila že s študentskimi kratkimi filmi (na AGRFT je študirala filmsko režijo), skrbi za dramska besedila in dramaturgijo. Skupaj sta denimo ustvarila pretresljivo in izjemno uspešno predstavo Gejm o beguncih, ki se igrajo nevarno igro, gejm: premagati skušajo zadnji del poti od Bosne do slovenske meje, da bi na območju Evropske unije zaprosili za azil. Podpisala sta tudi predstavi, ki dajeta nov zagon besedilom literarnih velikanov Cankarja in Kosovela, pa avtorski projekt Sedem dni, intimen prerez časa nenehne naglice, v katerem živimo.

»Madžarska izkorišča manjše in finančno šibkejše države«

Lucija Balikić je hrvaška zgodovinarka, ki živi in dela v Budimpešti. Tam na Srednjeevropski univerzi (CEU) končuje doktorski študij, pri katerem se posveča zgodovini političnih idej v času pred razpadom Avstro-Ogrske in v medvojni Jugoslaviji, do maja pa je kot gostujoča raziskovalka pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) na obisku v Sloveniji. Tukaj bo aprila tudi predstavila svojo knjigo o vplivu britanskih in francoskih intelektualcev na nastanek Jugoslavije. Predmet njenega preučevanja, Avstro-Ogrska, je zadnja leta postal nadvse aktualen. Seveda predvsem zaradi Orbánovega režima, ki obuja idejo velike Ogrske.

»Slovenija je dober dokaz, kako hitro se lahko stvari spremenijo, kako hitro lahko postanemo Madžarska«

Metka Mencin je bila nekoč dejavna v politiki, v času osamosvojitve je bila delegatka v družbenopolitičnem zboru, en sklic tudi poslanka, sodila je v »prvo generacijo pravih politikov«, vodila je skupščinsko komisijo za žensko politiko. Zgodovina slovenskega parlamentarizma se je najbolj spomni po neuspešnem zakonskem dopolnilu, ki bi bolj nedvoumno določilo pravico ljudi s stalnim bivališčem, kar bi preprečilo sramoto, ki jo danes poznamo pod imenom »izbrisani«. Metka Mencin je bila hkrati ena od tistih, ki so si v času nastajanja slovenske ustave prizadevale, da je zdaj v njej zapisan 55. člen, ki pravi, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, to pomeni, da je pri nas ustavno zagotovljena pravica do umetne prekinitve nosečnosti.

»Aktualna prodaja Savinih turističnih zmogljivosti na najboljših lokacijah se mi zdi napaka«

Mojmir Mrak (1954) je doktor ekonomije ter raziskovalec in redni profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor predava na podiplomskem študiju financ na Wirtschaftsuniversität na Dunaju in na Burgundy School of Business v francoskem Dijonu. V zadnjih dveh desetletjih je bil član številnih vladnih strokovnih skupin, med drugim je v letih 2000–2002 sodeloval pri pogajanjih ob pridruževanju EU in je soavtor slovenske pristopne strategije. Večkrat so ga prepričevali, naj prevzame funkcijo finančnega ministra, a ga niso nikoli prepričali.

»Če na koga v družbi stavim, so to mladi!«

Dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je eden tistih, ki so od začetka pandemije prispevali največ premislekov o novem položaju, v katerem se je znašlo šolstvo. S kritičnim očesom je spremljal izvajanje pouka na daljavo, pandemično izvedbo mature, prilagoditev ocenjevanja, ukrepe ministrstva in tudi to, kako se je šolsko okolje v splošnem odzivalo na pandemijo, postopoma digitaliziralo in privajalo na »novo normalnost«. V intervjuju je tokrat med drugim spregovoril o tem, kaj smo se v teh dveh letih naučili in kakšne bodo naloge šolstva v naslednji etapi pandemije.

»Od direktorja sem dobila cvek, tako da verjetno ne ustrezam več standardom. Skrajni čas, da grem.«

Zdenka Badovinac je ena od mednarodno najvplivnejših osebnosti, kar jih premore slovenska kultura. Ne bi pretiravali, če bi zapisali, da je najvplivnejša. Vse ključne ljudi iz sveta sodobne umetnosti pozna osebno, govorijo isti jezik, z leti so postali prijatelji. Moderno galerijo, našo osrednjo institucijo za sodobno umetnost, je vodila skoraj tri desetletja – vse do decembra 2020, ko jo je minister Vasko Simoniti po dolgotrajnih kolobocijah, ki so vključevale tudi pravno zelo vprašljiva sredstva, zrušil s položaja. Direktor Moderne galerije je danes ministrov izbranec Aleš Vaupotič. Zdenka Badovinac je ostala v hiši in zadnje leto opravljala delo kustosinje, a pred nekaj dnevi je bila imenovana za direktorico primerljive institucije v sosednji državi. V Zagrebu bo vodila Muzej sodobne umetnosti.

»To je abolicija za ljudi s političnega vrha«

Vladni poslanci so pretekli teden v odboru za pravosodje potrdili predlog zakona, ki tako skrajšuje zastaralne roke v kazenskih postopkih, da onemogoča kazenski pregon gospodarskega kriminala, korupcije, zlorab položaja in drugih zapletenih oblik kriminala. Še več, s trenutkom uveljavitve zakona bi se ustavila velika večina odprtih kazenskih postopkov, tudi postopek zoper premiera Janeza Janšo v zadevi Trenta. O razlogih, namenih in učinkih nove zakonodaje smo se pogovarjali z Boštjanom Valenčičem, tožilcem specializiranega državnega tožilstva in predsednikom Društva državnih tožilcev Slovenije.

»Podražila se nista ne voda ne sonce, tudi strošek dela ni zrasel, ne gorivo za jedrsko elektrarno. To pomeni, da ni razloga, da cene elektrike ne bi diktirali doma.«

Dr. Peter Novak (1937) je po študiju v Ljubljani leta 1975 v Beogradu doktoriral iz strojništva in je eden največjih strokovnjakov za energetiko, priznan tudi mednarodno. Kot redni profesor in dekan ljubljanske strojne fakultete je bil mentor 20 doktorandom in več kot 300 inženirjem strojništva. Danes predava na Fakulteti za strojništvo v Novem mestu, katere ustanovitelj je.

»Če zase praviš, da nisi ideološka stranka, to pomeni, da nimaš ne idej in ne vrednot«

Dr. Samo Uhan na ljubljanski Fakulteti za družbene vede poučuje sociološke teme. Hkrati že leta sodeluje s Centrom za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, ki pripravlja raziskavo Slovensko javno mnenje. In če kdo ve, kaj se dogaja s Slovenijo, z njenimi prebivalci, kako se spreminjajo vrednote ljudi in zakaj je tako, so to ljudje, ki se ukvarjajo s to družboslovno raziskavo.

»Janševa tretja vlada je pokazala vse največje probleme naše družbe in države«

Je umirjena, redkokaj jo spravi s tira, zdi se, da ji provokacije in udarci pod pasom ne pridejo do živega. Poskuša ostati pri dejstvih in razumnem prepričevanju, ne stavi na udarne slogane in popularne puhlice. Lidija Jerkič izstopa, pa ne le zato, ker je prva sindikalistka v državi, predsednica največje sindikalne centrale Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS) in Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI), ampak zato, ker se pri njenih nastopih zdi, da jo usoda te države ali skupnosti skrbi bolj iskreno od drugih akterjev. Kar je sicer tudi razumljivo. Sindikati so državotvorne organizacije. Bogati in močni namreč države ne potrebujejo tako zelo, kot jo potrebujejo ravno šibki.

»Žal mi je, da ne morem Sloveniji pomagati, hkrati pa sem vesel, da s to oblastjo nimam nič«

Aleksander Čeferin je slovenski državljan, ki v mednarodni skupnosti zaseda najvišji položaj. Od leta 2016 je predsednik Uefe, Združenja evropskih nogometnih zvez, kar pomeni, da je vodja najbolj priljubljenega evropskega športa. Pri tem ne gre le za formalno vlogo, saj je Čeferin na tem položaju tudi zelo uspešen. Ni športnega komentatorja, ki mu ne bi priznaval velikih zaslug za rešitev nogometne zveze iz blata korupcijskih škandalov, ki so jo pretresali pred njegovo izvolitvijo. Lani pa je predvsem zaradi svojega angažiranja ob začetku epidemije postal tudi najpopularnejši potencialni politik v Sloveniji. Čeferin, ki je napovedal, da se bo leta 2023 potegoval za nov štiriletni mandat na čelu Uefe, se sicer v domačo politiko tako kmalu ne bo vrnil. Je pa v tem intervjuju napovedal, da tokrat ne bo ostal politično nevtralen.

»Zagotovo luči ne bo prinesel noben princ teme«

Kadar se primeri, da norci zavzamejo sanatorij, je zdrava pamet odvisna od posameznic in posameznikov, ki norosti ne sprejmejo za novo normalnost. Ena takšnih posameznic je pravnica Nataša Pirc Musar, znana po neizprosnem zagovarjanju pravne države pod vsakokratno oblastjo. Pod sedanjo vlado ji snovi za kritiko še zdaleč ni zmanjkalo, pri čemer je bila ta kritika vedno izrečena trezno, predvsem pa brezhibno strokovno utemeljena – kar je v postfaktični dobi za populistično oblast največji greh. Toda Nataša Pirc Musar, nekdanja novinarka, informacijska pooblaščenka in predsednica Rdečega križa Slovenije, danes pa železna lady slovenskega prava, ne bi mogla biti bolj napačna tarča za grožnje in žalitve spletnih trolov in provladnih medijskih blatometalcev. Je namreč ženska, ki si ne pusti ukazovati in ki ne zmore molčati, kadar kdo gazi po njenih temeljnih načelih. »Eni pravijo, da se tu vidi, da sem po horoskopu bik.« Ženska, ki neprimerno bolj ljubi hitre motorje kot peko piškotov – in ki se ne bo nehala boriti za enakopravnost svojega spola.

»Pri nas je integriteta nadstandard«

Protikorupcijska komisija je minuli teden proti predsedniku vlade Janezu Janši uvedla preiskavo, v kateri bodo ugotavljali, ali je Janša letos poleti pri imenovanju svojega odvetnika Francija Matoza na čelo predsednika uprave slabe banke (DUTB) kršil protikorupcijsko zakonodajo. Natančneje, določbe zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki urejajo nasprotje interesov. Je to le vrh ledene gore? Odgovarja dr. Robert Šumi, ki komisijo vodi od aprila lani. Pred tem je bil od leta 2007 zaposlen na generalni policijski upravi, kjer je v nekem drugem obdobju Slovenije vodil tudi delovno skupino za krepitev integritete policistov.

»Naslednje volitve morajo biti podobne letošnjemu referendumu za čisto pitno vodo«

Zoran Janković se je že zapisal v zgodovino Ljubljane. Z letošnjim letom je postal župan mesta z najdaljšim stažem. Pred njim je imel ta rekord – 14 let županovanja – Ivan Hribar, ki je mesto vodil med letoma 1896 in 1910. Janković v intervjuju pojasnjuje, zakaj se je začasno umaknil iz javnosti in zakaj je mesto začelo vse glasneje nasprotovati vladnim ukrepom proti epidemiji.

Tekmovanje, kdo bo pobil več ljudi

Julia Ebner, rojena leta 1991, je višja raziskovalka na britanskem inštitutu Institute for Strategic Dialogue, specializirana za islamski in skrajno desni ekstremizem, nasilje in terorizem. Že leta preučuje organiziranost in dejavnosti skrajnih organizacij tako, da se infiltrira v njihove zaprte skupine na družbenih omrežjih, ki omogočajo kriptirano komuniciranje. Tako je v roke dobila navodila privržencev Islamske države za vdiranje v računalnike, se pogovarjala s protifeministkami in sledilci QAnona o njihovih mnenjih in pogledih na svet in odkrivala podtalno delovanje militantnih neonacističnih skupin iz ZDA in Evrope, ki zagovarjajo nasilje in posameznike spodbujajo k terorističnim napadom. Poleg tega se je tudi osebno sestala s skrajnimi desničarji, vedno pod krinko in z lažno identiteto, in poskušala dognati, kaj motivira njihovo sovraštvo. O vsem skupaj je napisala že drugo knjigo, ki je v slovenskem prevodu V temi: skrivno družbeno življenje ekstremistov pravkar izšla pri založbi Modrijan. Knjiga je mednarodna uspešnica in bi morala biti tudi pri nas nujno čtivo za vse, ki želijo poznati in razumeti delovanje skrajno desnih skupin, da bi se učinkoviteje postavili po robu njihovemu sovraštvu.

»Z zunanjepolitičnega vidika si take vlade še naslednja štiri leta res ne moremo več privoščiti«

Dr. Zlatko Šabič je dolgoletni profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede. Dejansko je danes eden od stebrov te vede v Sloveniji. Oktobra, ob vrhuncu našega predsedovanja EU, je katedra praznovala 60-letnico tega študija. Praznovanje vrhunca znanstvene discipline pa je sovpadlo z eno najnižjih točk, kamor je padel mednarodni ugled naše države. V praksi se bolj zdi, da je Slovenija država z eno najslabših zunanjih politik. Kaj je pri tem prenosu znanja v prakso šlo narobe in kaj moramo narediti, da se nam kaj takšnega nikoli več ne bo ponovilo?

»Odprla so se mi vsa vrata, za katera sem si to želel«

Ko je sedel za klavir in po uvodnem orkestralnem delu zaigral prvih nekaj taktov Chopinovega Koncerta v F-molu, smo vsi, ki smo pred nekaj tedni prek spleta spremljali njegov nastop v finalu Chopinovega tekmovanja v Varšavi (blagor tistim, ki so bili dejansko v dvorani!), obnemeli. Mladi pianist Aleksander Gadžijev (1994) igra s tolikšno senzibilnostjo in občutkom, da ni čudno, da mu je to nazadnje prineslo drugo mesto na tem tekmovanju. Na ugledno prireditev na Poljskem, ki poteka vsakih pet let in ima skoraj stoletno tradicijo, se vsakič prijavi približno 500 mladih pianistov z vsega sveta. Gadžijev je prvi slovenski pianist, ki se mu je uspelo prebiti v finale in na prve tri stopničke tekmovanja, s katerimi si najboljši zagotovijo vstopnico na največje koncertne odre na svetu. Prislužil si je tudi posebno nagrado za najboljšo izvedbo sonate. Letos je sicer že zmagal na prav tako pomembnem pianističnem tekmovanju v Sydneyju in se počasi prebija med najbolj iskane mlade pianiste na svetu. Gadžijev, po rodu iz Gorice, mesta na slovensko-italijanski meji, izhaja iz glasbene družine: starši – mama Ingrid Silič je slovenskih, oče Sijavuš Gadžijev pa azerbajdžanskih korenin – so izvrstni pianisti in klavirski pedagogi.

»Na zelo nespodoben način vodstvo lastne kolege in kolegice obtožuje, da ne želimo sprememb«

Precej žalostno je gledati, kaj se dogaja na TV Slovenija, predvsem z njenim informativnim programom. Ta je v času Janševe vlade nenehno tarča napadov in žalitev, a namesto da bi napadi povzročili oster odziv, zahteve po neodvisnosti in avtonomnosti javnega medija, se je televizijska hiša začela sesedati. Spomladi je metlo odrešitve v roke prijel Andrej Grah Whatmough, najprej je na skrajno ciničen način odstavil nekaj ljudi, nato pa s svojimi zavezniki pripravil programsko-produkcijski načrt za leto 2022, ki ga je zavrnila strokovna javnost, še bolj pa novinarski kolektiv uredništva informativnega programa. Kar 134 od 143 novinarjev se je opredelilo proti.

»To, kar se dogaja zdaj, je totalni prevzem«

V ponedeljek je Igor Samobor sporočil, da po osmih letih vodenja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana nepreklicno odstopa s položaja. V pismu, ki ga je delil z javnostjo, je zelo odkrito in natančno pojasnil, kako je sedanja oblast z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem na čelu zablokirala nujno potrebno obnovo osrednjega slovenskega gledališča, ki deluje v 110 let stari, zelo dotrajani palači, in da sumi, da je do tega prišlo zato, ker se je minister pravzaprav želel s položaja znebiti njega. Odzivi na odstop so si enotni – tako tisti, ki so Samoborja vseskozi podpirali, kot tisti, ki so bili do njegovih repertoarjev ali iskanj poti do novega občinstva kdaj tudi kritični, se strinjajo, da gre za veliko škodo, za še eno veliko sramoto ministra Simonitija. Odhaja profesionalec, ki se je do zadnjega boril za prepotrebno prenovo in jo je tudi pripeljal skoraj do začetka.

»Delta se je pojavila pred cepivom«

Dr. Tatjana Avšič - Županc je vodja laboratorija za diagnostiko zoonoz in laboratorija Svetovne zdravstvene organizacije na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ter profesorica na ljubljanski Medicinski fakulteti. Pod njenim vodstvom zaposleni testirajo vzorce bolnikov, za katere obstaja sum okužbe z novim koronavirusom. Z virusom se tako gleda iz oči v oči vsak dan, pozna vse njegove pojavne oblike – še posebej dobro različico delta, ki še vedno polni bolnišnične postelje in spet narekuje sedanji val porasta okužb.

»Okoli 85 odstotkov ljudi, ki jih sedaj zdravimo na našem intenzivnem oddelku, je necepljenih«

Dobila sva se na krasno nedeljo, sonce je sijalo, kakor da na vsem svetu ni nobene tegobe. Preden se je srečala z menoj, se je uro in pol sprehajala po bližnjem travniku z bolnišničnim psihologom. Vsake toliko časa potrebuje takšen pogovor, da se ne zlomi. Da vedno znova ozavesti spoznanje, da ni kriva za trpljenje in smrti, s katerimi se vsak dan znova srečuje na oddelku za intenzivno terapijo v Kliničnem centru Maribor, kjer s svojo ekipo z nadčloveškimi napori zdravi bolnike z najhujšim potekom koronavirusne bolezni. Izgoreli ne bodo, že zdavnaj so prešli to točko – ne izgoreli, temveč zogleneli od stresa, stiske, skrbi in napora. Kljub temu Alenka Strdin Košir deluje trdna in vedra, celo nasmejana. A kot skorajda v zadregi pojasni že na začetku pogovora – fasada, obrambni mehanizem. »Zvenim, kakor da je v redu. Pa ni,« se skorajda opravičuje. Brez potrebe, saj je obema jasno. V trenutku najinega pogovora so imeli na intenzivnem oddelku 52 bolnikov s covidom, mnogo preveč glede na kadrovske zmožnosti – kako bi v naslednjih lahko sprejeli še koga, si tedaj že ni mogla predstavljati. In vendar so ga. Pa ne enega. S psihologom sta se dogovorila, da bo nudil pomoč njeni celotni ekipi. »Naslednji tedni bodo za nas peklenski,« stvarno pove.

»Pred volitvami bi radi razdelili še zadnje sladkorčke, čeprav vedo, da matematika ne štima«

Črt Kostevc (letnik 1977) je redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, predstojnik Katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje. Raziskovalno se je med drugim ukvarjal s tujimi naložbami, z investicijsko aktivnostjo, davčno politiko, trgom dela (napotenimi delavci, prekarnostjo), v pogovoru pa je komentiral zlasti sedanje stanje javnih financ.

»Ni konec. Zdaj se šele začne.«

Roberta Goloba je ta teden politika, natančneje stranka SDS s podporo NSi, odstranila iz vodstva podjetja, ki ga je Golob sam pomagal ustanoviti. Odstranila ga je v trenutku, ko se je na izpraznjenem mednarodnem prizorišču temu slovenskemu podjetju, ki je že zdaj multinacionalka s tremi milijardami prometa, odprla velika priložnost. Ker lastniki Gen-I – to so državni nadzorniki pod vodstvom Cvetka Sršena (SDS) – niso bili zmožni imenovati nove uprave, predvsem zaradi nasprotovanja Gen energije (slovenskega dela nuklearke), bo zdaj verjetno novo upravo moralo imenovati sodišče. Golob v intervjuju med vrsticami namigne tudi, kdo po njegovem za tem stoji. Razumeti je, da misli na svetovalce SDS s poslovnimi zvezami v Bosni.

»Vračanje tradicionalnih pogledov na svet je pod velikim vplivom katoliške cerkve«

Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica in publicistka. Rodila se je na Reki leta 1949. Na začetku osemdesetih let je bila v prvih vrstah jugoslovanskega feminizma. Njeno kultno delo, Smrtni grehi feminizma (1984), je lani ponatisnila zagrebška založba Fraktura. Kasneje je pisala o vsakdanjem življenju v socializmu, številne od teh knjig, recimo Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali in Kavarna Evropa – življenje po komunizmu, so doživele prevode v številne svetovne jezike. Pisala je o vojnih zločinih v nekdanji Jugoslaviji, o množičnih posilstvih in o njihovih storilcih. Z Dubravko Ugrešić in še tremi pomembnimi hrvaškimi intelektualkami je bila na začetku devetdesetih let izpostavljena hudi nacionalistični medijski gonji in obtožbam, da z nastopi v tujini in kritikami nacionalistične oblasti škoduje ugledu Hrvaške. Dobivala je grozilna pisma, vlomili so v njeno stanovanje. Zapustila je Hrvaško in doma skoraj deset let ni objavljala. Danes živi na Švedskem in v Istri. V zadnjem desetletju je napisala trilogijo del, posvečenih nadarjenim ženskam, ki so ostale v senci genialnih partnerjev – Milevi Einstein, Fridi Kahlo in Dori Maar. Problem staranja in ženskega telesa je obdelala v knjigi Nevidna ženska, ki je pred tremi leti izšla v Zagrebu. Slavenka Drakulić je preživela socializem, postsocializem in lani tudi covid. V Ljubljano je prišla na predstavitev romana Dora in Minotaver, ki je izšel pri založbi Beletrina.

»Logika kazni ni produktivna«

Dr. Alenka Kraigher je ena od najbolj znanih slovenskih epidemiologinj, nekoč je vodila Nacionalni inštitut za javno zdravje, pred kratkim se je upokojila. A kljub vsemu, kljub rekordom in številkam, ki znova letijo v nebo, ostaja vsaj deloma optimistična. V nasprotju z vlado še vedno zaupa ljudem in še vedno upa, da se bodo na koncu tisti, ki še omahujejo, vseeno odločili za cepljenje.

»Ves čas nas držijo v položaju popolnega krča in strahu. To je zame prava nesvoboda.«

Prav zdaj je v središču pozornosti zaradi filma Prasica, slabšalno ime za žensko, ki ga je režirala po scenariju mlade dramatičarke Ize Strehar in ki je na Festivalu slovenskega filma pobral kup nagrad: med drugim vesno za najboljši celovečerec, za najboljši film po izbiri občinstva, za scenarij in glavno igralko (Liza Marijina). V filmu spremljamo posameznike na pragu tridesetih let, ki zaradi družbenih razmer ne morejo odrasti; njihove zveze, stanovanja, službe, življenjske odločitve – vse je en velik kaos, a v njem nekako manevrirajo iz dneva v dan. Kakšno izbiro pa sploh imajo? Posebej zapomnljiva in prepričljiva je glavna junakinja Eva, ki brezbrižno pomete s tradicijo pasivne junakinje slovenskega filma. Tijana Zinajić (1973) se je s podobnimi liki ukvarjala že v svojem prvem dolgometražnem filmu Zgodbe iz sekreta in preprosto dobro razume nevroze in tesnobe ljudi na prehodu med mladostjo in odraslostjo, sploh v času, ki jim ne pušča ravno veliko možnosti. Verjame tudi v žensko tovarištvo, ki bo še izrazitejše, če bodo ženske na glas govorile o stiskah, s katerimi se spoprijemajo, in meni, da bi morali politiki končno dojeti, da jim ljudje ne zaupajo več.

»Policije po Evropi pretepajo mladoletne begunce. To počno v našem imenu.«

Zuhoor Alqaisi je iraška novinarka in raziskovalka, ki se ukvarja predvsem s pravicami otrok na poti, mladoletnih beguncev, mladoletnikov brez spremstva. Alqaisijeva, tudi sama begunka, ki zdaj živi in dela na Nizozemskem, se je pred časom ustavila v Sloveniji, bila je gostja na projekciji filma Igra senc (Shadow game) na Festivalu migrantskega filma, ki ga organizira Slovenska filantropija, dogodek pa je potekal v sodelovanju z ZRC SAZU. Pri dokumentarnem filmu, v katerem glavne vloge »igrajo« mladoletni begunci na balkanski begunski poti in med drugim prikazuje tudi posnetek surovega nasilja hrvaške policije nad beguncem, je sodelovala kot raziskovalka na terenu.

»Strah me je, da bo EU postala povsem nepomembna, da bo ostala brez vpliva in moči«

Janis Varufakis (1961) se je na svetovni oder postavil v času evropske oziroma grške finančne krize. Od januarja do junija 2015 je bil finančni minister v grški vladi pod vodstvom Aleksisa Ciprasa (Siriza). V tistih nekaj mesecih je v Evropi potekala ena od najusodnejših konfrontacij med majhno Grčijo in Evroskupino, kjer je imela glavno besedo Nemčija. Varufakis je tedaj zaslovel kot politik, ki je poudaril nekaj, o čemer drugi državniki niso hoteli govoriti. In sicer da so dolgovi, v katerih se je tedaj utapljala Grčija, pa tudi nekatere druge države, predvsem Italija, dejansko nevzdržni in da jih je iluzorno v neskončnost podaljševati in povečevati v zameno za še strožje varčevalne ukrepe. Dotlej je večina uveljavljenih mnenjskih voditeljev ponavljala, da nekatere države pač niso disciplinirane, Varufakis pa je poskušal dokazati, da ima sistem evra vgrajene napake, ki bodo razbile EU. Grčija z Varufakisom tedaj sicer tega oreha ni zmogla streti, Varufakis, ki je imel pred tem možnosti s seboj v brezno potegniti še Italijo, je odstopil s položaja, EU pa je nato Grčiji podelila novo gromozansko in očitno nevzdržno posojilo. Po tistem obdobju je Varufakis ustanovil evropsko politično gibanje DiEM25 (Demokracija v Evropi) in svojo progresivno politično stranko v Grčiji; oba na volitvah sicer nista dobila večje podpore. Kot profesor ekonomije in politik je napisal več knjig različnih žanrov, v katerih dokazuje, da kapitalizem v zadnjem obdobju, ki je dobilo pospešek v finančni krizi, propada. V pogovoru, ki ga je imel Varufakis pretekli teden s Slavojem Žižkom v sklopu festivala Indigo, je recimo dokazoval, da kapitalizma ni več. Oziroma da je sistem, kjer svet obvladujejo spletni giganti tipa Amazon, Facebook, Google ali Apple, bolj podoben nekdanjemu fevdalizmu kot kapitalizmu s svojimi prostimi trgi.

»Pri nas se dogaja uničevanje pravne države. In pika. Vlada ravna izrazito škodljivo.«

Zdaj zdaj bo minilo deset let od takrat, ko je Danilo Türk izgubil na volitvah, z obljubami in bliščem ga je premagal Borut Pahor. Vemo, kaj je sledilo: Instagram politika in razgradnja predsedniške funkcije. Danilo Türk se je iz javnosti umaknil, v Sloveniji ne nastopa pogosto, veliko predava in potuje po svetu, je tudi predsednik Madridskega kluba, etičnega gremija, ki vključuje nekdanje politike, predsednike držav in vlad. Kljub svojemu diplomatskemu jeziku in profesorski modrosti je iz besed strokovnjaka za mednarodne odnose, v svoji bogati diplomatski karieri je eno leto vodil tudi Varnostni svet OZN, čutiti veliko zaskrbljenost. In to na dveh ravneh, zaskrbljenost zaradi dogajanj v Sloveniji ter zaskrbljenost zaradi spremembe razmerij in politik v mednarodnih odnosih.