Vlado Miheljak

16. 9. 2022  |  Mladina 37  |  Dva leva

Fantom morale

Plakati neredko izzovejo afere. Plakati, ki pozivajo k toleranci, še posebej. Pred kratkim je v Zagrebu nastal škandal zaradi plakata, ki je vabil na razstavo projekta tridesetih študentov, študentk dizajna iz avstrijskega Gradca, nemškega Dortmunda, Ljubljane (ALUO) in Zagreba v okviru projekta Students for Tolerance pred zagrebško Šolo za aplikativno umetnost in dizajn. In izzval strašno ogorčenje ljudi, ki v odnosu do javnih vprašanj (do žensk, spolnih in drugih manjšin, do migrantov, do tujih religij, kultur …) nenehno izkazujejo nestrpnost. Zakaj? Na spornem plakatu je nekoliko neostra, zabrisana podoba, ki asociira na nedeljsko družinsko idilo. Za mizo sedijo osebe, ki spominjajo na očeta, mater, dva otroka in starejšega moža. Nad njimi na steni je razpelo. Plakat pa ima izpisan naslov »Disgusting, but I tolerate it«. No, to bi moralo biti dovolj jasno in nedvoumno sporočilo, a so avtorji vseeno na spodnji strani plakata z drobnejšimi črkami napisali še interpretacijo: »Vsako nedeljo veteran, konservativec, liberal, gej in ateist sedijo za mizo in tolerirajo drug drugega.« To sporočilo je simbolni ugovor in odgovor na sistemske predsodke, ki jih krščanski moralisti (denimo pri nas NSi, Tonin, Cigler-Kralj, pa celotno pleme SDS …) upravičujejo z argumentom: nič nimam proti drugačnim, geje imam celo med prijatelji. Tako je pred kratkim govoril Tonin, ko je nasprotoval novelam družinskega zakonika. Sodobna multikulturna in polivalentna družba ne more temeljiti na ljubezni in afiniteti, ampak na toleranci, podkrepljeni z jasno zakonsko regulacijo. Tonin lahko ljudi drugačnih vrednot, spolnih praks, življenjskih slogov prezira, a jih mora tolerirati. Vsebinsko in tudi formalno, zakonsko regulirano. In prav to sporoča plakat. Sintagma »izrojena umetnost in morala«, ki, od nacistov do Janše, karakterizira neko normo, je relativna glede na čas in kontekst. Izrojenost, bizarnost, odvratnost nimajo absolutnega merila. Gre le za perspektivo. Vsak je lahko komu s svojim estetskim, moralnim, življenjskim slogom bizaren. Tako kot sta na primer za Janšo poosebljenje izrojene umetnosti Prešernovi nagrajenki, so to podpisanemu proslave in maše, ki jih Janševemu občestvu sklada kakšen pirkovič.

Sporni »strokovnjak«

Sekcija za področje usposabljanja oseb s čustvenimi in vedenjskimi motnjami Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije je začela pošiljati vabila na seminar Vzgoja med nasiljem in nemočjo, namenjen spodbujanju strokovnjakov za izobraževanje k razmišljanju o populaciji otrok, s katerimi se ukvarjajo v institucijah. Vse bi bilo lepo in prav, če se na seznamu strokovnjakov, ki bodo na seminarju predavali, ne bi pojavil Roman Vodeb, samooklicani psihoanalitik, znan po žaljivih antifeminističnih mnenjih.

»Naše veleposlaništvo v Moskvi mi je obrnilo hrbet«

Rina Pleteršek, ki se je leta 1996 rodila v Celju, je v gimnazijskih letih obiskovala gledališko šolo pod vodstvom Vanje Slapar in Viktorja Ljubutina. Ta jo je navdušil za nadaljevanje dramskega izobraževanja v Rusiji. Od leta 2018 do 2022 je živela v Jekaterinburgu in tam obiskovala igralsko akademijo Jekaterinburški državni gledališki inštitut. V Rusiji je zadnje leto doživljala preživitveno krizo zaradi posledic sankcij, ena od profesoric jo je označila za državno sovražnico, nazadnje pa jo je slovensko veleposlaništvo v Moskvi pustilo na cedilu. Kljub temu ji je uspelo končati akademijo, bila je med najboljšimi študenti. Pripoveduje o življenju v Rusiji.

Se študentska izmenjava splača?

Erasmus+ je program Evropske unije (EU), namenjen mednarodnemu sodelovanju študentov v izobraževanju, usposabljanju, dejavnostih mladih in športu. V zadnjih osmih letih je kar 14.988 slovenskih študentov odšlo v kako tujo državo. V tem obdobju so odšli v 50 različnih držav, med njimi tudi v Korejo, na Tajsko, v Maroko, Brazilijo, Argentino, Avstralijo in na Kitajsko. Med najbolj priljubljene države za izmenjavo sodijo Nemčija, Španija, Avstrija, Portugalska in Češka. Tudi za Slovenijo se odloča veliko tujih študentov, v osmih letih jih je ta program pri nas končalo 18.242. Največ jih je prišlo iz Španije, Nemčije, Francije in Češke.

dr. Bogomir Kovač

16. 9. 2022  |  Mladina 37  |  Ekonomija

Po smrti kraljice

Smrt britanske kraljice Elizabete II. v škotskem Balmoralu je 8. septembra 2022 v hipu zasenčila vse drugo, celo vojno v Ukrajini in energetsko krizo v EU. Kraljica je bila nesporna politična ikona, edini pravi družbeni cement razpadajočega britanskega imperija po drugi svetovni vojni. Sedem desetletij je utrjevala svoj neverjetni slog obvladovanja monarhije na poti komaj znosnega razpada britanskega imperija. Nikoli se ni pritoževala, ničesar posebej pojasnjevala. »Never complain, never explain« je bil skriti moto njenega vladanja. Skrbno negovana apolitičnost na tujem in strogo obvladovana nevtralnost doma sta bili temelj njene popularnosti in moralne avtoritete. Bila je kot papež med zbledelimi monarhi sveta, z naskokom najuglednejša britanska institucija per se. Toda njene osebne vloge ni mogoče ločiti od usode imperija, prijazne in skromne kraljice od brutalne in krvave kolonialne zgodovine. In tu so in bodo ocene njene vladavine manj prizanesljive. Politična in ekonomska amnezija je del Elizabetine preračunljive zadržanosti. Namesto politične odgovornosti in ekonomskih reparacij je raje gojila mitologijo britanske zgodovinske izjemnosti. Gre za zoprno asimetrijo njene bleščeče vladavine, ceremonialne oblasti brez prave odgovornosti.

N'toko

16. 9. 2022  |  Mladina 37  |  Žive meje

Integracija po slovensko

Zadnje dni je v liberalni javnosti zbudila precej pozornosti zgodba sirske begunke, ki je za portal Tukaj smo opisala svojo kalvarijo z izpitom iz slovenskega jezika. Po večkratnih neuspešnih poskusih pri pisnem delu izpita zdaj razmišlja o odhodu iz države, saj ji grozi izguba socialne pomoči, ki je zanjo pri štirih otrocih in visoki najemnini edina možnost preživetja, potem ko je izgubila službo. Številni državljani so se ob tem spraševali, kako je mogoč tak birokratski sadizem nad materjo samohranilko. Država odgovarja, da so njeni nameni dobri: hočemo le poskrbeti za integracijo tujcev! Spomnimo se, najprej je Šarčeva vlada spremenila zakon o trgu dela tako, da neevropskim državljanom za dostop do socialnih pravic nalaga obveznost opravljenega izpita iz slovenščine na stopnji A1, s spremembami zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti pa je Janševa vlada ta merila še zaostrila in razširila. Na videz razumna zahteva države, ki tujcem nalaga učenje jezika, se je v praksi izkazala za priročno orodje etničnega izključevanja, saj zagonetni izpit in nemogoči pogoji številne tujce brišejo iz javnih sistemov in jih potiskajo na družbeni rob. To je bil tudi resničen namen zakonskih sprememb.

Kdo je energetsko reven?

Ministrstvo za infrastrukturo je pripravilo predlog uredbe, s katero bodo prvič določena merila energetske revščine v Sloveniji. Po predlogu ministrstva je energetsko revno tisto gospodinjstvo, ki je materialno ogroženo (»dohodek je nižji od praga tveganja revščine«) in prebiva v prostorih z nizko energetsko učinkovitostjo (»potrebna toplota za ogrevanje prostorov znaša več kot 150 kWh/m2 na leto«).

Janko Lorenci

16. 9. 2022  |  Mladina 37  |  Kolumna

Čakajoč na sunek

Nova študija o okolju, objavljena v reviji Science, svari, da so nekatere spremembe okolja – zlom grenlandskega ledenega pokrova, upočasnitev severnoatlantskega toka, naglo taljenje permafrosta in sproščanje velikanskih količin metana (t. i. metanova bomba) – morda že nepovratne. Svet je mogoče že zapustil varno podnebno stanje, v katerem se je razvila človeška civilizacija, pravijo raziskovalci.

Nove slabe zamisli

Ministrstvo za infrastrukturo je pripravilo predlog zakona, katerega namen naj bi bil obvladovanje kriznih razmer pri oskrbi z energijo, pri čemer naj bi omogočil obsežnejše kurjenje fosilnih goriv, začasno razveljavitev okoljskih standardov in večje izpuste onesnaževal, nove zamisli pa se porajajo tudi med energetiki.

Do zadnjega diha

»Odvratno! Vsi so v Cannesu. Kaj hudiča potem jaz počnem v Parizu?« je maja 1959 kriknil Jean-Luc Godard. Njegovi prijatelji, nekdanji filmski kritiki, François Truffaut, Claude Chabrol, Alain Resnais, Jacques Rivette in Éric Rohmer, so že posneli celovečerce ali so jih ravno snemali, sam pa je imel za pasom le štiri kvikije. Zato je zdrvel v Cannes in prosil Truffauta, ali mu prepusti svojo – sicer resnično – zgodbo o Michelu, pariškem avtomobilskem tatu, ki ubije policista, potem pa se med obupanim skrivanjem pred policijo zaplete z ameriško novinarko Patricio, ki na Elizejskih poljanah prodaja New York Herald Tribune in ga nazadnje izda. Truffaut je prikimal – in privolil, da bo napisal tudi scenarij. Chabrol se je javil za »tehničnega in umetniškega svetovalca«. Takoj je dobil tudi producenta in distributerja, ki sta zastrigla z ušesi – novovalovski film, ki ga oglašujeta Truffaut in Chabrol, bo zanesljivo hit, pa četudi za režiserja ni še nihče slišal, sta si mislila.

Ko dizajn preseže svoj čas

Nekoč so Ranka Novaka navduševali zemljevidi; tam pri osemnajstih letih je bil prepričan, da se bo ukvarjal z geografijo. V bistvu ga je očarala zgoščena struktura informacij, ki jih dajejo zemljevidi, saj gre za natančen sistem. A se je po maturi odločil za študij arhitekture in le na videz šel po poti očeta arhitekta. Leta 1968 je iz Zagreba, kjer se je dve desetletji prej rodil, nato pa šolal in socializiral, prišel v Ljubljano študirat arhitekturo. Najprej je prav zaradi jezika nihal med študijem v Zagrebu, Beogradu ali Sarajevu, a se je nazadnje znašel v Ljubljani, v vrtincu študentskih nemirov. Diplomiral je leta 1975 na oddelku za arhitekturo takratne Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo pri profesorju Edu Ravnikarju z nalogo Vizualne komunikacije in sistemi obveščanja v javnem prometu. To je neizpodbiten dokaz, da ga je že med študijem arhitekture zanimalo grafično oblikovanje, zanimali pa so ga tudi sistemi. Torej se ne smemo čuditi, da je v tistem obdobju zase in za sošolce prevedel eno zgodnjih in ključnih teoretskih knjig Typographie (1967) Emila Ruderja, švicarskega tipografa in grafičnega oblikovalca, ki je bil tudi profesor na znameniti Šoli za oblikovanje v Baslu.