Patriotizem kot alibi

Vse od antike so slogani zvesti spremljevalci javnega življenja. Srečamo jih namreč v oglaševanju, vojaški propagandi, vzgoji in izobraževanju, športu itn. Veni, vidi, vici Julija Cezarja, Just do it blagovne znamke Nike ali pa olimpijsko geslo Hitreje, višje, močneje so samo nekateri izmed najbolj prepoznavnih. Svoje slogane imajo tudi različna družbena gibanja. »Generacija 68« je za svoje privzela geslo ameriškega psihologa Timothyja Learyja »Turn on, tune in, drop out«. Z njim je Leary generacijo 68 pozval k odklopu od takratnega establišmenta in vzpostavitvi alternativnega družbenega reda.

Filmski almanah (1991–2020)

Na začetku leta 1992 je pri Mladininem filmskem kritiku Marcelu Štefančiču, jr. doma pozvonil Mladinin novinar Ivo Štandeker (1960–1992) in mu prinesel prvi tiskani izvod Filmskega almanaha, almanaha, v katerem so bile zbrane vse Marcelove recenzije kinofilmov leta 1991. Vsi filmi leta, vsi kulti leta, vsi filmski obrazi leta, vsi krahi leta. Preden je Ivo vstopil, je rekel Marcelu: »No, zdaj si pa predstavljaj, kako bo čez deset let, ko jih bo na polici deset. In čez dvajset, ko jih bo dvajset. In čez trideset, ko jih bo trideset.« Tu se je ustavil – pri številki 30.

Zametki urbanega

Proti koncu lanskega leta so v javnost prišle osupljive, z letalnikom posnete fotografije izkopanega dela železnodobnega naselja na Pungrtu nad Igom s kamnitimi temelji skoraj tipskih lesenih hiš, zgrajenih v nizu ob ulici, ki teče vzdolž masivnega obzidja, pa z ozkimi uličicami med hišami. Za tem nizom je bila ugotovljena še ena ulica, ob njej drugi niz hiš, za njimi pa notranje, morda mlajše obzidje. Tisti, ki nam v tistem predbožičnem času misli niso povsem zapolnile nakupovalne radosti, smo se zdrznili – pa saj to je videti kot pravo urbano tkivo, in to sredi prvega tisočletja pred našim štetjem, v kontinentalni Sloveniji. Dokument je vrhunski, ekipa, ki ga je pridobila, je opravila izjemno delo, podoba si zasluži častno mesto v našem kulturnem spominu.

Janko Lorenci

11. 6. 2021  |  Mladina 23  |  Kolumna

Korakamo, kjer hočemo

Bil je impresiven prizor: na križišču in še naprej v ulice velikanska množica, promet ustavljen, po na hitro urejenem ozvočenju govori Jaša Jenull, 30 tisoč petkovih protestnikov od časa do časa zaploska in zahrumi, prometni policist pomaga preusmeriti v gnečo ujete avtobuse, mimo pripelje vlak in veselo zatrobenta. Robokopi zaman čakajo pred parlamentom, večinoma najbrž olajšani, Janša, Hojs, Olaj pa osmešeni. Jih je mikalo, da bi robokope poslali na križišče in tam udarili po protestnikih? Najbrž, a nad toliko ljudi si še ta režim ne upa.

Nasilne meje

Slovenska filantropija bo od 14. do 17. junija že dvanajstič pripravila Festival migrantskega filma (FMF). Projekcije bodo v Ljubljani v Kinodvoru, Slovenski kinoteki, Pritličju in v prostorih Slovenske filantropije. Obiskovalke in obiskovalci si bodo filme lahko ogledali tudi v osmih drugih krajih po Sloveniji, v Mariboru, Murski Soboti, Ljutomeru, Žalcu, Gornji Radgoni, Logatcu, Metliki in Črnomlju.

Vsi smo turški delavci

Ko je v bližini Postojne začela rasti tako imenovana turška vas, naselje zabojnikov za 450 turških gradbenih delavcev, ki bodo prihodnja leta gradili železniški tir med Koprom in Postojno, je pristojne prešinila strašljiva misel: Slovenci so v preteklosti s peticijami, protesti in civilnimi pobudami nasprotovali centru za huje in hudo duševno prizadete otroke ali ureditvi materinskih domov, kakšen halo bo šele nastal, ko bomo zraven vasi Orehek nastanili slovenskega prasovražnika, Turka, torej turške delavce. Tako je verjetno nastala dobro premišljena akcija pomiritve tamkajšnje javnosti.

Vlado Miheljak

11. 6. 2021  |  Mladina 23  |  Dva leva

Dobro jutro, Evropa

Če sta bila doslej Janša in janšizem predvsem slovenska nadloga, ki je bila sicer prepoznavna tudi v Uniji, sedaj postajata tudi formalno evropski problem. Še zlasti, ker vsej kritiki in kritičnosti navkljub združena Evropa nima prave volje in moči, da se nadloge reši. Spopad z avtoritarnostjo je trajni in tradicionalni problem liberalne Evrope. Ne da bi vlekli preveč banalne vzporednice, je vendarle vsaj od vzpona nacizma jasno, da Evropa praviloma odpove, ko bi morala pokazati odločnost in voljo. Od razvpitega münchenskega sporazuma, v katerem je Chamberlain ob asistenci Daladiera pokleknil pred diktatom Hitlerja in Mussolinija, pa do vse gnilobe in gnusobe evropskih politikov v pogajanjih z Miloševićem, kar je vsaj za nekaj časa legitimiralo balkansko klavnico. Morda niti ni ključni problem pomanjkanje mehanizmov, ampak predvsem odsotnost elementarne doslednosti. To se je videlo prav pred kratkim, ko sta se zvrstila dva ostudna dogodka.

Akcija pomoči kulturnikom zunaj institucij 

V časih, ko so kulturniki državni paraziti številka ena in je marsikateri med njimi ostal brez dela in dohodkov, je dobrodošla solidarnost. Eden od primerov te je akcija Solidarni s kulturo. Pobudo za solidarnostno podporo v obliki finančne pomoči ustvarjalcem in delavcem v kulturi je že marca lani dala prof. Beti Žerovc s Filozofske fakultete v Ljubljani, hitro je postalo jasno, da bodo pandemija in ukrepi za njeno zajezitev prekarne kulturnike prizadeli. Poleg tega je bil na začetku epidemije govor le o oblikah državne pomoči zaposlenim in gospodarstvu, ne pa tudi samozaposlenim. Akcija Solidarni s kulturo naj bi kulturnim delavcem zagotovila premostitveno podporo in plačilo najnujnejših stroškov.

Obup ni bolezen človeka, ampak družbe

»Vsi bodo dosegli svoj cilj / le jaz ga ne bom dosegel ... / Ognja prepoln, poln sil, / neizrabljen k pokoju bom legel.« Kako pretresljivo je brati ali poslušati vizionarske verze nekoga, ki je v resnici neizrabljen legel k pokoju – pri rosnih dvaindvajsetih, kmalu po tem, ko se je hudo prehladil med nočnim čakanjem na vlak. Tragičen scenarij, vreden kakšnega romana ali filma. Srečko Kosovel (1904–1926) svoje smrti ni napovedal le v pesmi Predsmrtnica, iz katere so uvodni verzi, ampak še v marsikateri drugi. Včasih si je je želel in jo je težko pričakoval, spet drugič se je je bal; najbolj znana med temi pesmimi je bržkone Slutnja. Morda je prav zato, ker je slutil, da se bo poslovil tako kmalu, ustvarjal v ekstatičnem zanosu – v le nekajletnem ustvarjalnem obdobju je napisal okoli tisoč pesmi, k temu moramo prišteti še številna pisma in publicistična besedila. Bil je tudi urednik mesečnika Mladina, predhodnika današnje Mladine.

Blast from the past*

Kadarkoli prejmem paket založbe VigeVageKnjige, me zaščemi od ugodja. Odpiranje je namreč prav posebno, skoraj čutno doživetje, za katero si je treba vzeti čas in uživati v njem. Že na prvi pogled se zdi, kot bi lični zavitek prišel iz davno minulih časov, ko so bile naše babice še mlade in lepe; prijetno hrapav rjavosivi ovojni papir, vrvica, staromodni žig in naslov prejemnika, ročno napisan z estetsko žensko pisavo. Začenjam z odstranjevanjem vrvice. Bilo bi pregrobo, če bi jo zgolj prerezal z nožem ali s škarjami, ne, treba se ji je posvetiti in potrpežljivo razrahljati umetelno zavezan vozel na hrbtu in jo nežno potegniti čez rob, da kot naramnica obleke mehko zdrsne prek ženskega ramena. Z začudenjem opazim, da ovojni papir ni zlepljen z lepilnim trakom, pač pa je tako umetelno prepognjen, da ga drži le vrvica. Ko jo odstranim, se papir brez odpora odlušči in pade na tla. Naslednja plast je mehka folija z zračnimi mehurčki, ki zagotavlja, da bo knjiga v moje roke prišla nepoškodovana in nedotaknjena. Ko slečem še njo, si ne morem kaj, da ne bi z nežnim stiskom palca in kazalca počil mehurček ali dva: pik, pok. Nazadnje je knjiga ovita še v tesno se prilegajoči vijoličasti papir, nežen, gladek in dražljiv, kot svileno perilo, ki se, nič več me ne more presenetiti, barvno ujema z naslovnico knjige. Pod papirjem je zataknjena kartica s prijaznim, samo zame napisanim sporočilom. Šele potem primem v roke objekt poželenja, golo knjigo, jo potipam, potežkam, povoham in razprem ... Le VigeVagePunce znajo svoje stranke tako pocrkljati z vrhunskim embalažnim striptizom. Kakšna pa je sama knjiga?