Grega Repovž

11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Uvodnik

Kaos

Janez Janša se je v vseh svojih pohodih na oblast (in sestopih z nje) naučil, da je predvsem pomembno ustvarjanje vtisa. No, ustvarjanje vtisa je pomembno, so pa pri tem tudi neke meje. Janša jih nima. Ali kot je najbolje njegovo politično logiko povzel njegov prijatelj in aktualni finančni minister Andrej Šircelj: »Glejte, temeljni cilj opozicije je, da zruši vlado.« Naj stane, kolikor hoče, naj so vsi čisto brez uma, naj pol države verjame, da se čez njo valijo trume beguncev, vse je dovoljeno, dovoljeno je celo lagati in diskreditirati ljudi – ko je cilj zrušiti vlado. A tudi ko Janša prevzame oblast, ostane enako: še vedno gre predvsem za ustvarjanje vtisa.

Jaz tebe.Ti mene. Vsi vse.

Ko smo se spomladi spoprijeli s prvim valom epidemije, je bilo nošenje mask ukrep, ki je bil slabo raziskan in katerega učinkovitost za preprečevanje okužb v splošni javnosti je bila vprašljiva. Resda je bilo mogoče logično sklepati, da glede na razširjeno uporabo v zdravstvu maske vsekakor imajo zaščitni učinek. A predvsem med epidemiologi je bilo glede njihove uporabe v splošni javnosti precej zadržkov. V prvi vrsti zato, ker je zaščitne opreme takrat primanjkovalo že za zdravstvene delavce. Skrbelo jih je tudi, da ljudje mask ne bodo znali ali hoteli uporabljati pravilno in da jim bo uporaba mask dala lažen občutek varnosti, zaradi katerega bodo manj pozornosti posvečali dokazano učinkovitim ukrepom ohranjanja fizične razdalje in primerne higiene. Svetovna zdravstvena organizacija sprva ni priporočala splošne uporabe zaščitnih mask v javnosti.

»Če gre za naše, nacionalne heroje, potem nobena resnica ne zamaje njihovega statusa«

Dr. Tanjo Petrović, predstojnico Inštituta za kulturne in spominske študije, zanima področje spomina in identitet, raziskuje, kakšna je dediščina jugoslovanskega socializma, kako odmeva v današnjem času. Pred dnevi je nastopila na okrogli mizi festivala Grounded in med drugim zagovarjala drzno tezo, da je razumevanje sprave, kot jo poznamo v Sloveniji (in naša država pri tem ni edina), v marsičem problematično. Zahteva po spravi je namreč hegemonistična, zahteva enovit pogled na preteklost, hkrati pa naj bi bila prvi pogoj za prehod iz zločinskega sistema v boljšo družbo, vendar ta prehod zahteva opuščanje vsake možnosti za politične in družbene alternative.

Zakaj so maske tako težke

Če bi bila na oblasti levosredinska koalicija, bi se desničarjem, volivcem Janševe SDS, zdajle že povsem mešalo. Besneli bi, protestirali, se ovijali okrog ustavnega sodišča, vztrajali in vzklikali, da so vsi protikoronski ukrepi, z obveznim nošenjem mask vred, le totalitarna zarota »globoke države« in da vse direktive, manipulacije in pranje možganov usmerjajo Murgle.

Organizirani kriminal nad kriminaliste

Mediji so prejšnji teden poročali o nenavadnih dopisih, ki ju je državni sekretar na notranjem ministrstvu Franc Kangler poslal policiji. Čeprav se funkcionarji na notranjem ministrstvu ne bi smeli vpletati v konkretno delo kriminalistov, je Kangler storil prav to. V. d. generalnega direktorja policije Andreju Juriču, sicer svojemu znancu iz Maribora, je sporočil, da je prejel dopis občana, ki ga je seznanil »o nekaterih nepravilnostih na NPU«. Nato pa je zahteval ukrepanje.

Kdo so MAO?

»Politična levica v Sloveniji. Lenin, Marx in Stalin zanjo niso več dovolj radikalni. Zdaj časti Maa. Protesti v Ljubljani, 4. septembra 2020, ki jih podpirajo mainstream mediji in SD, LMŠ, Levica,« je 5. septembra na Twitterju zapisal predsednik vlade Janez Janša in zraven objavil fotografijo članov Mladinske aktivistične organizacije (MAO) na protivladnih protestih, na kateri v rokah držijo napise MAO. Javnemu stampedu na mlade, ki na Trgu republike zgolj uveljavljajo svojo demokratično državljansko pravico do protesta, so se pridružili tudi mediji blizu stranke SDS, Nova24TV je o njih objavila članek, ki je nosil naslov »Zakaj se moramo bati mladih MAO aktivistov: iz ZDA prihaja val levičarskega nasilja, ki ima korenine v maoizmu«, Domovina.je pa je svoj zapis o tem naslovila »Je Mao Zedong politični zgled današnji mladini?«. Tudi novinar TV Slovenija Jože Možina ni ostal tiho, prav tako je delil fotografijo mladih protestnikov in pripisal: »Kaj je v glavah ljudi, da se zgledujejo po diktatorju/režimu, ki je pobil 65 milijonov ljudi in rušil kulturo? Močno orožje maoizma je bilo javno ščuvanje-poniževanje in ritualno sramotenje drugače mislečih, na koncu ubijanje. Smo še lahko naivni?« Ob tem je pripel tudi povezavo na videoposnetek s portala YouTube, ki ga je objavil skrajno desni teoretik zarot Paul Joseph Watson.

Cvet z juga, Simonitijev fikus

Koronska kriza je številne ljudi že spravila ob delo, po zadnjih podatkih zavoda za zaposlovanje je bila brezposelnost avgusta 23 odstotkov višja kot lani. Med dejavnostmi, ki so najbolj občutile nove razmere, je kultura; brez prihodkov je že ostala kopica samozaposlenih. Marsikateri od njih je upravičeno jezen na resornega ministra Vaska Simonitija, ki mu kulturniki očitajo, da zanje ni storil dovolj; toda vsaj eni izbrani kulturni delavki, ki jo je zadnja leta pestil upad posla, je ministrstvo ponudilo rešilno bilko. Gre za Alenko Gotar, nekdanjo predstavnico Slovenije na Eurosongu s pesmijo Cvet z juga, danes pa predvsem vse radikalnejšo članico SDS, ki jo je Simoniti zaposlil v svojem kabinetu.

Smrt politizaciji policije

Tožilstvo je zavrglo kazensko ovadbo zoper več oseb, ki so na protivladnih protestih v rokah držale napis »Smrt janšizmu«, poroča spletni portal Necenzurirano.si. Po mnenju tožilstva to geslo ne pomeni grožnje s smrtjo predsedniku vlade Janezu Janši in njegovim podpornikom, kakor trdi premier.

»Boli me Pipi«

Na Hrvaškem je precej prahu dvignila oglaševalska akcija za brezalkoholno pijačo Pipi, saj je na enem izmed oglasov ilustracija moškega para na plaži. »Vreme se spreminja, časi pa tudi,« piše ob ilustraciji, na kateri eden od moških v mivki riše srce, objava pa je pospremljena tudi s ključnikom #bolimepipi.

Vlada izkorišča koronsko krizo za pospešeno privatizacijo zdravstva in sociale

Enaindvajsetega avgusta sta minister za zdravje Tomaž Gantar in minister za delo Janez Cigler Kralj skupaj stopila pred novinarske kamere in mikrofone ter zmagoslavno napovedala, da Slovenija po skoraj dveh desetletjih čakanja le dobiva zakon o dolgotrajni oskrbi. Tako naj bi vendarle sistemsko uredili kronično zanemarjano področje skrbi za najstarejše; priskrbeli naj bi dodatna mesta po domovih za starejše, izboljšali že obstoječe zmogljivosti in okrepili storitve pomoči na domu – in vse to zgolj z zanemarljivimi dodatnimi finančnimi bremeni za prebivalstvo. Slišalo se je prelepo, da bi bilo res. Kmalu se je pokazalo, da je bil občutek upravičen.

Načrtno ustvarjanje negotovosti

Vlada že vse od nastopa, ki je bil sočasen z začetkom širjenja novega koronavirusa, iz dneva v dan, iz tedna v teden napoveduje, sprejema in uzakonja vedno nove ukrepe, ki prinašajo nove posege v človekove pravice. Vse težje ali nemogoče je slediti vladnim zapovedim, novim zagroženim kaznim in drugim posledicam neupoštevanja številnih dodatnih zapovedi. A glavni namen tega početja vladajoče politike ni, da bi se ljudje zavedali, kakšne so njihove pravice oziroma v čem so po novem omejene, pač pa, da o tem razmišljajo, da to ostaja z njimi nekje v podzavesti, da jim ne da miru.

»Teran je avtohtono hrvaško vino«

Kakšna je razlika med refoškom in teranom? Eno prvih znanstvenih raziskav o kraškem teranu je leta 1910 naredil avstro-ogrski nadzornik pri kmetijskem poskuševalcu v Gorici Maksimilijan Ripper. Teran so seveda omenjali že mnogi pisci in pivci pred tem, zgodovinarji zapise o njem zasledijo že v rimskih časih, se je pa Ripper kot eden prvih lotil kemične analize te tekočine.

»Marija sveta, kaj nam je tega treba?«

Pa smo dočakali pogovor z državnico. Ker v nasprotju z dosedanjimi spomeničarji Spomenka Hribar govori, misli in dela državo. Že vse življenje. Seveda ima prednost pred moškimi – ki so imeli sicer za razgrnitev svojih spominov na nastanek države tudi poseben termin, namenjen le moškim –, ker državo obravnava in ljubi z njenimi pomanjkljivostmi, šibkostmi, radostmi, lepotami, dobrim in slabim, ne pa skozi razlaganje, zakaj je ona zaslužna zanjo in kakšna prvoligašica in nosilka rumene majice da je. To je zmogel samo še Milan Kučan. Ostali so govorili o sebi in se samopoveličevali.

Karen želi govoriti s poslovodjo

Karen se rada pritožuje. Sprva je le vztrajala, da želi govoriti s poslovodji lokalov in trgovin. Svoje frustracije je zdravila z razburjanjem, pritožbami in reklamacijami. Pravi, da naj bi bilo to, da svoje nezadovoljstvo znaša neposredno na poslovodje, ena njenih temeljnih pravic. Kmalu za tem se je začela boriti tudi proti cepljenju. Pravi, da svojih otrok nikakor ne bo cepila, saj naj bi to potencialno povzročalo avtizem, astmo, alergije in še marsikatero drugo bolezen. Ko se je začela pandemija koronavirusne bolezni, je v njej prepoznala zrežirano zaroto proti človeštvu. Varnostni ukrepi za zajezitev virusa se ji zdijo prenapihnjeni, zato aktivno kljubuje samoizolaciji, bojevito pa zavrača tudi nošenje zaščitne maske v zaprtih javnih prostorih. Že prej se je pogosto znašala nad temnopoltimi, ki so zaposleni v strežbi ali prodaji, ob pomladnem vzponu gibanja Black Lives Matter pa se je začela jeziti še na protestnike.