Ivica Buljan: »BDP raste, ampak – ali mi vidimo, da raste? Ne.«

Ivica Buljan (1965) je eden izmed najvidnejših režiserjev, ki ustvarjajo v našem prostoru. Samo v zadnjem času se je denimo podpisal pod odmevne predstave V imenu matere po dramskem besedilu Iva Svetine, Zgodovina nasilja po motivih francoskega čudežnega dečka Eduarda Louisa in Cigan, ampak najlepši po nagrajenem romanu Kristiana Novaka, zdaj pa režira 2020, koprodukcijo Drame, MGL in Cankarjevega doma, ki motivno črpa iz del priljubljenega izraelskega pop zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija. Ta je v delih Homo Sapiens: kratka zgodovina človeštva, Homo Deus: kratka zgodovina prihodnosti in 21 nasvetov za 21. stoletje izrisal zgodovino človeštva, se spraševal, kako bo videti naša – robotizirana, z okoljsko krizo in grožnjami jedrske vojne zaznamovana – prihodnost ter nazadnje sestavil zbirko nasvetov o tem, na kaj bi morali biti v prihodnosti pozorni. Tudi predstava 2020 je tridelna: prvi del se naslanja na Sapiens, drugi na fragmente iz Homo Deus, v tretjem, najbolj avtorskem, pa je mogoče prepoznati nekatere ideje iz 21 nasvetov. Z Ivico Buljanom smo se pogovarjali o nekaterih Hararijevih idejah in svetu v letu 2020 in po njem.

Andrej Trampuž, infektolog iz prestižne berlinske bolnišnice: »Privatizacija zdravstva je pot v pekel«

Andrej Trampuž je eden od v tujini najbolj prepoznavnih slovenskih zdravnikov. Kmalu po specializaciji v Ljubljani je 15 let delal v Švici, nato je bil tri leta zaposlen na kliniki Mayo v ZDA, zadnja leta pa vodi infekcijski oddelek v največji in najprestižnejši evropski bolnišnici Charité v Berlinu in svojo fundacijo Pro-Implant, prek katere svetuje drugim zdravnikom pri zapletih z implantati. Trampuž ob obiskih v Sloveniji pogosto opisuje svoje izkušnje z različnimi zdravstvenimi sistemi po svetu. Te so sedaj spet aktualne, saj naj bi slovenski poslanci konec tega meseca končno ukinili komercialno, dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Zaradi česar pa se krepijo tudi nasprotne pobude. Tako je denimo minuli teden NSi v sodelovanju z zdravniško zbornico v parlamentarni postopek vložila »interventni« zakon, s katerim bi izenačili javne in zasebne izvajalce zdravstvenih storitev. Trampuž je prepričan, da je to napačna pot.

Simona Semenič: »Ko je ženska v intimnem razmerju z moškim, njun odnos dirigira patriarhalna družba«

Simona Semenič (1975) je pri nas ena najpomembnejših, če ne najpomembnejša sodobna dramatičarka. To potrjujejo njen izjemno bogati in opevani opus, nenehna zmagoslavja na gledaliških festivalih in zavidanja vreden nabor častnih nagrad. Med njimi so tudi nagrada Prešernovega sklada, tri Grumove nagrade, Šeligova nagrada in nagrada občinstva na festivalu Teden slovenske drame, ki jih je prejela za svoja radikalna besedila, ki jih mnogi opisujejo kot postdramska, »ona pa vztraja, da ne ve, kaj naj bi to pomenilo«, kot je v Mladininem portretu zapisala Katja Perat. še ni naslova v režiji Tonija Janežiča, ki je bila na zadnjem Borštnikovem srečanju izbrana za najboljšo uprizoritev, je nastala na podlagi njenega besedila. Njena dela pogosto črpajo iz osebnih izkustev, a skozi avtobiografsko pisanje pravzaprav odražajo izrazito politično in družbenokritično držo. »Menim, da je vsa umetnost politična,« pravi v pogovoru za Mladino.

Edward Clug: »Po padcu Ceausescujevega režima smo postali ujetniki še večjega zapora, globalnega sveta«

Bil je lep sončen zimski dopoldan, Clug je kot umetniški direktor mariborskega baleta moral opraviti še nekaj obveznosti. Vendar se njegove misli, pravi, ves čas sučejo okoli projekta, ki ga pripravlja za moskovski Bolšoj teater. Kljub temu se je hitro odzval na telefonski klic iz gledališke recepcije; že čez nekaj minut je prihitel in nas popeljal po labirintih mariborskega gledališča. Tudi skozi zaodrje, ki je vedno vznemirljivo, ko začutiš tisto posebno energijo. Gledališče in balet sta magična, Edward Clug pa je eden največjih baletnih magov v evropskem prostoru, saj sodi med deset najboljših evropskih koreografov. Vedno je osredotočen na tisto, kar se dogaja v določenem trenutku. Enako pozornost nameni študiju vsebine baleta, razmisleku o koreografiji ali pa zgolj pozdravu in pogovoru. Kljub svetovni slavi je ostal skromen, hkrati pa se zaveda svojih dosežkov in je hvaležen za priložnosti, ki jih je doslej dobil.

Ninna Kozorog, humanitarka: »Najtežja revščina je vedno tiha. Ni je na naslovnicah.«

Zadnje mesece je javnost pretresena ob branju zgodb zapuščenih starostnic in starostnikov, ki s skromnimi prihodki životarijo na robu družbe, mnogi med njimi pa so bili žrtve najhujših oblik fizičnega in verbalnega nasilja. Objave zgodb so del projekta Vida, ki ga izvaja dobrodelno društvo Humanitarček. Njegovi člani so vsi po vrsti prostovoljci, ki za pomoč ljudem v stiski – poleg starostnikov obravnavajo še revne družine, brezdomce, samohranilke ... – namenjajo svoj prosti čas in predvsem voljo. Kot pravi ustanoviteljica društva Ninna Kozorog, so napori tolikšni, da jih marsikdaj komajda še zmorejo – toda upanje, da bo Humanitarček skupaj z drugimi tovrstnimi društvi in organizacijami sprožil temeljni družbeni preobrat v odnosu do spregledanih, revnih in zatiranih, jih žene iz dneva v dan. Kozorogova, sicer zdravnica specialistka nevrologije in inženirka informatike, je bila v letu 2019 razglašena za prostovoljko leta po izboru Slovenske filantropije, Humanitarčka pa so bralke in bralci revije Naša žena izbrali za dobrotnika leta.

Luka Mesec: »Najbrž sem v ’gospodarstvu’ delal približno toliko kot Tonin, Janša ali Pahor«

Za stranko Levica ne moremo več trditi, da je nova stranka. Njeni poslanci v parlamentu sedijo že dva mandata, iz pol vstajniške in pol akademske skupine se je Levica v nekaj letih razvila v klasično parlamentarno stranko, a zaradi zakonskih pobud in tem, ki jih odpira, v slovenski politični prostor še vedno prinaša svežino. Seveda dela napake, nekateri njeni poslanci so zaletavi, drugi včasih govorijo nesmisle, toda kdo jih ne. Luka Mesec, ki to politično skupino tako ali drugače vodi, pa vseeno razmišlja dolgoročneje, dlje od aktualnih političnih razmer. Seveda so te pomembne, seveda so pomembni davki in višina minimalne plače, a za večjo politično moč bi morala Levica pridobiti večjo podporo (in več zaveznikov). Neizkoriščen volilni potencial naj bi se, tako Mesec, skrival med delavci, med tistimi, ki so največje žrtve družbene neenakosti in ki danes večidel zaradi manipulacij in laži pristopajo k skrajno desnim strankam. Velja pa seveda ugotovitev, da bi morala biti Levica hkrati tudi prepričljivejša.

Tadej Golob: »Čas je, da bi Vodebu rekli: glej, tule imaš evro petdeset, pojdi na kavo in daj mir«

Za dobro jutro gleda košarkarske akrobacije Luke Dončića, ob dopoldanski kavi načrtuje popoldanski plezalni podvig, na Šmarno goro se z družino odpravi tudi v snegu in v malo več kot pol leta kakor za šalo »naštanca« 600 tisoč znakov. Tadej Golob (1967) je trenutno najbrž naš najproduktivnejši pisec – s trilogijo Jezero, ki je pravkar postala TV-serija, je spet populariziral slovensko kriminalko, vmes pa mimogrede napisal kar nekaj biografij znanih osebnosti (mdr. Milena Zupančič, Peter Čeferin in Alenka Bratušek). Še preden je skočil v žanrske vode, je izkusil tudi, kako je biti cenjen pisec resne literature, saj je za prvi roman Svinjske nogice leta 2010 dobil kresnika. Ob tem je bil dolga leta novinar in kolumnist, najbolj znan po Playboyevih intervjujih.

Dr. Janja Hojnik, poznavalka evropskega prava: »EU ima dvojne standarde, ko gre za Vzhod in Zahod«

Mnogi radi primerjajo Evropsko unijo z Jugoslavijo, Bruselj pa ima v tej analogiji enak položaj kot osovraženi Beograd, brezno brez dna, v katero naj bi se stekal naš težko prisluženi denar, v zameno pa dobivamo samo direktive in navodila evrokratov. Kot razlaga dr. Janja Hojnik, strokovnjakinja za pravo EU z mariborske Pravne fakultete in prorektorica Univerze v Mariboru, pa je EU v praksi skoraj povsem odvisna od dobre volje svojih članic; te nanjo prenašajo nekatere dele svoje moči, obenem pa vsaka izmed njih še vedno sledi predvsem svojim nacionalnim interesom. Kot kažejo italijanske dokapitalizacije bank in hrvaško zavračanje arbitražne razsodbe, so številne države pri tem odločnejše in tudi uspešnejše od Slovenije.

Dr. Babafemi Badejo, politolog: »Evropa že predolgo nateguje Afriko«

V javnih in političnih razpravah o množičnih migracijah oziroma tokovih beguncev, ki se stekajo v Evropo iz Afrike, prevladuje strogo evrocentrični pogled. Zdi se, da se večinska evropska javnost začne zavedati svetovnih problemov šele, ko se ti pojavijo na mejah celine. Toda krizna žarišča niso Lampedusa, posamična sredozemska pristanišča ali obskurni mejni prehod Jelšane. Izvori različnih kriz, ki silijo milijone ljudi v migracije, so veliko južneje od Evrope. Razumevanje teh izvorov je nujno, če se hočemo v prihodnosti uspešno lotiti reševanja izzivov, ki povezujejo usodo Afrike in Evrope, je prepričan dr. Babafemi Badejo, nigerijski akademik in raziskovalec, ki je poučeval na Univerzi v Lagosu in ameriški Kalifornijski univerzi. Dobri dve desetletji je bil visoki predstavnik Združenih narodov na misijah v Somaliji, Sudanu, Liberiji in Gvineji Bissau in do nedavnega tudi vodilni svetovalec Humanitarne agencije Afriške unije. Zdaj živi v Lagosu in dela za mednarodno svetovalno podjetje Yintab Strategy Consults.

Borut Marolt, ravnatelj vzgojnega zavoda v Logatcu: »Otrok ni zgolj svetinja«

Borut Marolt je javnosti najbolj znan kot pevec skupine Niet. Ravno v teh dneh se ponovno vrača na rokerske odre. Je tudi avtor mladinskega bestselerja »Kako se znebiti trupla«. A mi smo se k njemu na obisk odpravili iz povsem drugih razlogov. Marolt namreč že desetletje in pol dela v vzgojnem zavodu, kamor država pošilja »problematične« mladostnike. Pred dobrim letom dni je prevzel tudi vodenje zavoda, saj je bil izvoljen za ravnatelja. Nekoč so v zavode zapirali mlade že za najmanjšo napako, ki so jo storili, danes pa je povsem drugače, pravi. In če so nekoč tja prihajali mladi iz družin s preostro vzgojo, je dandanes v njih vedno več razvajenih otrok.

Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: »Mučiti je mogoče le živa in čuteča bitja«

Jože Kozina je javnosti najbolj znan kot tožilec, ki je prvi v zapor spravil tajkune, in kot tožilec, ki mu je pred sodišči uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Je pa tudi velik ljubitelj živali – ne zgolj na načelni ravni, kot smo seveda vsi, pač pa se v vprašanja pravic živali in odnosa med človekom in živaljo tudi strokovno poglablja.

Sibylle Berg: »O kakšnem napredku govorimo, če imamo še vedno ljudi, ki verjamejo, da je zemlja ploščata?«

Nemško-švicarska pisateljica Sibylle Berg (1962) slovi kot avtorica, ki zna zaobjeti duha časa. Prvič ji je to uspelo leta 1997 s knjigo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki smo jo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu. Zaradi njenega posebnega sloga knjige založniki sprva niso hoteli izdati, nazadnje pa je postala uspešnica. Označena je bila za glas nove, razočarane generacije. Po letu 1997 je Bergova napisala še 13 romanov in 25 dram, postala je profesorica dramaturgije, je redna kolumnistka pri nemškem tedniku Spiegel in začetnica različnih pobud. Njen zadnji roman nosi naslov GRM – Brainfuck. Spet je aktualen in spet na vrhu najrazličnejših lestvic. Ne po naključju. V njem opisuje svet, v katerem so bogati sloji skorajda zmagali v vojni proti revnim. V knjigi, ki jo je napisala po letih raziskovanja in intervjujev z izvedenci z različnih področij, opisuje brezupno, a povsem mogočo usodo angleškega mesta Rochdale, kjer ima oblast popoln nadzor nad ljudstvom. Rochdale bi bil lahko naša prihodnost, svari Bergova.

Oto Horvat, srbski pisatelj: »V kapitalističnem svetu se bolje živi od umetnosti tam, kjer je trg večji«

Podobno ganljivo zgodbo o izgubi, kot jo je Slovencem priskrbela Bronja Žakelj, je Srbom že pred nekaj leti spisal Oto Horvat (1967). Njegovo avtobiografsko žalostinko Sabo je obstal, v kateri se poslavlja od žene A., ki je umrla za rakom, lahko od nedavnega beremo tudi v slovenščini. Toda roman Belo se pere na devetdeset je boleče realističen, Horvatov Sabo pa je bolj poetičen – pozna se mu, da je avtor prej pisal poezijo, vendar z nobeno pesniško zbirko ni dosegel takšnega odziva kot prav s proznim prvencem. Cenjeni hrvaški pisec Miljenko Jergović je o knjigi, v kateri se junak ne spoprijema le z izgubo, ampak tudi z družinsko zgodovino, svojo dvojezičnostjo (odraščal je v madžarsko-srbskem okolju), vagabundstvom in odnosom do države, ki je razpadla, Jugoslavije, zapisal, da gre za najlepši roman njegove generacije. Horvat, ki se je rodil v Novem Sadu, si je novo družino nazadnje ustvaril v Italiji, v Firencah, kjer še vedno živi.

Dr. Lev Kreft, filozof: »Upor in odpor sta edini obliki, s katerima se lahko odpre politični prostor«

Nekoč je bil Lev Kreft politik. V mladih letih je bil predsednik Zveze socialistične mladine Jugoslavije, a so ga s tega položaja hitro odstavili. Dlje je zdržal na položaju podpredsednika slovenskega državnega zbora, vendar je kmalu ugotovil, da ni najuspešnejši politik. Zato je raje odšel na univerzo in tam že leta predava estetiko in filozofijo umetnosti. Zase pravi, da je levičar. In dodaja, da je v resnici še huje. Ima se za levičarja in marksista. Je tudi član izvršilnega odbora mednarodne zveze za filozofijo športa.

Janez Polajnar, hidrolog: »Dogodki, ko bo morje prestopilo obalno črto, bodo vedno bolj pogosti«

November velja za mesec, ko je v Sloveniji poplavna ogroženost praviloma največja. Letos smo se sicer hujšim rečnim poplavam kljub izjemno deževnemu mesecu za zdaj k sreči izognili. Je pa zato prejšnji teden poplave povzročilo morje. Na mareografski postaji v Kopru so zabeležili drugi najvišji vodostaj morske gladine v zgodovini meritev. Na Tartinijevem trgu v Piranu je voda segala tudi do pasu.

Aleš Prijon, državni sekretar, ki rešuje stanovanjsko problematiko: »Nekateri ljudje nimajo kje spati«

Po osamosvojitvi je naša država razprodala celoten nabor javnih stanovanj in to področje prepustila na milost in nemilost trgu. Četrt stoletja kasneje mlade družine in prekarci ne le po Ljubljani, temveč po vsej Sloveniji z zavistjo pogledujejo prek meje, proti Avstriji in Dunaju, kjer oblasti uspešno krotijo nepremičninske špekulacije in zagotavljajo dostopna neprofitna stanovanja. Mladi že izgubljajo potrpljenje in protestirajo na ulicah, medtem pa nepremičninski baroni gledajo, kako njihovo bogastvo narašča iz dneva v dan. Nepremičninski davek, ki naj bi omejil njihov pohlep, je vsaj za nekaj let pokopan, Airbnb brez resnejših omejitev polni žepe premožnih in preplavlja središče prestolnice s turisti. Toda državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor, arhitekt Aleš Prijon, zatrjuje, da sedanja vlada ne drži križem rok. Prvi korak k rešitvi sistemskih težav, ki Slovenijo tarejo že desetletja, je po njegovem prepričanju stanovanjski zakon, ki nadomešča zastareli predpis iz leta 2003.

Alfred Bosch, katalonski zunanji minister: »Kdor misli, da lahko z represijo zatre demokratično gibanje za državljanske pravice, živi v zmoti«

Alfred Bosch (1961) je prejšnji teden na povabilo Mladega foruma SD prišel v Slovenijo in med obiskom slovenske politične predstavnike pozval k podpori dialoga med Madridom in Barcelono. Ta je v zadnjih letih, zlasti po oktobru 2017, ko so katalonske oblasti pripravile referendum o neodvisnosti, Madrid pa jih je kaznoval z odvzemom avtonomije regiji in priprtjem politikov, ki so referendum pripravili, povsem zamrl. Španci vztrajajo pri statusu quo, Katalonci pa si (vse bolj) želijo sami odločati, ali bo njihova regija še naprej del španske države.

Gregor Starc, profesor športne vzgoje: »Javni prostor je treba vrniti otrokom«

Dr. Gregor Starc je profesor na ljubljanski Fakulteti za šport. Že 12 let je vodja programa SLOfit, sistematičnega spremljanja telesnega in gibalnega razvoja šolajočih se otrok. Gre za že skoraj 40 let neprekinjeno trajajoč projekt, ki ga je leta 1982 zagnal legendarni profesor Janko Strel in je dolga leta nosil večini bolj znano ime »športnovzgojni karton«. Tudi večina staršev današnjih osnovnošolcev se verjetno z nostalgijo, morda pa tudi s kančkom nelagodja spominja vese v zgibi, skoka v daljavo z mesta in drugih disciplin, v katerih je bilo treba pokazati svoje sposobnosti. Vsi zbrani rezultati pa sestavljajo svetovno edinstveno in neprecenljivo zbirko podatkov, ki strokovnjakom omogoča izjemen vpogled v telesne značilnosti pripadnikov različnih generacij.

Alexander Manuiloff, dramatik in pisatelj: »Formula populistov je preprosta: poneumljanje ljudi in strašenje«

Ni naključje, da kritiki in občinstvo Državo, predstavo brez igralcev in režiserja, hvalijo kot eno izmed najbolj inovativnih in domišljenih predstav, ki jih v zadnjih sezonah uprizarjajo na evropskih in svetovnih gledaliških odrih. V predstavi – vizualno je sestavljena le iz zaprtih ovojnic na mizi, nad katero visita gola žarnica in mikrofon, poleg nje pa je vedro – namreč njen avtor Alexander Manuiloff »spregovori« o usodi države in demokracije, o vlogi umetnosti v njej, in v teh procesih tudi o vlogi ljudi, kot je Plamen Goranov, bolgarski aktivist, ki se je leta 2003 samozažgal. Pisma v omenjenih ovojnicah na mizi so njegova.

Karel Gržan: Sem nasprotnik izključujoče tekmovalnosti, ki nekatere povzdiguje, preostale pa ponižuje

Medtem ko se slovenska katoliška cerkev dela, kakor da Zvona Ena in Dva nista nikoli obstajala, in z denacionalizacijskimi zahtevki grabi po novem bogastvu, on živi na samotni kmetiji sredi gozdov pod Raduho ter v družbi svojega konjiča in knjig premišljuje, kako pomagati najšibkejšim in izkoriščanim. Pred dvema letoma je v slogu Martina Lutra izzval kapitalizem s 95 tezami za prehod v pravičnejšo družbeno ureditev. Svoje humanistično poslanstvo je pater Karel Gržan sedaj nadgradil še s 95 tezami za reformo sistema vzgoje in izobraževanja, miselnimi provokacijami, kot pravi, s katerimi želi preusmeriti javno razpravo h koreniti redefiniciji celotne šolske vertikale. Zavzema se za šolo, ki ne bi zgolj usposabljala za kapitalizem uporabnih delavcev in potrošnikov, temveč bi mlade vzgajala za dopolnjevanje in sodelovanje.

Zdravko Počivalšek, gospodarski minister: Delamo v smeri, da bi ustanovili novo družbo, novo Adrio

Doma ima kmetijo, deset hektarjev zemlje, tri hektarje gozda, sedem hektarjev travnika, dve kobili in telici, dva traktorja in dve kosilnici. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek je prizemljen minister, kar je kvaliteta, ki je v zadnjem času v slovenski politiki v modi, in kar je bil verjetno tudi razlog, zaradi katerega je septembra postal predsednik stranke SMC. SMC v javnomnenjskih anketah sicer ne kaže najbolje, ima pa sedaj s Počivalškom gotovo boljše možnosti, da si popravi rejtinge. Na vsaj dveh področjih bo lahko Počivalšek v prihodnosti dokazal svoje sposobnosti. Eno področje je področje slovenskega letalstva, ki je s stečajem Adrie pristalo na dnu. Drug projekt pa je rešitev slovenske živilskopredelovalne industrije, ki je postala ujetnica usode prodanega Mercatorja. To pa sta bili tudi dve glavni temi, o katerih smo z ministrom želeli govoriti.

Tomaž Mastnak, osamosvojitelj in sociolog: Če bi demokracija delovala, bi omejila moč velekapitala

Tomaž Mastnak (1953) je vedno znal najti nevralgično točko oblasti. V sedemdesetih je bil obsojen zaradi kritičnih zapisov o cerkvi pod komunizmom, v osemdesetih je zaradi njega oblast zaplenila revijo, ki jo držite v rokah, kritičen je ostal tudi ob osamosvojitvi in potem do hitenja v Evropo, ki jo je primerjal z evtanazijo. Akademsko se je največji del kariere ukvarjal z zgodovino politične in družbene misli. Recimo z razmerjem med Evropo in islamom, v zadnjem času pa z razmerjem med liberalizmom in fašizmom. Temu nadaljevanju bo posvečena tudi njegova nova knjiga, ki je tik pred izidom, z naslovom Črna internacionala. Mastnak je bil do nedavnega znanstveni svetnik na Filozofskem institutu Znanstvenoraziskovalnega centra (ali ZRC) SAZU, živel pa je v ZDA, kjer je raziskoval ali predaval na vrsti ameriških univerz, vse do Princetona, kjer sedaj končuje kariero. Z njim smo se pogovarjali o aktualnih dogodkih, od brexita, Trumpa do vojne v Siriji, ki danes zaznamujejo Evropo.

Direktor Sove: Pri arbitraži nekateri subjekti v Sloveniji po naročilu in plačilu iz tujine delujejo proti interesom države

Rajko Kozmelj je večji del svoje kariere preživel kot strokovnjak za pregon organiziranega kriminala, služboval je v številnih mednarodnih organizacijah, dokler ni bil lani imenovan za direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova). Ta se je sedaj znašla v središču nove politične afere. Opozicija predsedniku vlade očita, da je v Sovi priskrbel službo svoji znanki, Kozmelj pa v pričujočem intervjuju za obveščevalca precej neposredno opisuje svoj pogled na ozadje. Ta pa je, če povzamemo, da je Sova trn v peti stranki SDS zaradi njenih povezav s skrajno desnimi in v tujini prepovedanimi političnimi skupinami. Ključno vprašanje naj bi tako bilo: Ali je Sovi treba dati dodatna pooblastila?

Muzeji in galerije so odvisni od umetnikov

Letošnji, 9. trienale sodobne umetnosti U3 je češki kustos Vít Havránek (1971) zasnoval na domišljenem konceptu o živi in mrtvi umetnosti, s svojo postavitvijo in izbiro razstavljenih del pa si prizadeva, da bi na širši javnosti dostopen in zanimiv način predstavil sodobno umetnost in njene dileme. Tak pristop je za Havráneka, umetnostnega zgodovinarja iz Prage in od leta 2002 direktorja organizacije za sodobno umetnost tranzit.cz, morda značilen, saj v svet umetnosti ni vstopil le z branjem študij, temveč s pogovori z umetniki o njihovem delu; tako je zasnoval svoj doktorat o vzhodnoevropskih avantgardnih gibanjih iz šestdesetih let. Havránek je pred nekaj leti kot kustos sodeloval pri Manifesti, eni izmed treh najpomembnejših evropskih razstav sodobne umetnosti, še posebej pa ga je veselilo snovanje razstave o vzhodnoazijski umetnosti, ki jo je predlani pripravil v Džakarti.

Matej Tašner Vatovec, Levica: Vlada je hitro začela iskati podporo na desnici

Marjan Šarec, ki že leto dni vodi manjšinsko vlado, se je znašel pred prvo resno politično preizkušnjo. Pravzaprav premislekom – stranka Levica, ki je v partnerskem sporazumu z vlado, mu je zaradi različnih razlogov začela umikati podporo. Zdaj ima pred seboj dve možnosti, ali se s partnersko stranko skuša dogovoriti o drugačni vsebini politik, ki jih podpira vlada, ali pa se odloči za obrat, za drugo pot, za smer, ki bo pomenila odmik od levosredinske usmeritve.

Janez Kocijančič, nekdanji direktor Adrie: Ne drži, da je tujec vedno boljši lastnik od domačega

Janez Kocijančič (1941) je v poosamosvojitvenem obdobju v javnosti znan predvsem kot športni funkcionar, kot dolgoletni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in še prej, v sedemdesetih, v času največjih uspehov slovenskih smučarjev, kot predsednik Smučarske zveze Slovenije. Pred tem pa je svojo gospodarsko kariero posvetil Adrii Airways, ki jo je vodil 11 let, od leta 1982 do 1993. Vrhunec politične kariere je dosegel že leta 1973, ko je bil minister v vladi Staneta Kavčiča. V poosamosvojitvenem obdobju je vodil Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD), do leta 1997, ko ga je na položaju nadomestil Borut Pahor. Danes je svetovalec v pokoju, na vrhu ene od stolpnic TR3 v Ljubljani.

Gregor Božič, filmski režiser: Ni mogoče zanikati, da je na italijanski strani fašizem še prisoten

Letos je leto Gregorja Božiča. Film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, ki ga je soustvaril s scenaristko in producentko Marino Gumzi, je bil v sekciji prvencev premierno predvajan na uglednem filmskem festivalu v Torontu. Mednarodni kritiki so ga označili za »izjemno poetično delo«, 35-letnega režiserja iz Nove Gorice pa poimenovali »up slovenske kinematografije« in »ustvarjalca, na katerega je treba biti v prihodnje pozoren«. Zgodbe so septembra slavile tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Prejele so 21 vesen, bile so tudi najboljši film po izbiri občinstva. Poleg tega je Božič kot direktor fotografije sodeloval pri filmu Matjaža Ivanišina Oroslan, ki je julija doživel premiero na slovitem festivalu v Locarnu v Švici.

Pozapremo delavce, ne kapitala

Kakšen je pogled na migracije in z njimi povezano tihotapstvo skozi oči največje ovire na poti v zahodno Evropo – varnostnih organov v državah na balkanski begunski poti. Recimo skozi oči slovenske policije. O tem smo spregovorili s Tomažem Peršoljo, vodjo sektorja za organizirano kriminaliteto.

Brane Golubović: Slovenija bo dosegla napredek pri razvoju šele, ko bosta vlado vodili dve stranki

Brane Golubović (1969) je predsednik poslanske skupine LMŠ ter koordinator koalicijskih strank in Levice v parlamentu. V preteklosti je bil član več liberalnih strank. Kariero je začel v LDS, katere član je bil več kot 20 let in kjer je, kot pravi, predstavljal njihovo »levo krilo«, ki se je med drugim zavzemalo tudi za demilitarizacijo Slovenije. Leta 2011 je prestopil k Pozitivni Sloveniji in bil prvič izvoljen za poslanca, nato pa je, po razpadu stranke, neuspešno kandidiral za Zavezništvo Alenke Bratušek. Ker ni bil izvoljen, pravi, se je iz politike umaknil in se zaposlil v domači občini Kamnik, kjer pa ni ostal dolgo uradnik, saj je kmalu spoznal župana Marjana Šarca. Kot član najožje skupine svetovalcev mu je nato pomagal pri predsedniških in državnozborskih volitvah in se tako vrnil na politično prizorišče.

Mateja Ratej, zgodovinarka: Od politikov moramo zahtevati, da v javni prostor vrnejo politični govor

Je vodja Raziskovalne postaje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) Maribor in tudi namestnica predstojnika Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Zgodovina, ki jo proučuje, je sestavljena iz zgodb malih ljudi v velikih pretresih; mnoge od njih je popisala v svojih knjigah. Dolge ure preživi v arhivih in prebira kazenske spise, časopisne članke, oporoke; prek pozabljenih usod tistih, ki jim je bilo namenjeno, da so bili drobir v kolesju zgodovine, sestavlja ozadja in opazuje vzorce. Posebej jo zanima obdobje med obema svetovnima vojnama, Gramscijev »čas pošasti«, ko so po Sloveniji grmeli demagogi, meje so popuščale, ideološko in ekonomsko razdvojen narod pa je iskal grešne kozle. Vsaka podobnost z današnjim časom je vse prej kot naključna, še manj pa nedolžna.