David L. Katz, profesor prev. medicine: Veganska prehrana je precej bolj zdrava, kot meni večina 

Dr. David L. Katz je strokovnjak za preventivno medicino in vodja Centra za preventivne raziskave, ustanovljenega pri javnozdravstveni fakulteti znamenite Univerze Yale. Je avtor številnih knjig in člankov o prehrani, njegovo osrednje sporočilo pa je, da neskončne razprave o podrobnostih optimalnih načinov prehranjevanja in nenasitna popkulturna fascinacija z grešnimi kozli in čudežnimi rešitvami odvračajo pozornost od dobro znanih temeljev zdravega prehranjevanja. V Ljubljano je prišel predavat na mednarodno nevroznanstveno konferenco, ki jo je pripravilo slovensko društvo za nevroznanost Sinapsa.

Eva Mahkovic: Mnoge plati potrošništva se tudi meni zdijo ogabne, nekaterim pa se pač vdajam

Eva Mahkovic je triintridesetletna dramaturginja, ki že desetletje deluje v Mestnem gledališču ljubljanskem, med drugim je sodelovala tudi pri dveh velikih gledaliških koprodukcijah, Iliadi (v režiji Jerneja Lorencija) ter Vojni in miru (v režiji romunskega režiserja Silvia Purcăreta). Je tudi prevajalka in avtorica dramskih adaptacij romanov ter izvirnih dramskih besedil: leta 2017 je bil v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorjen njen odlično sprejet dramski prvenec Male kraljice v režiji Jaše Kocelija. Udejstvuje se tudi kot avtorica kratkih proznih tekstov in poezije, ki jih redno objavlja na svojem Facebook profilu, nedavno pa je izbrane zapise s Facebooka pod okriljem založbe Beletrina izdala v žanrsko izmuzljivi knjigi Na tak dan najbolj trpi mastercard, zbirki vinjet, dnevniških zapisov in proznih pesmi.

Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka: Demokracije ni brez svobodnih medijev

Ministrstvo za kulturo je sredi poletja pripravilo nov zakon o medijih. Pred dnevi se je končala javna razprava in zdaj na ministrstvu pregledujejo pripombe. Veliko jih je, pahljača različnih, nekateri so utemeljene, druge strokovne, tretje takšne, da je iz njih jasno prepoznaven kapitalski ali kakšen drug interes. Zakon naj bi malenkostno popravili, tudi pri vprašanju sankcioniranja sovražnega govora, in ga poslali v parlamentarno proceduro. Kakšna bo njegova usoda, ga čaka referendum ali ne, je težko napovedati.

Dan Podjed, antropolog: Digitalni totalitarizem, sistem družbenega razvrščanja, bo deloval

Dan Podjed (1975) je antropolog, ki raziskuje pod okriljem Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, projektno sodeluje z Inovacijsko-razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani ter poučuje na ljubljanski Filozofski fakulteti. V raziskovalnem delu na presečišču različnih ved preučuje družbene fenomene, povezane z odnosom med ljudmi in sodobnimi tehnologijami. Za svojo nedavno izdano knjigo Videni, ki nosi podnaslov Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo, pravi, da je »bila zastarela v trenutku, ko je izšla«, saj v njej raziskuje hitro razvijajoč se svet visoke tehnologije, s katerim je tako rekoč nemogoče ostati ustrezno seznanjen: »kot bi bil na tekočem traku, na katerem tečeš hitreje in hitreje, a si ves čas na istem mestu,« pravi.

Branko Jordan: Ves čas težimo h konfliktom in iščemo krivca za to, da naša življenja niso takšna, kot bi si želeli

Branko Jordan (1977) je eden izmed tistih slovenskih gledaliških igralcev, ki zelo analitično in sistematično pristopajo k snovanju vlog, preden svojemu liku skozi samo »igro« vdihnejo (notranje) življenje. Takšen pristop je za Jordana verjetno značilen zato, ker na gledališče gleda celovito, zanimajo ga vsi njegovi segmenti, tudi njegova spreminjajoča se vloga v družbi.

Ilija Trojanow, pisatelj: Moramo se zavedati, da tudi sami omogočamo izkoriščanje v svetu

lija Trojanow (1965) je eden izmed tistih evropskih intelektualcev, ki si globljega uvida v zakonitosti sveta niso pridobili (le) z branjem leposlovnih in strokovnih knjig, temveč so te zakonitosti doživeli in izkusili v lastnem življenju. Ko je bil še otrok, se je z družino iz bolgarske prestolnice, kjer se je rodil, preselil v Nemčijo, kmalu zatem so odšli v Kenijo. Do leta 1984 – z nekajletno prekinitvijo – je živel v Nairobiju, nato se je vrnil v Evropo in med letoma 1985 in 1989 v Münchnu študiral etnologijo in pravo. Leta 1999 se je za šest let preselil v Mumbaj, kasneje v Cape Town, nato pa se je znova vrnil v Nemčijo. Danes živi na Dunaju. In še vedno veliko potuje.

Klemen Ploštajner, sociolog: Biti najemnik je katastrofa

Slovenija se je znašla v hudi stanovanjski krizi, ker se nepremičnine vse bolj koncentrirajo v rokah premožnih lastnikov, predvsem mladi pa zaradi vrtoglavih najemnin in odsotnosti stanovanjske politike ostajajo brez stanovanj. S Klemnom Ploštajnerjem, mladim raziskovalcem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, smo spregovorili o žgoči stanovanjski problematiki, značilni za vso Evropo, neoliberalistični logiki, ki bivalni prostor spreminja v blago, in tem, kako razmišljati o rešitvah, s katerimi bi zadovoljili potrebe uporabnikov, hkrati pa bi omogočile do življenja prijazen prostor.

Nives Laul, šolska psihologinja: Za rešitev težav mladostnikov potrebujemo čustveno odrasle starše

Med pogovorom za Mladino v njeni pisarni večkrat zazvoni telefon – pa čeprav se šolsko leto še ni začelo. Dela ji ne zmanjka. Zaskrbljeni starši kličejo, da ji potarnajo o težavah z najstniki, neka mati kliče zaradi popravnega izpita. Enkrat vmes pogleda na zaslon službenega telefona in se nasmehne: »Oprostite, moja hči kliče. Moram se javiti.« Nives Laul pozna stiske in izzive otrok in mladostnikov z obeh vidikov – kot svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Celje - Center ter kot mati desetletne deklice, ki se pri vzgoji zanaša tudi na izkušnje iz svojega odraščanja.

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi: Sistem se sesuva pred našimi očmi

Stanja v slovenskem sistemu oskrbe starejših žal ne moremo opisati drugače kakor kolaps. V tem trenutku ni v vseh domovih za ostarele, ki delujejo v javni mreži, niti enega prostega mesta, čakalne dobe so ponekod dolge tudi po nekaj let. Zgarane medicinske sestre, negovalke in delovni terapevti v iskanju večjih plač in manjših obremenitev uhajajo čez mejo, tisti, ki ostajajo, so vse bolj izgoreli in otopeli. Država pa težave javne mreže zavodov za oskrbo starejših »rešuje« s pospešeno privatizacijo in podeljevanjem koncesij, kar Marka Slaviča, direktorja mariborskega Doma Danice Vogrinec, še posebej moti. Slovenski javni domovi za ostarele namreč znajo delati dobro – dokaz je nagrada za najboljši dom v Evropi, ki jo je Slavičevi ustanovi lani podelilo Evropsko združenje za oskrbo starostnikov. Toda v sedanjih razmerah ti zavodi ne morejo konkurirati zasebnemu kapitalu, ki ga eden ključnih podsistemov naše družbe še kako mika, opozarja Marko Slavič, ki dom nadvse uspešno vodi že šestnajst let. Tale pogovor je nekako tudi njegov klic na pomoč, namenjen odločevalcem.

Oleg Kulik, umetnik: Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes

Oleg Kulik, »ruski pes, princ med ljudmi, človek med psi«, se je leta 1961 rodil v Kijevu, živi in ustvarja pa v Moskvi. Je eden najpomembnejših vzhodnoevropskih umetnikov našega časa. V mednarodnem umetniškem svetu prah dviguje že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja: najprej je nase opozoril s kuratorskim delom, ko se je lotil radikalnega in sila nekonvencionalnega predstavljanja avantgardne umetnosti, ki ga je marsikdo sprejel z dvignjenimi obrvmi. Pripravil je denimo prireditev, na kateri so se v kletki, postavljeni sredi moskovske galerije Regina, okoli performerjev sprehajali gepardi, spektakel pa se je končal z zakolom prašiča, katerega meso so nato postregli gostom.

Marjan Tomšič, pisatelj

Ni naključje, da je pisatelj Marjan Tomšič (1939) v Šavrinkah – ponatis romana, tokrat z avtentičnimi zapisi istrskega narečja in avtorjevo spremno besedo, je nedavno, ob pisateljevi osemdesetletnici, izšel pri Založbi Beletrina – prvi opisal barviti svet Šavrinije, istrskega zaledja. Za opis tega sveta, v sebi zaokroženega, samozadostnega in dolga stoletja odmaknjenega, je bil očitno potreben pogled »forešta«, tujca, a takšnega, ki zna prisluhniti tudi arhaičnim, »čarobnim« sestavinam tega okolja. To vse velja za Tomšiča, po rojstvu Štajerca iz Rač, ki je po selitvi v Istro pred več kot pol stoletja ustvaril bogat leposlovni opus – vanj sodijo Óštrigéca, Grenko morje, Kažuni, Južni veter, Bušca jaz, bužec on, če omenimo med desetinami njegovih del le najbolj znana –, s katerim je približal odmaknjeni, a zdaj že izginuli svet Istre širši javnosti, zlasti pa poudaril vlogo, ki jo imajo v njem ženske.

Friderik Klampfer, filozof: Žalostno dejstvo je, da je tipičen slovenski volivec politično nepismen

Zdi se, da je Slovenija sredi novega vala moralne panike. Po južni meji patruljirajo vaški stražarji, pod Pohorjem se zbira Štajerska varda, pred ljubljanskim Kliničnim centrom pa nasprotniki splava kličejo k svojemu bogu. Toda v resnici nismo prav nič posebnega in nobenega razloga ni za paniko, napetosti umirja Friderik Klampfer, izredni profesor filozofije na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru. Kot pronicljiv proučevalec človeka in skupnosti v knjigah in prispevkih redno obravnava filozofske vidike najobčutljivejših vprašanj, s katerimi se srečuje Slovenija, od evtanazije in abortusa do beguncev ter odnosa med delom in kapitalom.

Gabrijela Simetinger, seksologinja: Z odkritjem viagre je postala v postelji pomembnejša dobra predstava kot sam užitek 

Dr. Gabrijela Simetinger je zaposlena v splošni bolnišnici Novo mesto, kjer dela kot ginekologinja in porodničarka. En dan na teden pa namenja svoji seksološki ambulanti, kamor po nasvet in morebitno terapijo pridejo ženske s težavami v spolnosti. Največ dela ima s spreminjanjem zakoreninjenih prepričanj in družbenih dogm o spolnosti, ki ženske in njihove partnerje zaradi nezmožnosti doseganja vseh visokih pričakovanj pogosto spravljajo v stisko.

Robert Perišić, pisatelj

Roberta Perišića, hrvaškega pisca kratkih zgodb in romanov ter nekdanjega novinarja, v zvezde kuje celo Jonathan Franzen, eden najbolj branih ameriških pisateljev. »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo in nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna,« beremo na platnicah angleškega prevoda Perišićevega prvega romana Naš človek na terenu (Our Man in Iraq), ki ga je angleško govoreče bralstvo sprejelo z odprtimi rokami – poleg Franznovega blurba je dobil tudi dobre ocene v New Yorkerju in Guardianu. »Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive,« skromno pravi Perišić, ki je bil spomladi v Ljubljani na predstavitvi slovenskega prevoda svojega drugega romana Območje brez signala o zahojenem neimenovanem kraju nekje v Evropi, kamor posije žarek upanja – tudi ta roman bo konec letošnjega leta dočakal prevod v angleščino. Z avtorjem smo se med drugim pogovarjali o prihodnosti novinarstva, vpetosti ekonomije v intimo, boju proti sistemu in smiselnosti optimizma v današnjem času.

Margarethe von Trotta: Po padcu Berlinskega zidu smo priborjeno svobodo spremenili v zabavo. Napaka.

Margarethe von Trotta (1942) velja za najboljšo nemško povojno filmsko režiserko, v svetu pa za vodilno feministično ustvarjalko. Poklicno pot je začela kot igralka v nekaterih zdaj že legendarnih nemških filmih tako imenovanega novega vala, nato pa se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi sama poskusila v režiji in pisanju scenarijev. Posnela je skoraj dvajset celovečernih filmov, za katere je prejela najpomembnejše filmske nagrade. Iz njenega opusa smo si v Sloveniji nazadnje ogledali film o filozofinji Hanni Arendt in njenem delu o Adolfu Eichmannu. Z Margarethe von Trotta smo se pogovarjali v Gorici, kjer so ji na Filmskem festivalu Sergia Amideija podelili nagrado za življenjsko delo. Prejela jo je, ker je s filmskim delom dokazala, »da si prizadeva za inovacije v vsebini in pri poglabljanju aktualnih tem, s še posebnim poudarkom na ženskih likih na podlagi analize njihovih globokih psihičnih vzgibov,« je zapisala žirija.

Andrej Bertoncelj, minister za finance: Vse analize kažejo, da je v Sloveniji delo preveč obremenjeno z davki

Andrej Bertoncelj (1957), ki je bil do imenovanja za ministra širši javnosti neznan, saj je menedžersko kariero gradil v Leku – bil je predsednik družbe Lek USA –, sodi v ožjo ekipo premiera Marjana Šarca. Na položaj je bil imenovan na priporočilo Vojmirja Urlepa, svetovalca v premierovem kabinetu. Poleg tega, da je dve desetletji delal v menedžmentu, se je zadnja leta preizkušal tudi kot profesor na primorski univerzi – doktoriral je iz prevzemov –, a njegova močna stran naj bi bila praksa, pravi. Prakso, tako je videti, res obvlada. Bertoncelj je minister, ki ve, kaj mora reči sogovorniku, da ga ne razburi. Če govorimo o Mladini, je to trditev, da je treba kapitalu pristriči peruti. Za finančnega ministra je takšna empatija sicer pohvalna, vendar to seveda še ne pomeni, da gredo tudi njegovi reformni predlogi v tej smeri.

"V slovenski šoli v Argentini so nas učili, da so bili domobranci dobri in pošteni katoličani, partizani pa zlobni materialistični ateisti"

Nadia Molek (1979) čuti pripadnost dvema domovinama. Rodila se je v Buenos Airesu, tam je preživela večino življenja in na Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu tudi diplomirala iz antropologije. Že v otroških letih se je za nekaj let preselila v Slovenijo, v rodno deželo starih staršev, ki so se izselili v Argentino. Zdaj se je tukaj ustalila in si ustvarila družino. Ker so ji bili med bivanjem v dveh državah predstavljeni različni vidiki slovenstva, je že zgodaj začela prevpraševati svoj izvor in narodno pripadnost. V raziskovalnem delu se zato z vidika antropologije ukvarja z vprašanjem narodne identitete Slovencev v Argentini, nagrajeno diplomsko delo pa je pod pokroviteljstvom Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU razširila v monografijo Biti Slovenec v Argentini: kompleksnost identitetnih procesov argentinskih Slovencev. V knjigi se na podlagi analize družbeno-kulturnih in zgodovinsko-političnih okoliščin ukvarja z vprašanjem, kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo identiteto v argentinskem kontekstu. Diskurz o slovenskih priseljencih v Argentini je sicer še vedno osredotočen predvsem na dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej, Nadia Molek se pri raziskovanju slovenstva v Argentini posveča razlikovanju med različnimi izseljenskimi valovi in primerjavi vzpostavljanja identitete pri vsakem od njih.

Simon Zajc, minister za okolje in prostor: Okolje bo moralo rasti na račun kapitala

Simon Zajc, v prejšnjem sklicu parlamenta poslanec SMC, položaj okoljskega ministra zaseda dobre tri mesece. Nadomestil je Jureta Lebna, ki je v pol leta ministrovanja pridobil ugled najučinkovitejšega ministra vlade Marjana Šarca, nato pa odstopil zaradi obtožb v zvezi z naročilom makete drugega tira. Zajc, ki je to polovico leta preživel na položaju Lebnovega državnega sekretarja, naj bi predstavljal zagotovilo, da se bo delo na okoljskem ministrstvu nadaljevalo na enak način. Z Lebnom sta prijatelja in se redno slišita po telefonu.

Zoran Poznič, minister za kulturo: Kultura ni dodaten strošek, v resnici je dodana vrednost

Prihod Zorana Pozniča na ministrstvo za kulturo je bil manjše presenečenje. Med razpravo o mobingu na ministrstvu, v času odstopanja prejšnjega ministra Dejana Prešička, se je, tedaj še direktor Delavskega doma v Trbovljah, oglasil pri stranki SD in se ponudil, da bi prevzel položaj. V intervjuju trdi, da je med Trbovljami in slovensko kulturno politiko veliko vzporednic, tako kot Trbovlje nekoč je zdaj zaspalo tudi ministrstvo za kulturo. To kani spremeniti. Je nenavaden politik, govori naravnost, je neposreden, ne olepšuje, je trmast. Vprašanje je, kakšen bo njegov mandat, kakšna je njegova resnična politična moč v primerjavi z, denimo, močjo ministra za finance in kako uspešen bo na ministrstvu pri omejevanju množice interesnih skupin.

Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist: Z nazadnjaškimi okoljskimi stališči bo vedno težje zmagati na volitvah

Dr. Jonas Sonnenschein zadnje leto z družino živi v Sloveniji. Je Nemec, poročen s Slovenko, ki jo je spoznal med študijem na Švedskem. Kljub bivanju v Sloveniji je še vedno zaposlen kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu.

Dr. Dušan Plut: Zagovarjanje jedrske energije je skrajno neetično

Današnji nabor političnih strank se praviloma do jedrske energije ni pripravljen jasno opredeljevati. Pri vprašanju gradnje drugega bloka večinoma zagovarjajo izvedbo referenduma, nobena od strank pa glasno ne zagovarja zaprtja obstoječe jedrske elektrarne v Krškem. Včasih je bilo drugače. In nekdanji predsednik Zelenih dr. Dušan Plut glede nasprotovanja jedrski energiji tudi danes ni spremenil mnenja.

Aljoša Tomaž, direktor skupine KD: Včasih smo znali stopiti skupaj, ko je šlo za nacionalni interes

Do konca julija mora Slovenija prodati še Abanko, kot se je zavezala pri evropski komisiji. Toda te zaveze temeljijo na kršenju zakonodaje, sumijo kriminalisti NPU v ovadbi, o kateri smo v Mladini pisali prejšnji mesec in ki jo je sedaj razkrila tudi RTV Slovenija, v prejšnji teden objavljenem dokumentarcu Brezno. To je bilo izhodišče za pogovor z Aljošo Tomažem, ki je pred leti Abanko vodil in je bil ob sanaciji bank leta 2013 član strateškega sveta v vladi Alenke Bratušek. Tomaž je sicer danes glavni izvršni direktor finančne družbe KD Group.

Ignaas Devisch, medicinski filozof: Nenehno ukvarjanje z zdravjem ustvarja bolnike, še preden se pojavi bolezen

Ljudje smo po zaslugi napredka v medicinski tehnologiji vedno bolj obveščeni o svojem zdravstvenem stanju in potencialnih tveganjih. Na voljo imamo kopico preiskav, od genskih testiranj do presejalnih testov, s katerimi naj bi si zagotovili čim več informacij, na podlagi katerih bi lahko pravočasno ukrepali in preprečili poslabšanje zdravja. Nismo pa še osvojili strategij za racionalno spopadanje s temi informacijami, zato lahko novodobna obveščenost pogosto naredi več škode kot koristi. Poleg tega se z vedno večjimi možnostmi poseganja v naša telesa odpira kopica drugih etičnih vprašanj.

Dr. Andrea Grignolio: Najbolj zagrizeni nasprotniki cepljenja se identificirajo kot ponosni člani zaključene družbe

Italija je v zadnjih letih postala eno od žarišč zavračanja cepljenja. Precepljenost je upadla pod kritično mejo, začeli so se vrstiti izbruhi nalezljivih bolezni. V zadnjem letu so po podatkih Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni zabeležili več kot dva tisoč primerov ošpic, največ med vsemi članicami Evropske unije. Italijanske oblasti so bile prisiljene zaostriti cepilsko zakonodajo, med drugim s prepovedjo vpisa necepljenih otrok v javne vrtce.

Frank G. Karioris: Ko moški ženski plača pijačo, to v nezavednem izraža predpostavko, da so moški delavci, ženske pa so mame, skrbnice, da nimajo službe

Frank G. Karioris je eden vodilnih raziskovalcev na področju kritičnih študij moškosti. Na univerzi v Pittsburghu predava o spolu, spolnosti in ženskih študijah. Ukvarja se s temami, ki so povezane z moškostjo, spolom, visokošolskim izobraževanjem in družbeno teorijo, ter preučuje, kako so ta področja med seboj povezana. Na začetku letošnjega leta je izdal knjigo o heteronormativnih odnosih v univerzitetnih kampusih, ki je temeljila na njegovi doktorski disertaciji.

Selja Ahava: Mož, s katerim sem bila poročena 10 let, mi je razkril, da bi rad spremenil spol

Selja Ahava je za roman Stvari, ki padejo z neba leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. To ji je prineslo številne prevode v tuje jezike – od marca lahko knjigo (prevod Julija Potrč Šavli, založba KUD Sodobnost International) beremo tudi pri nas. Spretno strukturiran roman, v katerem se zamenjajo tri različne pripovedovalke, se komunikativno, a kljub temu poglobljeno poigrava z neverjetnimi in nepričakovanimi dogodki, na katere v življenju nimamo vpliva. Zakaj kos ledu na domačem vrtu ubije prav mamo deklice Saare? In zakaj je, po drugi strani, njena teta že dvakrat zadela glavni dobitek na lotu? Kako ti naključja čez noč spremenijo življenje, dobro ve tudi pisateljica sama: ravno ko je končevala Stvari, ki padejo z neba, ji je dolgoletni partner povedal, da namerava spremeniti spol.

Tanja Fajon, evropska poslanka: Ne smemo podcenjevati pojavov novodobnega fašizma

Tanja Fajon je v Bruselj prišla leta 2001; bila je dopisnica RTV Slovenija. Tega časa se spominja kot obdobja evforije. Danes je Bruselj drugačen, manj je povezovanja, manj zaupanja, manj je iskanja skupnih poti. Nekatere države namenoma skrbijo zgolj zase, druge bolj zanimajo lokalne volitve kot pa skupna evropska prihodnost. »To ni dobro,« pravi, vendar ni črnogleda. Na volitvah pričakuje dovolj dober rezultat, čeprav raziskave javnega mnenja napovedujejo, da bo njena politična skupina S&D izgubila nekaj deset poslanskih sedežev; podobno projekcije napovedujejo tudi za EPP. Okrepile se bodo evroskeptične stranke, predvsem zaradi Nemčije in Francije. Fajonova pravi, da bi bilo najbolje, če bi se v Evropi oblikovala koalicija njene politične skupine ter drugih zelenih in levih strank.

Wolfgang Gaissmaier, psiholog: Stvari, ki se jih najbolj bojimo, pogosto niso tiste, ki za nas pomenijo največjo nevarnost

V sodobni družbi, ki teži k avtonomnemu odločanju posameznika o sebi in svoji prihodnosti, se od ljudi pričakujejo premišljene in pretehtane odločitve o celi vrsti zahtevnih vprašanj, ki lahko odločujoče vplivajo na njihovo življenje in življenje ljudi okoli njih. A pri tem nam težave pogosto povzročata izkrivljeno dojemanje tveganj in ustroj družbenih ureditev, ki nam otežujeta racionalno odločanje.

Violeta Tomić: Politika se je nagnila tako na desno, da je zdaj že en normalni levičar videti kot skrajnež

Violeta Tomić je po duši lokalpatriotka. Rodila se je v Sarajevu in otroštvo preživela v Beli krajini, kjer je med sodelovanjem pri vaških aktivnostih vzljubila kulturo. Med letoma 1987 in 2002 je delala v Mestnem gledališču Ljubljanskem, dokler, kot pravi sama, ni na svoji koži občutila stranpoti kapitalizma. In šla v politiko. Leta 2014 je bila prvič izvoljena na listi Združene levice, kjer je zdaj namestnica koordinatorja stranke Levica in od začetka tega tedna tudi t. i. spitzenkandidatka Evropske levice na evropskih volitvah, ki ima v 750-članskem evropskem parlamentu 52 sedežev. Je tako rekoč kandidatka za predsednico evropske komisije.

Liz Castro, katalonska osamosvojiteljica: Katalonci niso radikalni

Elizabeth (Liz) Castro (1965) je ena izmed številnih aktivistov in aktivistk iz Katalonije, ki si v zadnjem poldrugem desetletju vsak po svoje in skupaj prizadevajo za udejanjanje samostojnosti te španske regije. Američanka, ki se je konec osemdesetih preselila v Barcelono in se kmalu uveljavila kot avtorica poljudnih knjig o uporabi spletnih računalniških programov, je leta 2013 uredila zbornik esejev z naslovom Kaj se dogaja s Katalonijo? (What’ up with Catalonia), tri leta kasneje pa je različne vidike katalonskega osamosvojitvenega procesa predstavila še v monografiji z naslovom Veliko zrn peska (Many Grains of Sand).