Ivan Eržen: »Po mojem mnenju najnovejši drastični ukrepi niso bili potrebni. Ne morem jih zagovarjati.«

Primarij prof. dr. Ivan Eržen je vodenje Nacionalnega inštituta prevzel teden dni po zamenjavi vlade, po odstopu prejšnje direktorice Nine Pirnat. Bil je tudi njen predhodnik na položaju direktorja. Tokrat je sprejel zgolj funkcijo vršilca dolžnosti direktorja, za polni mandat se ne namerava potegovati.

Prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek: »Ko nam je hudo, si želimo biti skupaj«

Izolacija je velika sprememba v našem življenju, vse spremembe pa sprožijo stresni odziv. Pri stresnem odzivu se vedno odzovemo z določenimi čustvi, med njimi so tudi tesnoba, nelagodje, nemir in tako naprej. Stres je v bistvu splošen odziv na katerokoli spremembo, negativno ali pozitivno. Trenutno imamo več negativnih stresorjev, ki se med seboj seštevajo, kot so slabe novice, sprememba življenjskega sloga in zdaj še izolacija.

»Eno je, ko razvoj dogodkov opazuješ od daleč, nekaj povsem drugega pa, ko razmere doživiš sam«

»Jes!« je vzkliknila, ko se je sredi intervjuja oglasila na telefon in nekaj sekund poslušala sogovornika na drugi strani. »Ne potrebujem maske,« je pojasnila, ko je prekinila zvezo. Test za ugotavljanje okužbe z virusom SARS-CoV-2, za katerega je preventivno zaprosila zaradi pogostih stikov z ljudmi v teh dneh, je bil negativen.

Mateja Štirn: »Čustvena higiena je ravno tako pomembna kot higiena rok«

Ena najhujših preizkušenj nenadne ustavitve življenja, kot ga poznamo, bo ohranjanje duševnega miru. Naenkrat se ne smemo več družiti s prijatelji, družine ne smejo več obiskovati starih staršev, otroci se ne smejo igrati z vrstniki. Vsakodnevni ritem večine ljudi je porušen. Če k temu dodamo še skrb za gospodarski položaj, na katerega bo popolno zamrtje storitvenega sektorja nedvomno močno vplivalo, dobimo idealen recept za množične duševne stiske.

Franc Strle: »Uspeh bi bil, če bi se število okuženih v maju začelo bistveno zmanjševati«

Akademik dr. Franc Strle je eden najbolj izkušenih slovenskih infektologov. Skoraj 15 let je vodil infekcijsko kliniko. Danes je vodja Centra za klinične raziskave ljubljanskega kliničnega centra, pri odzivanju na epidemijo novega koronavirusa pa pomaga s svojim znanjem in izkušnjami.

»Namesto da bi pomagali mladim do zaposlitve in stanovanj, razmišljajo o regresivnih ukrepih«

Mirjana Ule je socialna psihologinja, ki se je večino znanstve ne kariere ukvarjala z vprašanjem mladih in mladosti. Danes je upokojena profesorica ljubljanske fakultete za družbene vede, z njo in tudi drugimi visokošolskimi institucijami pa še vedno sodeluje. Ideja o ponovni uvedbi naborniškega sistema se ji zdi povsem odveč. V njej prepoznava retrogradne elemente. Slovenija, in pri tem nismo edini, že nekaj časa drsi v preteklost, pojavlja se retradicionalizacija družbe. Kakšno vlogo ima pri tem oblast? Kako se v tem svetu znajdejo mladi? In kaj (namesto ponovne uvedbe vojaške obveznosti) sploh potrebuje domovina?

»Direktorja frankfurtskega knjižnega sejma lahko naslednjič peljemo tudi na kebab«

Direktorico Javne agencije za knjigo je pred nekaj tedni članica sveta te agencije z javnim pismom ministru za kulturo obtožila nezakonitega delovanja. V pismu so izstopala tri področja: podeljevanje štipendij, ki naj jih ne bi bilo; strategija agencije, ki naj bi bila sprejeta prepozno, in oddajanje pritličnih prostorov vratarnice na Metelkovi založbi Goga, ki jo vodi Mitja Ličen, eden od članov sveta agencije. Zaradi medijske afere, ki se je sprožila ob pismu, je Goga, ki se je edina prijavila na javno zbiranje ponudb, svojo kandidaturo že umaknila, četudi protikorupcijska komisija nepravilnosti ni ugotovila. Ministrstvo za kulturo je avtorici pisma, Gabrieli Babnik, na pritožbe sicer odgovorilo pritrdilno. Renata Zamida obtožbe zanika.

Tatjana Avšič Županc: »V zvezi z virusi je treba ukrepati spoštljivo, ne pa panično«

Novi koronavirus, poimenovan sars-coV2, je sedmi iz družine koronavirusov, ki lahko okuži ljudi. Štirje so z nami že dolgo in povzročajo običajna prehladna obolenja v zimski sezoni. Kot pravi dr. Tatjana Avšič Županc, si je okužbo z enim od teh novembra diagnosticirala tudi sama. Naslednja dva, virusa, sars in mers, sta bila odgovora za vsak svoj izbruh v letih 2003 v Aziji in 2012 na Bližnjem vzhodu. Naravni gostitelji obeh so netopirji, na človeka pa sta preskočila prek cibetovk v primeru sarsa in enogrbih kamel v primeru mersa.

Dr. Lilijana Šprah: »Slovenija je dolga desetletja izjemno zanemarjala področje duševnega zdravja«

Lilijana Šprah je diplomirana psihologinja in doktorica znanosti na področju medicinskih ved. Je predstojnica Družbenomedicinskega inštituta, raziskovalka na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter vodja in izvajalka programa OMRA, katerega poglavitni cilj je seznaniti prebivalstvo, kaj je duševno zdravje in kako se soočiti z motnjami razpoloženja ter jih obvladati. Lilijana Šprah veliko svoje akademske in raziskovalne pozornosti namenja širjenju pismenosti o duševnem zdravju, ki jo prepoznava kot najpomembnejšo promocijsko-preventivno dejavnost pri odpravljanju stigmatizacije duševnih motenj, saj v tej vidi enega od temeljnih vzrokov, zakaj ljudje v duševnih stiskah ne poiščejo pravočasno strokovne pomoči. V njeni pisarni na ZRC SAZU smo pokramljali o skrb zbujajočem stanju zdravstva na področju duševnih motenj, o družbenem kontekstu duševnih stisk, o družbeni stigmi, ki spremlja duševne bolezni, o psihoterapevtskih zadregah, o izgorelosti, anksioznosti in seveda depresiji.

Boštjan Poklukar: »Obžalujem, da ljudje umirajo v Kolpi, tega si ne želim, a to je realnost«

Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar se med poldrugim letom mandata ni veliko oglašal. Pravi, da se to za notranjega ministra ne spodobi. Marsikdo je bil do njegove drže sumničav, predvsem, kar zadeva policijske postopke z migranti na meji. Kadar se je oglasil, je zgolj odločno zagotavljal, da slovenska policija deluje zakonito, strokovno in v skladu s pooblastili. To počne še danes, čeprav skozi stisnjene zobe vendarle priznava, da je država oziroma v njenem imenu policija na meji storila nekatere napake. Še vedno vztraja, da ni šlo za protizakonito ravnanje, pač pa za nejasnosti in nedoslednosti, ki pa so bile posledica odločitev njegove predhodnice Vesne Györkös Žnidar in vlade, katere članica je bila.

»Število zdravnikov lahko podvojimo, pa izzivov, ki jih pred nas postavlja demografija, ne bomo rešili«

Za zdravje ne skrbijo le zdravniki, ampak še številni drugi zaposleni v zdravstvu; med njimi so to predvsem medicinske sestre, katerih predlogi in ideje pa so bili v zadnjih letih preslišani. Njihova glasnica v Sloveniji je dr. Brigita Skela Savič, goreča zagovornica uveljavitve zdravstvene nege kot samostojne stroke. Leta 2006 je bila med ustanovitelji Fakultete za zdravstvo, ki je bila nato na njeno pobudo poimenovana po prvi formalno izobraženi medicinski sestri pri nas, Angeli Boškin. Brigita Skela Savič je danes predstojnica Inštituta Angele Boškin za raziskave v zdravstvenih vedah, predstojnica katedre za zdravstvene vede na fakulteti, predvsem pa je strokovnjakinja s področja zdravstvenega menedžmenta, dolgožive družbe, promocije zdravja in profesionalizacije zdravstvene nege. Ima zanimiv predlog: težav z zdravstvom zdravniki, četudi se njihovo število podvoji, sami ne bodo zmogli rešiti. Če ne bodo na pomoč poklicali medicinskih sester.

Boštjan Batagelj: »Kar se tiče vpliva na zdravje, je nasprotovanje tehnologiji 5G popolnoma absurdno«

Tehnologijo 5G, prihajajočo peto generacijo mobilnega omrežja, spremljajo teorije zarote in z njimi povezani burni odzivi zaskrbljenih »aktivistov«, ki tej tehnologiji nasprotujejo zaradi domneve, da sevanje 5G škoduje zdravju: da denimo povzroča raka na možganih, avtizem, tumor na srcu, neplodnost, Alzheimerjevo bolezen in še kaj. V zadnjem času sta bila v Ljubljani že dva protesta proti tehnologiji 5G; na prvem se je zbralo kakšnih osemdeset ljudi, na drugem dvakrat več. Nedavno je ministrstvo za javno upravo organiziralo soočenje med znanstveniki oziroma strokovnjaki in nasprotniki tehnologije 5G. Spremljal ga je tudi doc. dr. Boštjan Batagelj, strokovnjak za optične in radijske komunikacije, mikrovalovno tehniko in fotoniko, ki na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko predava na katedri za informacijsko-komunikacijske tehnologije. Med našimi znanstveniki je Batagelj, ki poleg visokošolske pedagogike opravlja tudi raziskovalno delo v laboratoriju za sevanje in optiko, glavna znanstvena avtoriteta za žgoče debate o tehnologiji 5G. Z njim smo se srečali, da bi razbili mite o škodljivosti omrežja 5G, ki se širijo s pomočjo lažnih novic.

Marjan Šarec: »Jastoge smo dali na mizo, pojedli jih pa bodo drugi«

Razlogov za padec vlade ni, sem rekel pred štirinajstimi dnevi. Razlogov ni, če bomo delali tako, kot je treba. A že na začetku mandata sem imel težave s stranko SAB, ko je šlo za pokojnine, in že takrat je bilo vprašanje, ali nas bo 43 ali 38. Potem pa so bile ves čas takšne in drugačne turbulence. Vprašanje obstoja te vlade je bilo ves čas v zraku, kar pa za manjšinsko vlado ni najbolje, ker je takšna vlada že v osnovi šibka.

Luka Mesec: »Nasproti nam je stala stara politika, ki ji je bilo figo mar za dogovore«

Ta vlada se je sesula sama vase, ker so Šarca začeli zapuščati njegovi ministri, na čelu z Bertoncljem. Takoj za njim je odšel Šarec. Trditve, da naj bi k njegovemu odstopu prispevalo to, da sem mu pred kratkim na povabilo za kavo odgovoril, da se moramo v stranki pogovoriti, kako naprej, in da se oglasim v kratkem, nihče ne more jemati resno.

Dejan Židan: »Naši dosežki bodo kot zrelo jabolko padli v roke drugi politični opciji«

Imam tudi izkušnjo s Pahorjem in Bratuškovo kot predsednikom in predsednico vlade. Vsak od njih je bil drugačen, nobeden pa ni s predsedniki koalicijskih strank komuniciral ali se z njimi usklajeval tako malo kot Šarec.

Miroslav Petrovec: »Imamo vse podatke, da se lahko z epidemijo uspešno spopademo«

Najnovejši podatki o širjenju novega koronavirusa na Kitajskem se zdijo precej skrb zbujajoči. V sredo je bilo po uradnih podatkih potrjenih že šest tisoč okužb, umrlo je 132 ljudi. To pomeni, da ima virus očitno nižjo smrtnost v primerjavi s sarsom, koronavirusom, ki je na Kitajskem izbruhnil leta 2003, a je hkrati precej bolj nalezljiv, saj število okuženih tokrat narašča bistveno hitreje. Okužbe so doslej zaznali v 17 državah, tudi v Nemčiji in Franciji. V sredo so prvi sum na okužbo zaznali tudi v Sloveniji, a so ga laboratorijske preiskave na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo pri ljubljanski Medicinski fakulteti ovrgle.

Dr. Ljubo Bavcon: »Osebno me je prizadelo, saj je Rupnikova policija mojo mamo hudo mučila«

Razveljavitev sodbe poveljniku domobranskih sil Leonu Rupniku, ki je med drugo svetovno vojno sklenil pakt s hudičem, in posledična rehabilitacija domobranskega generala sta prizadeli dostojanstvo še živečih žrtev domobranstva in njihovih potomcev. Dr. Ljubo Bavcon, že dolgo upokojeni profesor Pravne fakultete v Ljubljani, je eden izmed njih. Z njim smo se pogovarjali o sodbi vrhovnega sodišča, ki Rupnika rehabilitira, njenih pravnih in družbenih implikacijah ter boju za razveljavitev krivične odločitve vrhovnih sodnikov.

Frank Ruda: »To, čemur danes pravimo svoboda, je označevalec zatiranja«

Frank Ruda je danes eden bolj znanih nemških interpretov in poznavalcev Hegla. Sicer predava na škotski univerzi v Dundeeju, a se je v zadnjih letih tesno povezal s številnimi uglednimi slovenskimi filozofi in se vključil v tukajšnje polemike. Že leta 2015 smo v slovenskem prevodu dobili njegovo prvo pomembnejšo knjigo Heglova drhal, minuli teden pa že novo delo z nekoliko izzivalnim naslovom Ukinimo svobodo – zagovor sodobne rabe fatalizma, ki jo je filozof Simon Hajdini označil tudi za malce osvobajajočo: v poplavi priročnikov za uspeh in v obdobju obsedenosti z uspešnostjo naj bi bil to priročnik z nasveti, kako ne uspeti (in pri tem uživati).

Ivica Buljan: »BDP raste, ampak – ali mi vidimo, da raste? Ne.«

Ivica Buljan (1965) je eden izmed najvidnejših režiserjev, ki ustvarjajo v našem prostoru. Samo v zadnjem času se je denimo podpisal pod odmevne predstave V imenu matere po dramskem besedilu Iva Svetine, Zgodovina nasilja po motivih francoskega čudežnega dečka Eduarda Louisa in Cigan, ampak najlepši po nagrajenem romanu Kristiana Novaka, zdaj pa režira 2020, koprodukcijo Drame, MGL in Cankarjevega doma, ki motivno črpa iz del priljubljenega izraelskega pop zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija. Ta je v delih Homo Sapiens: kratka zgodovina človeštva, Homo Deus: kratka zgodovina prihodnosti in 21 nasvetov za 21. stoletje izrisal zgodovino človeštva, se spraševal, kako bo videti naša – robotizirana, z okoljsko krizo in grožnjami jedrske vojne zaznamovana – prihodnost ter nazadnje sestavil zbirko nasvetov o tem, na kaj bi morali biti v prihodnosti pozorni. Tudi predstava 2020 je tridelna: prvi del se naslanja na Sapiens, drugi na fragmente iz Homo Deus, v tretjem, najbolj avtorskem, pa je mogoče prepoznati nekatere ideje iz 21 nasvetov. Z Ivico Buljanom smo se pogovarjali o nekaterih Hararijevih idejah in svetu v letu 2020 in po njem.

Andrej Trampuž, infektolog iz prestižne berlinske bolnišnice: »Privatizacija zdravstva je pot v pekel«

Andrej Trampuž je eden od v tujini najbolj prepoznavnih slovenskih zdravnikov. Kmalu po specializaciji v Ljubljani je 15 let delal v Švici, nato je bil tri leta zaposlen na kliniki Mayo v ZDA, zadnja leta pa vodi infekcijski oddelek v največji in najprestižnejši evropski bolnišnici Charité v Berlinu in svojo fundacijo Pro-Implant, prek katere svetuje drugim zdravnikom pri zapletih z implantati. Trampuž ob obiskih v Sloveniji pogosto opisuje svoje izkušnje z različnimi zdravstvenimi sistemi po svetu. Te so sedaj spet aktualne, saj naj bi slovenski poslanci konec tega meseca končno ukinili komercialno, dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Zaradi česar pa se krepijo tudi nasprotne pobude. Tako je denimo minuli teden NSi v sodelovanju z zdravniško zbornico v parlamentarni postopek vložila »interventni« zakon, s katerim bi izenačili javne in zasebne izvajalce zdravstvenih storitev. Trampuž je prepričan, da je to napačna pot.

Simona Semenič: »Ko je ženska v intimnem razmerju z moškim, njun odnos dirigira patriarhalna družba«

Simona Semenič (1975) je pri nas ena najpomembnejših, če ne najpomembnejša sodobna dramatičarka. To potrjujejo njen izjemno bogati in opevani opus, nenehna zmagoslavja na gledaliških festivalih in zavidanja vreden nabor častnih nagrad. Med njimi so tudi nagrada Prešernovega sklada, tri Grumove nagrade, Šeligova nagrada in nagrada občinstva na festivalu Teden slovenske drame, ki jih je prejela za svoja radikalna besedila, ki jih mnogi opisujejo kot postdramska, »ona pa vztraja, da ne ve, kaj naj bi to pomenilo«, kot je v Mladininem portretu zapisala Katja Perat. še ni naslova v režiji Tonija Janežiča, ki je bila na zadnjem Borštnikovem srečanju izbrana za najboljšo uprizoritev, je nastala na podlagi njenega besedila. Njena dela pogosto črpajo iz osebnih izkustev, a skozi avtobiografsko pisanje pravzaprav odražajo izrazito politično in družbenokritično držo. »Menim, da je vsa umetnost politična,« pravi v pogovoru za Mladino.

Edward Clug: »Po padcu Ceausescujevega režima smo postali ujetniki še večjega zapora, globalnega sveta«

Bil je lep sončen zimski dopoldan, Clug je kot umetniški direktor mariborskega baleta moral opraviti še nekaj obveznosti. Vendar se njegove misli, pravi, ves čas sučejo okoli projekta, ki ga pripravlja za moskovski Bolšoj teater. Kljub temu se je hitro odzval na telefonski klic iz gledališke recepcije; že čez nekaj minut je prihitel in nas popeljal po labirintih mariborskega gledališča. Tudi skozi zaodrje, ki je vedno vznemirljivo, ko začutiš tisto posebno energijo. Gledališče in balet sta magična, Edward Clug pa je eden največjih baletnih magov v evropskem prostoru, saj sodi med deset najboljših evropskih koreografov. Vedno je osredotočen na tisto, kar se dogaja v določenem trenutku. Enako pozornost nameni študiju vsebine baleta, razmisleku o koreografiji ali pa zgolj pozdravu in pogovoru. Kljub svetovni slavi je ostal skromen, hkrati pa se zaveda svojih dosežkov in je hvaležen za priložnosti, ki jih je doslej dobil.

Ninna Kozorog, humanitarka: »Najtežja revščina je vedno tiha. Ni je na naslovnicah.«

Zadnje mesece je javnost pretresena ob branju zgodb zapuščenih starostnic in starostnikov, ki s skromnimi prihodki životarijo na robu družbe, mnogi med njimi pa so bili žrtve najhujših oblik fizičnega in verbalnega nasilja. Objave zgodb so del projekta Vida, ki ga izvaja dobrodelno društvo Humanitarček. Njegovi člani so vsi po vrsti prostovoljci, ki za pomoč ljudem v stiski – poleg starostnikov obravnavajo še revne družine, brezdomce, samohranilke ... – namenjajo svoj prosti čas in predvsem voljo. Kot pravi ustanoviteljica društva Ninna Kozorog, so napori tolikšni, da jih marsikdaj komajda še zmorejo – toda upanje, da bo Humanitarček skupaj z drugimi tovrstnimi društvi in organizacijami sprožil temeljni družbeni preobrat v odnosu do spregledanih, revnih in zatiranih, jih žene iz dneva v dan. Kozorogova, sicer zdravnica specialistka nevrologije in inženirka informatike, je bila v letu 2019 razglašena za prostovoljko leta po izboru Slovenske filantropije, Humanitarčka pa so bralke in bralci revije Naša žena izbrali za dobrotnika leta.

Luka Mesec: »Najbrž sem v ’gospodarstvu’ delal približno toliko kot Tonin, Janša ali Pahor«

Za stranko Levica ne moremo več trditi, da je nova stranka. Njeni poslanci v parlamentu sedijo že dva mandata, iz pol vstajniške in pol akademske skupine se je Levica v nekaj letih razvila v klasično parlamentarno stranko, a zaradi zakonskih pobud in tem, ki jih odpira, v slovenski politični prostor še vedno prinaša svežino. Seveda dela napake, nekateri njeni poslanci so zaletavi, drugi včasih govorijo nesmisle, toda kdo jih ne. Luka Mesec, ki to politično skupino tako ali drugače vodi, pa vseeno razmišlja dolgoročneje, dlje od aktualnih političnih razmer. Seveda so te pomembne, seveda so pomembni davki in višina minimalne plače, a za večjo politično moč bi morala Levica pridobiti večjo podporo (in več zaveznikov). Neizkoriščen volilni potencial naj bi se, tako Mesec, skrival med delavci, med tistimi, ki so največje žrtve družbene neenakosti in ki danes večidel zaradi manipulacij in laži pristopajo k skrajno desnim strankam. Velja pa seveda ugotovitev, da bi morala biti Levica hkrati tudi prepričljivejša.

Tadej Golob: »Čas je, da bi Vodebu rekli: glej, tule imaš evro petdeset, pojdi na kavo in daj mir«

Za dobro jutro gleda košarkarske akrobacije Luke Dončića, ob dopoldanski kavi načrtuje popoldanski plezalni podvig, na Šmarno goro se z družino odpravi tudi v snegu in v malo več kot pol leta kakor za šalo »naštanca« 600 tisoč znakov. Tadej Golob (1967) je trenutno najbrž naš najproduktivnejši pisec – s trilogijo Jezero, ki je pravkar postala TV-serija, je spet populariziral slovensko kriminalko, vmes pa mimogrede napisal kar nekaj biografij znanih osebnosti (mdr. Milena Zupančič, Peter Čeferin in Alenka Bratušek). Še preden je skočil v žanrske vode, je izkusil tudi, kako je biti cenjen pisec resne literature, saj je za prvi roman Svinjske nogice leta 2010 dobil kresnika. Ob tem je bil dolga leta novinar in kolumnist, najbolj znan po Playboyevih intervjujih.

Dr. Janja Hojnik, poznavalka evropskega prava: »EU ima dvojne standarde, ko gre za Vzhod in Zahod«

Mnogi radi primerjajo Evropsko unijo z Jugoslavijo, Bruselj pa ima v tej analogiji enak položaj kot osovraženi Beograd, brezno brez dna, v katero naj bi se stekal naš težko prisluženi denar, v zameno pa dobivamo samo direktive in navodila evrokratov. Kot razlaga dr. Janja Hojnik, strokovnjakinja za pravo EU z mariborske Pravne fakultete in prorektorica Univerze v Mariboru, pa je EU v praksi skoraj povsem odvisna od dobre volje svojih članic; te nanjo prenašajo nekatere dele svoje moči, obenem pa vsaka izmed njih še vedno sledi predvsem svojim nacionalnim interesom. Kot kažejo italijanske dokapitalizacije bank in hrvaško zavračanje arbitražne razsodbe, so številne države pri tem odločnejše in tudi uspešnejše od Slovenije.

Dr. Babafemi Badejo, politolog: »Evropa že predolgo nateguje Afriko«

V javnih in političnih razpravah o množičnih migracijah oziroma tokovih beguncev, ki se stekajo v Evropo iz Afrike, prevladuje strogo evrocentrični pogled. Zdi se, da se večinska evropska javnost začne zavedati svetovnih problemov šele, ko se ti pojavijo na mejah celine. Toda krizna žarišča niso Lampedusa, posamična sredozemska pristanišča ali obskurni mejni prehod Jelšane. Izvori različnih kriz, ki silijo milijone ljudi v migracije, so veliko južneje od Evrope. Razumevanje teh izvorov je nujno, če se hočemo v prihodnosti uspešno lotiti reševanja izzivov, ki povezujejo usodo Afrike in Evrope, je prepričan dr. Babafemi Badejo, nigerijski akademik in raziskovalec, ki je poučeval na Univerzi v Lagosu in ameriški Kalifornijski univerzi. Dobri dve desetletji je bil visoki predstavnik Združenih narodov na misijah v Somaliji, Sudanu, Liberiji in Gvineji Bissau in do nedavnega tudi vodilni svetovalec Humanitarne agencije Afriške unije. Zdaj živi v Lagosu in dela za mednarodno svetovalno podjetje Yintab Strategy Consults.

Borut Marolt, ravnatelj vzgojnega zavoda v Logatcu: »Otrok ni zgolj svetinja«

Borut Marolt je javnosti najbolj znan kot pevec skupine Niet. Ravno v teh dneh se ponovno vrača na rokerske odre. Je tudi avtor mladinskega bestselerja »Kako se znebiti trupla«. A mi smo se k njemu na obisk odpravili iz povsem drugih razlogov. Marolt namreč že desetletje in pol dela v vzgojnem zavodu, kamor država pošilja »problematične« mladostnike. Pred dobrim letom dni je prevzel tudi vodenje zavoda, saj je bil izvoljen za ravnatelja. Nekoč so v zavode zapirali mlade že za najmanjšo napako, ki so jo storili, danes pa je povsem drugače, pravi. In če so nekoč tja prihajali mladi iz družin s preostro vzgojo, je dandanes v njih vedno več razvajenih otrok.

Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: »Mučiti je mogoče le živa in čuteča bitja«

Jože Kozina je javnosti najbolj znan kot tožilec, ki je prvi v zapor spravil tajkune, in kot tožilec, ki mu je pred sodišči uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Je pa tudi velik ljubitelj živali – ne zgolj na načelni ravni, kot smo seveda vsi, pač pa se v vprašanja pravic živali in odnosa med človekom in živaljo tudi strokovno poglablja.

Sibylle Berg: »O kakšnem napredku govorimo, če imamo še vedno ljudi, ki verjamejo, da je zemlja ploščata?«

Nemško-švicarska pisateljica Sibylle Berg (1962) slovi kot avtorica, ki zna zaobjeti duha časa. Prvič ji je to uspelo leta 1997 s knjigo Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki smo jo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu. Zaradi njenega posebnega sloga knjige založniki sprva niso hoteli izdati, nazadnje pa je postala uspešnica. Označena je bila za glas nove, razočarane generacije. Po letu 1997 je Bergova napisala še 13 romanov in 25 dram, postala je profesorica dramaturgije, je redna kolumnistka pri nemškem tedniku Spiegel in začetnica različnih pobud. Njen zadnji roman nosi naslov GRM – Brainfuck. Spet je aktualen in spet na vrhu najrazličnejših lestvic. Ne po naključju. V njem opisuje svet, v katerem so bogati sloji skorajda zmagali v vojni proti revnim. V knjigi, ki jo je napisala po letih raziskovanja in intervjujev z izvedenci z različnih področij, opisuje brezupno, a povsem mogočo usodo angleškega mesta Rochdale, kjer ima oblast popoln nadzor nad ljudstvom. Rochdale bi bil lahko naša prihodnost, svari Bergova.