Liz Castro, katalonska osamosvojiteljica: Katalonci niso radikalni

Elizabeth (Liz) Castro (1965) je ena izmed številnih aktivistov in aktivistk iz Katalonije, ki si v zadnjem poldrugem desetletju vsak po svoje in skupaj prizadevajo za udejanjanje samostojnosti te španske regije. Američanka, ki se je konec osemdesetih preselila v Barcelono in se kmalu uveljavila kot avtorica poljudnih knjig o uporabi spletnih računalniških programov, je leta 2013 uredila zbornik esejev z naslovom Kaj se dogaja s Katalonijo? (What’ up with Catalonia), tri leta kasneje pa je različne vidike katalonskega osamosvojitvenega procesa predstavila še v monografiji z naslovom Veliko zrn peska (Many Grains of Sand).

Miklavž Komelj: Kosovel popolnoma obrne uveljavljene predstave o tem, kaj je smrt in kaj je življenje

Opus, ki ga je Srečko Kosovel (1904–1926) ustvaril v le petih letih, zadnjih svojega kratkega življenja, tudi na svetovni ravni že zaradi obsega zbuja strahospoštovanje. Pred nekaj leti je založba Beletrina na kar 1200 straneh izdala zbirko njegovih zbranih pesmi. V prejšnjih desetletjih so na skoraj 700 straneh že bili objavljeni njegove pesmi v prozi, črtice, članki, eseji, ocene, pisma in beležnice.

Janne Teller: Diktatorju se ljudje lahko uprejo, kapitalizmu pa ne, ker ne vedo, proti komu se borijo

Danska avtorica avstrijsko-nemških korenin Janne Teller je v življenju počela že marsikaj: po študiju makroekonomije jo je pot popeljala po svetu, od Helsingørja do Pariza, Milana, Berlina in New Yorka, delovno pa je največ časa preživela v Afriki, predvsem v Tanzaniji in Mozambiku, kjer je za Organizacijo združenih narodov in Evropsko unijo opravljala humanitarno delo in spoznala vso grozo, pa tudi lepoto človeškega obstoja. Ob tem je ves čas pisala, a je leta 1995 ugotovila, da ji delu in književnosti ne uspe odmerjati enake količine časa, zato je pustila službo in se popolnoma posvetila pisanju.

Iztok Mirošič, bivši veleposlanik v Italiji: Država obstane le, če se sama trudi za svoj obstanek

Za državo sta pomembna oba. Seveda so mnogi mislili, da bo s sodobno tehnologijo diplomacija odmrla, dejansko pa postaja osebna komunikacija vse bolj potrebna. Twitter prej povzroči probleme, kot jih rešuje, in ker tuje kulture s pomočjo mobilnega telefona ne moreš razumeti, pametne države vlagajo v diplomacijo in odpirajo nova veleposlaništva. Zbiranje informacij ostaja ključno, pri čemer v zadnjem obdobju cilj zbiranja informacij, vsaj v EU, ni več toliko nacionalnovarnostni kot ekonomski.

Andrej Simončič, Kmetijski inštitut: Če vsi Slovenci postanemo vegani, potem tudi Slovenije ne bo več

Dr. Andrej Simončič je eden najboljših poznavalcev kmetijstva in prehranske verige v Sloveniji. Je dolgoletni direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, najpomembnejše znanstvene ustanove s področja kmetijstva v državi. Lani jeseni ga je vlada imenovala za predsednika Sveta RS za kmetijstvo. Je pa tudi v upravnem odboru Evropske agencije za varno hrano (EFSA) s sedežem v Parmi. Na raziskovalnem področju se ukvarja predvsem s pesticidi oziroma, kot nas takoj popravi, s fitofarmacevtskimi sredstvi.

Bojtár B. Endre, urednik madžarskega tednika: Do totalne oblasti vodijo različne poti, Orbán je izbral najhitrejšo

Bojtár B. Endre (1963) je že 20 let odgovorni urednik madžarskega neodvisnega, vplivnega političnega tednika Magyar Narancs. Tednik je na Madžarskem znan po svobodomiselni, liberalni usmeritvi, satiri in uporabi pogovornega jezika v pisani obliki. Ima pa še eno skrivnost: nastal je v istih liberalnih krogih, ki so konec osemdesetih rodili tudi današnjo stranko Fidesz Viktorja Orbána, ki v svojem logotipu še danes nosi oranžo (Magyar Narancs namreč v prevodu pomeni ’madžarska pomaranča’). A če se je v času tranzicije Fidesz premaknil na skrajni desni rob političnega spektra, so v Magyar Narancsu ostali zvesti načelom, zaradi katerih so tudi pomagali zrušiti komunistični režim.

Klara Skubic Ermenc, pedagoginja: Šola bi morala biti prostor, ki odpira poti do znanja, ne da jih omejuje

Na začetku leta se je v javnosti pojavila peticija, ki je zahtevala radikalne spremembe šolskega prostora, odpravo nacionalnih preizkusov znanja, opustitev domačih nalog. Politika se je na zahteve iz peticije odzvala, minister je sprejel avtorje, napovedal reforme, začela naj bi nastajati nova Bela knjiga. Vendar zdravorazumski očitki, splošno priznana dejstva, ki jih navajajo zaskrbljeni starši, niso podkrepljeni z dejstvi, ki jih razkrivajo mednarodne primerjalne raziskave – pred dnevi jih je predstavil Pedagoški inštitut – o šolskih sistemih. Slovenski učenci se morda res počutijo obremenjeni, a po številu ur, preživetih v šoli, se ne razlikujejo od drugih. Razlikujejo pa se po tem, da v šolo ne hodijo radi, da zanjo niso motivirani, da v učenju ne najdejo veliko smisla.

Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: Globoko preziram polpreteklo kolaboracijo

Jože Kozina je bil prvi tožilec, ki se je poglobil v gospodarski, korporacijski, bančni in davčni kriminal. Pred sodišči mu je uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Pred časom je bil pred etično komisijo spoznan za »političnega« tožilca, čeprav je človek, ki niti na volitve ne hodi. Kozina pravi, da bi tožilski poklic moral biti poslanstvo, da bi tožilci morali bolje varovati pravice najšibkejših in ranljivih skupin ljudi. In živali. Da, tudi živali.

Dr. Miha Kosmač, zgodovinar: Priključitev Istre je za nekatere italijanske politike nerešeno vprašanje

Mladi idrijski zgodovinar Miha Kosmač je pred dobrim letom izdal obsežno knjigo o etnično homogeni Evropi. V njej je obdelal na videz nezdružljivo, primerjal je povojno preselitev prebivalstva iz Istre s preselitvijo prebivalstva iz Sudetov. In razgalil nekaj mitov, recimo tega, da so jugoslovanske oblasti prisilile Italijane, da zapustijo Istro. Dokazal je tudi, da je glede Istre Italija igrala dvojno igro in da so se povojne migracije dogajale na podlagi sporazumov med državami, velja predvsem za povojno dogajanje na Češkem, kjer je bilo nasilja in prisilnih preselitev veliko več kot pa v Istri in Primorskem. A politika zgodovino rada zlorablja, enostavne resnice o italijanskem eksodusu pač prinašajo politične točke.

»Kdo drug pa še lahko z robotom strelja sredi Ljubljane?«

Na obronkih Ljubljane, na poti iz Sostrega proti Podlipoglavu, rahlo odmaknjen od glavne ceste in skrit za družinskimi hišami stoji štab policijske enote za protibombno zaščito. Če vhoda na dvorišče ne bi varovala zapornica in če ne bi ob njej stala policijska stražarnica, bi zlahka pomislili, da gre za kakšno kmetijo.

Ksenija Dobrila: Manjšinam je treba zagotoviti politično predstavništvo z vpisom te pravice v ustavo

Na sobotnem kongresu Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ene izmed dveh predstavniških organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji, so člani z dvotretjinsko večino izvolili za novo predsednico Ksenijo Dobrila. Nekdanja učiteljica in ravnateljica, ki je bila v minulih štirih letih predsednica Institucionalnega paritetnega odbora, ki bdi nad udejanjanjem zaščitnega zakona iz leta 2001, je zamenjala prejšnjega predsednika Rudija Pavšiča. V času njegovega 23-letnega predsedovanja Zvezi je bil odobren zaščitni zakon, Slovenija je vstopila v Evropsko unijo in zgodila se je finančna in gospodarska kriza, kar vse je vplivalo na politični in gospodarski položaj Slovencev v Italiji. Zdaj so pred narodno skupnostjo Slovencev v Italiji novi izzivi, povezani s političnimi spremembami v Evropi, zlasti pa s spremembo političnega vzdušja v Italiji, ki ga v vladni koaliciji krojita populistično Gibanje petih zvezd in nacionalistična Liga.

Rachel Cusk: Če se odločiš raziti s partnerjem, se ne smeš pretvarjati, da na otroke to ne vpliva 

Rachel Cusk (1967), ena od gostij letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, spada med ta čas najbolj brane britanske pisateljice. Rojena Kanadčanka, ki je otroštvo preživela v Los Angelesu, na začetku najstništva pa se je preselila v Veliko Britanijo, tam živi in ustvarja še danes. Piše že od začetka devetdesetih let, a pravo prepoznavnost si je zagotovila z esejističnima avtobiografskima knjigama o materinstvu in o ločitvi ter v zadnjem času s trilogijo Obris. Ta s strukturo pripovedi – glavni lik se izrisuje skozi zgodbe drugih ljudi – vzpostavlja popolnoma nov tip romana, pri tem pa se nevsiljivo, a vseeno dovolj poglobljeno dotika tem, ki Rachel Cusk zanimajo že od začetka ustvarjanja: partnerski odnosi, kariera, družina, osebne travme in negotovost – vse, kar zaznamuje žensko in določa njen položaj v družbi.

Biserka Marolt Meden: Za nasprotnike evtanazije je pomembno, da so se pojavili ljudje z imeni 

Pravi čas je zelo relativna oznaka. Marsikomu in konkretno tudi meni se zdi že skrajni čas. Za javno razpravo in nasprotnike evtanazije pa je pomembno, da so se v zadnjem času pojavili konkretni ljudje z imeni in priimki: z neznosnimi bolečinami, hudo neozdravljivo boleznijo ali pa takšno kakovostjo življenja, da temu ne moremo več reči tako. Sandra Pertoci, Alenka Čurin Janžekovič, akademik Janko Pleterski.

Marjan Šarec, premier: Cilj je, da plače dvignemo vsem. Vsi v Sloveniji si želimo višje plače.

Njegova vlada uživa tako visoko podporo, kot je prejšnje niso že leta, njegova stranka pa se je po javnomnenjski podpori v zadnjih mesecih zavihtela na prvo mesto. Videti je, kot da je premier Marjan Šarec (1977) odkril dolgo časa pozabljeni recept, kako vladati Sloveniji. Brez dvoma mu koristi gospodarska rast, zaradi katere ni treba sprejemati nepriljubljenih ukrepov, toda Šarec zna ob tem tudi zelo uspešno »razbremenjevati« svojo oblast. Ni še rekorder po sprejetih reformah, je pa že rekorder po hitrosti, s katero zamenjuje svoje ministre in sodelavce.

Urša Menart, režiserka: Nujno je, da se povezujemo, sicer nas bo vsak pohodil

Urša Menart (1985) je posnela zadnji »film generacije« – Ne bom več luzerka, pripoved o skoraj 30-letni izobraženi Špeli, ki kljub vsemu še vedno dela kot prekarka in se po spletu nesrečnih okoliščin ponovno znajde na kavču pri starših. Zgodba marsikaterega milenijca je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejela kar tri vesne, tudi tisto za najboljši celovečerni film, in konec marca začenja pohod po slovenskih kinematografih. Urša je s tem postala prva režiserka z zmagovalnim filmom s festivala. A čeprav so ženske v njenem poklicu v manjšini, ji gre na živce, ko jo sprašujejo o filmu in spolu – prepričana je, da bi morale imeti tudi režiserke pravico spregovoriti o splošnejših temah, kakršni sta film kot umetnost in režija kot poklic. »Vendar to po navadi sprašujejo režiserje, ker je stereotipna predstava o režiserju še vedno – da je moški. Želim si dočakati čas, ko bom lahko govorila o stvareh, ki so v resnici bolj povezane s filmom kot s spolom.«

Jure Leben za Mladino: Odgovoren sem, da se je projekt drugega tira premaknil z mrtve točke

Priprave na intervju z ministrom Juretom Lebnom so potekale kot po scenariju slabe nadaljevanke. Po večmesečnem dogovarjanju smo za pogovor določili prejšnji petek, dan po oddaji Tarča na TV Slovenija o maketi drugega tira, po kateri so ministru zaradi nezadovoljivih pojasnil o njegovi vpletenosti mnogi napovedali skorajšnji konec ministrovanja. Na intervjuju o tem še ni želel veliko povedati. Zatrjeval je, da je osredotočen na trenutno ministrsko funkcijo. Še v nedeljo je kazalo, da bi se lahko izvlekel, saj se mu premier Marjan Šarec, ki njegovo delo zelo ceni, še ni bil pripravljen odreči. A pritisk je naraščal in po novici, da je proti njemu vložena kazenska ovadba in da je policija preiskavo razširila tudi nanj, je v sredo zjutraj premieru vendarle ponudil svoj odstop. Za nameček je to storil kar iz bolnišnice, kjer okreva po operaciji zaradi zloma noge. Še isti dan popoldne je premier s težkim srcem odstop sprejel, hkrati pa napovedal, da je v primeru, da bi Lebna policijska preiskava oprala krivde, z njim spet pripravljen sodelovati in da bo na ministrstvu za okolje zahteval nadaljevanje načina dela, ki ga je vpeljal Leben.

Venezuelski veleposlanik za Mladino: Nočemo vojne. Se bomo pa branili.

Jesse Alonso Chacón Escamillo je veleposlanik Venezuele na Dunaju, ki je pristojen tudi za Slovenijo. Bil je eden ključnih sodelavcev Huga Cháveza, je tudi nekdanji visoki vojaški oficir, pravosodni minister, minister za notranje zadeve in minister za telekomunikacije in informacije v venezuelski vladi. V Ljubljani se je udeležil dogodka Slovenija v podporo Venezueli.

Počivalšek: Če se ne bomo primerno odzvali, nam bodo še preostale delavce vzeli Avstrijci 

Zdravko Počivalšek se je v zadnjih petih letih ministrovanja iz gospodarstvenika prelevil v izkušenega politika. Je minister, ki svoje misli pove tako, kot na svoji kmetiji s traktorjem obdeluje zemljo: neposredno in brez okolišenja, kar pa je brez dvoma po godu javnosti. Po zadnji anketi Ninamedie se je Počivalšek znašel na tretjem mestu najboljših ministrov vlade Mira Cerarja. A v Šarčevi vladi, vključno s premierom, ni več edini, ki govori tako, kot orje. Po izobrazbi je agronom, preden je s pomočjo stranke SMC vstopil v politiko, je 15 let delal v turizmu. Bil je na čelu Term Olimia v Podčetrtku, kjer si je leta 2010 prislužil naziv menedžer leta.

Dr. Cobi Reisman: Um je najpomembnejši spolni organ

Prejšnji teden je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal kongres Evropskega združenja za spolno medicino, v katerega so vključeni strokovnjaki za ginekologijo, urologijo in seksologijo. Dr. Cobi Reisman je nizozemski zdravnik judovskega rodu in zadnje leto predsednik združenja. Zaposlen je v bolnišnici Amstelland, ki stoji v predmestju Amsterdama. Je urolog in seksolog, zato je, kakor pravi, delovne dneve razdelil »med dneve, ko operiram s skalpelom, in dneve, ko operiram z usti«.

Tomaž Lanišek: Molitev v času delovnika je moteča ravno toliko, kot so moteče »čik pavze« 

S Tomažem Laniškom, direktorjem škofjeloškega podjetja v nemški lasti Knauf Insulation, smo se sestali v najnovejši pridobitvi podjetja, izobraževalno-demonstracijskem centru Knauf Insulation Experience Center. V tem dvonadstropnem objektu izvajalcem in kupcem predstavljajo najnovejše koncepte trajnostne gradnje, vključno seveda z izolacijskimi rešitvami, ki so jih v tem škofjeloškem podjetju razvili sami. Direktor Lanišek nam ponosno predstavi različne izolacijske materiale, ki temeljijo na kameni volni, popelje pa nas tudi na streho Centra, kamor so umestili izdelek, po katerem slovi njihovo podjetje v svetu; tistega, ki omogoča »ozelenjevanje puščav«. V sklopu projekta zelenih rešitev Urbanscape so namreč v njihovem razvojnem centru razvili izolativni material, ki zadržuje vodo in jo rastlinam prepušča po njihovih potrebah.

Dr. Janez Posedi, direktor Uprave za varno hrano: Meso iz sporne klavnice je prišlo k slovenskim potrošnikom ...

Prejšnji teden je poljska komercialna televizija TVN24 predvajala prispevek svoje raziskovalne novinarske ekipe, ob katerem se je zmrazil večji del Evrope. Novinar, ki je konec lanskega leta tri tedne pod krinko delal v klavnici v bližini Varšave, je namreč posnel nočno klanje bolnih živali, ki niso mogle niti stati na nogah. Veterinar, ki bi moral biti po pravilih ves čas navzoč, pa je zjutraj le podpisal papirje, češ da so bile živali neoporečne, meso pa primerno za prodajo.

Dr. Ljubica Marjanovič Umek: Starši soustvarjajo utrujene otroke

Ljubica Marjanovič Umek velja za eno izmed snovalk devetletke, še danes je članica strokovnega Sveta za splošno izobraževanje. Nad tem, kar je nastalo iz »njene devetletke«, bila je namreč med ključnimi snovalci šolske prenove s konca devetdesetih let, ni navdušena. Prav tako ni navdušena nad vlogo, ki so jo v šoli prevzeli starši.

Milosavljević: Kakšen je smisel strogih pravil, ki se jih mora držati Mladina, če na Facebooku teh omejitev ni?

Leto 2019 bo brez dvoma minilo v znamenju velikih sprememb na področju medijev. Nekatere države napovedujejo digitalni davek za spletne informacijske gigante, stranski učinki izjemne koncentracije moči, združene v Googlu ali Facebooku, so vse bolj očitne, uveljavljati se bodo začela nova, strožja pravila o zaščiti osebnih podatkov in avtorskih pravicah. Slovenija, kot pravi naš intervjuvanec, dr. Marko Milosavljević, s katedre za novinarstvo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, za zdaj caplja daleč zadaj. Za začetek mora pospraviti še staro šaro: predpotopno medijsko zakonodajo, napisano še v času pred internetno revolucijo. Pa čeprav so učinki interneta na medije v majhni Sloveniji precej usodnejši kot v večjih državah.

Dr. Ilkka TaIpale in Dr. Vappu TaIpale, zdravnika, aktivista in politika: Finci smo srečni davkoplačevalci

Čeprav modeli skandinavskih držav v svetu veljajo za najbolj zgledne, pa tudi med njimi s samosvojimi socialno naravnanimi politikami izstopa Finska. S 5,5 milijona prebivalstva razmeroma manj številna se po vseh kazalcih uvršča na vrh. Je tretja najbogatejša država na svetu in peta po konkurenčnosti gospodarstva, a hkrati druga socialno najbolj napredna in tretja najbolj socialno pravična država sveta. V svetu se ponaša z najvišjim zaupanjem prebivalcev v institucije države, v medije, bančni sistem, tudi v policijo. Stopnja enakosti pravic med moškimi in ženskami je najvišja v svetu, je tudi država z eno najnižjih dohodkovnih neenakosti. Njen izobraževalni sistem velja za najbolj naprednega in kakovostnega. Finska je bila lani razglašena za »najsrečnejšo državo«, njena prestolnica Helsinki pa »najboljše mesto« na svetu.

Igor Štiks, politični filozof: Danes je levica, žal, v glavnem pozabila na revolucionarno pot

Igor Štiks ni samo mednarodno priznan pisatelj, je seveda tudi to, a je poleg tega še aktivist, človek, ki, kot pravi sam, mu ni vseeno, kaj se dogaja v džungli, v katero je neoliberalizem preoblikoval naš svet. Morda je tudi zato, ker je begunec, rodil se je v Sarajevu in med vojno prišel v Zagreb, tako občutljiv za pojave fašizma in populizma, ki pretresajo Evropo. Ne želi pretiravati, ne straši, toda strukturne težave, zaradi katerih je pred desetletji v krvi eksplodirala Jugoslavija, so podobne težavam, s katerimi se zdaj spoprijemajo voditelji Evropske unije. Ni kriv samo neoliberalizem, ni kriv samo kapitalizem, pravi, veliko odgovornost za brezizhodni položaj nosijo tudi leva politična gibanja, ki si ne upajo razmišljati, pač pa svoje fantazije prelagajo na ramena levičarskih zvezdnikov. A iluzije so seveda pomembne, brez njih si že v izhodišču na pol mrtev.

Dr. Jessica Wade, borka za enakopravnost v znanosti: Na Wikipediji je zgolj 17 % biografij žensk

Jessica Wade je fizičarka in raziskovalka na univerzi Imperial College v Londonu. V službenem času preučuje nove materiale za svetleče diode. V prostem času pa skrbi, da je najbolj priljubljena odprta spletna enciklopedija, Wikipedija, prijaznejša do družbenih skupin, ki so v znanstveni skupnosti marginalizirane. Že več kot eno leto na Wikipedijo vsak dan doda geselski članek najmanj ene ženske znanstvenice, pripadnika rasne manjšine ali skupnosti LGBT in tako načenja prevlado belih moških, ki je v znanosti še vedno močno zakoreninjena. Najpomembnejša svetovna znanstvena revija Nature jo je tik pred novim letom uvrstila med deset osebnosti, ki so lani najbolj zaznamovale dogajanje v znanstveni skupnosti. Pogovarjala sva se na začetku meseca.

Matjaž Gruden: Za normalno delovanje liberalne demokracije je bistvena socialna pravičnost

Matjaž Gruden je že več kot 20 let zaposlen v Svetu Evrope, zdaj vodi enega izmed direktoratov. Živi v Strasbourgu, zadnja leta je kolumnist dnevnika Večer, zanj piše pronicljive kolumne. Ni tipičen evropski funkcionar, govori neposredno, ostro, ne skriva se za diplomatskimi funkcijami, seveda vedno poudari, da gre za njegova osebna stališča in ne za stališča organizacije, v kateri je zaposlen, a morda tudi zaradi nje same, njenega ustroja, njenih temeljev nekompromisno vztraja pri pomenu, pravnem in civilizacijskem, evropske konvencije o človekovih pravicah. Zaskrbljen je, danes evropski konsenz razpada, razpada zavedanje, da brez solidarnosti in sočutja družba neha obstajati, ko vse to izgine, se začne dehumanizacija tistih, ki so v stiski, in tistih, ki jim ni mar. »Kadar pozabimo na soljudi, tudi sami nehamo biti ljudje,« pravi.

Ksenija Klampfer, ministrica: Gospodarsko rast morajo občutiti tisti, ki k njej prispevajo. Torej predvsem delavci.

V Sloveniji smo ponosni na raven socialnih pravic, saj so te, če jih primerjamo s tistimi v drugih postkomunističnih državah, ostale na zavidanja vredni ravni. A socialni sistem se je v zadnjem obdobju znašel v precejšnjih težavah. Četudi pogosto beremo o težkih razmerah v zdravstvu ali šolstvu, so dejansko prav zaposleni v socialnem varstvu najbolj na udaru: po zaposlenih na prebivalca smo tukaj na najnižjih mestih na mednarodni lestvici. Ker hkrati dejanske potrebe prebivalstva naraščajo, sociologi opozarjajo na možnost zloma sistema in privatizacijo številnih področij. Na čelo tega zahtevnega resorja je koalicija imenovala nekdanjo vodjo mariborske upravne enote, nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za javno upravo in predsednico lokalnega odbora SMC v Slovenskih Konjicah, 42-letno Ksenijo Klampfer. Klampferjeva se je pred novim letom že morala ukvarjati z zvišanjem minimalne plače in stavko zaposlenih v centrih za socialno delo (CSD).

Keith Lowe, britanski zgodovinar

Keith Lowe (1970) je leta 2012 zaslovel z zgodovinsko monografijo Podivjana celina, v kateri je podrobno in nazorno opisal maščevanje nad okupatorjem in njegovimi sodelavci, tudi politično nasilje in državljanske vojne, vse tisto krvavo dogajanje, ki je Evropo zaznamovalo prva leta po 2. svetovni vojni. Britanski zgodovinar tudi v najnovejšem delu Strah in svoboda (slovenska prevoda obeh del sta izšla pri Založbi Modrijan) razčlenjuje povojno dogajanje, vendar se v njem osredotoča na opis oblikovanja novega svetovnega reda, ki je vzniknil na ruševinah vojne.

Samo Fakin, minister za zdravje: Morda sem malo samovšečen, a ni nas veliko, ki poznamo globino problema

Bivša zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc se je zdravstva lotila s temeljito, leto dni trajajočo analizo, ki so ji sledile velike reforme najpomembnejših zdravstvenih zakonov. Njen naslednik, Samo Fakin, se bo področja očitno lotil z drugega konca. Osredotočil se bo na vodenje zdravstvenih institucij – poskušal bo povečati odgovornost direktorjev. To je razumljivo: Kolarjeva je bila dobra poznavalka financ in sistemskih rešitev, Fakinu pa je bližja praksa. Je zdravnik iz Trbovelj, ki je nato vodil celjsko bolnišnico, še dlje časa, kar devet let, pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Za zdaj so s Fakinom vsi deležniki zadovoljni, ne vemo pa še, zakaj: ker se reform še ni lotil ali ker morda ne bo dregnil v nevralgično točko zdravstvenih interesov, to je v zakon o zdravstvenem zavarovanju.