Gabrijela Simetinger, seksologinja: Z odkritjem viagre je postala v postelji pomembnejša dobra predstava kot sam užitek 

Dr. Gabrijela Simetinger je zaposlena v splošni bolnišnici Novo mesto, kjer dela kot ginekologinja in porodničarka. En dan na teden pa namenja svoji seksološki ambulanti, kamor po nasvet in morebitno terapijo pridejo ženske s težavami v spolnosti. Največ dela ima s spreminjanjem zakoreninjenih prepričanj in družbenih dogm o spolnosti, ki ženske in njihove partnerje zaradi nezmožnosti doseganja vseh visokih pričakovanj pogosto spravljajo v stisko.

Robert Perišić, pisatelj

Roberta Perišića, hrvaškega pisca kratkih zgodb in romanov ter nekdanjega novinarja, v zvezde kuje celo Jonathan Franzen, eden najbolj branih ameriških pisateljev. »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo in nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna,« beremo na platnicah angleškega prevoda Perišićevega prvega romana Naš človek na terenu (Our Man in Iraq), ki ga je angleško govoreče bralstvo sprejelo z odprtimi rokami – poleg Franznovega blurba je dobil tudi dobre ocene v New Yorkerju in Guardianu. »Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive,« skromno pravi Perišić, ki je bil spomladi v Ljubljani na predstavitvi slovenskega prevoda svojega drugega romana Območje brez signala o zahojenem neimenovanem kraju nekje v Evropi, kamor posije žarek upanja – tudi ta roman bo konec letošnjega leta dočakal prevod v angleščino. Z avtorjem smo se med drugim pogovarjali o prihodnosti novinarstva, vpetosti ekonomije v intimo, boju proti sistemu in smiselnosti optimizma v današnjem času.

Margarethe von Trotta: Po padcu Berlinskega zidu smo priborjeno svobodo spremenili v zabavo. Napaka.

Margarethe von Trotta (1942) velja za najboljšo nemško povojno filmsko režiserko, v svetu pa za vodilno feministično ustvarjalko. Poklicno pot je začela kot igralka v nekaterih zdaj že legendarnih nemških filmih tako imenovanega novega vala, nato pa se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi sama poskusila v režiji in pisanju scenarijev. Posnela je skoraj dvajset celovečernih filmov, za katere je prejela najpomembnejše filmske nagrade. Iz njenega opusa smo si v Sloveniji nazadnje ogledali film o filozofinji Hanni Arendt in njenem delu o Adolfu Eichmannu. Z Margarethe von Trotta smo se pogovarjali v Gorici, kjer so ji na Filmskem festivalu Sergia Amideija podelili nagrado za življenjsko delo. Prejela jo je, ker je s filmskim delom dokazala, »da si prizadeva za inovacije v vsebini in pri poglabljanju aktualnih tem, s še posebnim poudarkom na ženskih likih na podlagi analize njihovih globokih psihičnih vzgibov,« je zapisala žirija.

Andrej Bertoncelj, minister za finance: Vse analize kažejo, da je v Sloveniji delo preveč obremenjeno z davki

Andrej Bertoncelj (1957), ki je bil do imenovanja za ministra širši javnosti neznan, saj je menedžersko kariero gradil v Leku – bil je predsednik družbe Lek USA –, sodi v ožjo ekipo premiera Marjana Šarca. Na položaj je bil imenovan na priporočilo Vojmirja Urlepa, svetovalca v premierovem kabinetu. Poleg tega, da je dve desetletji delal v menedžmentu, se je zadnja leta preizkušal tudi kot profesor na primorski univerzi – doktoriral je iz prevzemov –, a njegova močna stran naj bi bila praksa, pravi. Prakso, tako je videti, res obvlada. Bertoncelj je minister, ki ve, kaj mora reči sogovorniku, da ga ne razburi. Če govorimo o Mladini, je to trditev, da je treba kapitalu pristriči peruti. Za finančnega ministra je takšna empatija sicer pohvalna, vendar to seveda še ne pomeni, da gredo tudi njegovi reformni predlogi v tej smeri.

"V slovenski šoli v Argentini so nas učili, da so bili domobranci dobri in pošteni katoličani, partizani pa zlobni materialistični ateisti"

Nadia Molek (1979) čuti pripadnost dvema domovinama. Rodila se je v Buenos Airesu, tam je preživela večino življenja in na Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu tudi diplomirala iz antropologije. Že v otroških letih se je za nekaj let preselila v Slovenijo, v rodno deželo starih staršev, ki so se izselili v Argentino. Zdaj se je tukaj ustalila in si ustvarila družino. Ker so ji bili med bivanjem v dveh državah predstavljeni različni vidiki slovenstva, je že zgodaj začela prevpraševati svoj izvor in narodno pripadnost. V raziskovalnem delu se zato z vidika antropologije ukvarja z vprašanjem narodne identitete Slovencev v Argentini, nagrajeno diplomsko delo pa je pod pokroviteljstvom Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU razširila v monografijo Biti Slovenec v Argentini: kompleksnost identitetnih procesov argentinskih Slovencev. V knjigi se na podlagi analize družbeno-kulturnih in zgodovinsko-političnih okoliščin ukvarja z vprašanjem, kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo identiteto v argentinskem kontekstu. Diskurz o slovenskih priseljencih v Argentini je sicer še vedno osredotočen predvsem na dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej, Nadia Molek se pri raziskovanju slovenstva v Argentini posveča razlikovanju med različnimi izseljenskimi valovi in primerjavi vzpostavljanja identitete pri vsakem od njih.

Simon Zajc, minister za okolje in prostor: Okolje bo moralo rasti na račun kapitala

Simon Zajc, v prejšnjem sklicu parlamenta poslanec SMC, položaj okoljskega ministra zaseda dobre tri mesece. Nadomestil je Jureta Lebna, ki je v pol leta ministrovanja pridobil ugled najučinkovitejšega ministra vlade Marjana Šarca, nato pa odstopil zaradi obtožb v zvezi z naročilom makete drugega tira. Zajc, ki je to polovico leta preživel na položaju Lebnovega državnega sekretarja, naj bi predstavljal zagotovilo, da se bo delo na okoljskem ministrstvu nadaljevalo na enak način. Z Lebnom sta prijatelja in se redno slišita po telefonu.

Zoran Poznič, minister za kulturo: Kultura ni dodaten strošek, v resnici je dodana vrednost

Prihod Zorana Pozniča na ministrstvo za kulturo je bil manjše presenečenje. Med razpravo o mobingu na ministrstvu, v času odstopanja prejšnjega ministra Dejana Prešička, se je, tedaj še direktor Delavskega doma v Trbovljah, oglasil pri stranki SD in se ponudil, da bi prevzel položaj. V intervjuju trdi, da je med Trbovljami in slovensko kulturno politiko veliko vzporednic, tako kot Trbovlje nekoč je zdaj zaspalo tudi ministrstvo za kulturo. To kani spremeniti. Je nenavaden politik, govori naravnost, je neposreden, ne olepšuje, je trmast. Vprašanje je, kakšen bo njegov mandat, kakšna je njegova resnična politična moč v primerjavi z, denimo, močjo ministra za finance in kako uspešen bo na ministrstvu pri omejevanju množice interesnih skupin.

Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist: Z nazadnjaškimi okoljskimi stališči bo vedno težje zmagati na volitvah

Dr. Jonas Sonnenschein zadnje leto z družino živi v Sloveniji. Je Nemec, poročen s Slovenko, ki jo je spoznal med študijem na Švedskem. Kljub bivanju v Sloveniji je še vedno zaposlen kot raziskovalec na Inštitutu za industrijsko okoljsko ekonomijo Univerze v Lundu.

Dr. Dušan Plut: Zagovarjanje jedrske energije je skrajno neetično

Današnji nabor političnih strank se praviloma do jedrske energije ni pripravljen jasno opredeljevati. Pri vprašanju gradnje drugega bloka večinoma zagovarjajo izvedbo referenduma, nobena od strank pa glasno ne zagovarja zaprtja obstoječe jedrske elektrarne v Krškem. Včasih je bilo drugače. In nekdanji predsednik Zelenih dr. Dušan Plut glede nasprotovanja jedrski energiji tudi danes ni spremenil mnenja.

Aljoša Tomaž, direktor skupine KD: Včasih smo znali stopiti skupaj, ko je šlo za nacionalni interes

Do konca julija mora Slovenija prodati še Abanko, kot se je zavezala pri evropski komisiji. Toda te zaveze temeljijo na kršenju zakonodaje, sumijo kriminalisti NPU v ovadbi, o kateri smo v Mladini pisali prejšnji mesec in ki jo je sedaj razkrila tudi RTV Slovenija, v prejšnji teden objavljenem dokumentarcu Brezno. To je bilo izhodišče za pogovor z Aljošo Tomažem, ki je pred leti Abanko vodil in je bil ob sanaciji bank leta 2013 član strateškega sveta v vladi Alenke Bratušek. Tomaž je sicer danes glavni izvršni direktor finančne družbe KD Group.

Ignaas Devisch, medicinski filozof: Nenehno ukvarjanje z zdravjem ustvarja bolnike, še preden se pojavi bolezen

Ljudje smo po zaslugi napredka v medicinski tehnologiji vedno bolj obveščeni o svojem zdravstvenem stanju in potencialnih tveganjih. Na voljo imamo kopico preiskav, od genskih testiranj do presejalnih testov, s katerimi naj bi si zagotovili čim več informacij, na podlagi katerih bi lahko pravočasno ukrepali in preprečili poslabšanje zdravja. Nismo pa še osvojili strategij za racionalno spopadanje s temi informacijami, zato lahko novodobna obveščenost pogosto naredi več škode kot koristi. Poleg tega se z vedno večjimi možnostmi poseganja v naša telesa odpira kopica drugih etičnih vprašanj.

Dr. Andrea Grignolio: Najbolj zagrizeni nasprotniki cepljenja se identificirajo kot ponosni člani zaključene družbe

Italija je v zadnjih letih postala eno od žarišč zavračanja cepljenja. Precepljenost je upadla pod kritično mejo, začeli so se vrstiti izbruhi nalezljivih bolezni. V zadnjem letu so po podatkih Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni zabeležili več kot dva tisoč primerov ošpic, največ med vsemi članicami Evropske unije. Italijanske oblasti so bile prisiljene zaostriti cepilsko zakonodajo, med drugim s prepovedjo vpisa necepljenih otrok v javne vrtce.

Frank G. Karioris: Ko moški ženski plača pijačo, to v nezavednem izraža predpostavko, da so moški delavci, ženske pa so mame, skrbnice, da nimajo službe

Frank G. Karioris je eden vodilnih raziskovalcev na področju kritičnih študij moškosti. Na univerzi v Pittsburghu predava o spolu, spolnosti in ženskih študijah. Ukvarja se s temami, ki so povezane z moškostjo, spolom, visokošolskim izobraževanjem in družbeno teorijo, ter preučuje, kako so ta področja med seboj povezana. Na začetku letošnjega leta je izdal knjigo o heteronormativnih odnosih v univerzitetnih kampusih, ki je temeljila na njegovi doktorski disertaciji.

Selja Ahava: Mož, s katerim sem bila poročena 10 let, mi je razkril, da bi rad spremenil spol

Selja Ahava je za roman Stvari, ki padejo z neba leta 2016 prejela nagrado Evropske unije za književnost. To ji je prineslo številne prevode v tuje jezike – od marca lahko knjigo (prevod Julija Potrč Šavli, založba KUD Sodobnost International) beremo tudi pri nas. Spretno strukturiran roman, v katerem se zamenjajo tri različne pripovedovalke, se komunikativno, a kljub temu poglobljeno poigrava z neverjetnimi in nepričakovanimi dogodki, na katere v življenju nimamo vpliva. Zakaj kos ledu na domačem vrtu ubije prav mamo deklice Saare? In zakaj je, po drugi strani, njena teta že dvakrat zadela glavni dobitek na lotu? Kako ti naključja čez noč spremenijo življenje, dobro ve tudi pisateljica sama: ravno ko je končevala Stvari, ki padejo z neba, ji je dolgoletni partner povedal, da namerava spremeniti spol.

Tanja Fajon, evropska poslanka: Ne smemo podcenjevati pojavov novodobnega fašizma

Tanja Fajon je v Bruselj prišla leta 2001; bila je dopisnica RTV Slovenija. Tega časa se spominja kot obdobja evforije. Danes je Bruselj drugačen, manj je povezovanja, manj zaupanja, manj je iskanja skupnih poti. Nekatere države namenoma skrbijo zgolj zase, druge bolj zanimajo lokalne volitve kot pa skupna evropska prihodnost. »To ni dobro,« pravi, vendar ni črnogleda. Na volitvah pričakuje dovolj dober rezultat, čeprav raziskave javnega mnenja napovedujejo, da bo njena politična skupina S&D izgubila nekaj deset poslanskih sedežev; podobno projekcije napovedujejo tudi za EPP. Okrepile se bodo evroskeptične stranke, predvsem zaradi Nemčije in Francije. Fajonova pravi, da bi bilo najbolje, če bi se v Evropi oblikovala koalicija njene politične skupine ter drugih zelenih in levih strank.

Wolfgang Gaissmaier, psiholog: Stvari, ki se jih najbolj bojimo, pogosto niso tiste, ki za nas pomenijo največjo nevarnost

V sodobni družbi, ki teži k avtonomnemu odločanju posameznika o sebi in svoji prihodnosti, se od ljudi pričakujejo premišljene in pretehtane odločitve o celi vrsti zahtevnih vprašanj, ki lahko odločujoče vplivajo na njihovo življenje in življenje ljudi okoli njih. A pri tem nam težave pogosto povzročata izkrivljeno dojemanje tveganj in ustroj družbenih ureditev, ki nam otežujeta racionalno odločanje.

Violeta Tomić: Politika se je nagnila tako na desno, da je zdaj že en normalni levičar videti kot skrajnež

Violeta Tomić je po duši lokalpatriotka. Rodila se je v Sarajevu in otroštvo preživela v Beli krajini, kjer je med sodelovanjem pri vaških aktivnostih vzljubila kulturo. Med letoma 1987 in 2002 je delala v Mestnem gledališču Ljubljanskem, dokler, kot pravi sama, ni na svoji koži občutila stranpoti kapitalizma. In šla v politiko. Leta 2014 je bila prvič izvoljena na listi Združene levice, kjer je zdaj namestnica koordinatorja stranke Levica in od začetka tega tedna tudi t. i. spitzenkandidatka Evropske levice na evropskih volitvah, ki ima v 750-članskem evropskem parlamentu 52 sedežev. Je tako rekoč kandidatka za predsednico evropske komisije.

Liz Castro, katalonska osamosvojiteljica: Katalonci niso radikalni

Elizabeth (Liz) Castro (1965) je ena izmed številnih aktivistov in aktivistk iz Katalonije, ki si v zadnjem poldrugem desetletju vsak po svoje in skupaj prizadevajo za udejanjanje samostojnosti te španske regije. Američanka, ki se je konec osemdesetih preselila v Barcelono in se kmalu uveljavila kot avtorica poljudnih knjig o uporabi spletnih računalniških programov, je leta 2013 uredila zbornik esejev z naslovom Kaj se dogaja s Katalonijo? (What’ up with Catalonia), tri leta kasneje pa je različne vidike katalonskega osamosvojitvenega procesa predstavila še v monografiji z naslovom Veliko zrn peska (Many Grains of Sand).

Miklavž Komelj: Kosovel popolnoma obrne uveljavljene predstave o tem, kaj je smrt in kaj je življenje

Opus, ki ga je Srečko Kosovel (1904–1926) ustvaril v le petih letih, zadnjih svojega kratkega življenja, tudi na svetovni ravni že zaradi obsega zbuja strahospoštovanje. Pred nekaj leti je založba Beletrina na kar 1200 straneh izdala zbirko njegovih zbranih pesmi. V prejšnjih desetletjih so na skoraj 700 straneh že bili objavljeni njegove pesmi v prozi, črtice, članki, eseji, ocene, pisma in beležnice.

Janne Teller: Diktatorju se ljudje lahko uprejo, kapitalizmu pa ne, ker ne vedo, proti komu se borijo

Danska avtorica avstrijsko-nemških korenin Janne Teller je v življenju počela že marsikaj: po študiju makroekonomije jo je pot popeljala po svetu, od Helsingørja do Pariza, Milana, Berlina in New Yorka, delovno pa je največ časa preživela v Afriki, predvsem v Tanzaniji in Mozambiku, kjer je za Organizacijo združenih narodov in Evropsko unijo opravljala humanitarno delo in spoznala vso grozo, pa tudi lepoto človeškega obstoja. Ob tem je ves čas pisala, a je leta 1995 ugotovila, da ji delu in književnosti ne uspe odmerjati enake količine časa, zato je pustila službo in se popolnoma posvetila pisanju.

Iztok Mirošič, bivši veleposlanik v Italiji: Država obstane le, če se sama trudi za svoj obstanek

Za državo sta pomembna oba. Seveda so mnogi mislili, da bo s sodobno tehnologijo diplomacija odmrla, dejansko pa postaja osebna komunikacija vse bolj potrebna. Twitter prej povzroči probleme, kot jih rešuje, in ker tuje kulture s pomočjo mobilnega telefona ne moreš razumeti, pametne države vlagajo v diplomacijo in odpirajo nova veleposlaništva. Zbiranje informacij ostaja ključno, pri čemer v zadnjem obdobju cilj zbiranja informacij, vsaj v EU, ni več toliko nacionalnovarnostni kot ekonomski.

Andrej Simončič, Kmetijski inštitut: Če vsi Slovenci postanemo vegani, potem tudi Slovenije ne bo več

Dr. Andrej Simončič je eden najboljših poznavalcev kmetijstva in prehranske verige v Sloveniji. Je dolgoletni direktor Kmetijskega inštituta Slovenije, najpomembnejše znanstvene ustanove s področja kmetijstva v državi. Lani jeseni ga je vlada imenovala za predsednika Sveta RS za kmetijstvo. Je pa tudi v upravnem odboru Evropske agencije za varno hrano (EFSA) s sedežem v Parmi. Na raziskovalnem področju se ukvarja predvsem s pesticidi oziroma, kot nas takoj popravi, s fitofarmacevtskimi sredstvi.

Bojtár B. Endre, urednik madžarskega tednika: Do totalne oblasti vodijo različne poti, Orbán je izbral najhitrejšo

Bojtár B. Endre (1963) je že 20 let odgovorni urednik madžarskega neodvisnega, vplivnega političnega tednika Magyar Narancs. Tednik je na Madžarskem znan po svobodomiselni, liberalni usmeritvi, satiri in uporabi pogovornega jezika v pisani obliki. Ima pa še eno skrivnost: nastal je v istih liberalnih krogih, ki so konec osemdesetih rodili tudi današnjo stranko Fidesz Viktorja Orbána, ki v svojem logotipu še danes nosi oranžo (Magyar Narancs namreč v prevodu pomeni ’madžarska pomaranča’). A če se je v času tranzicije Fidesz premaknil na skrajni desni rob političnega spektra, so v Magyar Narancsu ostali zvesti načelom, zaradi katerih so tudi pomagali zrušiti komunistični režim.

Klara Skubic Ermenc, pedagoginja: Šola bi morala biti prostor, ki odpira poti do znanja, ne da jih omejuje

Na začetku leta se je v javnosti pojavila peticija, ki je zahtevala radikalne spremembe šolskega prostora, odpravo nacionalnih preizkusov znanja, opustitev domačih nalog. Politika se je na zahteve iz peticije odzvala, minister je sprejel avtorje, napovedal reforme, začela naj bi nastajati nova Bela knjiga. Vendar zdravorazumski očitki, splošno priznana dejstva, ki jih navajajo zaskrbljeni starši, niso podkrepljeni z dejstvi, ki jih razkrivajo mednarodne primerjalne raziskave – pred dnevi jih je predstavil Pedagoški inštitut – o šolskih sistemih. Slovenski učenci se morda res počutijo obremenjeni, a po številu ur, preživetih v šoli, se ne razlikujejo od drugih. Razlikujejo pa se po tem, da v šolo ne hodijo radi, da zanjo niso motivirani, da v učenju ne najdejo veliko smisla.

Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: Globoko preziram polpreteklo kolaboracijo

Jože Kozina je bil prvi tožilec, ki se je poglobil v gospodarski, korporacijski, bančni in davčni kriminal. Pred sodišči mu je uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Pred časom je bil pred etično komisijo spoznan za »političnega« tožilca, čeprav je človek, ki niti na volitve ne hodi. Kozina pravi, da bi tožilski poklic moral biti poslanstvo, da bi tožilci morali bolje varovati pravice najšibkejših in ranljivih skupin ljudi. In živali. Da, tudi živali.

Dr. Miha Kosmač, zgodovinar: Priključitev Istre je za nekatere italijanske politike nerešeno vprašanje

Mladi idrijski zgodovinar Miha Kosmač je pred dobrim letom izdal obsežno knjigo o etnično homogeni Evropi. V njej je obdelal na videz nezdružljivo, primerjal je povojno preselitev prebivalstva iz Istre s preselitvijo prebivalstva iz Sudetov. In razgalil nekaj mitov, recimo tega, da so jugoslovanske oblasti prisilile Italijane, da zapustijo Istro. Dokazal je tudi, da je glede Istre Italija igrala dvojno igro in da so se povojne migracije dogajale na podlagi sporazumov med državami, velja predvsem za povojno dogajanje na Češkem, kjer je bilo nasilja in prisilnih preselitev veliko več kot pa v Istri in Primorskem. A politika zgodovino rada zlorablja, enostavne resnice o italijanskem eksodusu pač prinašajo politične točke.

»Kdo drug pa še lahko z robotom strelja sredi Ljubljane?«

Na obronkih Ljubljane, na poti iz Sostrega proti Podlipoglavu, rahlo odmaknjen od glavne ceste in skrit za družinskimi hišami stoji štab policijske enote za protibombno zaščito. Če vhoda na dvorišče ne bi varovala zapornica in če ne bi ob njej stala policijska stražarnica, bi zlahka pomislili, da gre za kakšno kmetijo.

Ksenija Dobrila: Manjšinam je treba zagotoviti politično predstavništvo z vpisom te pravice v ustavo

Na sobotnem kongresu Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ene izmed dveh predstavniških organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji, so člani z dvotretjinsko večino izvolili za novo predsednico Ksenijo Dobrila. Nekdanja učiteljica in ravnateljica, ki je bila v minulih štirih letih predsednica Institucionalnega paritetnega odbora, ki bdi nad udejanjanjem zaščitnega zakona iz leta 2001, je zamenjala prejšnjega predsednika Rudija Pavšiča. V času njegovega 23-letnega predsedovanja Zvezi je bil odobren zaščitni zakon, Slovenija je vstopila v Evropsko unijo in zgodila se je finančna in gospodarska kriza, kar vse je vplivalo na politični in gospodarski položaj Slovencev v Italiji. Zdaj so pred narodno skupnostjo Slovencev v Italiji novi izzivi, povezani s političnimi spremembami v Evropi, zlasti pa s spremembo političnega vzdušja v Italiji, ki ga v vladni koaliciji krojita populistično Gibanje petih zvezd in nacionalistična Liga.

Rachel Cusk: Če se odločiš raziti s partnerjem, se ne smeš pretvarjati, da na otroke to ne vpliva 

Rachel Cusk (1967), ena od gostij letošnjega festivala Literature sveta – Fabula, spada med ta čas najbolj brane britanske pisateljice. Rojena Kanadčanka, ki je otroštvo preživela v Los Angelesu, na začetku najstništva pa se je preselila v Veliko Britanijo, tam živi in ustvarja še danes. Piše že od začetka devetdesetih let, a pravo prepoznavnost si je zagotovila z esejističnima avtobiografskima knjigama o materinstvu in o ločitvi ter v zadnjem času s trilogijo Obris. Ta s strukturo pripovedi – glavni lik se izrisuje skozi zgodbe drugih ljudi – vzpostavlja popolnoma nov tip romana, pri tem pa se nevsiljivo, a vseeno dovolj poglobljeno dotika tem, ki Rachel Cusk zanimajo že od začetka ustvarjanja: partnerski odnosi, kariera, družina, osebne travme in negotovost – vse, kar zaznamuje žensko in določa njen položaj v družbi.

Biserka Marolt Meden: Za nasprotnike evtanazije je pomembno, da so se pojavili ljudje z imeni 

Pravi čas je zelo relativna oznaka. Marsikomu in konkretno tudi meni se zdi že skrajni čas. Za javno razpravo in nasprotnike evtanazije pa je pomembno, da so se v zadnjem času pojavili konkretni ljudje z imeni in priimki: z neznosnimi bolečinami, hudo neozdravljivo boleznijo ali pa takšno kakovostjo življenja, da temu ne moremo več reči tako. Sandra Pertoci, Alenka Čurin Janžekovič, akademik Janko Pleterski.