Robert Eiter, začetnik avstrijskega antifašističnega gibanja

Robert Eiter je eden od najpomembnejših avstrijskih antifašistov. Leta 1984 je v mestu Wels ustanovil Iniciativo proti fašizmu, ki je kasneje postala največja avstrijska antifašistična mreža organizacij, v kateri je danes združenih že več kot 80 civilnodružbenih gibanj. Je tudi govorec in član upravnega odbora največje avstrijske zvezne antifašistične organizacije, avstrijskega odbora za Mauthausen, ki zastopa internirane v koncentracijskem taborišču. Po izobrazbi je pravnik, že več kot 15 let pa dela kot novinar in urednik za avstrijsko delavsko zbornico v Zgornji Avstriji. Potem ko je Avstrija sredi decembra lani dobila koalicijsko vlado skrajno desnih svobodnjakov (FPÖ) in ljudske stranke, postaja glas avstrijskih organizacij, ki se borijo proti antisemitizmu, rasizmu in desnemu ekstremizmu vse pomembnejši, z njimi pa spet tudi Eiter, kot njihov predstavnik. Doma je v Linzu, v Zgornji Avstriji, kjer ima FPÖ eno od najmočnejših volilnih baz in ki je tudi zibelka nemškega nacionalizma v Avstriji.

Elvira Hasanagić, sopranistka

Tako je pisal Nordbayern o sopranistki Elviri Hasanagić, najmlajši iz nove generacije slovenskih opernih pevk, ki so se iz domače sivine operne ustvarjalnosti zavihtele do mednarodnega sozvezdja, posutega z opernimi zvezdami in zvezdicami, in pogumno vstopile na najpomembnejše mednarodne operne in koncertne odre. Na valentinovo se bo na gala koncertu opernih arij Zimskega festivala Ljubljana predstavila ob slovitem mehiškem tenoristu Ramónu Vargasu, spremljali pa ju bodo Simfoniki RTVS pod taktirko argentinskega mojstra Facunda Agudina. Mariborsko občinstvo se je najbrž še spominja po uspešnem debiju v muzikalu My Fair Lady leta 2015. O njenih uspehih veliko pove tudi naslov mlade umetnice leta 2017, ki ji ga je v Dresdnu podelila Nemška zveza za podporo mladim opernim umetnikom.

Simon Kardum, direktor Kina Šiška: "Toneta Peršaka je treba ustaviti. Zdaj."

Minister za kulturo Tone Peršak skoraj z vsako odločitvijo preseneti kulturniško srenjo. Pa najsi gre za razpis za državno sofinanciranje produkcije nevladnih organizacij, ki je pomembno oklestil sredstva nekaterim uglednim ustvarjalcem, ali za sprejemanje ključnih strateških dokumentov na področju kulture. Odkar je v koalicijskih kupčkanjih resor postal pristojnost upokojenske stranke Desus, je izčrpavanje vseh struktur ustvarjalcev umetniških vsebin doseglo vrhunec; v skladu s Peršakovo logiko umikanja države iz kulture brez prepotrebnih sredstev ostajajo tako samozaposleni kot nevladne organizacije in tudi javni zavodi. Od splošne vstaje v kulturniški srenji nas tako nemara delijo le še milimetri, opozarja filozof, dramaturg in eden najbolj cenjenih producentov v Sloveniji, direktor javnega zavoda Kino Šiška Simon Kardum, ki je tudi sam delal na ministrstvu za kulturo.

"Sam v Ljubljani, morda zato, ker sem bil kulturni emigrant, nestrpnosti nisem nikoli doživel"

Plavi orkestar – frontman Saša Lošić, Mladen Pavičić na kitari ter brata Samir in Admir Ćeramida v vlogi ritem sekcije – je v osemdesetih s pesmimi, kot so Suada, Sava tiho teče, Bolje biti pijan nego star, Kaja, polnil dvorane in stadione po vsej Jugoslaviji. Njihove plošče so se prodajale v polmilijonski nakladi, s svojo podobo so narekovali modne smernice, kjerkoli so se pojavili, so jih pričakale trume oboževalk. Ni čudno, da so bend, ko je bil na vrhuncu slave, tuji mediji imenovali »Beatlesi za železno zaveso«.

»Odločitev ne smemo prepustiti algoritmom in demagogom, temveč moramo razmišljati sami«

Globalne korporacije izkoriščajo splet za preučevanje in usmerjanje našega razmišljanja in vedenja. Algoritmi analizirajo navade potrošnikov in oblikujejo potrebe po novih produktih. Socialna omrežja izpopolnjujejo tehnike, s katerimi nas priklepajo nase in odvračajo od resničnega sveta. Kapitalizem je razširil vsemogočni trg prek mej oprijemljivega sveta, zdaj pa išče načine za širitev prek zadnje neosvojene meje, v posameznikov um. Pravice, ki so bile še včeraj tako samoumevne, da se jih sploh nismo zavedali, so ogrožene. Prva med njimi je pravica do kognitivne svobode in avtonomije razmišljanja, pojasnjuje dekanja mariborske Pravne fakultete dr. Vesna Rijavec.

»Levica ne zna uporabiti razsvetljenskih doktrin in idej v odzivanju na početje desnih populistov«

Dunajski filozof Robert Pfaller (roj. 1962) je pred nekaj leti na spletu predstavil pobudo Adults for Adults (Odrasli za odrasle), v kateri je pozval državljane EU k uporu proti »pokroviteljskemu odnosu politike« do njihovega življenja in misli. V pobudi – v njenem znanstvenem odboru so tudi slovenski intelektualci (Mladen Dolar, Slavoj Žižek, Alenka Zupančič), hrvaški filozof Srećko Horvat in nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis – Pfaller opozarja, da evropska politika, ker ne more regulirati uničujočega ravnanja transnacionalnega kapitala, regulira medčloveške odnose. Namen teh procesov je po Pfallerju odvzeti državljanom EU (z)možnost kritičnega mišljenja. »Politiki EU se do državljanov, ki so jih izvolili, obnašajo kot do otrok. Toda državljani tega ne potrebujejo. Zaslužijo si, da se z njimi ravna kot z odraslimi in odgovornimi ljudmi,« piše Pfaller. Po njegovem mnenju skušajo državljane EU »preoblikovati v prestrašene, žalostne, občutljive, šibke, poslušne in zavistne ljudi«. Ustvariti torej hočejo takšne ljudi, ki (u)strežejo zahtevam kapitala in njegovim političnim lakajem.

»Ministrstvo za kulturo je postalo slaba banka slovenske kulture«

Rok Vevar na področju zgodovine slovenskega sodobnega plesa velja za avtoriteto. Je teoretik sodobnih uprizoritvenih praks, dramaturg, publicist ter ustanovitelj in arhivar Začasnega slovenskega plesnega arhiva. V preteklosti je bil tudi član strokovne komisije za področje uprizoritvenih umetnosti na ministrstvu za kulturo. Predlogi za konkretne sistemske spremembe, ki jih je njegova komisija predložila takratni ministrici, niso padli na plodna tla. Ob številnih rezih sredstev, ki si jih je privoščilo ministrstvo za kulturo in neodvisno sceno potiskajo vedno bolj proti hiralnici, meni, da je skrajni čas za spremembe.

Eva Vrtačič, angažirana antropologinja

Dr. Eva Vrtačič je asistentka na Fakulteti za družbene vede, sodeluje pri predmetih socialna in politična antropologija ter informacijske kulture in subkulture. Je soustanoviteljica inštituta Danes je nov dan, ki je med drugim razvil Parlameter, internetno orodje za lažje spremljanje dela v državnem zboru. Aktivna je v hišnem sindikatu na fakulteti. Nekoč je delala na Radiu Študent. Zase pravi, da poleg drugega rada igra igre, bere, še raje pleza, se potaplja na vdih in goji kulturo lenobe, predvsem pa jo motijo iztirjeni svet in vse nepravičnosti, ki jih ta povzroča.

Miha Kramli, terapevt, vodja Klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti

Klinika za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica deluje že petindvajset let. Gre za prvo in edino ambulanto v Sloveniji, ki nekemične odvisnosti obravnava kot bolezenska stanja. Ustanovljena je bila za zdravljenje kemičnih zasvojenosti, ker pa deluje v območju, kjer je bilo nekoč v razcvetu igralništvo, so se v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pojavile nove oblike odvisnosti. Zasvojenci z igrami na srečo so potrkali na vrata zdravstvenega doma; prihajali so predvsem gosti igralnic in tudi tam zaposleni, ki so prav tako zapadali v zasvojenost. Zadeve so se v zadnjih letih začele poglabljati, saj so se kar naenkrat pojavile nove oblike nekemičnih zasvojenosti; od prekomerne uporabe računalniških iger, spleta in družabnih omrežij do pretiranega igranja spletnega pokra, zasvojenosti s športnimi stavami, hitro vožnjo in borzo. Pred časom je vzniknil nov fenomen: mlada dekleta, ki so zasvojena z ličenjem. Miha Kramli na kliniki deluje kot terapevt, zdravljenju nekemičnih odvisnosti pa se posveča že petnajst let. Ker gre za edino ambulanto v javnem zdravstvu, ki se ukvarja s tem področjem, k njemu po pomoč prihajajo ljudje iz vse Slovenije. Trenutno zdravi 222 ljudi, ki trpijo zaradi nekemičnih odvisnosti. Več jih je kot zasvojencev z drogami: teh je na kliniki v Novi Gorici trenutno 195. Znotraj nekemičnih zasvojenosti večinski del pomenijo računalniške igre in družabna omrežja. Odvisnost s Facebookom je na prvem mestu.

Ana Schnabl, pisateljica za konec patriarhata

Leta 2017 se je iz najslabše varovane skrivnosti slovenske literarne scene prebila v eno njenih ključnih avtoric. Eksplozija je bila le vprašanje časa. Verjetno se je njena silovita nadarjenost nakazovala že med študijem filozofije in primerjalne književnosti, zagotovo pa med pisanjem za Dnevnik in portal Air Beletrina. Da so ves čas vedeli, kaj bo iz nje, so se lahko tisti, ki so jo pobliže spremljali, pobahali, ko si je z zbirko kratkih zgodb Razvezani prislužila nagrado zadnjega Slovenskega knjižnega sejma za prvenec leta. Zdaj piše roman, s katerim bo šla še korak dlje. Proti enemu svojih življenjskih ciljev – živeti od pisanja. Vmes ureja portal Versopolis, pleše, poje. Opazuje, koplje po sebi, se vživlja v druge. Ob Anji Golob, Manci Renko, Dijani Matković, Anji Radaljac, Katji Perat ... je Schnablova pripadnica zgodovinskega nabora avtoric, ki nadgrajujejo delo velikih pisateljic in pesnic preteklosti ter popravljajo prastare krivice, ki jih je sistem prizadejal ženskam. Kljub temu pravi, da ni glas svoje generacije. Samo Ana, ki rada živi in ustvarja.

Pater Karel Gržan, duhovnik in doktor literarnih ved

Karel Gržan (1958) je duhovnik in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi.

Maruša Majer, gledališka in filmska igralka

Leto 2017 je leto Maruše Majer. Za vlogo v Lorencijevi predstavi Stenica je prejela Borštnikovo nagrado. Septembra je na Festivalu slovenskega filma dobila vesno za vlogo Mare v filmu Ivan režiserja Janeza Burgerja. Že februarja pa je za to vlogo na Berlinalu, enem najpomembnejših filmskih festivalov na svetu, prejela nagrado shooting star (vzhajajoča zvezda), ki jo vsako leto podelijo desetim izjemnim mladim evropskim igralcem.

Jernej Lorenci, prejemnik najpomembnejše nagrade v evropskem gledališču

Gledališkega režiserja Jerneja Lorencija (1973) je v prvem obdobju ustvarjanja zanimal predvsem svet antike, ritualnega, arhetipskega in mitopoetskega, leta 2009 pa je z režijo Oresteje v ljubljanski Drami vstopil v novo obdobje. V novi režiserski viziji je razprl svoje gledališče, se začel odpirati občinstvu in ustvarjati predstave v sodelovanju z igralci. To ni bila le posledica njegove zavestne odločitve o prehodu iz metafizike v fiziko, temveč tudi spoznanja, da je treba vsakemu igralcu v predstavi omogočiti izražanje. Lorenci namreč v igralcih ne vidi le »orodja« za oblikovanje svoje vizije predstave, temveč poskuša ustvariti kolektiv, v katerem bi bil vsak igralec zastopan kot človek. Tudi zato so igralci v njegovih predstavah, kar je vidno v Iliadi, Bibliji, prvem poskusu, in Snu kresne noči, individualizirane osebnosti in ne le ustvarjalci likov, zasnovani na podlagi vizije avtorja teksta ali režiserja.

Marjan Šarec, kandidat za poslanca

Manj kot mesec dni po tem, ko je v drugem krogu predsedniških volitev za las izgubil proti Borutu Pahorju, je Marjan Šarec prejšnji teden napovedal, da bo s svojo stranko nastopil na parlamentarnih volitvah, ki nas čakajo spomladi. Le nekaj dni zatem je Lista Marjana Šarca, zunaj Kamnika doslej povsem neznana stranka, v ponedeljkovi anketi časnika Delo za seboj pustila vse uveljavljene politične sile in zasedla prvo mesto na lestvici priljubljenosti. Podporo ji je izreklo skoraj 16 odstotkov vprašanih, drugo mesto sta si z 12 odstotki razdelili SD in SDS.

Bogomir Kovač, ekonomist

Prof. dr. Bogomir Kovač je pronicljiv kritik neoliberalnega kapitalizma in vere v nezmotljivost trga in eden od tistih ekonomistov, ki ne nasedajo pravljici, da nas bosta odrešili samo privatizacija in deregulacija. Je redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, avtor več ekonomskih učbenikov in kolumnist Mladine. Z nasveti je poskušal mimo čeri usmerjati kar nekaj slovenskih vlad. V času prve in druge Drnovškove vlade je bil predsednik ekonomskega sveta, od novembra 2009 do aprila 2012 pa član fiskalnega sveta. Iz tega telesa, ki je bilo ustanovljeno, da bi nastavljalo kritično ogledalo proračunskim zablodam vladajoče politike, je skupaj še s tremi člani odstopil že kmalu po imenovanju prve Janševe vlade, ko je postalo jasno, da se ta požvižga na mnenje neodvisnih ekonomistov.

Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj

V vseh razvitih državah delež starejših hitro narašča. Leta 2005 je v Sloveniji živelo 60.459 oseb, starih 80 let ali več, leta 2015 že 99.523. Do leta 2060 bo v Sloveniji skoraj tretjina prebivalstva starejša od 65 let. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu se povečuje; v obdobju od 1995 do 2015 se je v Sloveniji dvignila s 74,1 leta na 80,5 leta, do leta 2035 se bo po predvidevanjih podaljšala še za dodatnih 2,9 leta. Vedno več bo ljudi, ki bodo zaradi bolezni in onemoglosti potrebovali nenehno pomoč. Znašli smo se na razpotju, ko se moramo kot država odločiti, ali bomo šli v smeri severa Evrope, kjer so dosegli široko soglasje, da je treba poskrbeti za starejše in da mora država pri tem imeti pomembno vlogo, ali pa v smeri katoliške jugovzhodne Evrope, kjer so starejši prepuščeni sebi, svojcem in dobrodelnim organizacijam. »Danes se po vsej Evropi, tudi pri nas, favorizirajo neformalne oblike dolgotrajne oskrbe, pa ne zato, ker bi bile za starejše res najboljše, ampak zato, ker so za državo cenejše,« opozarja Valerija Lekić Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj, ki že trideset let deluje na področju socialnega varstva starejših.

Matjaž Hanžek: »Pri ugrabitvi države ni ideologije«

Predsednik komisije, nepovezani poslanec Matjaž Hanžek, v pogovoru razkriva, kako je država izvzela 1,5 milijarde evrov vredno naložbo iz sistema javnih naročil in tako omogočila netransparentnost in za 600–do 800 milijonov evrov podražitev. Prepričan je, da za afero stoji močan lobi, politiki, v prvi vrsti takratna premiera Janša in Pahor, pa so opuščali dolžna dejanja, »ker so se bali za svoje stolčke«.

Dr. Peter Praper: Od nas se pričakuje, da bomo zmagovalci, kajti če nisi zmagovalec, si luzer

Utemeljitelj psihoanalitične šole, avstrijski psiholog in nevrolog Sigmund Freud, je duševno zdravje opredelil kot zmožnost delati in ljubiti. »Ta definicija se morda zdi preveč preprosta, v resnici pa zajema bistvo,« pravi Peter Praper, specialist klinične psihologije in eden od začetnikov psihoterapije pri nas. Dr. Praper je bil 33 let profesor na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, pedagoško delo pa nadaljuje tudi po upokojitvi, saj občasno predava študentom Filozofske fakultete v Mariboru. Za seboj ima 49 let kliničnega dela, zdaj na Inštitutu za klinično psihologijo in psihoterapijo, kjer je hkrati tudi strokovni vodja izobraževanja iz razvojne analitične psihoterapije.

Dr. Lev Centrih, sociolog in zgodovinar

Dr. Lev Centrih (1979) velja za enega najboljših poznavalcev polpretekle zgodovine komunističnih in socialističnih idej, predvsem pa dogodkov, ki so sledili oktobrski revoluciji. Sodi v krog ljudi, iz katerega je prek Inštituta za delavske študije in stranke Iniciativa za demokratični socializem (IDS) leta 2014 nastala koalicija Združena levica. In sodi v tisti tabor ljudi nekdanje IDS, ki se lani niso strinjali s preoblikovanjem Združene levice v stranko Levica. Zaposlen je na Inštitutu za civilizacijo in kulturo; nazadnje je ob stoti obletnici oktobrske revolucije prevedel kultno Leninovo delo, Država in revolucija.

Goran Injac: Kritična misel tudi v Sloveniji peša

Goran Injac se je takoj, ko je leta 2014 postal umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, zavzel za preoblikovanje tega gledališča, znanega zlasti po predstavah, ki so v času Jugoslavije pritegnile veliko pozornosti, v eno izmed »bolj dinamičnih in najzanimivejših institucionalnih gledališč v regiji in širše«.

Uravnoteženje s propagando

Vzroke lahko pojasnimo z refleksijo »postdemokracije«, aktualnih razmer, ko se demokratične strukture vse bolj praznijo, ko se klasična strankarska politika spreminja v spektakel in ko argumentirano razpravo, ki pripelje do racionalnih odločitev o zadevah javnega pomena, nadomeščajo enovrstični tviti. Populizem je postal »patološka normalnost«, kot bi rekel Cas Mudde; politične stranke demokracijo vse bolj razumejo le še kot marketinško kampanjo za samopromocijo.

Klemen Ploštajner: Airbnb poglablja krizo dostopnosti stanovanj

Nedavno je Slovensko sociološko društvo Klemnu Ploštajnerju podelilo priznanje sociološki up za dosedanje teoretsko in praktično delo. Mladenič, rojen leta 1990, je pokazal velik potencial že z diplomsko nalogo Pravica do mesta – od neoliberalizma k skupnosti na Fakulteti za družbene vede. V diplomskem delu je na podlagi teorije francoskega filozofa Henrija Lefebvra razvijal misli onkraj neoliberalne realnosti, onkraj državne regulacije, ki prek prisile tržnih mehanizmov in konkurenčnega boja proizvaja zgolj subjekte, podrejene podjetniški logiki. Mednje sodijo tudi mesta, ki so podrejena neoliberalnemu podjetniškemu modelu, po katerem je prostor predmet menjalne vrednosti in akumulacije kapitala. Iz teoretskih predpostavk izhaja Ploštajnerjeva družbena angažiranost; je član Zadrugatorja, zadružnega generatorja, ki si prizadeva za udejanjenje prvega projekta najemne stanovanjske zadruge pri nas.

Milan Kučan: Borut Pahor je vsebinsko izpraznil in profaniral funkcijo predsednika republike

Nekaj dni pred katalonskim referendumom so najprej tuji, potem pa slovenski mediji povzeli izjavo Milana Kučana o tem, kako je v demokraciji pomembna volilna pravica. »Spet mu je uspelo,« je dejal nekdo v Mladininem uredništvu, in res mu je. Kučan se je oglasil, ker je imel to za svojo moralno dolžnost. Kučan seveda dobro razume, kaj je politika, zakaj je pomembno, kdo vodi državo, zakaj so pomembne volitve, zakaj voliti, vse življenje je preživel v politiki in še danes, petnajst let po odhodu s funkcije, o njej razmišlja lucidneje, tehtneje kot marsikateri aktualni slovenski politik.

Miran Stanko, župan občine Krško

V krški občini je vsaj 70 do 80 neromskih družin, ki bi si prav tako želele, da bi jim občina kupila hišo, a ni nobene zakonske podlage, da bi med temi ljudmi delali takšne razlike. Skratka, imamo listo iskalcev oziroma prosilcev za stanovanja in to rešujemo sproti. Romi lahko živijo tudi v stanovanjih, saj nekaj takih družin imamo v Krškem in to funkcionira brez kakšnih posebnih težav. Res pa je, da morajo ti ljudje malo dorasti in si sami zaželeti rešitve stanovanjskega vprašanja. Tudi Romi, ki imajo dovolj denarja in bi si želeli kupiti hiše, morajo izvajati vse vrste pravnih trikov, če želijo kaj kupiti, saj jih okolje ne sprejema. Tu pri nas v Podbočju je recimo gospod spremenil priimek v najpogostejši priimek na tistem območju in je lahko kupil hišo in nihče tega ni vedel, dokler se niso preselili tja. Najprej so se sosedje še malo jezili, potem pa se je umirilo in stvar funkcionira. Neki drug Rom, ki je iz Lok, je v sosednji krajevni skupnosti kupil hišo in je tudi bilo nekaj negodovanja, a zdaj ga imajo sosedje radi.

Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije

Pogovor s predsednikom republike je potekal v ponedeljek zvečer, v baru Chicago v Hrastniku. Predsednik je hodil po tistih krajih, pot je bila dolga, bil je malo utrujen, a zadovoljen. Preden sva začela pogovor, je k njemu pristopil sedemletnik in rekel, da ga pošilja mama, češ, naj naredita selfi, seveda sta ga, in Pahor mu je dejal, da je zelo pogumen. Nato je govoril o sebi, o Kataloniji, Sloveniji, njeni politiki, Pučniku, Kučanu, Janši, o mednarodnih odnosih in o tem, zakaj potuje po Sloveniji. Po uri in pol sva končala. V torek ga je čakala nova etapa. Ko je odšel iz bara, je v roke segel v telefone zazrti skupini začudenih najstnikov, ki so posedali pred barom.

Dr. Ciril Ribičič o podobnostih in razlikah v osamosvajanju Slovenije in Katalonije

Potem ko je špansko ustavno sodišče leta 2014 referendum o statusu Katalonije razglasilo za »nezakonit«, so se med tamkajšnjimi prebivalci in prebivalkami še okrepile (sicer že večdesetletne) želje po samostojnosti te najbogatejše španske regije, ki se ponaša z bogato zgodovino, svojima jezikom in kulturo. Posledica novega osamosvojitvenega vrenja, ki je sledilo odločitvi španskega sodišča, je bila izvolitev osamosvojitvi naklonjenih strank na volitvah leta 2016. Nove katalonske oblasti s predsednikom regije Carlesom Puigdemontom na čelu so začele s premišljenimi koraki začrtovati pot v samostojno Katalonijo.

Adam Casals, predstavnik katalonske vlade

Že nekaj ur pred plenarno sejo katalonskega parlamenta, na kateri naj bi predsednik Carles Puigdemont, v skladu z referendumsko odločitvijo katalonskega ljudstva v začetku oktobra, razglasil neodvisnost španske regije, se je pred poslopjem v Barceloni zbralo več tisoč Kataloncev in Katalonk, starih in mladih, ki so s svojimi telesi varovali parlament. Ozračje je bilo naelektreno, saj je v tej španski regiji, ki si prizadeva za osamosvojitev, še vedno več kot 10 tisoč pripadnikov španskih vojaških in policijskih enot; tistih, ki so v začetku oktobra z nasiljem preprečevali Kataloncem pravico do odločanja o samostojnosti Katalonije na referendumu. Grozili so z zasedbo poslopja parlamenta.

Iztok Kordiš, direktor Waldorfske šole Ljubljana, podpredsednik Evropskega sveta waldorfskih šol

Seveda ne. Kar se mene tiče, je objavljanje takšnih podatkov sporno. Vprašljivo je tudi, zakaj se pri tem posebej omenja samo naša šola.

Luka Lisjak Gabrijelčič, poznavalec razmer v Španiji in Kataloniji

Z dr. Lisjakom Gabrijelčičem, zgodovinarjem, urednikom revije goriških študentov humanističnih ved Razpotja in izvrstnim poznavalcem razmer v Španiji in Kataloniji, smo se pogovarjali o zgodovinskih vzrokih sedanjih napetosti med Španijo in Katalonijo, o različnih oblikah katalonskega in španskega nacionalizma, o nastanku in zagatah današnjega »asimetričnega« ustroja Španije in kaj katalonska »ruptura«, enostranski prelom z Madridom, pomeni za druge evropske separatistične regije. Pa tudi o ravnanju EU v »iskanju« miroljubnih in demokratičnih rešitev.

Maja Makovec Brenčič, ministrica za izobraževanje, znanost in šport ter kandidatka za predsednico republike

Ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič je v predvolilni boj za predsednico republike stopila pozno, ankete ji ne napovedujejo visoke uvrstitve. A to je ne moti, vseskozi dela, pravijo njeni sodelavci, predvsem pa naj bi si iskreno želela spremeniti nekatere stvari v slovenski politiki. Katere? Pravi, da politiki ne smejo izključevati, da so tukaj zaradi državljanov, da je prvi izmed njih, torej predsednik republike, tukaj zato, da je moralna avtoriteta, da vodi, daje zgled. Maja Makovec Brenčič ima veliko energije, morebiti tudi zato, ker boksa, tam pridobiva moč. Boks je zahteven šport, vprašanje pa je, kako se bo ministrica znašla v zadnjih tednih predvolilne bitke. Kondicijo bo gotovo potrebovala, te dni so se ji namreč začeli upirati tudi učitelji.