David J. C. Mackay: »Ni vse ’zeleno’ vredno subvencij«

Življenje Davida Johna Camerona Mackaya do pred nekaj leti ni bilo kaj prida povezano z energetiko. Bil je profesor na Oddelku za strojništvo Univerze v Cambridgeu in se je ukvarjal predvsem s strojnim učenjem in z informacijsko teorijo. Dokler ga niso začele motiti neproduktivne polarizirane razprave o energetskih rešitvah v prihodnosti in o reševanju vprašanja podnebnih sprememb. Tako se je odločil napisati knjigo, ki bi prekinila začarani krog. S svojim denarjem je leta 2008 izdal knjigo Sustainable Energy – Without the Hot Air. V skladu z motom, da »potrebujemo številke, ne pridevnikov«, je v njej sistematično obdelal vsa področja sodobne energetike. Knjiga je v hipu postala svetovna uspešnica, tudi zato, ker jo je brezplačno objavil na spletu. Ni pa mu prinesla le slave, temveč tudi delovno mesto glavnega znanstvenega svetovalca na britanskem ministrstvu za energijo in podnebne spremembe.
Prejšnji teden je imel javno predavanje v državnem svetu, v kratkem naj bi izšel slovenski prevod njegove knjige Trajnostna energija – brez razgretega ozračja.

Dr. Noam Chomsky: »V Evropi prebivalstvo ne odloča o politikah. Birokrati v Bruslju odločajo. In to je zelo daleč od demokracije.«

Noam Chomsky, ugledni profesor jezikoslovja na MIT-u, je logik, kognitivni znanstvenik, politični analitik in levo usmerjeni aktivist. Skratka, intelektualni velikan, ki je pri malo več kot 20 letih revolucioniral jezikoslovje in ga v doktoratu tako rekoč na novo zgradil. Napisal je več kot sto knjig. Že od nekdaj je kritičen do oblasti in institucij. Bil je intelektualni znanilec naše dobe in jo je tudi močno zaznamoval. V Bostonu sva se pogovarjala o težavah obdobja, v katerem smo se znašli, in rešitvah zanje.

Dr. Božidar Debenjak: »Kapitalizem je forma, ki mora izginiti«

Kdor je v zadnjih desetletjih pri nas marksizem zanikal, ga je pač zanikal, a na Metelkovi in še kje drugje je vedno živel. Marksizem je recimo zanikal sedanji predsednik republike Borut Pahor, ko je še kot predsednik stranke dejal, da je imela nekdanja angleška premierka Margaret Thatcher prav, ko je delavskim sindikatom napovedala vojno. A Karla Marxa svet ni pozabil. Pozabile so ga le dežele, ki so bile nekoč za železno zaveso, in, kot pravilno ugotavljate, del Slovenije, pa četudi tukaj ni nikoli bilo prave potrebe za popolno zanikanje in amnezijo. Zanikati in zavrniti bi morali samo razne vulgarne in nasilne oblike marksizma.

Ai Weiwei: »Umetnost mora govoriti resnico«

Nobenega od obiskovalcev očitno ne moti varnostna kamera, ki so jo namestile oblasti, da tiho nadzoruje preprosta modra vrata Ai Weiweievega ateljeja na obrobju Pekinga. V prostoru pogosto kar mrgoli umetnikov, novinarjev in pomočnikov, med njimi pa se mota trop več kot dvajsetih do vsega bolj ali manj brezbrižnih mačk. Tik pred intervjujem je pred glavnim vhodom parkiralo ducat švedskih novinarjev, ki so ga prišli obiskat. »Pridejo tedni, ko nima niti toliko časa, da bi se pogovarjal z nami,« pojasnjuje eden od zaposlenih pri odpadniškem umetniku.

Cvetka Selšek: »Slovenija se še lahko reši sama, ne glede na rezultate stresnih testov.«

Cvetka Selšek je v SKB banki zaposlena 22 let. Enajst let je bila predsednica uprave, pred tremi leti pa se je preselila na položaj predsednice upravnega odbora in tako nima več izvršne, temveč nadzorniško funkcijo. SKB je v lasti francoske skupine Société Générale, ene največjih bančnih skupin v območju evra, in je ena redkih bank v Sloveniji, ki kljub krizi dobro poslujejo. To ni ne posledica sreče ne naključij, ampak predvsem manj hazarderskega kreditiranja.

Branko Gerlič: "Švicarski uspeh za celotno Evropo pomeni zelo močan impulz v prizadevanjih za UTD."

Dosegli smo prvo nalogo, presegli smo 6000 podpisov, kar nas uvršča med države organizatorke evropske državljanske pobude za UTD. Dolgo smo po relativnem številu zbranih podpisov vodili pred vsemi drugimi državami članicami EU, pred dnevi pa nas je prehitela Hrvaška, ki je zahtevano število podpisov dosegla pred nami.

Zvone Dragan: »Sami smo si krivi in sami smo ostali. Zaradi iluzornega prepričanja o svoji večvrednosti.«

Šest let, do leta 1979, je bil podpredsednik slovenskega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo in finance. Nato je postal podpredsednik jugoslovanskega, zveznega izvršnega sveta pod vodstvom Veselina Đuranovića in potem Milke Planinc. To vlogo je opravljal v ključnih šestih letih, ko je v Jugoslaviji izbruhnila nelikvidnostna kriza. Zvone Dragan je bil tisti, ki se je večinoma v Washingtonu v imenu SFRJ pogajal z mednarodnimi finančniki. Potem, po letu 1985, je šel v diplomacijo. Sprva je bil jugoslovanski veleposlanik na Kitajskem, po vrnitvi, ob osamosvajanju Slovenije, pa najvišji Slovenec v tedanji diplomaciji, kot pomočnik tedanjega jugoslovanskega zunanjega ministra Budimirja Lončarja je bil pristojen za Zahod. Po osamosvojitvi je postal slovenski veleposlanik v Pragi in nato na Poljskem. Danes predava na FDV in sodeluje z ICPE (Mednarodni center za promocijo podjetništva), edino organizacijo, ki jo je OZN ustanovila na slovenskih tleh.

Gregor Stamejčič: "Ljudje so se začeli zanašati nase."

Član mariborske Iniciative mestni zbor o samoorganiziranju, uveljavljanju neposredne demokracije ter uspehih in težavah, s katerimi se pri tem srečujejo

Fabrizio Benedetti: »Dober zdravnik ni samo dober ’tehnik’, temveč tudi dober psiholog«

Dr. Fabrizio Benedetti je eden vodilnih raziskovalcev nevrobiologije učinka placeba, vpliva »praznih« zdravil oziroma »socialne komponente zdravljenja« na možganske mehanizme in s tem na izboljšanje bolezenskih znakov.
Z raziskavami, ki segajo od spremljanja električne aktivnosti v možganih in funkcionalne magnetne resonance do kemičnega blokiranja posameznih možganskih procesov, je odkril več temeljnih mehanizmov odziva na placebo pri različnih bolezenskih stanjih. Je profesor nevrofiziologije na Medicinski fakulteti Univerze v Torinu in na tamkajšnjem Nacionalnem inštitutu za nevroznanost ter pisec več knjig o učinku placeba. V Ljubljani se je udeležil delavnice o učinku placeba, ki jo je pripravilo slovensko društvo za nevroznanost SiNAPSA.

Darko Končan: »Davek na nepremičnine je bistveno milejši ukrep, kot bodo rezi, ki nas bodo doleteli, če se nam zgodi grški scenarij.«

Darko Končan se je za uvedbo sodobnega nepremičninskega davka zavzemal že pred več kot desetletjem, ko je bil še državni sekretar na ministrstvu za finance. Zdelo se mu je krivično, da samo del lastnikov nepremičnin plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Enako razmišlja še zdaj, ko na davčno politiko države gleda od zunaj, kot zasebni davčni svetovalec. Prepričan je, da je s tem davkom bremena gospodarske krize mogoče bolj solidarno porazdeliti med vse socialne sloje, kot če bi se vlada odločila, da proračun pokrpa s kriznim davkom.

Herbert Beiglböck: Nadškofija, obremenjena s kar 70 milijoni

Intervju s Herbertom Beiglböckom, gospodarskim direktorjem graške škofije, nam je odstopila avstrijska televizija ORF, ki je nekatere njegove izjave objavila konec prejšnjega meseca. Z njim se je pogovarjal dopisnik ORF za območje nekdanje Jugoslavije, Christian F. Wehrschütz, ki bo prihodnji mesec izdal knjigo o krizi slovenske nadškofije in težavah, s katerimi se spoprijemajo v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah.

Bojan Bauman: "Upam le, da ne bodo potopili Večera"

Zdaj je jasno, da notranji odkup ni uspel. Pravzaprav smo se na začetku z nekakšnim romantičnim zanosom lotili projekta, saj je Delo tri leta neuspešno iskalo kupca Večera. Pravega kupca ni bilo in zato smo sklenili, da poskusimo prevzeti podjetje z notranjim odkupom. Zadruga, ki smo jo ustanovili, je bila naš odgovor tistim, ki so poskušali na neprijazen način priti do Večera.

Neven Borak: »Zahtevati uravnotežen proračun sredi najhujše krize je neumnost.«

Evropska unija je obsedena s fiskalnimi pravili. Čemu so fiskalna pravila sploh potrebna, če se jih ne držimo, ali so res vsi narodi sposobni samoomejevanja, pa tudi, zakaj je finančna strogost v času gospodarske depresije nerazumna – o tem s prof. Nevenom Borakom, strateškim analitikom Banke Slovenije, nekdanjim direktorjem Agencije za trg vrednostnih papirjev in soavtorjem knjige Fiskalna pravila.

Magnifico: »Ljudje so ironični, sarkastični, cinični«

O propadu Jugoslavije, o izjemnostih in pomanjkljivostih v narodnozabavni glasbi, o družbeno angažirani glasbi in o novem avtorskem albumu, ki bo romantičen in poln humorja.
Robert Pešut - Magnifico je v dvajsetih letih samostojne glasbene kariere izdal deset avtorskih plošč (prej še dve s skupino U’redu) in tri albume filmske glasbe. Z glasbo, ki je eklektičen pop z balkanskim melosom, je prodrl na Balkan in – še posebej z albumom Export-Import (2003) – na druge evropske trge. Sredi oktobra bo izšla njegova četrta plošča s filmsko glasbo, ki jo je napisal za srbsko nadaljevanko in film Montevideo, Bog te video. Film je v Srbiji pravi hit, glasbo iz njega pa že preigravajo po klubih in kavarnah, zanjo se zanimajo tudi nekatere filharmonične hiše. Novo ploščo bo v živo predstavil 1. in 2. novembra v Cankarjevem domu.

Janez Koželj: »Mesta niso grajena za avtomobile, ampak za ljudi«

V mestni hiši sva bila dogovorjena nekaj ur po tem, ko je prispel na Brnik. S skupino študentov arhitekture je bil na strokovni ekskurziji na Danskem. »Upam, da se bom lahko pobral od kulturnega šoka,« je rekel. Skoraj ves intervju je stal. Nemirni duh, nenehno v akciji. Prof. Janez Koželj opravlja tri službe hkrati: poučuje urbanistično oblikovanje na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, vodi arhitekturni biro in je politik – že drugi mandat je podžupan Ljubljane in prvi mestni arhitekt. Ko mu je župan Zoran Janković ponudil mesto podžupana, je omahoval. Potem pa spoznal, da samo tako lahko zares kaj spremeni. »Z akademske distance je lahko kritizirati. V politiki pa moraš biti operativen, moraš odločati, tudi če odločitve komu niso všeč.« In takšnih, ki jim kaj ni všeč, je vedno veliko. Enkrat se razburjajo zaradi prenove osrednje tržnice, drugič zaradi vrtičkov, zadnje dni pa zaradi delne zapore Slovenske ceste za osebne avtomobile. Nered, ki zaradi te zapore nastaja, razume kot nekaj pozitivnega. »Vožnja z osebnim avtomobilom skozi mesto ni ne ekološko ne ekonomsko upravičena, ogroža pa tudi življenja.«

Dr. Saša Zagorc: "Večja je kriza, več je predlogov za sistemske spremembe in volilni sistem je značilen kazalec tega."

To vprašanje je aktualno že desetletja. Rezultati spreminjanja pa so bolj klavrni, kar dokazuje, da je spreminjanje volilne zakonodaje zelo zahteven proces, saj potrebuje široko soglasje. Ker se nič ne spremeni, pa se želja po spremembah le še povečuje. Po mojem so ti poskusi dobrodošli.

Aljoša Tomaž: »Še vedno se lahko rešimo sami.«

Aljoša Tomaž je skoraj trideset let delal v bančništvu, med drugim je bil član poslovodstva Ljubljanske banke in pooblaščenec Banke Slovenije v njeni predsanaciji, predsednik uprave Abanke ter prvi mož KD banke. Po upokojitvi se je vrnil v upravni odbor KD Group, postal pa je tudi član strateškega sveta vlade, ki Alenki Bratušek svetuje, kako zagnati gospodarsko rast in Slovenijo potegniti iz krize.

Dr. Peter Filzmaier: "Avstrija potrebuje reforme"

Avstrija potrebuje reforme, je pa res, v koaliciji med SPÖ in ÖVP, ki predstavljata sredinsko levo in sredinsko desno politiko, do večjih sprememb ne bo prišlo. Spet bomo videli iskanje najmanjšega skupnega imenovalca.

Goran Vojnović: » Zdaj so na Slovenskem že neki novi čefurji. Pri njih je treba iskati pravi obraz Slovenije. Priseljence z juga so Slovenci že sprejeli. Goran in Zoran Dragić sta junaka Slovenije.«

Goranu Vojnoviću (roj. 1980), diplomantu filmske in televizijske režije na AGRFT, pisatelju in časopisnemu kolumnistu, je s knjižnim prvencem Čefurji raus! (2008) uspelo dodobra prevetriti slovensko literarno in družbeno sceno, saj je v njem jezikovno bogato, zanimivo in zabavno predstavil življenje priseljencev iz republik nekdanje SFRJ. Z romanom Čefurji raus!, zanj je dobil kresnika in Prešernovo nagrado, mu je uspelo nemogoče: utrdil je identiteto druge ali tretje generacije priseljencev, hkrati pa pripomogel k spremembi družbenega konteksta zmerljivke »čefurji«, saj je postala tudi pri »avtohtonih« Slovencih, vsaj deloma, sopomenka za zanimivo subkulturo v državi.
Goran Vojnović je v zadnjih letih napisal še roman Jugoslavija, moja dežela in tudi zanj dobil kresnika. Poleg tega je posnel film Piran/Pirano, zdaj pa se je znova vrnil k literarnemu prvencu in posnel istoimenski film, ki je prejšnji mesec doživel premiero. Z Vojnovićem smo se pogovarjali o izzivih pri filmski priredbi Čefurjev raus!, o slovenski kulturni in filmski politiki, o novem valu mladih režiserjev, ki so letos posneli prvence, o jugonostalgiji in o njegovi gledališki predstavi Tak si, ki bo oktobra na sporedu v SiTi teatru. Nismo pa mogli niti mimo košarke, ki jo je nekoč zares igral.

Drago Lombar: "Ugotavljamo, da država nima več nobenega posluha za socialno državo, ki jo zagotavlja ustava."

Protest bodo organizirale sindikalne centrale, a glede na odziv ljudi in podporo civilnodružbenih organizacij bo to preseglo sindikalni protest in bo res nekaj velikega.

Michel Deguy: »Prestolnica Evrope bi moral biti Kaliningrad«

Michel Deguy se je rodil leta 1930 v Parizu in velja za znanega misleca in filozofa med pesniki. Zaradi sposobnosti prepletanja poezije in teoretične refleksije v pesmih je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postal pomembna osebnost na francoskem intelektualnem prizorišču. V šestdesetih letih je skupaj z Derridajem, Foucaultom in Serresom urejal časopis Critique, skoraj dvajset let je bil v uredniškem svetu znamenite francoske založbe Gallimard. Bil je tudi odgovorni urednik revije Les Temps modernes, ki jo je ustanovil Sartre. V začetku devetdesetih let je predsedoval Mednarodnemu filozofskemu kolegiju (Collège international de philosophie) in pariškemu društvu pisateljev. Že leta 1972 je ustanovil Po&Sie, vplivni časopis za poezijo in poetiko. Danes predava francosko književnost na Université de Paris VII. Deguy je napisal več kot trideset knjig, ki so prevedene v številne jezike, sam pa je prevajal, med drugimi Heideggerja, Celana, Sapfo, Gongoro, Danteja in nekatere ameriške pesnike. Je nosilec dveh najuglednejših francoskih literarnih nagrad: Prix Mallarmé in Grand prix national de la poesie.

Gregor Virant: »Alenka Bratušek je izrazito dobronamerna in iskrena političarka, je inteligentna in sposobna, je pa res, da nima političnih izkušenj, na trenutke deluje nekoliko naivno.«

Gregor Virant je danes zadovoljen, ker je njegova stranka zapustila koalicijo Janeza Janše, v preteklost ne gleda rad, v svoji načelnosti zavrača oba, Janšo in Jankovića. Spremenil pa se je tudi drugače, strinja se s trditvijo, da je njegov sopotnik Janez Šušteršič naredil kakšno napako, kot »pravi liberalec« pa zdaj celo podpira zamisel, da država dokapitalizira banke in posredno postaja lastnica novih podjetij. Seveda zgolj začasno, zanj je državno lastništvo še vedno katastrofalno.

Srna Mandič: "Koga pa zanimajo revščina, lačni otroci ...?"

Po statistični definiciji se tveganje revščine pojavi, ko posameznikovi dohodki ne dosegajo 60 odstotkov povprečja oziroma mediane. Ta podatek bolj kot o stanju revščine govori o porazdelitvi dohodkov v državi. In če se v državi povprečni dohodek zmanjšuje, tega poslabšanja ta kazalec ne kaže, čeprav se položaj revnih poslabša.

Damir Avdić: »Povsod najdeš dobre ljudi in budale«

Damir Avdić (1964), alias Bosanski psiho in Diplomatz, je v rodni Tuzli deloval v bendu Rupa u zidu, z njim izdal pet albumov, v zadnjih desetih letih pa tudi štiri samostojne albume (Od trnja i žaoka, Mrtvi su mrtvi, Život je raj, Mein Kapital), tri romane (Enter džehenem, Tiket za revoluciju, Na krvi ćuprija) in pesniško zbirko Kuda sestro. Leta 2007 je napisal glasbo za predstavo Branka Šimića Einkindunserezeit in jo sam izvajal. Po romanu Na krvi ćuprija je napisal monodramo Most na krvi (Glej), leta 2011 glasbo za dokumentarni film Totalni gambit, leta 2012 za igrani film Arheo v režiji Jana Cvitkoviča. Istega leta je s svojo glasbo sodeloval v predstavi Svinje (Glej) v režiji Renate Vidič.

Igor Šoltes: »Verjamemo. Verjamemo v boljšo politiko, verjamemo v drugačno možnost upravljanja države.«

Ko se je Igor Šoltes umaknil s položaja predsednika računskega sodišča, ni naravnost odgovoril na vprašanje, kam se bo odpravil. »Mogoče se vidimo še v kakšni drugi obliki,« je tedaj navrgel novinarjem. Njegovo ime se je potem pojavljalo ob špekulacijah, katero novo politično alternativo naj bi izbral, dokler se ni odločil, da bo poskušal na svoj način. S somišljeniki je ustanovil društvo Verjamem, kjer nastaja nov načrt, Šoltes temu raje reče logična matrica razvoja Slovenije. Bistven problem države naj bi bil namreč v tem, da ni znala določiti skupnih ciljev, kaj so njene prioritete, v kaj bo vlagala, zakaj ravno tja. Ko bo ta dolgoročni cilj konsenzualno postavljen, pa se da nanj vezati vse ostale področne politike. Morda ima Šoltes prav, a bistveno je, da ima danes Slovenija zvezane roke. Dostop do denarja se oži, zadolževanje skorajda ni več mogoče, novih prihodkov ni. Šoltes, ali pa kakšna druga politična alternativa, bo moral najprej izumiti način, kako lahko ob omejenih finančnih sredstvih izboljša delovanje države.

Dr. Metoda Dodič Fikfak: »Delavci ne morejo biti zadovoljni na ukaz.«

Delodajalci imajo prav, slovenski delavci res naredijo manj, kot bi lahko, se strinja predstojnica inštituta za medicino dela na ljubljanskem kliničnem centru dr. Metoda Dodič Fikfak. Ampak za to so največkrat krivi delodajalci, dodaja.

Mag. Miroslav Gregorič: "Treba se je varno znebiti orožja, kar je zahtevna naloga. A alternative ni."

Žrtev je bilo na obeh straneh več kot sto tisoč. Popolnoma so uničene celotne mestne četrti, razseljenih naj bi bilo štiri milijone ljudi. Zakaj so se šele zdaj spomnili, da je uporaba kemičnega orožja nedopustna, ne vem. Je pa to polom mednarodne diplomacije, ki v pogajanja ni vključila glavnih akterjev na Bližnjem vzhodu.

Andrej Ferlinc: »Tudi Berlusconi ponavlja, češ da ga pri zatajitvi davka preganjajo tri komunistične sodnice.«

Primer Patria je na sodišču trajal 245 ur. V sodni dvorani so se sodnica, tožilstvo in obdolženi srečali 50-krat, zaslišali so skupaj 34 prič, tako da je na koncu celotna dokumentacija zadeve obsegala skoraj 22 tisoč strani, od tega 600 z oznako zaupno. Vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc pravi, da se je zadeve na začetku lotil s skepso. A sedaj dvoma ni več.

Saša Gajić: "Naša kultura se izgublja."

Protest je bil sicer majhen, a naš poudarek ni bil na velikosti. Naša kultura se izgublja. Druga generacija Srbov, ki živi v Sloveniji, govori nekaj med srbščino in slovenščino, najmlajši pa sploh ne znajo več srbsko. Problem je, da smo 23 let spali in si premalo prizadevali za svoje pravice, kar nas je sedaj udarilo po glavi. Ne razpihujemo sovraštva, iščemo samo pravice, ki jih imajo drugi že 23 let.