Bernard Stiegler: »Če bo Evropa eksperimentirala v napačni smeri, se lahko kaj hitro znajdemo v fašizmu«

Bernard Stiegler (1952) je francoski filozof, ki predava na londonski univerzi Goldsmith in na Université de Technologie de Compiègne. Je tudi direktor francoskega Inštituta za raziskovanje in inovacije. Leta 2005 je bil med soustanovitelji politične in kulturniške skupine Ars Industrialis, pet let kasneje pa je ustanovil filozofsko šolo Épineuil-le-Fleuriel. Napisal je več kot trideset knjig o času, individualizaciji, vplivu sodobnih tehnologij na posameznikovo izkušnjo življenja, potrošniškem kapitalizmu, digitalizaciji, amerikanizaciji in Evropski uniji. Velja za enega najnapredneje mislečih evropskih filozofov. Nedavno je izdal avtobiografsko knjigo Acting Out (v klinični psihologiji ta izraz pomeni nenadzorovane, impulzivne izbruhe občutkov in čustev, ki so bili pred tem zavrti), v kateri opisuje, kako je se je v zaporu – Stiegler je bil od leta 1978 do 1983 zaprt zaradi oboroženega ropa – prelevil v filozofa. Lani je izdal knjigo o francoski skrajno desničarski stranki Nacionalna fronta. Družbena razmerja naš sogovornik analizira na podlagi koncepta kolektivne individualizacije, ki ga je zasnoval v zaporu, da bi z njim pojasnil presečišča med kolektivnimi in individualnimi pripadnostmi.

Jože Mencinger: »Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.«

Prof. dr. Jože Mencinger je prava mora ekonomistov, ki poveličujejo prosti trg in privatizacijo. S svojimi kontroverznimi izjavami ruši ustaljene miselne vzorce in izziva kritike. Ko gre za ekonomsko politiko države, je zagovornik previdnosti pred zaletavostjo, kar se je doslej praviloma izkazalo za koristno. Je predavatelj na Pravni fakulteti v Ljubljani, že pet desetletij pa deluje tudi na Ekonomskem inštitutu PF, kjer ureja publikacijo Gospodarska gibanja.

Ulrike Lunacek: "Nikogar ne bi smelo biti strah povedati sorodnikom in prijateljem, v koga se je zaljubil."

Pred enim letom je Agencija EU za temeljne pravice opravila vseevropsko raziskavo, v kateri je sodelovalo 93 tisoč pripadnikov skupnosti LGBT. Pokazalo se je, da se mora unija resno lotiti boja proti homofobiji. Kar dve tretjini vprašanih sta povedali, da ju je strah hoditi s partnerjem z roko v roki po ulici. Polovica jih je že doživela fizični napad ali pa je bila tarča groženj. In to tudi v državah, ki veljajo za prijazne do skupnosti LGBT, kot je na primer Nizozemska.

Igor Lukšič: »Desnica se radikalizira. Problem je, da se mi na levi ne organiziramo in ne vzpostavimo protifronte.«

Socialni demokrati so edina stranka v Sloveniji, ki je razmeroma uspešno preživela zamenjavo vodstva. Z Igorjem Lukšičem na čelu, ki vodi stranko približno leto dni, imajo zdaj celo najvišjo javnomnenjsko podporo. A njihov resnični izziv je, kako ohraniti to vodstvo in – kot pravi Lukšič – postati »prava« stranka v postkriznih razmerah, ki so rodile številne nove leve stranke.

Dr. Lovre Božina: »Privatizacija hrvaških bank je bila ena največjih napak, kar smo jih naredili«

Dr. Lovre Božina (1952) je eden največjih hrvaških bančnih strokovnjakov. Je profesor na katedrah za podiplomski študij v Zagrebu, Osijeku, na Reki, v Splitu in Pulju, kjer je zaposlen na Fakulteti za ekonomijo in turizem Univerze Jurja Dobrile. Je seveda pisec več knjig in učbenikov. Še posebej ponosen pa je, da je na profesorsko mesto pred približno 25 leti prišel iz prakse. V začetku osemdesetih let je začel delati v Hrvaški narodni banki, nato je delal v znani Službi družbenega knjigovodstva, SDK, kjer je bil odgovoren za banke. Od tam, pravi, bi lahko kariero nadaljeval v bančništvu, tako kot številni njegovi kolegi. A se je raje kakor za denar odločil za pisanje knjig.

Prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med.: »Farmacevtska industrija si prej zasluži priznanje kot pa grajo«

Psihiater prim. Gorazd V. Mrevlje, dr. med., predstojnik Centra za mentalno zdravje pri Psihiatrični kliniki Ljubljana, odločno zavrača prepričanje, vse bolj razširjeno med strokovno in laično javnostjo, da psihiatri zaradi apetitov farmacevtske industrije množično in brezskrbno predpisujejo zdravila proti depresiji vse več ljudem. »Resnica je ravno nasprotna,« pojasnjuje dr. Mrevlje.

Dr. Aleksander Zadel: »Depresija je posledica naučene nemoči«

Po šestih letih prikazovanja črne sedanjosti in še bolj črne prihodnosti so ljudje utrujeni. Počasi se učijo, da na svoje življenje nimajo posebnega vpliva. Da jim ga veliko bolj kot oni sami določajo gospodarska kriza, brezposelnost, brezobzirni trg kapitala, Nemci, Japonci, Kitajci, tajkuni in še kdo. Tako postajajo vse pasivnejši, saj ugotavljajo, da njihov trud povzroča le izgorelost in nič drugega. Vsi kronično brezposelni in velika večina nesrečno zaposlenih se bo tako naučila naučene nemoči. Tragika tega položaja je v tem, da bodo ljudje ostali nemočni in pasivni tudi, če se okoliščine spremenijo. Ena od posledic naučene nemoči je tudi depresija.

Tevž Logar: "Če hočemo na mednarodnem trgu uspeti, moramo upoštevati njegove mehanizme."

Razpisna komisija je prijavitelju, društvu DUM, v okviru katerega deluje Projektni prostor, očitala, da smo usmerjeni preveč mednarodno in da delamo s premalo in z vedno istimi slovenskimi avtorji. Očitno je, da ne poznajo delovanja galerijskega sistema. Galerije na mednarodnem trgu namreč delajo z majhnim številom umetnikov, saj je samo tako možno dobro zastopati avtorja. Paradoksalno je, da ministrstvo od nas zahteva, da delamo drugače, hkrati pa govori o tem, da je treba umetnost dati na trg in podpreti slovenske avtorje na mednarodni ravni. Če hočemo na mednarodnem trgu uspeti, moramo upoštevati njegove mehanizme.

Slavica Bratuš: »Zaradi nedolžne kritike si lahko postal Stalinov privrženec in narodni sovražnik«

Hrvaški časopis demokratske levice Novi plamen je te dni na spletu objavil seznam 16.101 zapornika in zapornice, ljudi, ki so bili med letoma 1949 in 1956, po resoluciji Informbiroja leta 1948, torej po razkolu med Stalinom in Titom, zaradi suma privrženosti tedanjemu sovjetskemu voditelju zaprti na Golem otoku in otoku Sveti Grgur. Moške so zapirali na Golem otoku, ženske na Svetem Grgurju v Velebitskem kanalu, nekaj kilometrov od Golega otoka. Časnik navaja, da je v teh zaporih zaradi umorov, samomorov, poskusov pobega in nesreč pri delu umrlo 413 ljudi. Večina, 44 odstotkov zapornikov in zapornic na Golem otoku in na Grgurju, je bila Srbov, Črnogorcev je bilo 21,5 odstotka, Hrvatov 16 odstotkov. Slovencev in Slovenk je bilo v teh dveh taboriščih 600.

Aleš Praprotnik: »Banke se obnašajo parazitsko in ne družbeno koristno.«

V katero smer bi morala iti reforma denarnega in bančnega sistema? Zakaj bi o tem spraševali le ekonomiste in bančnike? Pogovarjali smo se z Alešem Praprotnikom, avtorjem knjige Denar – Nedolžna prevara?, v kateri pokaže, kdo v resnici ustvarja denar. Praprotnik je socialni pedagog, končal pa je tudi študij okoljskih ved. Verjame, da je denarni sistem v središču problemov, s katerimi se danes spopadamo, saj posredno ali neposredno vpliva na večino stvari v naših življenjih. »Zato ga je treba razumeti.«

Irfan Beširević: "Povsod sem bil zraven, in mislim, da me hočejo utišati."

Na drugi vseslovenski vstaji januarja 2013 smo imeli pred parlamentom protestno akcijo. Vlekel sem vrv, privezano na ograjo, ki je ločevala protestnike od parlamenta. Čez nekaj dni so k meni prišli kriminalisti in mi dali uradno vabilo, naj pridem na zaslišanje, ker je bila proti meni vložena kazenska ovadba zaradi sodelovanja v skupini, ki je uradni osebi poskušala preprečiti uradno dejanje. V množici me je prepoznal policist, no, prepoznal je gospoda z brki in sivimi lasmi. Na zaslišanje sem nato šel z odvetnikom, dal nisem nobene izjave, rekel sem le, da se bom zagovarjal na sodišču, če bo treba. A poziva, naj pridem na sodišče, nisem dobil. 23. decembra sem dobil kar sodbo. Sploh nisem bil na sodišču, niso me zaslišali.

Liu Bolin: »Prikazati želim človeško nepopolnost«

Liu Bolin izginja. Izginja v pekinškem Prepovedanem mestu, v milanski operni hiši Scala in na Wall Streetu. Neviden je na umazanih ulicah Pekinga in na elegantnih beneških mostovih. Govorimo o kitajskem umetniku, ki uporablja osupljivo slikarsko tehniko, zaradi katere se, poslikan po vsem telesu in oblačilih, tako rekoč popolnoma zlije s katerimkoli ozadjem.

Andrejka Grlić: »Problem bo, dokler bomo imeli tihotapca Martina Krpana za frajerja. Razumem to razmišljanje, češ, nočemo, da se neki drugi okoriščajo. Ampak država smo mi!«

Lani poleti so gostinci plačali četrtino več davka na dodano vrednost kot poleti 2012, kavarne in slaščičarne pa celo sedemdeset odstotkov več. Julija je namreč začel veljati zakon, ki prepoveduje uporabo programov za brisanje računov, hkrati je carinska uprava opravila osem tisoč odmevnih preventivnih pregledov, vlada pa je napovedala odločen boj proti sivi ekonomiji. Mnogi se bojijo, da se bodo podjetniki vrnili k poslovanju po starem, ko bodo videli, da so izredne razmere mimo in da nadzor ni neprepusten. Med skeptiki je tudi Andrejka Grlić, ki že sedem let vodi tržni inšpektorat. Zato se zavzema za dodatne ukrepe. Všeč ji je na primer hrvaški sistem, kjer se vsak račun zabeleži pri davčni upravi. Hkrati je prepričana, da to ne bo dovolj in da nič ne bo dovolj, dokler bo tudi za kupce sprejemljivo, da se kdaj kaj opravi tudi brez računa.

Amelia Jones: Tujka, ki na glas kritizira Marino Abramović

V ljubljanski Galeriji Škuc je nedavno na povabilo Zavoda Maska in festivala Mesto žensk predavala Amelia Jones, umetnostna zgodovinarka, ki pozornost zbuja tudi zunaj sveta umetnosti. Škuc je pokal po šivih in kar precej poznih obiskovalcev se je moralo gnesti pred vrati, čeprav so s tem motili predavanje.

Simona Levi: »Sedanje politike bomo brcnili z oblasti«

Simona Levi, 47-letna Italijanka, ki je v Parizu študirala gledališko igro, že 23 let pa živi v Barceloni, si je v evropskem prostoru ustvarila ime kot igralka, režiserka in direktorica barcelonskega neodvisnega gledališča Conservas, znanega po družbeno angažiranih predstavah. Med njenimi življenjepisnimi podatki najdemo tudi tistega o dolgoletnem zavzemanju za reformo intelektualnega lastništva kulturnih dobrin. Leta 2008 je zato ustanovila X-net, neprofitno organizacijo, ki se zavzema za alternativne modele posredovanja kulture, temelječe na svobodnem dostopu – predvsem na medmrežju – do kulturnih dobrin.

Mitja Gaspari: »Če želimo javne finance spraviti v red, ne da bi še dodatno poslabšali življenjsko kakovost, je jasno, da moramo privatizirati.«

Evropa je močno podcenila težave v bankah. Če se bodo pri stresnih testih, ki bodo letos doleteli vse ključne banke v Evropi, uporabile tako rigorozne predpostavke kot pri slovenskih bankah, bo za kapitalsko okrepitev potrebno nameniti še vsaj 500 do 800 milijard evrov, ocenjuje ekonomist Mitja Gaspari. Pri čemer so evropske države že doslej za pomoč bankam namenile več kot 1600 milijard ali skoraj 13 odstotkov bruto domačega proizvoda EU. Gaspari je vodil Banko Slovenije od leta 2001 do leta 2007, zaradi česar je po mnenju opozicije eden od najodgovornejših za nastanek kapitalske luknje v domačih bankah. Priznava, da je bilo pri upravljanju tveganj veliko pomanjkljivosti, a hkrati pravi, da je nadzor odpovedal samo toliko kot v vseh drugih državah.

Miha Kosi: "Razkrila se je sistemska urejenost ŠOUL, ki bolj kaznuje ljudi, ki govorijo o nepravilnostih, kot ljudi, ki te nepravilnosti povzročajo."

Ne. Razkrila se je sistemska urejenost ŠOUL, ki bolj kaznuje ljudi, ki govorijo o nepravilnostih, kot ljudi, ki te nepravilnosti povzročajo. Spremembe referendumske zakonodaje pa si razlagamo tako, da smo se z referendumom o reformi ŠOUL očitno preveč približali kvorumu in da smo postali neka realna nevarnost za delovanje študentske organizacije, kakršno je zdaj. Predlagane spremembe so absurdne, saj v praksi pomenijo ukinitev možnosti za razpis referenduma.

Blaž Ogorevc: Tropski melanholik

Blaž Ogorevc, ki se je rodil leta 1951 v Škofji Loki, je napisal pesniške zbirke Domačijski spevi, Poklon za Rastafari Makkonen Haile Selasie Yaha, Zima na socialističnem kmetijskem posestvu in Prisilno zreli paradižniki, ki je zagotovo najbolj znana med bralci. Leta 1999 pa je izšel njegov potopisni roman Tropska melanholija, ki je te dni doživel ponatis. Ogorevc v njem opisuje popotovanja po Aziji, Afriki, Južni Ameriki in državah Bližnjega vzhoda, v opise pa vpleta refleksije o svoji mladosti, živalih in ženskah ter skuša bralcu pojasniti, kaj je tropska melanholija in zakaj ga je zgrabila. Z Ogorevcem, ki je vedno zanimiv sogovornik, smo se pogovarjali o tej knjigi, o njegovih prijateljih, razodel pa nam je tudi številne zanimivosti iz svojega življenja, med drugim, da je njegov ded pisatelj Fran Saleški Finžgar. Nismo mogli niti mimo njegovega tri desetletja in pol trajajočega dela v uredništvu Mladine, kjer je bil nekaj časa urednik kulturne priloge Mlada pota, v kateri so danes znani literati in pesniki objavljali svoja prva dela.

Dr. Renata Salecl: »Zakreditiran potrošnik, ki sebe krivi za svoje neuspehe, je idealna kombinacija, ki pomaga postindustrijskemu kapitalizmu, da tako dobro živi in kljub vsem krizam nadaljuje to pot.«

Dr. Renata Salecl je otroštvo preživela na Koroškem. Tedaj, v času usmerjenega izobraževanja, pripoveduje, so bili vsi prepričani, da je najboljši poklic, ki ga je mogoče izbrati, poklic lesarja ali metalurga. A namesto da bi kariero nadaljevala v Slovenski industriji jekla, je Saleclova, kot filozofinja, sociologinja, psihoanalitičarka, lacanovka, pristala na Inštitutu za kriminologijo, kjer se danes ukvarja s psihoanalizo, pravom, kriminologijo oziroma nevroznanostmi. Ni ji žal. Redno poučuje v Londonu in ZDA ter svoje knjige o izbiri, tesnobi in ljubezni izdaja na zahtevnih mednarodnih trgih. Čas usmerjenega izobraževanja oziroma čas vere v manipulacijo je spet tukaj, napoveduje.

Alenka Bratušek: »Rekla sem si: vse, kar bom govorila, mora biti res izvedljivo. In nikoli ne obljubljam veliko. Kar rečem, naredim.«

V osmih mesecih, koliko je preteklo od prvega intervjuja s predsednico vlade za Mladino, se je Alenka Bratušek spremenila. Je bolj samozavestna, bolj sproščena, tudi bolj neposredna. A deluje tudi nekako pomirjena, kot človek, ki nima kaj izgubiti. V zadnjem času so se pojavile primerjave z nekdanjim predsednikom vlade Janezom Drnovškom. V nečem mu je res podobna. Nobenega visokoletečega balasta ne izreka. Odgovori na vprašanje in obmolkne. Nobenega za slovensko politiko tako značilnega državniškega patosa si ni nadela.

Dr. Jernej Pikalo: »Zagotovo sem zadnji, ki bi bil za šolnine. Nikoli nisem bil in tega stališča ne spreminjam.«

Dr. Jernej Pikalo je profesor politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, od prejšnjega tedna tudi redni profesor. Od marca je seveda tudi minister za izobraževanje, znanost in šport v vladi Alenke Bratušek in konec oktobra je predstavil predlog novega zakona o visokem šolstvu, ki spreminja sistem študija iz brezplačnega rednega in plačljivega izrednega v polnega in delnega, ki sta oba lahko tako plačljiva kot brezplačna. Zakon je naletel na grozovit odpor strokovnjakov in študentov, saj ocenjujejo, da fakultete spodbuja v širjenje šolnin. Na kritike je ministrstvo odgovarjalo zelo neprepričljivo in ta intervju ni nič drugačen, razen če se zadovoljite z ministrovim načelnim nasprotovanjem šolninam in obljubami, da bodo zakon popravljali v smeri večje jasnosti. Minister ne odstopa od tega, da bo za tiste z denarjem študij dostopnejši kot za tiste brez denarja. Pri tem vztraja pri navajanju omejitev pri razpisovanju plačljivega študija, za katere mu vsi sporočajo, da so pomanjkljive. Smo pa dobili vsaj eno pomembno potrditev. Plačljivi študij bomo imeli zato, ker minister ocenjuje, da bogatim ne bi bilo všeč, če ga ne bi bilo.

Dušan Šarotar: "Zatekanje v intimo potrošnika je zelo naivno, saj se prav tam, kjer smo najbolj zasebni, zbira največ informacij."

Seveda. To imamo vsi.

Intervju: Dr. Damjan Mandelc, član vodstva stranke Solidarnost

Damjan Mandelc (1977), doktor socioloških znanosti in mladi raziskovalec na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete, se profesionalno ukvarja s sociologijo naroda in globalizacije. Je tudi – kot poudarja sam – aktivist in prekarni delavec. Zato ni čudno, če se je udeležil lanskih protestov vseslovenske vstaje. Najprej kot posameznik, od decembra 2012 pa kot član Odbora za pravično in solidarno družbo. Spada v najožji krog vodstva gibanja in nastajajoče stranke Solidarnost, ki bo imela 14. decembra letos ustanovni kongres. Z Mandelcem smo se pogovarjali o zagatah pri ustanavljanju stranke, o programski usmeritvi stranke in sodelovanju z drugimi strankami, ki nastajajo iz vstajniškega gibanja. Mandelc se je odločil preleviti iz aktivista v politika, vendar ostaja zavezan tudi svojemu znanstvenemu delu. »S foteljev razpravljati o problemih in se ne angažirati pri spreminjanju razmer, je lahko, ni pa dovolj. Je voda na mlin reprodukciji obstoječe situacije in obstoječih elit,« pravi Damjan Mandelc.

KPK: »Korupcija je stanje duha.«

Ni idealnih politikov, ni idealnih sodnikov, tožilcev, novinarjev. Vsak ima svoje napake. Tudi triglavi senat Komisije za preprečevanje korupcije jih ima. Podobno kot posamezniki, ki so tovrstno funkcijo opravljali poprej. Recimo Boštjan Penko, ki je opozoril na konflikt interesov pri financiranju Ruplove diplomatske akademije, ali Drago Kos, ki je aktivno sodeloval pri finskih preiskavah prodaje osemkolesnikov. Tako se je Goran Klemenčič zaradi svoje žene Nine Zidar Klemenčič, ki je vplivna odvetnica z veliko podjetji, nekajkrat znašel v konfliktu interesov, podobno Rok Praprotnik, ki je nekoč kot novinar pisal o posameznikih, te pa je pozneje nadziral. Iz postopkov se je izločala tudi tretja članica komisije Liljana Selinšek.

Frank Westerman: »Ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine«

Frank Westerman (1964), nizozemski novinar in pisatelj, je študiral agronomijo v Wageningenu in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Prve reportaže je napisal iz Peruja, ko je za diplomsko delo raziskoval namakalne sisteme Indijancev v Andih.
Leta 1992 je postal beograjski dopisnik nizozemskega časnika de Volkskrant. Kot dopisnik je spremljal vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije, leta 1997 pa je napisal knjigo Srebrenica: najbolj črn scenarij. Gre za dokumentarno pripoved iz prve roke, saj je bil eden izmed redkih novinarjev, ki so bili v času genocida v Srebrenici.
Med letoma 1997 in 2002 je bil dopisnik NRC Handelsblada iz Moskve. V tem času je po dolgem in počez prepotoval nekdanjo Sovjetsko zvezo. Ta potovanja so bila navdih za njegovo morda najbolj znano, za marsikoga tudi kontroverzno knjigo Inženirji duš, v kateri opisuje tragične usode umetnikov, ki so v času stalinističnega režima ostali v Sovjetski zvezi.
Prejšnji teden pa je na ljubljanskem knjižnem sejmu predstavil svojo najnovejšo knjigo Žival, nadžival, v kateri piše tudi o Slovencih. V njej obravnava dogajanje, povezano z lipicanci, v 20. stoletju. Sprašuje se, zakaj so ti beli konji postali statusni simbol vladarjev, kakšno vlogo so odigrali v času nacizma in fašizma, predvsem pa se ob tem, kaj se je dogajalo z njimi, sprašuje o naravi človeka samega. »Resda pišem o konjih, toda v resnici pišem o ljudeh,« pravi.

Gregor Golobič: »Poslance s hrbtenico hočemo – dokler se ne zgodijo; po novih obrazih hlepimo – dokler jih ne vidimo; nove stranke podpiramo – dokler se ne ustanovijo ...«

Po letu dni, odkar se je Slovenija dvignila na protestih, je prišel trenutek ustanavljanja prvih »protestniških« strank. Gregor Golobič je s stranko Zares podobno fazo preživel v zadnjih letih; danes je sam nedvomno vpliven kritik, a je tudi politično nemočen, stranke Zares ni opaziti med javnomnenjskimi anketami. Verjetno drži, da se je stranka Zares sama v Sloveniji pokopala s svojimi visokimi merili. A to ne pomeni, da je njena usoda nepomembna. Po njej ostaja namreč vprašanje: Je od politike mogoče zahtevati še kaj več?

Aljoša Slameršak: »Študente najbolj zanima prihodnost.«

Triindvajsetletni študent podnebnih študij na univerzi v Wageningenu na Nizozemskem Aljoša Slameršak je nekdanji predsednik študentskega društva Iskra, a tudi on mora, preden da intervju, preveriti, ali se preostali člani s tem strinjajo. V društvu, ki želi s prakso neposredne demokracije spremeniti najprej študentsko gibanje, nato pa vso družbo, je to razumljivo.

Vojko Starovič: »Naša politična estrada le posluša ideje in rešitve iz svojih evropskih političnih central, potem pa nam jih prodaja za svoje. Zame so kompradorji.«

Vojko Starovič (1952), diplomirani pravnik in magister poslovnih ved, je bil v svoji delovni karieri tudi menedžer v različnih slovenskih podjetjih. Že s sedemindvajsetimi leti je postal direktor sektorja PTT Celje, leta 1982 je postal direktor Aerodroma Portorož in nato direktor hotelov Metropol Resort Casino Portorož. Leta 2000 je šel na svoje in ustanovil svetovalno podjetje s področja nepremičnin in financ. Po upokojitvi se je lotil pisanja knjige, ki je izšla letos z naslovom Brez človeka – Enoumje neoliberalizma. V njej je podrobno razčlenil ekonomske in psihološke značilnosti (neoliberalnega) enoumja in kot svobodomislec ponudil tudi orodja, kako se mu postaviti po robu. Še posebej zanimiv je sklepni del njegove knjige, saj v njem predstavi program in načrt za ustanovitev nove stranke. Starovič pri tem razmišlja kot menedžer, ki se zaveda nujnosti propagande in določene stopnje enoumja, če naj bo stranka uspešna. Sam pa ne razmišlja o vstopu v politiko. Pravi pa, da je kot menedžer, ki dobro pozna zakonitosti uspešnega (političnega) marketinga, pripravljen »pomagati, pokazati metode in načine, kako se organizirati. Toda če želiš narodu zagotoviti preboj, potrebuješ močno karizmo, kot politik moraš imeti tudi trdo kožo, česar pa sam nimam. Moja knjiga se lahko bere kot učbenik o tem, kako v sedanjih družbenih razmerah v Sloveniji narediti uspešno stranko«.

Stanko Stepišnik: »Nobenega konflikta interesov ne vidim.«

Ste si prebrali zakon o integriteti, 35. člen?

Tadej Jevševar: "Proizvodnjo želimo imeti v Sloveniji kljub malce višji ceni, saj je nadzor lažji, kot če bi jih delali na Kitajskem."

Chipolo je pametni obesek Bluetooth, ki se pripne na ključe, torbice, denarnice in druge predmete, se poveže z brezplačno aplikacijo za pametne telefone in nato omogoči uporabnikom, da predmete, na katere je pripet, poiščejo, če bi jih založili ali izgubili. Z obeskom lahko najdemo tudi izgubljeni ali založeni pametni telefon. Chipola le stresemo in telefon začne zvoniti – seveda, če sta v dometu.