Andrejka Grlić: »Problem bo, dokler bomo imeli tihotapca Martina Krpana za frajerja. Razumem to razmišljanje, češ, nočemo, da se neki drugi okoriščajo. Ampak država smo mi!«

Lani poleti so gostinci plačali četrtino več davka na dodano vrednost kot poleti 2012, kavarne in slaščičarne pa celo sedemdeset odstotkov več. Julija je namreč začel veljati zakon, ki prepoveduje uporabo programov za brisanje računov, hkrati je carinska uprava opravila osem tisoč odmevnih preventivnih pregledov, vlada pa je napovedala odločen boj proti sivi ekonomiji. Mnogi se bojijo, da se bodo podjetniki vrnili k poslovanju po starem, ko bodo videli, da so izredne razmere mimo in da nadzor ni neprepusten. Med skeptiki je tudi Andrejka Grlić, ki že sedem let vodi tržni inšpektorat. Zato se zavzema za dodatne ukrepe. Všeč ji je na primer hrvaški sistem, kjer se vsak račun zabeleži pri davčni upravi. Hkrati je prepričana, da to ne bo dovolj in da nič ne bo dovolj, dokler bo tudi za kupce sprejemljivo, da se kdaj kaj opravi tudi brez računa.

Amelia Jones: Tujka, ki na glas kritizira Marino Abramović

V ljubljanski Galeriji Škuc je nedavno na povabilo Zavoda Maska in festivala Mesto žensk predavala Amelia Jones, umetnostna zgodovinarka, ki pozornost zbuja tudi zunaj sveta umetnosti. Škuc je pokal po šivih in kar precej poznih obiskovalcev se je moralo gnesti pred vrati, čeprav so s tem motili predavanje.

Simona Levi: »Sedanje politike bomo brcnili z oblasti«

Simona Levi, 47-letna Italijanka, ki je v Parizu študirala gledališko igro, že 23 let pa živi v Barceloni, si je v evropskem prostoru ustvarila ime kot igralka, režiserka in direktorica barcelonskega neodvisnega gledališča Conservas, znanega po družbeno angažiranih predstavah. Med njenimi življenjepisnimi podatki najdemo tudi tistega o dolgoletnem zavzemanju za reformo intelektualnega lastništva kulturnih dobrin. Leta 2008 je zato ustanovila X-net, neprofitno organizacijo, ki se zavzema za alternativne modele posredovanja kulture, temelječe na svobodnem dostopu – predvsem na medmrežju – do kulturnih dobrin.

Mitja Gaspari: »Če želimo javne finance spraviti v red, ne da bi še dodatno poslabšali življenjsko kakovost, je jasno, da moramo privatizirati.«

Evropa je močno podcenila težave v bankah. Če se bodo pri stresnih testih, ki bodo letos doleteli vse ključne banke v Evropi, uporabile tako rigorozne predpostavke kot pri slovenskih bankah, bo za kapitalsko okrepitev potrebno nameniti še vsaj 500 do 800 milijard evrov, ocenjuje ekonomist Mitja Gaspari. Pri čemer so evropske države že doslej za pomoč bankam namenile več kot 1600 milijard ali skoraj 13 odstotkov bruto domačega proizvoda EU. Gaspari je vodil Banko Slovenije od leta 2001 do leta 2007, zaradi česar je po mnenju opozicije eden od najodgovornejših za nastanek kapitalske luknje v domačih bankah. Priznava, da je bilo pri upravljanju tveganj veliko pomanjkljivosti, a hkrati pravi, da je nadzor odpovedal samo toliko kot v vseh drugih državah.

Miha Kosi: "Razkrila se je sistemska urejenost ŠOUL, ki bolj kaznuje ljudi, ki govorijo o nepravilnostih, kot ljudi, ki te nepravilnosti povzročajo."

Ne. Razkrila se je sistemska urejenost ŠOUL, ki bolj kaznuje ljudi, ki govorijo o nepravilnostih, kot ljudi, ki te nepravilnosti povzročajo. Spremembe referendumske zakonodaje pa si razlagamo tako, da smo se z referendumom o reformi ŠOUL očitno preveč približali kvorumu in da smo postali neka realna nevarnost za delovanje študentske organizacije, kakršno je zdaj. Predlagane spremembe so absurdne, saj v praksi pomenijo ukinitev možnosti za razpis referenduma.

Blaž Ogorevc: Tropski melanholik

Blaž Ogorevc, ki se je rodil leta 1951 v Škofji Loki, je napisal pesniške zbirke Domačijski spevi, Poklon za Rastafari Makkonen Haile Selasie Yaha, Zima na socialističnem kmetijskem posestvu in Prisilno zreli paradižniki, ki je zagotovo najbolj znana med bralci. Leta 1999 pa je izšel njegov potopisni roman Tropska melanholija, ki je te dni doživel ponatis. Ogorevc v njem opisuje popotovanja po Aziji, Afriki, Južni Ameriki in državah Bližnjega vzhoda, v opise pa vpleta refleksije o svoji mladosti, živalih in ženskah ter skuša bralcu pojasniti, kaj je tropska melanholija in zakaj ga je zgrabila. Z Ogorevcem, ki je vedno zanimiv sogovornik, smo se pogovarjali o tej knjigi, o njegovih prijateljih, razodel pa nam je tudi številne zanimivosti iz svojega življenja, med drugim, da je njegov ded pisatelj Fran Saleški Finžgar. Nismo mogli niti mimo njegovega tri desetletja in pol trajajočega dela v uredništvu Mladine, kjer je bil nekaj časa urednik kulturne priloge Mlada pota, v kateri so danes znani literati in pesniki objavljali svoja prva dela.

Dr. Renata Salecl: »Zakreditiran potrošnik, ki sebe krivi za svoje neuspehe, je idealna kombinacija, ki pomaga postindustrijskemu kapitalizmu, da tako dobro živi in kljub vsem krizam nadaljuje to pot.«

Dr. Renata Salecl je otroštvo preživela na Koroškem. Tedaj, v času usmerjenega izobraževanja, pripoveduje, so bili vsi prepričani, da je najboljši poklic, ki ga je mogoče izbrati, poklic lesarja ali metalurga. A namesto da bi kariero nadaljevala v Slovenski industriji jekla, je Saleclova, kot filozofinja, sociologinja, psihoanalitičarka, lacanovka, pristala na Inštitutu za kriminologijo, kjer se danes ukvarja s psihoanalizo, pravom, kriminologijo oziroma nevroznanostmi. Ni ji žal. Redno poučuje v Londonu in ZDA ter svoje knjige o izbiri, tesnobi in ljubezni izdaja na zahtevnih mednarodnih trgih. Čas usmerjenega izobraževanja oziroma čas vere v manipulacijo je spet tukaj, napoveduje.

Alenka Bratušek: »Rekla sem si: vse, kar bom govorila, mora biti res izvedljivo. In nikoli ne obljubljam veliko. Kar rečem, naredim.«

V osmih mesecih, koliko je preteklo od prvega intervjuja s predsednico vlade za Mladino, se je Alenka Bratušek spremenila. Je bolj samozavestna, bolj sproščena, tudi bolj neposredna. A deluje tudi nekako pomirjena, kot človek, ki nima kaj izgubiti. V zadnjem času so se pojavile primerjave z nekdanjim predsednikom vlade Janezom Drnovškom. V nečem mu je res podobna. Nobenega visokoletečega balasta ne izreka. Odgovori na vprašanje in obmolkne. Nobenega za slovensko politiko tako značilnega državniškega patosa si ni nadela.

Dr. Jernej Pikalo: »Zagotovo sem zadnji, ki bi bil za šolnine. Nikoli nisem bil in tega stališča ne spreminjam.«

Dr. Jernej Pikalo je profesor politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, od prejšnjega tedna tudi redni profesor. Od marca je seveda tudi minister za izobraževanje, znanost in šport v vladi Alenke Bratušek in konec oktobra je predstavil predlog novega zakona o visokem šolstvu, ki spreminja sistem študija iz brezplačnega rednega in plačljivega izrednega v polnega in delnega, ki sta oba lahko tako plačljiva kot brezplačna. Zakon je naletel na grozovit odpor strokovnjakov in študentov, saj ocenjujejo, da fakultete spodbuja v širjenje šolnin. Na kritike je ministrstvo odgovarjalo zelo neprepričljivo in ta intervju ni nič drugačen, razen če se zadovoljite z ministrovim načelnim nasprotovanjem šolninam in obljubami, da bodo zakon popravljali v smeri večje jasnosti. Minister ne odstopa od tega, da bo za tiste z denarjem študij dostopnejši kot za tiste brez denarja. Pri tem vztraja pri navajanju omejitev pri razpisovanju plačljivega študija, za katere mu vsi sporočajo, da so pomanjkljive. Smo pa dobili vsaj eno pomembno potrditev. Plačljivi študij bomo imeli zato, ker minister ocenjuje, da bogatim ne bi bilo všeč, če ga ne bi bilo.

Dušan Šarotar: "Zatekanje v intimo potrošnika je zelo naivno, saj se prav tam, kjer smo najbolj zasebni, zbira največ informacij."

Seveda. To imamo vsi.

Intervju: Dr. Damjan Mandelc, član vodstva stranke Solidarnost

Damjan Mandelc (1977), doktor socioloških znanosti in mladi raziskovalec na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete, se profesionalno ukvarja s sociologijo naroda in globalizacije. Je tudi – kot poudarja sam – aktivist in prekarni delavec. Zato ni čudno, če se je udeležil lanskih protestov vseslovenske vstaje. Najprej kot posameznik, od decembra 2012 pa kot član Odbora za pravično in solidarno družbo. Spada v najožji krog vodstva gibanja in nastajajoče stranke Solidarnost, ki bo imela 14. decembra letos ustanovni kongres. Z Mandelcem smo se pogovarjali o zagatah pri ustanavljanju stranke, o programski usmeritvi stranke in sodelovanju z drugimi strankami, ki nastajajo iz vstajniškega gibanja. Mandelc se je odločil preleviti iz aktivista v politika, vendar ostaja zavezan tudi svojemu znanstvenemu delu. »S foteljev razpravljati o problemih in se ne angažirati pri spreminjanju razmer, je lahko, ni pa dovolj. Je voda na mlin reprodukciji obstoječe situacije in obstoječih elit,« pravi Damjan Mandelc.

KPK: »Korupcija je stanje duha.«

Ni idealnih politikov, ni idealnih sodnikov, tožilcev, novinarjev. Vsak ima svoje napake. Tudi triglavi senat Komisije za preprečevanje korupcije jih ima. Podobno kot posamezniki, ki so tovrstno funkcijo opravljali poprej. Recimo Boštjan Penko, ki je opozoril na konflikt interesov pri financiranju Ruplove diplomatske akademije, ali Drago Kos, ki je aktivno sodeloval pri finskih preiskavah prodaje osemkolesnikov. Tako se je Goran Klemenčič zaradi svoje žene Nine Zidar Klemenčič, ki je vplivna odvetnica z veliko podjetji, nekajkrat znašel v konfliktu interesov, podobno Rok Praprotnik, ki je nekoč kot novinar pisal o posameznikih, te pa je pozneje nadziral. Iz postopkov se je izločala tudi tretja članica komisije Liljana Selinšek.

Frank Westerman: »Ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine«

Frank Westerman (1964), nizozemski novinar in pisatelj, je študiral agronomijo v Wageningenu in se specializiral za tehniko gojenja tropskih kultur. Prve reportaže je napisal iz Peruja, ko je za diplomsko delo raziskoval namakalne sisteme Indijancev v Andih.
Leta 1992 je postal beograjski dopisnik nizozemskega časnika de Volkskrant. Kot dopisnik je spremljal vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije, leta 1997 pa je napisal knjigo Srebrenica: najbolj črn scenarij. Gre za dokumentarno pripoved iz prve roke, saj je bil eden izmed redkih novinarjev, ki so bili v času genocida v Srebrenici.
Med letoma 1997 in 2002 je bil dopisnik NRC Handelsblada iz Moskve. V tem času je po dolgem in počez prepotoval nekdanjo Sovjetsko zvezo. Ta potovanja so bila navdih za njegovo morda najbolj znano, za marsikoga tudi kontroverzno knjigo Inženirji duš, v kateri opisuje tragične usode umetnikov, ki so v času stalinističnega režima ostali v Sovjetski zvezi.
Prejšnji teden pa je na ljubljanskem knjižnem sejmu predstavil svojo najnovejšo knjigo Žival, nadžival, v kateri piše tudi o Slovencih. V njej obravnava dogajanje, povezano z lipicanci, v 20. stoletju. Sprašuje se, zakaj so ti beli konji postali statusni simbol vladarjev, kakšno vlogo so odigrali v času nacizma in fašizma, predvsem pa se ob tem, kaj se je dogajalo z njimi, sprašuje o naravi človeka samega. »Resda pišem o konjih, toda v resnici pišem o ljudeh,« pravi.

Gregor Golobič: »Poslance s hrbtenico hočemo – dokler se ne zgodijo; po novih obrazih hlepimo – dokler jih ne vidimo; nove stranke podpiramo – dokler se ne ustanovijo ...«

Po letu dni, odkar se je Slovenija dvignila na protestih, je prišel trenutek ustanavljanja prvih »protestniških« strank. Gregor Golobič je s stranko Zares podobno fazo preživel v zadnjih letih; danes je sam nedvomno vpliven kritik, a je tudi politično nemočen, stranke Zares ni opaziti med javnomnenjskimi anketami. Verjetno drži, da se je stranka Zares sama v Sloveniji pokopala s svojimi visokimi merili. A to ne pomeni, da je njena usoda nepomembna. Po njej ostaja namreč vprašanje: Je od politike mogoče zahtevati še kaj več?

Aljoša Slameršak: »Študente najbolj zanima prihodnost.«

Triindvajsetletni študent podnebnih študij na univerzi v Wageningenu na Nizozemskem Aljoša Slameršak je nekdanji predsednik študentskega društva Iskra, a tudi on mora, preden da intervju, preveriti, ali se preostali člani s tem strinjajo. V društvu, ki želi s prakso neposredne demokracije spremeniti najprej študentsko gibanje, nato pa vso družbo, je to razumljivo.

Vojko Starovič: »Naša politična estrada le posluša ideje in rešitve iz svojih evropskih političnih central, potem pa nam jih prodaja za svoje. Zame so kompradorji.«

Vojko Starovič (1952), diplomirani pravnik in magister poslovnih ved, je bil v svoji delovni karieri tudi menedžer v različnih slovenskih podjetjih. Že s sedemindvajsetimi leti je postal direktor sektorja PTT Celje, leta 1982 je postal direktor Aerodroma Portorož in nato direktor hotelov Metropol Resort Casino Portorož. Leta 2000 je šel na svoje in ustanovil svetovalno podjetje s področja nepremičnin in financ. Po upokojitvi se je lotil pisanja knjige, ki je izšla letos z naslovom Brez človeka – Enoumje neoliberalizma. V njej je podrobno razčlenil ekonomske in psihološke značilnosti (neoliberalnega) enoumja in kot svobodomislec ponudil tudi orodja, kako se mu postaviti po robu. Še posebej zanimiv je sklepni del njegove knjige, saj v njem predstavi program in načrt za ustanovitev nove stranke. Starovič pri tem razmišlja kot menedžer, ki se zaveda nujnosti propagande in določene stopnje enoumja, če naj bo stranka uspešna. Sam pa ne razmišlja o vstopu v politiko. Pravi pa, da je kot menedžer, ki dobro pozna zakonitosti uspešnega (političnega) marketinga, pripravljen »pomagati, pokazati metode in načine, kako se organizirati. Toda če želiš narodu zagotoviti preboj, potrebuješ močno karizmo, kot politik moraš imeti tudi trdo kožo, česar pa sam nimam. Moja knjiga se lahko bere kot učbenik o tem, kako v sedanjih družbenih razmerah v Sloveniji narediti uspešno stranko«.

Stanko Stepišnik: »Nobenega konflikta interesov ne vidim.«

Ste si prebrali zakon o integriteti, 35. člen?

Tadej Jevševar: "Proizvodnjo želimo imeti v Sloveniji kljub malce višji ceni, saj je nadzor lažji, kot če bi jih delali na Kitajskem."

Chipolo je pametni obesek Bluetooth, ki se pripne na ključe, torbice, denarnice in druge predmete, se poveže z brezplačno aplikacijo za pametne telefone in nato omogoči uporabnikom, da predmete, na katere je pripet, poiščejo, če bi jih založili ali izgubili. Z obeskom lahko najdemo tudi izgubljeni ali založeni pametni telefon. Chipola le stresemo in telefon začne zvoniti – seveda, če sta v dometu.

David J. C. Mackay: »Ni vse ’zeleno’ vredno subvencij«

Življenje Davida Johna Camerona Mackaya do pred nekaj leti ni bilo kaj prida povezano z energetiko. Bil je profesor na Oddelku za strojništvo Univerze v Cambridgeu in se je ukvarjal predvsem s strojnim učenjem in z informacijsko teorijo. Dokler ga niso začele motiti neproduktivne polarizirane razprave o energetskih rešitvah v prihodnosti in o reševanju vprašanja podnebnih sprememb. Tako se je odločil napisati knjigo, ki bi prekinila začarani krog. S svojim denarjem je leta 2008 izdal knjigo Sustainable Energy – Without the Hot Air. V skladu z motom, da »potrebujemo številke, ne pridevnikov«, je v njej sistematično obdelal vsa področja sodobne energetike. Knjiga je v hipu postala svetovna uspešnica, tudi zato, ker jo je brezplačno objavil na spletu. Ni pa mu prinesla le slave, temveč tudi delovno mesto glavnega znanstvenega svetovalca na britanskem ministrstvu za energijo in podnebne spremembe.
Prejšnji teden je imel javno predavanje v državnem svetu, v kratkem naj bi izšel slovenski prevod njegove knjige Trajnostna energija – brez razgretega ozračja.

Dr. Noam Chomsky: »V Evropi prebivalstvo ne odloča o politikah. Birokrati v Bruslju odločajo. In to je zelo daleč od demokracije.«

Noam Chomsky, ugledni profesor jezikoslovja na MIT-u, je logik, kognitivni znanstvenik, politični analitik in levo usmerjeni aktivist. Skratka, intelektualni velikan, ki je pri malo več kot 20 letih revolucioniral jezikoslovje in ga v doktoratu tako rekoč na novo zgradil. Napisal je več kot sto knjig. Že od nekdaj je kritičen do oblasti in institucij. Bil je intelektualni znanilec naše dobe in jo je tudi močno zaznamoval. V Bostonu sva se pogovarjala o težavah obdobja, v katerem smo se znašli, in rešitvah zanje.

Dr. Božidar Debenjak: »Kapitalizem je forma, ki mora izginiti«

Kdor je v zadnjih desetletjih pri nas marksizem zanikal, ga je pač zanikal, a na Metelkovi in še kje drugje je vedno živel. Marksizem je recimo zanikal sedanji predsednik republike Borut Pahor, ko je še kot predsednik stranke dejal, da je imela nekdanja angleška premierka Margaret Thatcher prav, ko je delavskim sindikatom napovedala vojno. A Karla Marxa svet ni pozabil. Pozabile so ga le dežele, ki so bile nekoč za železno zaveso, in, kot pravilno ugotavljate, del Slovenije, pa četudi tukaj ni nikoli bilo prave potrebe za popolno zanikanje in amnezijo. Zanikati in zavrniti bi morali samo razne vulgarne in nasilne oblike marksizma.

Ai Weiwei: »Umetnost mora govoriti resnico«

Nobenega od obiskovalcev očitno ne moti varnostna kamera, ki so jo namestile oblasti, da tiho nadzoruje preprosta modra vrata Ai Weiweievega ateljeja na obrobju Pekinga. V prostoru pogosto kar mrgoli umetnikov, novinarjev in pomočnikov, med njimi pa se mota trop več kot dvajsetih do vsega bolj ali manj brezbrižnih mačk. Tik pred intervjujem je pred glavnim vhodom parkiralo ducat švedskih novinarjev, ki so ga prišli obiskat. »Pridejo tedni, ko nima niti toliko časa, da bi se pogovarjal z nami,« pojasnjuje eden od zaposlenih pri odpadniškem umetniku.

Cvetka Selšek: »Slovenija se še lahko reši sama, ne glede na rezultate stresnih testov.«

Cvetka Selšek je v SKB banki zaposlena 22 let. Enajst let je bila predsednica uprave, pred tremi leti pa se je preselila na položaj predsednice upravnega odbora in tako nima več izvršne, temveč nadzorniško funkcijo. SKB je v lasti francoske skupine Société Générale, ene največjih bančnih skupin v območju evra, in je ena redkih bank v Sloveniji, ki kljub krizi dobro poslujejo. To ni ne posledica sreče ne naključij, ampak predvsem manj hazarderskega kreditiranja.

Branko Gerlič: "Švicarski uspeh za celotno Evropo pomeni zelo močan impulz v prizadevanjih za UTD."

Dosegli smo prvo nalogo, presegli smo 6000 podpisov, kar nas uvršča med države organizatorke evropske državljanske pobude za UTD. Dolgo smo po relativnem številu zbranih podpisov vodili pred vsemi drugimi državami članicami EU, pred dnevi pa nas je prehitela Hrvaška, ki je zahtevano število podpisov dosegla pred nami.

Zvone Dragan: »Sami smo si krivi in sami smo ostali. Zaradi iluzornega prepričanja o svoji večvrednosti.«

Šest let, do leta 1979, je bil podpredsednik slovenskega izvršnega sveta, pristojen za gospodarstvo in finance. Nato je postal podpredsednik jugoslovanskega, zveznega izvršnega sveta pod vodstvom Veselina Đuranovića in potem Milke Planinc. To vlogo je opravljal v ključnih šestih letih, ko je v Jugoslaviji izbruhnila nelikvidnostna kriza. Zvone Dragan je bil tisti, ki se je večinoma v Washingtonu v imenu SFRJ pogajal z mednarodnimi finančniki. Potem, po letu 1985, je šel v diplomacijo. Sprva je bil jugoslovanski veleposlanik na Kitajskem, po vrnitvi, ob osamosvajanju Slovenije, pa najvišji Slovenec v tedanji diplomaciji, kot pomočnik tedanjega jugoslovanskega zunanjega ministra Budimirja Lončarja je bil pristojen za Zahod. Po osamosvojitvi je postal slovenski veleposlanik v Pragi in nato na Poljskem. Danes predava na FDV in sodeluje z ICPE (Mednarodni center za promocijo podjetništva), edino organizacijo, ki jo je OZN ustanovila na slovenskih tleh.

Gregor Stamejčič: "Ljudje so se začeli zanašati nase."

Član mariborske Iniciative mestni zbor o samoorganiziranju, uveljavljanju neposredne demokracije ter uspehih in težavah, s katerimi se pri tem srečujejo

Fabrizio Benedetti: »Dober zdravnik ni samo dober ’tehnik’, temveč tudi dober psiholog«

Dr. Fabrizio Benedetti je eden vodilnih raziskovalcev nevrobiologije učinka placeba, vpliva »praznih« zdravil oziroma »socialne komponente zdravljenja« na možganske mehanizme in s tem na izboljšanje bolezenskih znakov.
Z raziskavami, ki segajo od spremljanja električne aktivnosti v možganih in funkcionalne magnetne resonance do kemičnega blokiranja posameznih možganskih procesov, je odkril več temeljnih mehanizmov odziva na placebo pri različnih bolezenskih stanjih. Je profesor nevrofiziologije na Medicinski fakulteti Univerze v Torinu in na tamkajšnjem Nacionalnem inštitutu za nevroznanost ter pisec več knjig o učinku placeba. V Ljubljani se je udeležil delavnice o učinku placeba, ki jo je pripravilo slovensko društvo za nevroznanost SiNAPSA.

Darko Končan: »Davek na nepremičnine je bistveno milejši ukrep, kot bodo rezi, ki nas bodo doleteli, če se nam zgodi grški scenarij.«

Darko Končan se je za uvedbo sodobnega nepremičninskega davka zavzemal že pred več kot desetletjem, ko je bil še državni sekretar na ministrstvu za finance. Zdelo se mu je krivično, da samo del lastnikov nepremičnin plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Enako razmišlja še zdaj, ko na davčno politiko države gleda od zunaj, kot zasebni davčni svetovalec. Prepričan je, da je s tem davkom bremena gospodarske krize mogoče bolj solidarno porazdeliti med vse socialne sloje, kot če bi se vlada odločila, da proračun pokrpa s kriznim davkom.

Herbert Beiglböck: Nadškofija, obremenjena s kar 70 milijoni

Intervju s Herbertom Beiglböckom, gospodarskim direktorjem graške škofije, nam je odstopila avstrijska televizija ORF, ki je nekatere njegove izjave objavila konec prejšnjega meseca. Z njim se je pogovarjal dopisnik ORF za območje nekdanje Jugoslavije, Christian F. Wehrschütz, ki bo prihodnji mesec izdal knjigo o krizi slovenske nadškofije in težavah, s katerimi se spoprijemajo v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah.

Bojan Bauman: "Upam le, da ne bodo potopili Večera"

Zdaj je jasno, da notranji odkup ni uspel. Pravzaprav smo se na začetku z nekakšnim romantičnim zanosom lotili projekta, saj je Delo tri leta neuspešno iskalo kupca Večera. Pravega kupca ni bilo in zato smo sklenili, da poskusimo prevzeti podjetje z notranjim odkupom. Zadruga, ki smo jo ustanovili, je bila naš odgovor tistim, ki so poskušali na neprijazen način priti do Večera.