-
Vsak otrok potrebuje očeta in mamo
Krems ob Donavi je prelepo mesto v Spodnji Avstriji, redek zgodnjerenesančni biser sredi gotske in baročne države. Ves oktober leta 2006 je nad njim na brezhibnem nebu žarelo brezhibno sonce. Vinorodni grički so zlateli. Donava je bila lepa modra. Po njej so drsele bele ladje s turisti. Polja ob železniški progi proti Dunaju so bila kot ilustracija iz slikanice, človeka je imelo, da bi zgrabil za čopič in s svetlimi barvami dorisal zakonski par, ki se drži za roke, poskakujoče otroke, morda s kakim psičkom, in srečno mladino.
-
Začeli so z najlažjim ukrepom, uvedbo novih davkov. Nova hrvaška vlada se je brez odlašanja odločila za zvišanje davka na dodano vrednost, kar bo, to je jasno, nemudoma povzročilo tudi zvišanje vseh življenjskih stroškov. Poleg tega se je odločila še za davek na lastnino, torej na počitniške hišice, dividende itd. O varčevanju se govori samo formalno in v obrisih, zmanjšanje števila javnih uslužbencev, pravijo, ne pride v poštev. O proizvodnji niti besedice, se pa omenjajo stečaji, čeprav je tako rekoč vsa industrija že zdavnaj bankrotirala. Da tudi sprememba sloga vladanja ne pride v poštev, je postalo jasno takoj na prvi seji vlade, na katero se je večina ministrov pripeljala v zmogljivih limuzinah, iz njih pa so poskakali vozniki, da bi jim odprli vrata.
-
Povolilni politični vrtiljak po mesecu dni ni prinesel pričakovane odrešujoče rešitve, predčasne volitve so ponudile zgolj nadaljevanje slovenske politične krize. Politiki očitno ne obvladujejo svojega posla. Ne znajo sklepati dogovorov, s težavo krotijo svoje strasti in politične interese, ne razumejo ekonomskih sredstev za rešitev krize. Politika je pri nas preprosto postala poklic, kjer se mnogi čutijo poklicane, manj pa ga obvladujejo kot racionalno orodje za povečevanje družbene blaginje. Država že pet mesecev deluje brez prave vlade, politiki pa se sredi usodnih kriznih razmer tudi v povolilnem času igrajo z usodo državljanov.
-
Gregor Virant je os koalicijskega dogajanja. Vse okoli njega se dogaja v znamenju mrzlične dejavnosti, visokih besed in dobrih namenov. Toda za tem je slutiti drugačnega, nekoliko manj krepostnega Viranta.
-
Na prelomu leta so mediji in stranke kot največjega trouble-makerja naslikali Gregorja Viranta. Deževali so očitki: Kako naj stranka z osmimi poslanci snuje vladno koalicijo? Zakaj se vendarle ne pridruži k Jankoviću? Kakšna izguba časa je bil njegov poskus tretje poti?
-
Slovenija ima res smolo, z ameriškimi veleposlaniki namreč. Američanom uspe v to državo vedno znova poslati neke runklje. Si res nihče malce širšega pogleda na svet ne želi priti sem? Kako si drzne sedanji veleposlanik Joseph Mussomeli klicati predsednike strank in pošiljati svoje sle okoli, da bi sporočali, kakšno koalicijo si želi, še več – celo javno govoriti, da bi on kar malo posredoval?
Iskanje brez piškotkov ni možno
