-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Dva leva
»Kaj storite, ko ljubite kakšno osebo?« so vprašali gospoda K.
»Naredim si neko predstavo o njej in skrbim, da ji je čim bolj podobna,«
odgovori gospod K.
»Kdo? Predstava?«
»Ne, oseba,« odgovori gospod K.
— Bertolt Brecht -
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Ekonomija
Avgust je za EU mesec navideznega premirja. Politiki so na počitnicah, finančni trgi opozorilno pritiskajo na obrestne mere obveznic, ljudje pa so v poletni vročini nekako pozabili na najhujše. Toda politične razpoke so vedno globlje, ni konkretnih rešitev, odloženi problemi pa se poglabljajo. Septembra bodo v Bruslju spet odločali o Grčiji, pred nami je usodna pomoč Španiji in Italiji, Francija nasprotuje nemški viziji politične unije, Nemčija je glede EU politično vse bolj razklana … Avgustovski mir napoveduje septembrski vihar in težavno jesen.
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Pod črto
Splošno zanimanje, ki so ga v svetu s protiputinovskim nastopom v katedrali Kristusa Odrešenika zbudile tri izobražene in drzne ruske mlade ženske, ni v dejanskem polpreteklem okviru nič resnično nenavadnega. Moji spomini segajo več kot pol stoletja v preteklost, maturiral sem v ruski šoli v Stalinovem času – šolska stavba je stala na trgu, kjer se je dogajala drama Maksima Gorkega Na dnu (Hitrov rinok), dijaki smo se dobro razumeli med sabo, nikogar se nismo bali, niti ne tajne policije, in smo veliko razpravljali. S sošolko in prijateljico, hčerjo Igorja Grabarja, umetnostnega zgodovinarja in učenca Antona Ažbeta, sva se z najinim učiteljem zgodovine (zares!) sprehajala po mestu in neutrudno razpravljala. Spomnim se, da smo se sprehajali tik pred slovito stavbo policijskega nasilja, na Lubjanki, in razpravljali med drugim tudi o prepovedani, toda znani ugotovitvi Nikolaja Buharina, češ da je Stalin »genialna mediokriteta«. Seveda je zmagal, moral je zmagati, mediokritete so tiste, ki po navadi zmagujejo!
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Kolumna
Začenja se uradna kampanja za predsedniške volitve. Njihov glavni čar je neposrednost – volivci sami, brez vmešavanja strank, odločajo, kdo bo šef države. To jim zbuja nekaj zadovoljstva in občutka odgovornosti.
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Uvodnik
Kdaj je bila Slovenija dejansko v vzponu? Če odmislimo obdobje napihovanja balonov, zaradi katerih pokov se država še danes ne zmore pobrati, je bilo z vidika napredka in tudi družbenega optimizma najboljše obdobje sredi devetdesetih let. Podjetja so počasi napredovala, se postavljala na noge po izgubi okoli 70 odstotkov trga zaradi razpada prejšnje države, se širila, večino dobičkov pa zadrževala in vlagala v investicije. Šlo nam je tako dobro, da si je Drnovšek za ponoven naskok na oblast izbral slogan Slovenija – zgodba o uspehu. Pa to ne pomeni, da ni bilo tudi slabega. Podjetja so seveda tudi propadala, Maribor se ni mogel pobrati. A kazalci so bili pozitivni, podjetja so napredovala. Leta 1997 smo prišli prvi izmed vzhodnih držav do presežka dobička nad izgubami na nacionalni ravni. Vzhodna Evropa se je še lomila, Slovenija pa edina ne.
Iskanje brez piškotkov ni možno
