-
Dvig minimalne plače je v Sloveniji ponovno razburil in razcepil strokovno, politično in deležniško javnost. V ospredju so pogosto zgrešeni teoretski pogledi, notranja vladna nasprotja med SMC in SD, sindikati in delodajalci kot socialnimi partnerji. Toda ne gre zgolj za nasprotna mnenja in interese. Tudi ta vladni ukrep stoji kot čer sredi morja, brez prave ekonomske vsebine in političnega kompasa. Minimalna plača je del socialne politike, da bi postala tudi razvojna, ji moramo dati novo političnoekonomsko vsebino. Neenakost postaja politično nevarna. To in ne begunsko vprašanje ogroža socialni in politični mir EU, tudi Slovenije.
-
Gospod župan, drugače kot neki moj sokolumnist iz Mladine, tisti s presežkom klicajev, vas do zdaj še nisem grajala, tokrat pa vas bom. Vaša Ljubljana, najlepše mesto na svetu, je vse od petka, 13. januarja, ko je zapadel pičel ducat centimetrov snega, videti kot zakoten romunski trg iz časov Ceausescujevega režima. Ker nihče ni pravočasno skidal pločnikov. Someščani mi pravijo, da vam plačujejo komunalni prispevek, zato jim na misel ne pride, da bi poleg tega, da segajo v žep, segali še po lopati; torej si utrejo gaz iz svoje spalnice do točke, kjer zjutraj omahnejo v avto, vse drugo pa so zaledeneli hribčki in doline. Lepo prosim, ali lahko ukrenete kaj, da bodo ljubljanski pločniki prihodnjo zimo prehodni tudi za nas stare mamke, ki nas bi – osteoporoza, saj veste – če bi nam na vsej tej snežni radosti spodrsnilo, po padcu lahko samo še pometli na smetišnico?
-
Siva ekonomija je ponikalnica – tisti del gospodarske dejavnosti, ki se izmika plačevanju davkov, a pri tem ne gre za kriminal. Na leto je v Sloveniji »vredna« kakih šest milijard evrov (to nas uvršča okoli evropskega povprečja, ponekod, na primer pri DDV, pa pobiramo davke zelo učinkovito). Pri povprečni obdavčitvi vsako leto ponikneta več kot dve milijardi. Deloma v davčne oaze, kamor (na Ciper) sta jo recimo ucvrla najbogatejša Slovenca, zakonca Login, da bi se izognila plačevanju davkov doma.
-
Tokrat prihaja dobra vest iz parlamenta: predlagani zakon o odpoklicu županov, ki ga je lansirala SMC, ni dobil dovolj podpore. Dežela je tako rešena absurdov, ko bi že nekaj deset nejevoljnih občanov lahko sprožilo odpoklicni postopek. Seveda pa ostajajo resen problem arogantni župani, ki v svojih občinah izničujejo politiko. Politiko kot pravico meščanov, da soodločajo o vitalnih stvareh svojega kraja. Ljubljana na primer je letošnjo zimo primer enega najbolj zanikrnih mest, ki je po dolgem in po čez prekrito z ledenim plaščem in kupi snega. Nekoč, ko še ni bilo strojne tehnologije, so kopice snega preprosto skidali z lopatami, led pa prebili s krampi. Ljubljanski župan, ki je kot običajno jezen na kritike, jim je tokrat zabrusil, da se nič ne da, dokler ne posije sonce. Tako kot s trdimi delci, ki že cel teden uničujoče polnijo mestni zrak, županstvo pa prebivalstva glasno ne obvešča o preteči nevarnosti. Počakati bo pač treba ne veter! Z vitalnimi problemi se mestni glavar Zoran Janković ne ukvarja, pač pa lahko prebiramo o novih asfaltnih rekordih. Vsega nekaj sto metrov dolgo Šubičevo ulico bodo na novo asfaltirali za 2 milijona evrov! Še več, v dveh predvolilnih letih bo občina namenila dvakrat več denarja za predelavo mestnih cest, kot je to počela doslej. V številki to znese 18 milijonov! Polaganje asfalta je postala prepoznavna lastnost zelenega mesta.
-
Se v Ameriki dejansko dogaja nekaj zares velikega, prelomnega? Kulturna revolucija srednjevzhodnega prostaštva, ki ga pooseblja in navdihuje sicer rojeni Newyorčan Trump? Ali vstaja proti primitivnosti in samodrštvu? Nam je vse to že znano? Ali gre zgolj za paramnestično motnjo? Utvaro? Déjà vu, déjà pensé, déjà éprouvé, déjà vécu. Že videno, že mišljeno, že občuteno, že doživeto. Dogodki v Ameriki so novi in hkrati stari. So v mnogočem na las podobni tudi tistim v Sloveniji v preteklih letih. Pa ne zato, ker bi bila Slovenija popek sveta, ampak ker so del železnih zakonitosti v odzivih tistih, ki triumfirajo, in onih, ki doživijo poraz.
-
Teden dni po inavguraciji novi ameriški predsednik Donald Trump dela vse tisto, za kar so nam zadnja dva meseca govorili, da je bilo zgolj predvolilno igračkanje s čustvi volivcev. A je treba vzdihniti in reči – še dobro, da je bil izvoljen on, kaj bi šele bilo, če bi bila izvoljena Hillary Clinton. Nadaljevala bi se neznosna vladavina, ki smo jo videli pod Barackom Obamo. Strašno, kajne?
Iskanje brez piškotkov ni možno
