-
Za trenutek pozabite, da ste navadni državljan, in se poskušajte vživeti v vlogo poklicnega politika v slovenski vladi. Pred seboj imate štiri leta, v katerih morate voditi državo in skrbeti, da bodo volivci zadovoljni z vašim delom. H katerim temam bi usmerili energijo? Kaj morate početi, da vas bodo po koncu mandata množice ponovno podprle? Če razmišljate kot navadni državljan, vam je odgovor verjetno jasen: čim več ljudem morate zagotoviti dostojno delo, zdravstvo brez dolgih vrst in penzije, ob katerih je mogoče preživeti. Če za te osnovne stvari ni poskrbljeno, bodo preostale teme prazno govoričenje. V luči tega je težko razumeti, zakaj vlade vedno usmerjajo energijo v povsem druge stvari. Čeprav nas cele vojske njihovih javnomnenjskih strokovnjakov dan za dnem preučujejo kot šimpanze, da bi na podlagi naših navad zasnovali všečne politične kampanje, nam vedno znova ponujajo ukrepe, ki jih nismo nikoli zahtevali. Tako v novo leto nismo zakorakali z višjimi plačami ali novimi službami, ampak z novim vodnim topom, novimi policijskimi pooblastili, novimi ograjami na mejah in novim zakonom o tujcih.
-
Gospa KGK (50) je tik pred novim letom izginila iz svojega zagrebškega stanovanja in sedem dni ni nihče vedel, kje je. Zanimivo, da družina ni kazala niti najmanjših znamenj vznemirjenosti, saj jo je znala gospa – so povedali svojci – že prej kdaj takole popihati. Toda zakaj so se potemtakem vznemirjali mediji in javnost? Zato, ker govorimo o hrvaški predsednici, ki je vzela precejšnjo vsoto državnega denarja, pobasala tudi tajnico, sedla v letalo in si privoščila enotedenski izlet v Ameriko. O potovanju ni obvestila nikogar, niti podložnikov, ki jih tako ali tako neskončno prezira, niti ministrstva za zunanje zadeve, celo sam premier je bil videti precej presenečen.
-
Letošnji Svetovni ekonomski forum (WEF) v Davosu prvič postavlja v ospredje politično krizo in odgovornost poslovnih, političnih in mnenjskih voditeljev. Nastavljati ogledalo svojim udeležencem je provokacija in perverznost. WEF in njegova vizija »davoškega kapitalizma« se lomi že nekaj časa, »davoški človek« je vse bolj klavrna podoba elitnih odločevalcev, ki naj bi obvladali sedanjo kompleksno družbeno krizo. Slabi, problematični in brezidejni voditelji so postali osrednja frustracija in nevarnost razpada obstoječih sistemov. To je zadnje zatočišče pred končnim priznanjem, da »davoški konsenz« nima pravih rešitev, ker je preprosto del problema.
-
Naša (in evropska) politika od lanskega begunskega vala nenehno govori o ogroženi varnosti. To utemeljuje z grožnjo terorizma in novega vala beguncev. Pri tem terorističnega napada še nismo doživeli, beguncev pa je ta čas le za vzorec. Politika ravna protislovno: poudarja, da Slovenija ostaja varna država, nastopa in deluje pa, kot da nas bodo vsak hip zasuli begunci in bombne eksplozije.
-
Tik preden je poslanska večina sprejela škandalozni zakon, po katerem bodo za potrebe multinacionalke Magne lahko razlastninili kmete iz občine Hoče, je dal gospodarski minister Zdravko Počivavšek intervju za SP Dela. Čeravno je sam po izobrazbi agronom, je težko odločitev sprejel, ker da novi projekt prinaša 2.500 novih delovnih mest. Mesec kasneje se je oglasil glavni izvršni direktor avtomobilskega giganta Don Walker, ki je povedal, da nameravajo postaviti ličarski obrat s 400 delavci.
-
Ja. Sedaj pa žanjemo to, kar so nam v paniki in nesposobnosti racionalnega odziva naši politični predstavniki sejali. A duh je že zdavnaj ušel iz steklenice. Dokončno takrat, ko je civilna iniciativa profesorjev in staršev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju preprečila nastanitev mladoletnih beguncev v »njihovem« dijaškem domu in onečastila ime poeta, po katerem nosi gimnazija ime. Takrat so se sprenevedali vsi. Cerar, Pahor in zlasti resorna ministrica, ki je molčala kot grob. Molčala, čeprav bi že zaradi (preteklih) dodatkov za stalno pripravljenost, če ne zaradi aktualnih resornih zadolžitev, morala kričati in ustrezno reagirati. In vse, od sramotne rezilne žice do prav v teh dneh aktualne novele zakona o tujcih, je pravzaprav olje v kolesje nestrpnega populizma, šovinizma, rasizma. Zato je morda nedavni mariborski eksces tragičen, murskosoboški pa celo tragikomičen, a vse skupaj je povsem običajno. Perverzno običajno. Pričakovano. Tako je bilo skoraj povsod, kjer je država skušala urejati status ter namestitev beguncev in azilantov. Praviloma, a ne vselej in ne izključno, po iniciativi kadrov, vezanih na SDS. Ena od častnih izjem je za zdaj in upam, da taka ostane, Ljubljana.
-
Ne edini, brez dvoma pa glavni krivec, da ima velik del prebivalcev Slovenije občutek, da je država resno obremenjena z begunci, je predsednik vlade Miro Cerar. Nič ni naredil, da bi bil občutek nasproten ali vsaj bliže resnici, nasprotno – ne mine mesec, da ne bi vsaj z eno potezo, izjavo on sam ali njegova vlada javnosti dala občutek, da so begunci slovenski nacionalni, predvsem pa vladni problem. Slovenija pa je dejansko država, ki ima tako malo beguncev, da celo iz statističnih obravnav malodane izpade: pač, Slovenija ima tako čez palec le okoli 0,005 prošnje beguncev za dodelitev statusa na tisoč prebivalcev. Ni evropske države, ki bi imela tako malo beguncev, ki jim je priznala status obravnavane osebe in jim pomagala.
Iskanje brez piškotkov ni možno
