-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Ekonomija
Brexit je postal v zadnjih treh letih simbol politično-ekonomske zmede razvitega zahodnega sveta. Povzročil je neverjeten politični kaos, velika ekonomska tveganja, razkril je grozljivo preračunljivost političnih elit. Leta 2016 se je referendumska odločitev o izstopu zdela ekonomsko sporna, toda politično obvladljiva. Večina Britancev je tedaj verjela, da bodo ohranili ekonomske koristi skupnega trga, zavrgli pa politične obveznosti članstva. Izstop so Britanci razumeli kot dokaz svoje politične zrelosti in ekonomske častivrednosti. Po treh letih so povsem izgubljeni, politična kriza brez primere je ohromila državo, ekonomske posledice so vsak dan bolj uničujoče. Parlament je izstopni sporazum dvakrat prepričljivo zavrnil, hkrati pa z minimalno večino tudi kaotičen brexit brez dogovora. Tako Velika Britanija kot Evropska unija sta veliki poraženki, brexit je prvi korak britanskega regionalnega razpada, pomeni začetek konca sedanje EU. Tako usodnega trenutka ni Evropa doživela od leta 1939.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Kolumna
Velika šolska stavka je bila klic v sili. Mlade generacije so nas nazijale, da je stanje sveta slabo in da nočejo biti žrtvovane. Toda razlage, kakšno je v resnici stanje sveta, so zelo različne.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Pamflet
Marjan Šarec je bodisi kot Serpentinšek bodisi kot premier vedno rad hodil na prireditve, kamorkoli so ga povabili. Tokrat je napravil izjemo in sklenil, da ne bo nastopil pred evropskimi poslanci. Karkoli je doslej storil kot predsednik vlade, vedno so mu koalicijski partnerji pritrdili. V zdajšnjem primeru pa se je zgodil preobrat - njegovo potezo so družno ocenili kot izgubljeno priložnost za Slovenijo tako v opozicijskih strankah NSi in SDS kot evroposlanka SD, vodja poslanske skupine SMC in celo Igor Šoltes, nekoč Verjamem. In kakšni so bili odzivi premierja Šarca? Sklical se je na turobno izkušnjo predsednika malteške vlade, ki je imel nastop pred 30 poslanci. Kar je popolni defetizem, saj se ni primerjal z Angelo Merkel, Emannuelom Macronom ali Andrejem Plenkovićem, ki so videli smisel v tovrstnem nastopu. Očitno je edini evropski premier, ki je zavrnil priložnost nasloviti evropsko občinstvo. A še bolj pomenljiva je njegova čustvena reakcija. Kaj je storil, ko je zaslišal za enotno kritiko koalicijskih in opozicijskih strank? Po njej je udaril užaljeno: zoper mene so nastopili enotno, ne pa, ko je bilo treba obsoditi izjavo Antonija Tajanija! Ko torej doživi kritiko, postane občutljivo napadalen in kritiku očita, česa vse sam ni storil. Njegov neodhod v Strasbourg je razumeti s strahom pred vprašanji publike. Bilo bi res groteskno, ko bi poslušali, kaj vse bi poočital provokativnim vprašanjem hrvaških, nemških, italijanskih in drugih poslancev. Toda priznati mu je, da še ni izgubil stika z realnostjo. In zato raje sploh ni odšel na sedež evropskega parlamenta. A od kod njegova nova arogantnost? Mož se je očitno navadil apriorne naklonjenosti slovenskih osrednjih medijev, doslej še ni naletel na novinarja, ki bi mu v intervjuju sistematično zastavljal ostra in poglobljena vprašanja. Še več, celo ko je sklical tiskovno konferenco, na kateri je le prebral svojo izjavo, nato pa se obrnil na petah in odšel, ni doživel kanonade medijev, ki bi na naslovnicah izpostavili njegovo vzvišenost in nepripravljenost na dialog. Posledica je potem samoumevna – izogibal se bo terenom, kot je evropski parlament, kjer je odprti oder, brez vnaprejšnje naklonjenosti spraševalcev.
-
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Dva leva
»V druščini, ki bi izključila ali drugače odrinila Orbána, nimamo niti minute več kaj iskati ... Zdajšnje vodstvo NSi celo podpira izključitev Orbána iz EPP. Samomorilna norost, za katero nimam besed ... Po mojem mnenju je tu jasen cilj, da se vse, kar je desnega, iz EPP izloči ali vsaj odrine, nato pa taka EPP poveže s celotnim blokom levičarjev od socialistov naprej.«
— Branko Grims v intervjuju za Demokracijo leta 2019 podobno kot pred njim že leta 1920 Lenin opozarja na levičarstvo kot otroško bolezen EPP (povzeto po STA, 14. 3. 2019) -
22. 3. 2019 | Mladina 12 | Uvodnik
V sredo je bil končno podpisan sporazum med vladnimi strankami in opozicijsko Levico. Vodja poslanske skupine Socialdemokratov Matjaž Han, stranke, ki je zadnja negodovala zaradi sporazuma – vse ostale so tega jokerja izkoristile že prej, le Karl Erjavec se je vzdržal in svojim koalicijskim strankam jasno nakazal, da to preigravanje razume le kot merjenje dolžine kravat –, se seveda ni mogel vzdržati, da ne bi spet izrekel nekaj ponesrečenih pikrosti. Na primer, da ima Levica v koaliciji absolutno višji status kot SD. Da to govorijo v SDS in Gospodarski zbornici, razumemo – s tem namreč hočejo načenjati verodostojnost koalicije ter jeziti Hana in njemu podobne. Da se da Han, vodja poslanske skupine SD, tem izjavam sprovocirati, je seveda problem SD in njene izbire vodje poslanske skupine. Da vodja poslanske skupine SD v to dejanske verjame, pa je veliko hujši problem. To namreč očita stranki, ki nima niti enega ministra, ki nima niti enega vladnega vzvoda moči. Je to res višji status?
Iskanje brez piškotkov ni možno
