Čudolandija

Vlado Miheljak

16. 11. 2018  |  Mladina 46  |  Dva leva

»Mednarodna nevladna organizacija za človekove pravice Amnesty International (AI) je Aung San Su Či odvzela svoje najvišje človekoljubno priznanje, ker se ni postavila po robu nasilju nad muslimansko manjšino Rohinga v Mjanmaru.«
— (MMC, TVS, 13. 11. 2018)

»Ne glede na grožnje bom nasprotovala sovražnemu govoru.«
— Evroposlanka Tanja Fajon nasprotuje sovražnemu govoru, aktivno pa podpira tiste, ki ga tolerirajo in zavestno ignorirajo.

»Salonski intelektualci pozivajo k ukinitvi nacionalnih držav. Zakaj? Smo se svoji državi pripravljeni odreči, potem ko smo jo komaj dobili? V neki umetni tvorbi in sistemu, kjer smo bili vsi lažno enaki, smo že živeli. Želimo to znova? Kaj je lepšega kot biti ponosen na to, da si Slovenec? Kaj je boljšega kot imeti rad svojo domovino in ljudi?«
— Jadranka Rebernik z nesalonskim aktivizmom znižuje novinarske kriterije javne televizije (Utrip, TVS, 10. 11. 2018)

»Zaključno vprašanje avtorice v Utripu (novembra 2018, ne 1918): ’Kaj je lepše od tega, da si ponosen, da si Slovenec?’ Normalizacija skrajne desnice, sovražnega diskurza, izključevanja, najbolj primitivnega nacionalizma ima redno rubriko na javnem mediju.«
— Odziv novinarja MMC TVS Borisa Vaseva na prispevek Rebernikove

»Če ti Slovenci nismo všeč, lahko mirno odideš.«
— Janez Janša v tvitu pošilja Borisa Vaseva v rodno Ljubljano

Najslikovitejša prispodoba vzdušja Slovenije v letu 2018 je praznična okrasitev Kopra, s katero je Popovič z dobrega pol milijona evrov vredno navlako prehitel lokalne volitve. Čudolandija jo je poimenoval. Parada kiča in slabega okusa. In na neki sprevržen način demonstracija vsiljivosti ter posledične netolerance. Vsa Slovenija se spreminja v neko Čudolandijo. Tudi nacionalna televizija se s prispevkom Jadranke Rebernik v zadnjem Utripu vpisuje v register slabega okusa, inferiornosti, podcenjevanja gledalcev. Vendar pa ni ključni problem Rebernikove apel k nacionalnem ponosu, ampak je pod vsakršnimi strokovnimi standardi celoten kontekst prispevka. Zato nima smisla reducirati sporno celoto na predmoderni koncept domoljubja, ki je sicer plehek, patetičen, a ni sam po sebi problem. Problem postane šele v kontekstu, v katerem je bil podan. In kot tak je verjetno eden najslabših in najbolj spornih izdelkov iz nacionalkine kovačnice informativnega programa. Ki žali intelekt gledalcev in obveznih naročnikov. A najbrž si Rebernikova ne more pomagati. Njena zmožnost refleksije je večkrat izpričano omejena. Zato bi ji morali novinarski kolegi in kolegice pomagati. Pa so se razen Vasova, do trenutka, ko to pišem, vsi pritajili. Slednji je bil zaradi svoje intervencije deležen silovitih odzivov ulice. A tudi tistega dela politike, ki to ulico ščuva in usmerja. In slednje je večji problem kot bebavi prispevek neobvladane Rebernikove. Tako Janez Janša Vasova kar pošilja iz Slovenije, če mu kaj ne paše. To, da sodržavljana pošiljaš iz lastne države, če je domnevno nima rad ali rad na tvoj način, je znak hudega pomanjkanja demokratičnega talenta. Tako govorijo antidemokrati s slabimi nameni. V Nemčiji so ob vzniku nacizma organizirali naščuvano ljudstvo, da je svojim sosedom, sodržavljanom judovskega rodu, metalo v poštne predale ali skozi reže vhodnih vrat simbolične enosmerne vozovnice za vožnjo v četrtem vlakovnem razredu do Jeruzalema. (Freifahrkarte nach Jerusalem. Gültig ab jeder Deutschen Station. Nicht übertragbar. Hin und nicht wieder zurück.) Pač v duhu: »Če ti Nemci nismo všeč, odidi iz Nemčije!« A to »svobodno« izbiro izselitve so ponujali samo do leta 1935, ko so začeli veljati nürnberški rasni zakoni; sveženj zakonov, ki je uzakonil »zaščito nemške krvi in časti«, pa zakon o državljanstvu, ki je delil na državljane »nemške ali rasno sorodne krvi« ter pripadnike »rasno tujih skupin«.

Kakorkoli. Tisto, kar je ključni problem današnje Slovenije, ni patriotski, ampak demokratični primanjkljaj. In tega ne definirajo samo hujskači tipa Janša, Grims, Mahnič ... njihova občila ter njihovi častilci v standardnih medijih. Problem torej ni samo v tistih, ki počnejo slabe stvari, ampak tudi v tistih, ki se jim ne uprejo. Ne le tisti, ki ne pokažejo s prstom na netoleranco, ampak vsi, ki se sprenevedajo, ko bi bilo treba obsoditi tiste, ki to netoleranco tolerirajo ali namerno spregledajo. Amnesty International, ki je pred leti mjanmarsko borko za človekove pravice Aung San Su Či nagradil z najvišjo nagrado ambasadorja vesti, ji je pred kratkim nagrado odvzel, ker se je sprenevedala ob genocidu nad ljudstvom Rohinga. Po drugi strani pa ji ne bodo odvzeli Nobelove nagrade za mir, s pitijsko obrazložitvijo, da status odbora odvzema podeljene nagrade ne predvideva. Še en primer sprevrženosti Nobelove nagrade za mir!

No, nad vsem tem bi se morala zamisliti tudi evroposlanka Tanja Fajon, ki je zelo dejavna na področju osveščanja o problemu naraščajoče nestrpnosti. Tako je pred dnevi pripravila okroglo mizo z naslovom Proti kulturi strahu. Kar je pohvale vredno. A hkrati demonstrira dvojno moralo. Namreč, ta ista poslanka je prostodušno in »iz prve vrste« podpirala ponovno kandidaturo Pahorja za predsednika. Tistega Pahorja, ki si kot tri modre opice zatiska oči, ušesa, usta ob najbolj eklatantnih kršitvah človekovih pravic, demonstracijah nestrpnosti pri nas; tistega Pahorja, ki cinično pravi, da predsedniku ni treba imeti »o vsaki stvari mnenje«. Denimo o preprečitvi nastanitve šestih mladoletnih beguncev v dijaškem domu v Kranju.

Na omenjeni okrogli mizi so poudarili, da so odgovorni za to tudi mediji in politiki. Mi dodajamo: tudi politiki, ki tolerirajo brezbrižnost in sprenevedanje tistih, ki jim funkcija narekuje odziv.