Odboj

dr. Bogomir Kovač

7. 3. 2014  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Evropska komisija je v tradicionalni zimski letni napovedi objavila svoje videnje letošnjih makroekonomskih razmer. EU se ekonomsko postopoma izvija iz recesije, toda ocene so zaradi letošnjih evropskih volitev razmeroma optimistične. Slovenija je še vedno skupaj s Ciprom edina članica z negativno gospodarsko rastjo, čeprav zadnji statistični podatki po dveh letih prvič napovedujejo odločnejši pozitivni obrat. Odboj je ekonomsko povsod pozitiven, predvsem pa politično pričakovan. Toda nizka in tvegana rast, visoka brezposelnost in nevarnost deflacije, predvsem pa težave z bankami in dolgovi ostajajo. Evroskupina in Slovenija sta še daleč od dobrih in trajnih rešitev, zato je sejanje optimizma prej bolezen kot zdravilo.

Evropske napovedi moramo razumeti znotraj dometa politično-ekonomskih ciklov. Tu običajno prevladujejo politična pričakovanja nad ekonomskimi dejstvi. EU od sredine lanskega leta kaže pozitiven premik, rast se dinamizira in širi, toda zasuk je majhen, negotov in nima dobrih temeljev. Lansko leto je imelo celotno gospodarstvo EU ničelno rast (0,1 odstotne točke), evroobmočje celo negativno (–0,4 odstotka). Letošnja napoved pa je tudi sila skromna (1,2 za evroobmočje), če jo primerjamo z ZDA (2,9) ali pa svetovnim povprečjem (3,6 odstotka). Evroobmočje ni gonilno kolo, temveč razvojna cokla EU. Nekateri veliki rastejo zelo počasi (Francija, Italija, Španija), center nima prave odbojne moč (Nemčija, Nizozemska, Belgija, Avstrija), prodornejše so majhne države (Latvija, Litva, Slovaška, Irska, Luksemburg). Razlike med članicami naraščajo, prevladuje razvojna divergenca namesto konvergence. Zato je skupna politika še bolj težavna in problematična.

Očitno je osrednji razlog sedanjega pozitivnega odboja opuščanje enostranske in prehitre politike varčevanja. Fiskalni pritiski so sedaj manjši, pogoji zadolževanja pa ugodnejši. Prav tako je nova reforma bančnega sistema (projekt bančne unije) omogočila večjo stabilnost finančnega sektorja. Kapitalizacija in restrukturiranje bank počasi napredujeta, ECB deluje bolj predvidljivo, likvidnostni in kapitalski tokovi se umirjajo. Fiskalna in monetarna politika sta se torej normalizirali, vlade in centralne banke delujejo bolj povezano, nekatere strukturne reforme so povečale prilagodljivost držav. Dovolj za predah, premalo za pravi zasuk. EK v letu 2014 razglaša, da se velika recesija v EU končuje, že drugič v petih letih. Toda problemi ostajajo.

Poglejmo vsaj tri. Zasuk rasti poganja notranje povpraševanje, predvsem investicije, pa tudi javna potrošnja, šepa zasebna potrošnja, moč izgublja tudi izvozno povpraševanje. Samo štiri države, med njimi tudi Slovenija, imajo presežke v tekočem delu plačilne bilance. Konkurenčnost z notranjo devalvacijo postaja ključna ovira evropske mednarodne trgovine. Drugič, šibko okrevanje povzroča deflacijske procese. To je pravi znak dolgotrajne recesije, pomeni namreč višje realne obrestne mere in težavnejše zadolževanje. Deflacija je najboljši znak negativnih poslovnih pričakovanj bank, podjetij in potrošnikov. Tretji problem sta povečana socialna neenakost in brezposelnost, stroške krize nosijo srednji in nižji družbeni sloji. Fiskalna disciplina in brezpogojno reševanje kapitala nista združljiva z evropskim modelom socialne blaginje. Zato socialna kohezija razpada, kredibilnost elit pada, politična legitimnost EU pa je nižja kot kadarkoli.

Prave odgovore smo zamudili, na evropski in domači ravni. Zato je prvo zdravilo potrpežljivost, ne pa tudi vdanost v usodo.

Evroobmočje ni na evropskem križišču izhoda iz recesije, temveč na razpotju dejanskih družbenih sprememb. Toda za zdaj prevladujejo interesi najmočnejših in najvplivnejših članic. EU se je na račun prevladujoče ekonomske logike izrazito spolitizirala, centralizacija odločanja in koncentracija moči sta preprosto ogrozili temelje demokratičnega kapitalizma. EU je danes morda enako blizu ekonomskemu izhodu iz recesije kot tudi političnemu lomu med centrom in periferijo. Ves čas dobivamo rešitve glede fiskalne, monetarne in bančne unije. Nobene prave pobude pa ni za socialno unijo, še manj za resne institucionalne reforme (normalizacija ECB kot centralne banke, bistveno povečanje evropskega proračuna, skupni socialni sklad in EUBS). Postopoma opuščamo zmedeno ekonomsko ortodoksijo maastrichtskih meril, ohranjamo pa politično nevarne igre »berlinskega konsenza«. Demokratični zasuk od ekonomije k politiki bi moral postati temelj evropskega zasuka v letu 2014. Nobene ekonomske reforme ni brez politične forme, zaupanja in dejanske demokratizacije evropskih institucij (parlament, EK).

Očitno so osrednji primanjkljaj EU slabo vodenje, lom politične kredibilnosti in kronično pomanjkanje konkretnih ekonomskih projektov. Tako EU kot članice potrebujejo mrežni »New Deal«, ki bi prek sanacije bank, spodbujanja podjetij in javnih investicij zastavil konkretne globalne, regionalne in sektorske projekte trajnostnega razvoja. Slovenska politično-ekonomska slika je zato sila evropska in zato še bolj tragična. Podatki o prvi pozitivni rasti po osmih zaporednih četrtletnih padcih je spodbudna. Konec leta 2013 so elementi rasti podobni kot na ravni EU. Ključna je bila domača potrošnja, predvsem investicije, deflacija je tu, še vedno nas na letni ravni rešuje izvoz. Tudi pri nas ni v ničemer ta zasuk podprt s politično kredibilnostjo, ekonomsko sposobnostjo ter sistematičnimi in konkretnimi ukrepi. Vlada deluje zmedeno, opozicija, politično sicer razklana, seje stare ekonomske neumnosti.

Razmere so politično frustrirajoče in ekonomsko zavajajoče. Pot iz recesije bo dolga, kar je značilnost kriz s finančnim jedrom in globalnimi sinhronimi učinki. Prave odgovore smo zamudili, na evropski in domači ravni. Zato je prvo zdravilo potrpežljivost, ne pa tudi vdanost v usodo. Kajti upanje v zasuk očitno obstaja.