Obramba lastne ekonomske identitete

dr. Bogomir Kovač

26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Evropska komisija (EK) je v postopku evropskega semestra 2017 objavila priporočila glede proračunskih in reformnih ukrepov za svoje članice, tudi za Slovenijo. EU je v petem letu postopnega okrevanja, ki je zajelo vse članice, toda izboljšave so skromne, sistemske negotovosti so visoke. Slovenija ima nadpovprečno gospodarsko rast, toda še vedno spada v srednjo skupino držav s fiskalnimi tveganji. Fiskalna priporočila zato ostajajo enako zavezujoča, podobno standardni so nasveti glede strukturnih reform. Nič novega torej, verodostojnost njene ekonomske analize je že dolgo problematična, toda svojih receptov za vzdržno rast in reforme tudi Cerarjeva vlada nima. Želene makroekonomske spremembe ne rešujejo političnih zadreg, ne na ravni EU ne v Sloveniji.

Globalno gospodarstvo je v dobri kondiciji, raste okoli 4 odstotke, v EU polovico manj, brezposelnost se zmanjšuje, zadolženost je nižja, strukturna neravnotežja se izboljšujejo. Evropsko gospodarstvo poganja predvsem zasebna potrošnja, tudi izvoz, manj investicije in javna potrošnja. EU še vedno pestijo pomanjkanje agregatnega povpraševanja in kreditni krč, pa tudi napačna agenda ekonomskih ukrepov in problematičen institucionalni sistem. ZDA so izgubile ekonomski zagon, Kitajska je sredi ekonomske konsolidacije, geopolitična in vojaška tveganja se nevarno stopnjujejo. Na ravni EU grška zadolženost ostaja problem, brexit tudi, politična nestabilnost in razvojna divergenca naraščata v večini članic. Neoliberalni optimizem integracije EU končuje na okopih ekonomskega nacionalizma in političnega populizma. EU se dejansko bori za svoj obstoj, lepilo je strah pred razpadom in ne razvojna sposobnost unije.

Toda EK kljub temu preveva ekonomsko zadovoljstvo. Pri tem so morda pozabili, da je evropsko oživljanje bolj zunanji kot notranji rezultat, da je zanj bolj zaslužna ECB kot EK. Hkrati pa so vodila evropskega semestra problematična, nikjer ni odzivov zunanjetrgovinskega neravnotežja, v težavah so veliki, Francija, Španija, Italija … Ključno evrsko območje najbolj ogroža sistemska prisila, tako evra kot fiskalnih pravil, med relevantnimi neravnotežji ni zunanjetrgovinskih. Edini delujoči transmisijski kanal so plače, socialna diferenciacija, zato je reformni ključ na trgu dela. Toda problem niso toliko neravnotežja realnega, temveč finančnega sektorja, ključne spremembe bi morale zadevati trg kapitala in ne dela, tveganja tičijo v bančnem sektorju in ne v socialni državi. Bančna unija bi morala povrniti zaupanje v nacionalne oblasti, da same rešujejo probleme. Dolžniška kriza držav je dejansko kriza finančnega in ne socialnega sistema, slabih bank in špekulacij na trgu kapitala. Država blaginje je preprosto žrtev in ne vzrok teh sprememb in politik.

Zakaj je to pomembno? Ekonomika političnih priporočil EK je v veliki meri zgrešena. Toda za kakšno politiko evropske ekonomije gre? Nova legitimnost EU se lahko gradi od spodaj navzgor, prek odgovornosti držav, med njimi potrebujemo bolj socialno in transferno unijo kot ekonomsko in finančno. Šele fiskalni transferji omogočajo makroekonomsko stabilizacijo evra, šele večja skrb za demografsko stabilizacijo in socialno varnost lahko ohrani politični schengen. Bismarckova socialna reforma je pred sto petdesetimi leti spremenila ekonomsko, socialno in politično podobo države, danes EU potrebuje podoben zasuk. Zato priporočila ne bi smela tiho voditi do »notranje devalvacije« (nižjih plač), da je skupen temelj EU utrjevanje javnega sektorja namesto večne privatizacije, da fiskalni napor namenimo boljšemu zajemanju in pobiranju davkov namesto večnemu varčevanju z izdatki, da potrebujemo trajno migracijsko politiko namesto sedanjih improvizacij in netenja vojn v Afriki in Aziji. Zasuk je torej preprosto v tem, da potrebujemo EU za ljudi in ne za kapital in elite.

Kaj torej storiti z vsakoletnimi priporočili EK? Politično jih ne moremo ovreči, ekonomsko jih ni pametno povsod upoštevati, še posebej glede fiskalnih prilagoditev in smeri nekaterih domačih reform. Slovenija je lani rasla po stopnji 2,5 odstotka, letošnje napovedi so med 3 in 4 odstotki, toda še vedno tiči za 1,5 odstotka pod potencialno rastjo, tudi strukturna brezposelnost je daleč od sprejemljive. Ekonomija torej ni »pregreta«, kot sklepa EK, temveč je kvečjemu v fazi oživljanja, kot kažejo dejstva. Neposredni razlogi za nižjo rast niso toliko šibke ali slabe reforme, temveč zamejitev bank in zategovanje na fiskalni strani.

Komisija zahteva razmeroma visoko fiskalno prilagajanje, hkrati pa ocenjuje, da sodi Slovenija med članice z najvišjim tveganjem odklona od zastavljenih ciljev. Prvo je povezano z drugim, pretirana fiskalna konsolidacija, zlasti v prehodnih obdobjih oživljanj, povečuje finančna tveganja reformnih sprememb. Vmesni prostor so seveda raztegljive reforme, ki jih ta vlada pač ni sposobna oblikovati in izpeljati. Enigmo, da imamo boljše storitve in večjo dostopnost, hkrati pa nižje stroške, ker predpostavljamo večjo učinkovitost, lahko reši samo reformni čudež. V to očitno verjamejo na obeh straneh, zato so reforme priročno mašilo, hkrati pa, kot nekdaj komunisti, živimo v večnem reformiranju nespremenljivega.

Gospodarska rast je star ekonomističen imperativ, toda priročna socialna rešitev. Franciji so nedavno v Bruslju očitali, da troši preveč za napačne reči. Macron predlaga namesto monetarne več transferne unije. Nejasni Pariz nam tu bolj ustreza kot znani Berlin. Nova politična igra v evropski ligi članic zahteva obrambo lastne ekonomske identitete. Za zdaj nas v nobenem klubu držav ne želijo, sami pa tudi ne vemo, kam in kako. Do takrat pa velja, da je kriza priložnost. V krščanskem svetu je namreč trpljenje zaprisežena radost.