Ne bo krofov

dr. Bogomir Kovač

30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Vladni proračun za leti 2020-2021 dobiva posebno političnoekonomsko težo, čeprav se je sprva zdel lahek zalogaj za vladno koalicijo. Skupna zgornja meja izdatkov je najvišja doslej, proračunski presežek je v načrtovanih okvirih fiskalnih pravil. Toda jesenski čas je prinesel nepričakovana tveganja. Ohlajanje domačega in evropskega gospodarstva, politične zaplete v koaliciji in spremljajoči Levici, frontalni napad desne opozicije. Sprejem proračuna postaja za vlado politično vedno bolj negotov, ekonomsko pa je brez prave usmeritve. Vlada nanj ni pripela nobene celovite reforme, fiskalna politika ostaja s svojimi pravili domača anatema. Evropska komisija in ECB ostajata na področju svojih politik ob menjavi vodstev enako nedorečeni. Zato je domača zmeda okoli aktivnejše fiskalne politike lahko za Slovenijo usodnejša, kot se zdi.

Šarčeva vlada je zgornjo mejo skupnih prihodkov postavila spomladi, razrez proračunskih izdatkov pa julija 2019. Jeseni ga je zaradi Umarjeve nižje napovedi gospodarske rasti zmanjšala na 10.350 milijonov. To je najvišji znesek doslej, podobno velja tudi za celotni sektor države (državni proračun, občine, pokojninska in zdravstvena blagajna), ki je z več kot 22 milijardami leta 2021 na rekordni ravni. Do tod so bile reči videti preproste. Načrtovana visoka poraba je vladi politično omogočila razmeroma preprosto zadovoljevanje potreb deležnikov, pa tudi medlo definiranih prioritetnih področij (razvoj, socialni transferji, plače). Zapovedano srednjeročno uravnoteženje proračuna glede na fiskalna pravila je potrdil tudi fiskalni svet. Vlada je s tem dejansko zakoračila proti polovici mandata. Šarčeva politična taktika je bila preprosta, zadovoljiti potrebe večine, umiriti interesne skupine in preložiti zahtevne reforme na kasnejši čas. Toda njegova pregovorna politična preproščina se tokrat ni izšla.

Šarec je očitno podcenil politično sceno in možne ekonomske zaplete. Tri težave so pri tem ključne. Prva zadeva politično opozicijo. Levica je prva izstavila politični račun glede morebitne podpore proračunu. Na drugi strani pa sta tudi SDS in NSi odprli široko fronto, okoli Šarca se spleta klasična mreža škandalov, v ozadju so stari Janševi prijemi »izrednih razmer«, sesuvanja sodstva, kadrovskih mišelovk, Sove in čukov … Šarčevi so prvič v politični defenzivi, s padajočo krivuljo priljubljenosti. Druga težava tiči v vedno očitnejši operativni nesposobnosti vlade. Saga z Adrio je bila dober dokaz, osrednji infrastrukturni projekti stojijo (Karavanke, drugi tir). Hkrati pa vlada tone v močvirju korporativnega upravljanja (SDH, Telekom, Petrol …). Šarec je vse bližje Cerarju, vedno bolj dobiva podobo slabega menedžerja države. In tretjič, vladi očitno primanjkujejo dobre reformne zgodbe, nima jasne strategije razvoja in ne zna povezati svojih ekonomskih politik. Proračun za obdobje 2020-2021 še vedno ni programski, nobenih reform ni na obzorju. Uradniški Bertoncelj, svojeglavi Počivalšek in zaletava Bratuškova so razglašen vladni trio. Ekonomska brezglavost vlade je vse bolj očitna.

Politični zapleti okoli proračuna razkrivajo mnogo nevarnejšo ekonomsko vrzel. Vlada preprosto ne ve, kaj storiti s fiskalno politiko, ki je njeno ključno orodje. Fiskalni svet je v svojem poročilu o skladnosti obeh proračunov RS s fiskalnimi pravili opozoril predvsem na domača in tuja tveganja, toda ostal je v varnem zavetju preverjanja dovoljenih stanj strukturnega salda. Zgolj mimogrede opozarja na celovit nabor ekonomskih politik za zagotavljanje dolgoročne vzdržnosti javnih financ in svari pred restriktivno fiskalno politiko. Toda suhoparni preračuni in ekonomska latovščina sklepanj niso dovolj. Fiskalni svet bi moral podobno kot računsko sodišče opozoriti na nujne ukrepe in tudi alternativne pristope, sicer bomo v prvi recesiji pristali v stari shizmi vsesplošnega varčevanja. Aktivna fiskalna politika v obdobju pričakovane dolgoročne stagnacije zahteva namreč ravno obratni pristop, večjo potrošnjo, usklajeno delovanje drugih ekonomskih politik, predvsem pa ciljane reforme vseh fiskalno občutljivih podsistemov starajoče družbe.

Preprosto, ne smemo ponoviti starih napak, ne glede na prepočasno opuščanje neoliberalne agende evropske komisije in evrskega območja. Dejansko sta danes tako monetarna kot fiskalna politika brez prave moči, prva zaradi »likvidnostne pasti« nizkih obrestnih mer, fiskalna zaradi zmotnega proračunskega varčevanja. Na nujnost ekspanzivne fiskalne politike je Draghi opozoril že leta 2014, toda evropska komisija ostaja do danes zvesta fiskalnim pravilom zniževanja zadolženosti držav. Pravila proračunskega uravnoteženja bi morali nadomestiti z zlatim pravilom javnega investiranja. Tu bi povezali presežke tekočega dela plačilne bilance s potencialnimi proračunskimi primanjkljaji. Obe makroekonomski neravnotežji sta enako pomembni, za obe je ključno razmerje med varčevanjem in investiranjem. Nemčija in tudi Slovenija, s primerljivim plačilnobilančnim presežkom, morata preprosto več trošiti doma. Kaj torej storiti? Rešitev so investicije, ki povezujejo ekonomiko ponudbe in tudi povpraševanja. Toda potrebujemo investicijska pravila, program investicij kot »strukturno reformo«, bogat nabor virov financiranja in nove poglede na dovoljena zadolževanja in deficitarno financiranje (48. člen Pogodbe EU). Fiskalno politiko je treba domisliti na novo.

Proračunski izdatki in vsi preračuni fiskalnih pravil so derivat (pričakovane) gospodarske rasti, zato je ne morejo reševati. Gospodinjska ideja, da lahko država troši toliko, kolikor zasluži z davki, spada na temno stran lune. Plačilnobilančni presežki in zunanja neravnotežja niso del domačih ekonomskih presoj, pa bi morali postati, na ravni EU in RS. Sedaj je zadnji čas za novo paradigmo ekonomskih politik. Sicer ne bo krofov.