Stranke v stečaju

Bernard Nežmah

6. 4. 2012  |  Mladina 14  |  Pamflet

Pogajanja med vlado in sindikati o znižanju plač in drugih dohodkov v javnem sektorju so seveda prva tema. Tukaj bi privarčevali nekaj milijonov, tam nekaj deset, spet tam še nekaj več. Sindikalisti vmes protestirajo zoper rezanje le pri zaposlenih, ko pa bi lahko obdavčili cerkveno premoženje, umaknili vojaštvo iz Afganistana, zmanjšali vojaški proračun, obdavčili luksuz etc. Medtem ko vladna stran načrtuje zmanjšanje izdatkov za 800 milijonov, bi opozicija napravila rez le za 400 milijonov. Na mizi so vse teme razen ene – ustavitev investicij v TEŠ 6. Bijejo se srdite bitke, ali naj denimo policistom znižajo plače za dobrih sto evrov, za osemdeset, za sploh nič. Skratka, o relativno malih zneskih tečejo diskusije in polemike, o največjem izdatku, ki šteje več kot milijardo, pa molk. O tem se ne govori, to se ne postavlja pod vprašaj, Bog ne daj, da bi zadevo znova odprli. Pri TEŠ 6 ni varčevanja.

Tako kot osrednja politična tema ostaja poslanec Ivan Vogrin. Neposredno v teve oddaje se oglašajo celo upniki, ki jim njegovo podjetje dolguje storitve ali denar. Zadeva je resda topika moralnih vrednot Virantove stranke, toda tu preseneča lahkotnost medijskega poročanja, ki se obnaša, kot da preganja žrtvenega kozla. Ne zanima jih princip, ampak posameznik. V igri je zdaj etični zastavek, da bi moral iz parlamenta oditi poslovnež, ki je ustvaril za dobrih sto tisoč dolgov. Veliko večji dolgovi pa končajo kot efemerne novice.

Pred dnevi so bili objavljeni podatki o dolgovih političnih strank. LDS je že dolgo znana po milijonskem dolgu, ki se vleče že leta. Socialni demokrati razmišljajo, ali bi sploh podprli predsedniško kandidaturo Boruta Pahorja, saj zaradi zadolžene blagajne ne zmorejo zbrati 600 tisoč evrov za predsedniško kampanjo. Pozitivni Sloveniji je uspelo v vsega nekaj mesecih delovanja ustvariti za več kot 600 tisočakov dolga itd. Po tem principu bi pač morali vsi poslanci, katerih stranke niso v stanju poravnati dolgov, oditi iz parlamenta!

A še bolj nenavadno je, da se tu ne oglašajo upniki. Zakaj je podjetjem, ki jim stranke dolgujejo, vseeno, kdaj bodo dobila svoj denar? Kako, da podjetniki ne zahtevajo tako kot pri Vogrinu, da jim stranke plačajo njihove storitve? Od kod molk?

Ker so ljudje racionalna bitja, lahko sklepamo, da imajo tudi od neplačanega dolga korist. Upniki, ki so opravljali različne storitve za stranke, očitno dobivajo nagradne posle, bodisi kot privilegirani izvajalci del za župane, bodisi računajo na vladne posle, ali pa - če so stavili na nevladne stranke - vsaj upajo, da ko pride njihova stranka na oblast, jim ta povrne z novimi deli za nazaj.

Korupcija na dlani. A ne Protikorupcijska komisija ne Računsko sodišče še nista jasno postavila, da je to samo po sebi koruptivno stanje. Upniki, ki jim je vseeno, da jim politične stranke v seštevku dolgujejo milijone??????? In kakopak banke, ki strankam neženirano odobravajo kredite.

Tu bi bil blagodejen enostavni rez – stranka, ki ne more poplačati dolgov v zakonitem roku, gre v stečaj! Zakaj bi za njih veljala drugačna pravila kot za gospodarstvo?

Če je dolg države tako enormen, da bodo državljani ostali s kakšnim dnevom manj dopusta, nižjim regresom, manjšo plačo, zakaj bi politične stranke ne delile usodo ljudstva, se pravi, svojih volivcev? V volilno propagando lahko vložiš samo toliko, kolikor lahko poplačaš. Stavek, ki se zdi samoumeven, je na Slovenskem še naprej tabu.

Bojazen, da bi ostalo morda samo nekaj velikih strank, je odveč. Poglejmo na izide zadnjih volitev, kjer je mala strančica TRS nabrala 1,5 odstotka glasov. Ko bi ideološko bližnji stranki LDS in Zares šli že pred volitvami v stečaj, bi lahko požela njune glasove in se uvrstila v parlament.

Prvi poslanec, ki zapušča parlament, je voditelj največje stranke Pozitivne Slovenije. Zoran Janković bo odslej ljubljanski župan, toda njegovo prvo dejanje po volitvah je bil sklic srečanja levičarskih strank. Samo srečanje je bilo sicer popoln fiasco. Parlamentarna SD je zavrnila udeležbo, celo stranka Mladih-Zeleni se v tem projektu ni prepoznala. Zbrali so se torej Jankovićevi, Zares, LDS, Trs in Demokratična stranka dela. Dobrohotno bi pospremili, da gre za novo obliko politike, v kateri male zunajparlamentarne stranka sestankujejo z največjo opozicijsko stranko, ki bo potem v parlamentu zastopala tudi njihove interese. Toda, o čem so se na srečanju dogovorili? Gospod Janković je poročal, da imajo o marsičem vsak svoje mnenje, da pa se v določenih točkah lahko najdejo. Kaj to praktično pomeni? V točkah, kjer se Pozitivna Slovenija ne strinja z drugimi, bo v parlamentu nastopala v svojem imenu. Drugod pa bo lahko skupni glasnik. Odlična domislica Jankovićevega štaba, kako druge uporabiti za svojo dodatno simbolno moč.

Vendar pa so socialdemokrati sklenili začeti drugačno politiko. Najprej je njihov poslanski vodja Janko Veber direktno zavrnil srečanje »Jankovićeve levice« kot nesmisel, češ, da je SD edina leva stranka v parlamentu. Predvsem pa stranka na ravni delovanja uvaja jasno razvidne postopke demokratičnega odločanja. Pred volilnim kongresom so bitko za predsedniški položaj napovedali trije najmočnejši politiki: Borut Pahor, Igor Lukšič in Patrik Vlačič. Namesto vnaprejšnjega dogovora in politike nevidnih stricev se obeta znotrajstrankarska kampanja, kar omogoča, da lahko članstvo stranke izbira. Medtem ko opozicijska Pozitivna Slovenija deluje po logiki Mercatorja, kjer je na čelu primus, ki pod seboj združuje podizvajalce, napoveduje SD svoje rekonstituiranje, ki od daleč spominja na zadnjo republikansko kampanjo v ZDA. Simpatična pot, kolikor ne bo le enkratna predstava. V devetdesetih se je prav Pahor zavihtel na predsedniški položaj v odprti tekmi, odtlej pa je zmagoval praktično samo še sam proti sebi.