Prazniki brez čebel

Bernard Nežmah

11. 5. 2012  |  Mladina 19  |  Pamflet

Janševa vlada je letos odpravila državno proslavo na »Dan OF«. Prvič v zgodovini so partizanski veterani protestirali proti zmanjševanju državnega pomena tega praznika. Leta 1951 je ljudska skupščina SR Slovenije sprejela zakon, po katerem so začeli praznovati 22. julij kot »Dan vstaje slovenskega naroda«. Leta 1952 tako »Dan OF« ni bil več državni praznik in dela prost dan, toda nihče ni protestiral, celo Josip Vidmar in drugi udeleženci zgodovinskega sestanka ne.

Zakaj so vojni funkcionarji ukinili svoj lastni praznik? Profesor Anton Bebler, sin ustanovitelja OF dr. Aleša Beblerja, je ta preobrat pojasnil: „Ko so leta 1951 praznik ukinili, so to storili, ker Kardelj ni hotel, da bi v Sloveniji licitirali z drugimi republikami, kdo je prej začel z odporom. Kardelj je to utemeljeval, da iz kolegialnosti, kot pristaš jugoslovanstva, ni hotel izpostavljati 27. aprila, ker bi iz tega sledilo, da so bili Slovenci prvi, da so se uprli okupatorjem že pred Srbi, ki so praznovali dan upora 4. julija.“ (Metamorfoze 27. aprila. Mladina 18, 2005, str. 20).

Za utrditev bratstva in enotnosti v jugoslovanskem političnem vrhu so se torej slovenski partizani mirno odpovedali svojemu prazniku za dobo kar 17 let, dokler ga slovenska skupščina v času Kavčičeve vladavine ni znova razglasila za državni praznik.

Na letošnjem praznovanju sta bila osrednja govorca predsednik partizanskih borcev Janez Stanovnik in ljubljanski župan Zoran Janković. Kdo je bil najbolj izpostavljena tarča njunih govorov? Hitler in Mussolini, katerih čete so okupirale slovenske dežele in vršile štiri leta okupacijo, ki je ukinjala slovensko besedo, pošiljala ljudi v taborišča in v množično smrt? Niti ne, osrednja tarča je bila aktualna vlada s svojimi varčevalnimi ukrepi. Bizarna proslava dneva upora proti tujim okupatorjem.

Toda, ali je zgodovinsko gledano 27. april res poseben praznik uporništva? Na veliki četrtek 10. aprila 1941 so v Celju pričakovali prihod nemške vojske, ki je z motoriziranimi enotami prihajala iz Šoštanja. Vendar pa se je prvi nemški vojak pripeljal v mesto šele na veliki petek dopoldne. Kje so se torej zadržale Hitlerjeve enote? - V soteski pri Socki blizu Vitanja jih je z oboroženim napadom ustavil bataljon kraljeve vojske. (Slovenec, 14. april 1941).

Po zaslugi bataljona redne vojske je bilo Celje še en dan svobodno, vendar pa slovenska zgodovina in politika nista nikoli beležili in slavili tega vojaškega upora proti okupatorju. 27. april je dan spomina na simbolni začetek upora pod vodstvom komunistične partije. In kot tak pač ne more biti praznik, ki bi povezoval najširše množice.

Vendar tudi dela prost dan, kot je denimo Velikonočni ponedeljek, je identično praznovanje. Enako lahko izrazimo dvome v njegovo avtentičnost in se sprašujemo, ali je res Jezus Kristus na velikonočno nedeljo vstal od mrtvih?

Dejstvo je, da sta 27. april in velikonočni ponedeljek partikularna praznika, ki ju slavi in vanju verjame le del populacije. Toda, zakaj bi ne imeli državnega oz. cerkvenega praznika, ki ga slavi le del občestva? Zahtevati, da ga cenijo in se mu klanjajo vsi, bi bil znak totalitarnega gospostva.

V času varčevanja in vzdržnosti pri javnih izdatkih je vlada prišla z idejo, da bi kulturniki nastopali na državnih proslavah brezplačno. Ta predlog sledi duhu partijskih delovnih brigad, od oblasti bi pričakovali drugačen pristop. Da denimo zniža državne izdatke za proslave, za katere pa objavi javne razpise, na katere bi se potem lahko prijavile najrazličnejše skupine kulturnikov, namesto dosedanjega principa, ko so aktualne vlade izbirale med sebi naklonjenimi artisti.

Predstave o demokratičnosti so še dandanes zelo protislovne. V opozicijski stranki socialnih demokratov poteka spopad treh veljakov za strankinega predsednika. Kar je zanimiv novum, vendar pa je nedavno prišlo na dan pismo mladega foruma stranke, v katerem ta zahteva od predsednika Boruta Pahorja, da se umakne iz predvolilne tekme, ker da je že predolgo predsednik stranke. Stara partijska manira, ki ne prenese transparentne konfrontacije in bi postavitev zmagovalcev določila tako, da enega izmed kandidatov izločijo že z zakulisnimi manipulacijami.

A tokrat sta prenovljena komunistična partija v podobi SD in vrh slovenske katoliške cerkve nenavadno blizu. Zadnjič smo gledali posnetke s tiskovne konference, na kateri je nastopil nadškof Anton Stres. Namesto cerkvenega voditelja, ki bi nastopal kot zgled, smo gledali lik politika, ki se brani pred kritikami, ki minimalizira odgovornost za finančni polom Holdinga Zvon 1 in drugih cerkvenih podjetij, ki so za seboj pustile množice opeharjenih državljanov in vernikov. Mož, ki naj bi vodil z idejami, je tako v slogu pravnega svetovalca razlagal, da je predlog patra Bogdana Knavsa, da naj cerkev nameni del prihrankov za poplačilo opeharjenih – pravno nesprejemljiv.

Nadškof, ki govori kot pravnik in ne kot dušni pastir! Bo RKC ravnala enako kot lastniki Vegrada, SCT in drugih korporacij, ki so pustili za seboj kolaps? In bila nejevoljna do svojih lastnih redovniških skupin, ki predlagajo trnovo pot, po kateri bi lahko sama postala širni zgled.

A od idej k dejstvom. V Parizu so nedavno demonstrirali čebelarji. Niso zahtevali večjih dotacij države ne omejitev uvoza medu, temveč so izpostavili trpko realnost – vsako leto zaradi pesticidov pogine za tretjino čebel!!! Tip življenja, ki ga bivamo, je s svojimi stranskimi učinki samouničujoč. Če se ta stampedo smrti nadaljuje, bo pod vprašajem človeška prihodnost, saj ga ni junaka, ki bi namesto čebel lahko oprašil cvetoče poljščine in sadovnjake.

Kaj pa na Slovenskem? Ob enaki kosi smrti nihče ne protestira niti čebelarji ne. Čas je, da k ideološkim praznovanjem primaknemo vsaj - praznik čebel! Dokler še letajo naokoli.