Kazen kot lek

Bernard Nežmah

29. 6. 2012  |  Mladina 26  |  Pamflet

Na državno proslavo ni bilo povabljeno nekaj deset praporščakov z rdečo zvezdo. Odzivi večine političnih strank, številni medijski prispevki in pisma bralcev so se vrstili iz dneva v teden. Vladajoči stranki SDS so očitali voljo do moči, prilastitev državne proslave, predsednik Danilo Türk jo je indirektno obtožil, da poskuša prikrito monopolizirati oblast, eden za drugim pa so nejevoljni zahtevali opravičilo.

Odmislimo tokrat travmo rdeče zvezde, ki živi v deset tisočih državljanov, ki so bili bodisi žrtve bodisi svojci žrtev partijskih zločinov, in s tem vprašanje, zakaj te ljudi posiljevati s pogledom na visoko dvignjene rdeče zvezde in to ne na borčevskem prazniku, ampak na proslavi državnosti.

Sprejmimo preprosto, da so simpatizerji petokrake doživeli žalost, krivico ali celo jezo, ker niso bili na slavnostnem podiju. Vladajoča stranka, ki je s svojo odločitvijo povzročila frustracije pri tem delu prebivalstva, je doživela stampedo najostrejših kritik praktično od vsepovsod.

Izbris iz odra za proslave je bil deležen takojšne in neizprosne kritike.

Kakšne so bile prve reakcije na sodbo »Evropskega sodišča« o izbrisanih? - Stranke so bolj ali manj umolknile, priložnost je pograbila bivša ministrica Katarina Kresal in povedala, da je bila sama žrtev interpelacije, ko je poskušala z zakonom popraviti krivice izbrisanim. Zdaj je v zraku predvsem zgroženost nad potencialno vsoto odškodnin, ki utegne v prihodnosti zadeti državno blagajno.

Izbrisani niso bili nikoli razumljeni kot taki, pač pa so bili instrumentalizirani za promocijo strank obeh političnih polov. Potem ko LDS v prvem desetletju svoje vladavine njihovega statusa ni pravno razreševala, so potem s svojimi zavezniki postali zagovorniki zakonov, ki bi jim popravili krivice. Zoper njih so nastopali poslanci SDS, SNS in drugi, ki so slikali visoke odškodnine, ki bodo posledica takšne pravne ureditve, medtem ko so LDS, SD in sorodni zatrjevali, da je to le hujskaštvo, da ni govora o denarnih odškodninah oziroma če že, potem le o simboličnih. Zagovornik izbrisanih Matevž Krivic ocenjuje, da nobena vlada ni dejansko naredila nič.

Pisec teh vrstic se bo sklical na svoje pisanje v tej rubriki izpred let, ko je ob teh konfrontacijah napeljal na princip, da je treba izbrisanim plačati odškodnino. Seveda v skladu s tradicijami te države, ko je obravnavala popravo krivic žrtvam vojnega in komunističnega nasilja. V pravni državi gre pač tudi kompenzacije žrtvam meriti po podobnih merilih. Vseeno katera vlada je bila na oblasti, odškodnine izbrisanim je vsilila šele evropska instanca!

Zato je diskurz o potrebni politični enotnosti prazna puhlica. Pojdimo na področje ekologije k nevarno onesnaženemu zraku v večjih mestih. Že leta pricurlja vsake toliko številka, da zaradi njega umre 1.700 ljudi na leto. Ko bi grozil plaz tisoč ljudem, bi državne in krajevne oblasti posredovale v hipu, ko pa ubijajo prašni delci, se to razume kot naravno danost, zoper katero ni moč ničesar storiti.

Nekoč je v Etiopiji vladal cesar Haile Selassie, največji Titov državniški prijatelj, a pod njegovo vladavino so ljudje množično umirali od lakote. Dolgo so to jemali kot božjo voljo, dokler niso o smrtonosni lakoti začeli poročati tuji dopisniki in odgovornost za smrtno koso pripisali ignoranci etiopskega vladarja. Kmalu so ta zorni kot sprejeli tudi Etiopijci, ki so potem na hitro odstavili monarha, ki so ga skoraj pol stoletja ljubile množice.

Kdo je na Slovenskem sila, ki zahteva ustavitev morije kontaminiranega zraka? Je ni, “Evropska agencija za okolje« je že leta 2005 izdala resno opozorilo slovenski vladi zaradi neaktivnosti, odtlej pa je »Evropska komisija« sprejela kar nekaj glob zoper slovenski proračun. A očitno premalo, da bi spodbudili oblastnike h konkretnim ukrepom.

No, posebej se je izkazal ljubljanski župan Zoran Janković, ki načeluje enemu bolj onesnaženih mest na Slovenskem. Je vpeljal takojšne restrikcije avtomobilskega prometa? Ne, najel je inštitutske svetovalce, s katerimi je predstavil študijo, po kateri se bo kvaliteta zraka v prestolnici izboljšala za več kot pol, tja do 80 odstotkov – v letu 2050!??????????????

Nihče ni protestiral proti takemu norčevanju, po tej logiki bi sprejeli zakon, ki bo odškodnine izbrisanim začel izplačevati čez 40 let.

Tudi Pahorjeva vlada, ki je podprla gradnjo TEŠ 6, je v okoliščinah, ko bi morali zmanjšati škodljive emisije v zrak, sprejela politiko, ki bo še drastično povečala onesnaženje zraka. Sedanja Janševa vlada zaenkrat še tehta, kaj s projektom, bo morebiti zmogla modrost, da ga vendarle ustavi?

Kaj pa kritična javnost? Ob čustvenih pretresih z umikom rdeče zvezde z državne svečanosti, je vzela v bran vse prizadete. Pri izbrisanih so njene reakcije bistveno bolj sporadične in omiljene, ko pa gre za tisoče izgubljenih življenj zaradi polucije zraka, teh ne opazi. Še več, posamezniki, kot so »Eko-krog« in Vili Kovačič delujejo kot čudaki, ki jim še mediji neradi objavljajo njihova argumentirana opozorila.

Ob prazniku državnosti lahko konstatiramo grenko ugotovitev, da so varuh Slovenije v teh zadevah le evropske institucije. Potem je res irelevantno, kdo je povabljen na državno proslavo.