Manjkajoče mere

Bernard Nežmah

6. 7. 2012  |  Mladina 27  |  Pamflet

Preimenovanje vojašnic je sprožilo vrsto besednih in parlamentarnih polemik. Mediji postavljajo konfrontacije na prve strani, hkrati pa izrekajo tudi razumsko kritiko, češ, da so to ideološke in za državo škodljive delitve. Zares racionalno, številna druga vprašanja so pomembnejša. Eno je seveda gradnja TEŠ 6, projekt, ki bo finančno in okoljsko usoden še za prihodnje rodove. A njegovi nasprotniki s svojimi argumenti ne dosežejo naslovnic in udarnih teve minut.

Vendar pa tudi larpurlartistična razprava o imenih vojašnic razbija slovensko pritlehnost. Če so doslej kraljevala partizanska imena, minister Aleš Hojs daje prednost junakom osamosvojitvene vojne. Glavna smer spopada tako teče v vprašanju, koliko partizanstva naj ostane beleži državne stavbe in simbole?

Toda, ali je Slovenija entiteta, ki sta jo vzpostavila samo NOB oz. desetdnevna vojna? Ako govorimo o vojaštvu, kot komponenti državnosti, ali to pred letom 1941 izvzemši generala Maistra ni obstajalo? Da ne bomo imenovali grofa Andreja Turjaškega, poveljnika v znameniti bitki pri Sisku l. 1593, ko je cesarska vojska ustavila turški pohod na naše dežele, se velja spomniti tudi na barona Jurija Vego, ki je bil veliki matematik, a tudi vojaški poročnik in topničar, ki je matematična znanja apliciral v artileriji.

Ali bi bilo torej bogokletno imeti vojašnico Jurija Vege?

Spopadi, ki tečejo pro et contra rdeči zvezdi in imenom vojaških objektov, zamegljujejo najbolj krucialno vprašanje državne suverenosti, ki pa tokrat ni vojaštvo in simboli, temveč – denar. Enormni proračunski dolg, ki lahko povzroči poseg oz. pomoč EU, bo odpravil precejšnjo mero državne avtonomnosti. A isto se dogaja že sedaj, ko zaradi luknje v proračunu zmanjšujejo sredstva za socialno državo. Naenkrat se je začelo kazati, da je stabilni proračun najmočnejši temelj države.

Zdaj nam mediji prinašajo številne obraze nezadovoljnih, ki so izgubili del pokojnine, pred tem državnega uradništva, ki so mu okrnili mesečne prihodke. Mnogi so danes besni in javno protestirajo.

Pred dnevi je vlada dokapitalizirala NLB, največjo državno banko, z več kot 300 milijoni evrov. Vsota, ki je skoraj enako velika kot sveženj varčevalnih ukrepov, ki je udaril po večini prebivalstva. A zakaj že je bila potrebna finančna injekcija proračuna, se pravi davkoplačevalcev? Banka ima pač mnoštvo zgrešenih posojil, zaradi katerih bi lahko kolabirala.

V zadnjem obdobju Pahorjeve vladavine je ljubljanski župan Zoran Janković vodil silni politični in medijski pritisk, naj NLB in konzorcij državnih bank nakaže posojilo projektu »Stožice«. Zadeva je bila že takrat evidentna: nobena tuja banka ni v tem projektu videla lukrativnosti, tudi same državne banke so se ga dolgo otepale, dokler niso klonile in nakazale ter očitno izgubile 110 milijonov evrov.

Toda, ali so takrat množice današnjih protestnikov pisale pisma časnikom in se zbirale v protestih zoper tovrstno trošenje proračuna? Nasprotno, ljudstvo se je veselilo stožiške lepotice in verjelo, da je to Jankovićevo genijalno stvarstvo, ki nima nikakršnega vpliva na njihove penzije in plače.

Skrbnost nad nepremišljeno potrato denarja državnih firm zasledimo že leta v primeru poslovanja Pošte Slovenije, ki je v poslovanju z brezplačnikoma »Slovenski tednik« in »Ekspres« izgubila skoraj 600 tisoč evrov. Z vso pozornostjo je te posle pregledovala parlamentarna komisija, v pretres jih je vzelo tudi Računsko sodišče.

Vsota 600 tisoč je skoraj 200 krat manjša od kredita »Stožicam«. Je torej kritična refleksija in finančni pregled stadionskih poslov doživel 200 krat bolj odmevno obravnavo? Nasprotno, kot problem, ki zadeva stanje javnih financ, sploh ni bil izpostavljen.

Sicer pa je najbolj absurdna poteza kazenska ovadba, ki jo je nekoč največja stranka LDS vložila zoper storilca, ki je dal na državni proslavi igrati nekaj kitic Prešernove »Zdravljice«, namesto predpisane ene. Lahko bi navsezadnje tožili kar Franceta Prešerna, ki je izvorni kršitelj ustave, ker je spesnil tako dolgo poemo, namesto da bi vse misli izrazil v eni sami kitici. Stranka, ki se peča s takimi problemi, je živi mrtvec.

Politične stranke z artikuliranimi idejami so lahko dragocen faktor družbenih sprememb. Stranka za trajnostni razvoj Slovenije »TRS« je obetala, da prinaša poglede o bolj sonaravnem razvoju dežele. V Franciji na primer to počnejo »Zeleni«, eden njihovih voditeljev Daniel Cohn-Bendit glasno izpostavlja nevarnost nove ideologije gospodarskega razvoja, ki stremi k večji izrabi rud in drevesnega bogastva. Zakaj je to problem? – Ker interes velikih profitov uničuje planet Zemljo. Ekologija zanj ni modna muha, ampak preklemana realnost. In eden največjih produktov sodobne ekonomije je gigantska količina odpadkov, ki jih dnevno proizvaja. Svetovna banka je objavila študijo, ki ponazarja razmah smetišč. Svetovne metropole proizvedejo za površino Himalaje najrazličnejših odpadkov. Vsak meščan v povprečju 1,2 kilograma na dan. Skratka, meščani, ki so v načelu vsi za čisto okolje, s svojim stilom življenja gradijo poleg svojih mest gorovja odpadkov.

Trgovci s sežigalnicami ponujajo elagantno rešitev, kako jih bodo z zamahom odpravili. Toda francoski »Zeleni« razglašajo ideje, da je edini odgovor v samoomejitvi potrošniške družbe.

In kaj stori slovenski »TRS«? Ali je predstavil svojega kandidata, ki bi širil denimo podobne ideje na predsedniških volitvah? Nak, sklenil je, da na volitvah ne bo nastopil, da pa bo podprl humanista Danila Türka. Tistega predsednika, ki je za pot v Sarajevo namesto avtomobila izbral ekološko

izjemno polucijski letalski polet, ki je stal državni proračun ne dosti manj kot 100 tisoč evrov.