Goljufija z besedami

Bernard Nežmah

13. 7. 2012  |  Mladina 28  |  Pamflet

Ob polemikah o simbolih se je pojavil pogled, da je to odmik od realnih gospodarskih problemov, ki pretijo, da se Slovenija znajde v podobnem položaju kot Grčija in Španija. Pa vendar: kaj če je eden ključev prosperitete prav sprememba temeljnega ideološkega spopada med partizanstvom in domobranstvom?

Po partizanskih slavjih in rdeči zvezdi se je dogodila tudi drugačna spominska svečanost. Ob sedemdesetletnici ustanovitve vaških straž je tako osrednji govornik Ivan Oman, nekdanji član državnega predsedstva, spregovoril o dveh slovenskih vojskah: o partizanski, ki je bila prosovjetska in drugi, ki je bila demokratična in je bila po koncu vojne pomorjena.

Njegova aluzija je seveda stvarna, del slovenske zgodovine je tudi domobranska vojska, in če ob državnih slovesnostih sodelujejo predstavniki partizanskih veteranov, je s stališča vseslovenskega praznika, ki naj bi združil vse, samoumevna tudi prisotnost domobranskih praporščakov.

Domobransko vojaštvo je bilo pol stoletja stigmatizirano z besedo – izdajalci! Torej izmečki naroda. Vmes se je dogodila osamosvojitvena vojna in civilizacijski napredek je, da častniki, ki so tedaj bili v JNA in se borili zoper državo Slovenijo, danes niso ožigosani kot izdajalci.

Besedo »izdajalci« je med drugo vojno začelo uporabljati vodstvo komunistične partije, ki je v glasilu »Slovenski poročevalec« z njo označevalo nasprotnike partizanstva vse povprek. Od pomena »izdajalca«, ki denimo prebegne iz svoje vojaške enote in sovražniku razkrije njen položaj, je prestopila v status psovke, ki je degradirala kogarkoli, na katerega so jo nalepili. In z njo so potem opravičevali poboje civilistov, ki jih je med vojno vršila VOS.

Seveda je Omanov govor tudi nestvaren, ko domobransko vojsko označi z demokratično vojsko. Vojaštvo namreč ne temelji na demokratičnih odnosih, temveč na hierarhiji in poveljih, ki jih morajo podrejeni izpolnjevati. V njej je komaj kaj demokratičnega, res pa je, da so določene vojaške formacije vršile zločine. Poboj vojaških ujetnikov, kot so ga izvedle junija 1945 čete s petokrako na kapah, je eden najhujših zločinov.

Večina spominskih proslav pa je povezana s partizanskim uporom zoper okupatorje. A letos se na njih dogaja permanentna premestitev. Glavno sporočilo obletnice dražgoške bitke, ki so ga prenesli mediji, je bil govor borčevskega predsednika Janeza Stanovnika, ki je voditelje političnih strank, ki so se sestali z ameriškim veleposlanikom Mussomelijem, ozmerjal za hlapce. Nekaj mesecev kasneje so se spominjali partizanskih akcij na Jančah, član predsedstva zveze borcev pa je obtoževal, da slovenska vojska služi ameriškim interesom, medtem ko je ljubljanski župan Zoran Janković govoril o samem sebi rekoč, da so partizani zmagali v štirih letih, on pa bo v štirih mesecih. Pred tednom je prvi predsednik slovenske države Milan Kučan na srečanju v spomin partizanskih spopadov z nemškimi okupatorji, označil drugo Janševo vlado kot režim strahovlade.

Na proslavah, ki so posvečene partizanskemu boju zoper okupatorje, zdaj kot izvorna tema in najhujši sovražnik ne nastopa nacistična soldateska, ki je štiri leta okupacije vršila krvavi teror, ampak aktualna slovenska vlada!????????

Pojem partizanstva kot upora proti vojaški okupaciji je tako zlorabljen za ideološki megafon kritiziranja vladajoče koalicije.

Absurdna raba besede »partizanstvo«. Predvsem pa je še bolj usodno Kučanovo lahkotno opletanje z besedo »strahovlada«.

Če bi iskali dobo, ko je vladala strahovlada, bi lahko vzeli čas okupacije, ali leta po osvoboditvi, ko so na ukaz ministra za policijo na pokopališču »Žale« izkopali grobove in odstranili spomenike domobranskih častnikov in bana Natlačena. Takrat o tem ni pisal noben časnik, edini, ki je javno spregovoril je bil škof Vovk v pridigi, a še ta je misel zakril v metaforo. Nazorni primer strahovlade političnega režima.

Še leta 1986 je pod pritiski klonila »Mladina« in ni objavila članka Tomaža Mastnaka, ki je navedel razloge, zakaj nasprotuje postavitvi Branka Mikulića za jugoslovanskega premiera. Ker je isti prispevek pred tem objavil na »Radiu Študent«, ga je tožilec obtožil sramotenja najvišjih predstavnikov oblasti. Tik pred procesom je Pavle Gantar objavil obrambo Mastnaka, a je zapisal, da njegovih besed ne upa citirati, ker se boji, da bi sam končal pred sodiščem, ki je za take besede izrekalo zaporne kazni.

Je zdajšnji čas res »strahovladje«? Pred dnevi je na demonstracijah jezni upokojenec, ki so mu penzijo znižali na 1.200 evrov, prosto vzkliknil: »Janša je lopov!«

Toleranca in pravica do takšnih izbruhov ljudske nejevolje se ne dogaja pod strahovlado!

A Kučanovo posilstvo uporabe besede »strahovlada« je pustilo novinarje ravnodušne. Po govoru niso pristopili z mikrofoni, da jim pojasni, če je vladavina strahu vladala v enopartijski Jugoslaviji?

Ni namreč problematična najostrejša kritika vladajoče oblasti, usodna je uporaba zavajajočih besed, ki stvari kažejo drugačne, kot so. In prav soočenje z največjo finančno in državno krizo Slovenije zahteva natančne besede. Sociolog Urban Vehovar npr. izpostavlja, da je vzrok razmah sistemske korupcije, ki so ji botrovale vse politične stranke. Šele precizna opredelitev konkretnih koruptivnih početij je pot, ki obeta drugačno Slovenijo.