Gospodarjev poljub

Bernard Nežmah

26. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Pamflet

Potem ko so ga zaradi grožnje Milana Kučana v teve intervjuju nekateri komentatorji razglasili za politično truplo, je Zoran Janković kot ptič Feniks spet vstal od smrti. Če so doslej na sestanke z vlado prihajali posamezniki s par spremljevalci, je on v predsedniško palačo prikorakal na čelu bataljona sodelavcev. A v vladnih prostorih ga ni sprejela premierka, temveč je on sprejel njo!?? Tako bodeča podrobnost, da jo je v »Dnevniku« izpostavila novinarka nacionalke Mojca Pašek – Šetinc.

Županov come-back je bil veličastven. Neskončna vladna miza - za njo pa njegovi mestni uradniki z oči v oči z državnimi ministri. Tako spoštljivo in enakopravno še nobena vlada ni sprejela nobenega župana. Še več, premierka Alenka Bratušek se je zavezala, da do 30. septembra uskladijo sporna vprašanja. Potem pa pride vrhunec – od prve dame državne politike se je Janković mačistično poslovil z dvakratnim cmokom na lice.

Je zagrmela ploha feministk zoper politika, ki je predsednico vlade degradiral na raven punčare z rojstnodnevne zabave? Ne, nobenih protestov, pa čeprav je prav te dni pri »Krtini« izšla znamenita knjiga francoske filozofinje Simone de Beauvoir Drugi spol, temeljno delo feminizma, v katerem se avtorica polemično zoperstavi definiciji ženske kot objekta pohote, seksualnosti, kot matere in žene, kot nekoga, ki ne nastopa per se s svojim bitjem in dejanji, ampak kot Drugi, saj jo vsakodnevne mitologije določajo glede na moškega.

Ko se dva politika zaližeta pred kamerami, je to politično obsceno. Gesta podrejanja. Ko je bila Vzhodna Nemčija še vazal Sovjetske zveze, je svojo superiornost ponazoril sovjetski voditelj Leonid Brežnjev, ki je pograbil v objem gostitelja Ericha Honeckerja in mu zasadil poljub usta v usta.

Slovenski predsednik Borut Pahor sicer tudi rad izraža toplino do evropskih premierk, naj si bo Jadranka Kosor, ali pa Angela Merkel, vendar to počne spoštljivo subtilno z rahlim dotikom lica na lice, a še to znotraj pozdravnega rituala.

»Likvidirani« Janković je javnosti demonstriral, da je primus, okoli katerega se vrtita tako premierka kot vlada. Dobesedno. Pred časom je namreč slovenska vlada sklenila, da proračunu mesta Ljubljane ne bo namenila nekaj dodatnih milijonov. Komaj nekaj dni potem pa je ista vlada v ministrski ekipi »Pozitivne Slovenije« na zahtevo ljubljanskega župana že zaključeno temo odprla na novo in napovedala podrobna dogovarjanja, ki bodo potešila želje Zorana Jankovića.

Da bi ugledali dimenzijo zadeve, jo postavimo v primerjavo z zahtevami mesta Maribor. V ljubljanski zadevi je izhodišče »stara pravda«, perverzni zakon o glavnem mestu, po katerem bi najbogatejšemu mestu iz državnega proračuna dodali še nekaj milijonov. V mariborski je zgodba drugačna, na ulicah stotine nesrečnežev, ki so prek noči ostali brez dela, množice, ki ne morejo plačevati računov, neskončne vrste pred Karitasom in Rdečim križem, stečaji in nelikvidnost podjetij, ki so povzročili, da je v mestu 17-odstotna brezposelnost. Na osnovi tega je mariborski župan Andrej Fištravec povabil premierko na obisk, za katerega se je temeljito pripravil in svoje zahteve ubesedil v 35 točkah.

In res, predsednica vlade je sredi maja s par sodelavci prihitela na popoldanski obisk, na katerem je srečanju z županom Fištravcem namenila pol ure; krajšega termina si od nekoga, ki se je pripeljal 140 kilometrov niti ni mogoče predstavljati. Ko je na začetku poletja ljubljanski župan obiskal mariborskega kolega, si je vzel poldrugo uro za pogovor. V izjavi novinarjem potem premierka Bratuškovo ni povedala nič, razen tega, da bo pred poletjem prišla še enkrat z vladnim moštvom. Dejansko, mesec kasneje je konvoj ministrov zopet na vzhod, toda, glej čudo – namesto na pogovore v mariborsko mestno hišo so se razkropili po tovarnah: eden je pristavil piskerček popularnosti na odprtju nove pekarne, drugi je skočil v celjsko podjetje, tretji … No, dan pred tem je vlada dodelila 66 milijonov pomoči Podravju. Celi regiji desetino, ki jo je zahteval Maribor. In to na način izvršenih dejstev, kjer se z mariborsko mestno upravo ni kaj pogovarjati.

Torej, pol ure kurtoaznega obiska s par spremljevalci v Mariboru proti trem uram poglobljenega razpravljanja v delovni skupini nekaj deset sodelavcev v Ljubljani. Brez podrobnih dogovarjanj v Mariboru proti napovedanima dvema mesecema enakopravnih usklajevanj. Ministrska predsednica vodi eklatantno dvojno politiko. Kar je v resnici samoumevno, namreč politika Zorana Jankovića je gradila na principu pretakanja denarja v center. Zadošča sprehod po Ljubljani, dlje ko je denimo Celovška cesta od centra, bolj je cestišče razdrapano, bolj ko smo v centru, bolj brnijo gradbeni stroji in polagajo kocke in na novo lišpajo asfaltno podlago. Tisto, kar je neverjetno: zakaj so njegovo stranko na parlamentarnih volitvah v tako velikem številu volili po periferiji?

Filozof Noam Chomsky to pojasni s kritiko medijev, ki ustvarjajo PR podobe. Po celem svetu so množice nasedle nad »demokratičnim« likom Obame, ki da je antipod Busha. Ne po naključju – podjetje, ki je vodilo Obamovo kampanjo, je na letnem kongresu medijskih oglaševalcev prejelo prvo nagrado, tako uspešno je množicam podtaknilo obamomanijo.

In še praktični zgled. V Mariboru je zagorel predelovalni obrat plastike in papirja, cel dan se je vil dim, ki ga je bilo mogoče videti deset kilometrov daleč. In kaj so poročali mediji? Da je bilo v žarišču 800 stopinj, da strokovnjaki ugotavljajo, da prašni delci in druge emisije človeku niso nevarni. Nič, pa o konkretnih številkah posameznih strupenih snovi, ki so bruhale po Mariboru. Skoraj tako nedolžno, kot so v Sovjetski zvezi poročali o Črnobilu.