Med izbiro predsednikov in smetišč

Bernard Nežmah

19. 7. 2013  |  Mladina 29  |  Pamflet

Poslanci, ministri in predsednica PS Alenka Bratušek so se zbrali na sestanku z Zoranom Jankovićem, ki je napovedal, da bo imela stranka jeseni svoj kongres, na katerem bodo izvolili tudi novega predsednika. Ker je ustanovitelj nakazal, da zna spet sam postati prvi mož najmočnejše stranke, so poskočile koalicijske partnerice DL, SD in Desus, ki so udarile, da jih potem v vladi več ne bo. Tako kot lahko »Pozitivna Slovenija« prosto izbira svojega čelnika, tako lahko tudi njene zaveznice izberejo vlado, s katero želijo sodelovati. Povsem običajna oblika politične demokracije. Toda, oglasil se je bivši predsednik Milan Kučan in dolgoletni Jankovićev podpornik, ki je za prekmursko televizijo ocenil, da računa na modrost članov stranke, v nasprotnem primeru bo nastopil političen konec Zorana Jankovića in tudi stranke.

Nenavadno, noben politični voditelj, ne partnerske ne opozicijske stranke česa takega ni izjavil. Celo njena največja tekmica SDS ne prognozira razsutja PS pod Jankovićevim formalnim vodstvom.

Kaj je torej Kučanov glas? Moralna avtoriteta v smislu političnega papeža PS, ki postavlja standarde, po katerih je Janković lahko župan Ljubljane ne pa vodja politične stranke?

Poglejmo dejstva. Je gospod MK član stranke oziroma predsednik njenega sveta? Nak, mož je s svojo prisotnostjo na Jankovićevih nastopih in na kongresih stranke s svojim likom le reklamiral PS.

Toda, še bolj bodejo v oči anatema, ki jo že desetletja nismo slišali: »Če ne bodo ravnali po mojem nasvetu, bo Janković politično uničen in njim njegova stranka!« - ??? Kdo ga bo uničil? SDS, SD, Zares in LDS ga na zadnjih volitvah niso uspeli. Milan Kučan torej grozi, da ga bo uničil njegov, Kučanov krog.

Pred prvimi parlamentarnimi volitvami nikoli ni bilo jasno, kdo odloča o predsednikih vlade in predsednikih Slovenije. Državljani smo se lahko samo čudili, ko je prestol enkrat zasedel France Popit, drugič Janez Zemljarič, tretjič Dušan Šinigoj. Še na volitvah predsednika Slovenije 1988 je prvi favorit partije Andrej Marinc nenadoma odstopil in mesto izbranca je kot štafetno palico prevzel Janez Stanovnik. Nikoli nismo zasledili podatkov, med kom je zveza komunistov izbirala, ne kdo je izbral, kaj šele, da bi slišali o številu glasov za enega ali drugega. Politika pred letom 1990 se je dogajala v posvečenih krogih partijskega vrha. Demokracija je potem prinesla volitve in strankarske kongrese, na katerih je zmagovalec postal tisti, ki ga je izbrala večina glasov. Zdajšnja Kučanova poteza restavrira staro partijsko mentaliteto, po kateri obstaja javnosti nevidni gremi, ki samovoljno odloča v svojem krogu.

No, bivši predsednik je v intervjuju okrcal tudi predsednika SDS Janeza Janšo, ki da je še vedno vodja stranke, čeprav ga je KPK označila za koruptivnega. A tu se konča Kučanova moralna avtoriteta. Janković je po njegovem lahko župan, ne pa vodje stranke. Če sledimo tej logiki, bi zaradi moral zaradi greha JJ odstopiti kot predsednik stranke, vendar pa greh ni bil tako velik, da ne bi mogel še naprej voditi vlade!???

Ne zanj to ne velja. Gospod Kučan pač ne širi moralnih standardov, ampak polikantsko retoriko.

Seveda pa je moč zadevo gledati tudi kot partijo pokra, v kateri Janković napove svoj ponovni pohod na strankin vrh z namenom, da vladi zagrozi z razpadom, nato pa od nje dobi to, kar so mu zdaj odtegnili. To so lahko različne ugodnosti, med njimi zagotovo zahteva po slabih 4 milijonih, ki naj bi jih državni proračun pretočil v ljubljansko občino. Sicer legitimni poskus, pa vendar: zakaj bi bila v času vsesplošnega krčenja proračuna prestolnica upravičena do vsedržavnega darila?

Ljubljanski župan to argumentira s tem, da ima Ljubljana številne neugodnosti zaradi dejstva, da je obenem tudi glavno mesto. Dobili bi namreč cinizem, da glavno mesto, ki prosperira z množico ministrstev, uradov in drugih institucij, dobi še dodatno pomoč.

Sicer pa poglejmo samo zadnji spor pri organizaciji evropskega prvenstva v košarki. Medtem ko so druga mesta prireditelji sklenili pogodbo s košarkarsko zvezo in bodo finančno prispevali zaradi ugodnosti, saj so bila deležna pomoči pri gradnji infrastrukture in bodo imela lep zaslužek z množico turistov in reklamami, Jankovićeva Ljubljana ni pripravljena skleniti finančnega sporazuma. Preprosto, logika ljubljanskega županjevanja je pobiranje ugodnosti na račun drugih. Pred časom so v neljubljanskih občinah napovedali, da se odcepijo izpod »Lekarne Ljubljane«, ki dobičke, ki jih ustvari tudi na njihovem terenu, namenja v ljubljansko blagajno. Na delu je kanibalizem, ki utrjuje blagostanje prestolnice. Resno politično vprašanje.

Če kaj, se poleg splošnega padanja standarda dogaja tudi anemija solidarnosti. V ljubljanskih Vevčah domačini protestirajo, ker so jim sredi naselja postavili predelovalnico papirja. Meščani drugih četrti so tu ignoranti, kot da se njih to ne tiče. Kot da vsi skupaj z zdajšnjim načinom življenja ne produciramo gore papirnih odpadkov. Medtem ko mestni budžet levji delež namenja lepšanju ulic in pročelij mestnega centra, mestna uprava ne postavi zažigalnice denimo na mestu že leta in desetletja stoječih gradbišč v središču. Če so nedolžne, je ja vseeno, če jih postavijo v elitna naselja. V nasprotnem je fair-play logika drugačna: mesto ponudi visoko rento za meščane, ki bi v svojem okraju sprejeli predelovalnico odpadkov, oziroma kraju, ki bi sprejel okoljsko degradacijo.

Drugačen je primer papeža Frančiška, ki v govorih širi načelo skromnosti, a ne kot puhlico, temveč kot gesto, ki jo začenja pri sebi in jo zahteva od svojih kardinalov in duhovnikov. Načela demokratičnosti zdaj utrjuje vatikanski poglavar.