Hvalnica mizerije

Bernard Nežmah

18. 9. 2015  |  Mladina 38  |  Pamflet

Sredi begunske agonije se javlja nov rod medijskih človekoljubov. Medtem ko madžarski premier Orban velja za brezsrčnega Atilo, je hrvaški premer Milanović zablestel pred kamerami, ko je povedal, da bodo v državi sprejeli vse begunce ne glede na vero in barvo kože. – Jih bodo sprejeli in jim dali možnost bivanja na Hrvaškem? Ne čisto tako, prvi mož vlade je namreč dodal, da jim bodo omogočili nadaljnjo pot proti severu in v Nemčijo. Z največjo naklonjenostjo jih bodo transportirali ven iz države.

In Slovenija? V sredo je STA javila besede predsednika vlade Mira Cerarja: »Na prihod beguncev smo pripravljeni.« Skratka, državni aparat, ki je pred časom napovedal, da bo sprejel več kot 600 beguncev, bo torej začel sprejemati prebežnike. Toda smisel premierovega govora ni tako enostaven. Besede, ki jih je tiskovna agencija objavila ob 11. 39, je demantiral že čez dobre štiri ure, ko je STA poročala, da Slovenija uvaja nadzor na meji. Mar to pomeni, da zdaj organizirano sprejema begunce? Nasprotno, vsakega, ki je prišel iz Madžarske, deportirajo nazaj prek meje, razen v primerih, ko ga Madžari zavrnejo, takrat ga v brezupu pač pošljejo v zbirni center, da počaka na nadaljnji razplet političnih dogodkov.

Do sedaj edina politična drža vlade je ta, da brani državo pred prihodom afroazijskih desperadosov. Toda v čem je potem razlika med madžarsko ksenofobijo in slovensko humanostjo? Zgolj v bolj kavalirskem rokovanju policistov, ki ne uporabljajo gumijevk in solzivca?

Begunci in prišleki so prihajali med domačine vseskozi. Poljski zgodovinar Karol Modzelewski v knjigi »L’Europe des barbares« opisuje germanske navade iz devetega stoletja: »Če se tujec preseli v zaselek, lahko ostane, če noben izmed domačinov v 30 dneh ne vloži protesta.«

Ko bi danes sledili temu pravilu, bi izgnali vse begunce, saj ni pričakovati, da se ne bi našel kdo, ki bi prišleku izrekel – ne! A ta stara germanska navada implicira še nekaj, kar je danes zatajeno – za bodoče sožitje med domorodci in prišleki je potrebno, da prišedši v veliki meri sprejme navade in šege nove domovine. V partijski Jugoslaviji je na Slovenskem veljalo, da se bratski narodi nočejo naučiti slovenske govorice. Kar je empirija vsekakor potrjevala. Toda, v tisti dobi ni bilo sistematičnih kurzov in tečajev slovenskega jezika za neslovenske Jugose. Skratka, ideja o sprejemanju beguncev gleda na ljudi kot na izdelke v veleblagovnicah, ki jih lahko postaviš na trgovinske police. Ne le lokacija nastanitvenih centrov in bivalne površine, ključna je organizacija in pomoč pri učenju slovenščine in zakaj ne tudi angleščine ter nemščine. Po deželi se sicer javljajo protesti proti kseonofobiji, veliko manj je slišati o organiziranju služb in prostovoljcev, ki bi tujcem pomagali v jezikovne svetove Slovenije in Evrope in jim predstavili kulturne razlike med njihovimi domovinami in novimi deželami.

Vključevanje beguncev v nove svetove je zapleten proces, v katerem so v ospredju tudi travme, ki so jih doživljali v eksodusu in stres soočenja z obljubljeno deželo. Zelo preprosto, v interesu države je, da organizira tudi psihoterapevtsko pomoč svojim novim prebivalcem.

Seveda je tu past, iz kateri se lahko razmahne šovinizem. Množica brezposelnih, odpuščenih in drugih lokalnih desperadosov zna besneti nad vlado, ki ponuja roko tujcem, domačine pa ignorira. Svetla stran prihoda beguncev je lahko ponovna udomačitev solidarnostnih praks v Sloveniji. Toda, kaj počne aktualna oblast. Ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar je napovedala, da bo v prihodnjih letih skrčila resorni proračun za več kot deset odstotkov. - ????? Kako, ali se premier ne hvali z novo gospodarsko rastjo? Zakaj bi v času prosperitete drastično varčevali pri kulturi? Argument premiera je nazoren, s tem bomo omogočili zmanjševanje zadolženosti in postavili čvrste temelje za gospodarsko stabilnost v državi. Smiselno, toda v tem primeru bi sorodne plače z enako vnemo enako skrčil za deset odstotkov.

Po zadnjih anketah je Cerarjeva stranka spet na vrhu popularnosti. Razumljivo, v času druge Janševe vlade so skupine kulturnike priletele na ulice in polnile medije, ker da vlada uničuje kulturo, ko je ukinila mesto kulturnega ministra. Tokrat Cerarjevi dejansko ukinjajo desetino kulture. In reakcije? Blagohotne, nobenih protestov pred stavbo ministrstva za kulturo, nobene jeze, kaj šele besa. Tudi mediji so enako razumevajoči, pod Janšo so protesti kulturnikov osvojili naslovnice in udarne vesti, tokrat denimo »Delo« objavlja na 17 (!!!!!!!!) strani droben člančič, v katerem poroča o pismu zaskrbljenega predsednika centra PEN in o šokiranosti članov nacionalnega sveta za kulturo. In člani velikega kulturnega sveta pri ministrici za kulturo ostajajo le šokirani, nič ne slišimo o dejanjih, o tem, da so iz protesta kolektivno odstopili ali vsaj zagrozili z odstopi.

Kaj počne Cerarjeva vlada, so zadnjič osvetlili v »Slovenski kroniki« znotraj osrednjega dnevnika, ko je nacionalko prinesla posnetek s košarkarske tekme med vlado in prekmurskimi poslovneži. Prizor je bil epohalen: zvedeli smo, kdo je bil najboljši strelec, kdo se je poškodoval, videli v občinstvu kulturno ministrico, posnetek pa nam je kazal tako bedne košarkarske sposobnosti, ki jih daleč nadkrilijo že osmošolci. In to športno mizerijo je nacionalna televizija postavila med osrednje dogodke, ki so se tega dne dogodili na Slovenskem.