Pravo v rokah oblasti

Bernard Nežmah

6. 5. 2016  |  Mladina 18  |  Pamflet

Predsednik državnega zbora Milan Brglez je odločil, da zakonsko pravilno vložena zahteva sindikata migrantskih delavcev, ni zakonita. Razglasil jo je za zlorabo in za poskus vladavine ulice nad pravno državo. Skratka, če zlorabljaš pravne postopke, ti niso dovoljeni.

Toda, kaj je argument za zlorabo? Pravi, da so sindikati že vnaprej povedali, da vlagajo referendumske zahteve, ker vlada ni pripravljena na dialog o njihovem davčnem položaju. OK, kaj pa, če bi državljani vneto zagrabili priložnost in priložili 40 tisoč zahtevanih podpisov? Nevarni precedens, saj o politični potezi nasprotnika, ki je vložena pravno korektno, zdaj odloča njegov antagonist. Da zadeva presega referendumsko vprašanje, se je pokazalo v Brglezovem gostovanju v »Odmevih« nacionalke, kjer je izliv sovražni žolč na opozicijo. Rekel je dobesedno, da opozicija uporablja otroke, da v mednarodnih okvirih blati vlado, da počne vse, da bi destabilizirala državo. Povsem enako kot sindikalne poteze jemlje tudi parlamentarno opozicijo. Legitimna sredstva parlamentarcev označuje za uničevanje države!!? In tako stopamo v svet, kjer oblast opozicije ne jemlje kot tekmeca, ki jo s svojimi dejanji ustavlja in omejuje, ampak kot državnega sovražnika. Še več, vladajoča stranka ne le da ima pravico vladati, zdaj si jemlje pravico, da ocenjuje, kaj vsebinsko sme in kaj ne opozicija.

Sicer pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, ko bi Brglez ne izničil referendumske pobude? Preprosto, v 40 dneh bi se izkazalo, ali ima referendum zadostno podporo ali ne. V negativnem primeru bi zakon prišel v veljavo s 40-dnevno zamudo. Bi bilo to usodno? Vlada v predpisanem letu ni vpeljala zakona o financiranju osnovnih šol, kar bi morala po odločbi Ustavnega sodišča. Tukaj več kot 400 dni zamude ni dejavnik. Preprosto, prepoved Brgleza je čista oblastniška gesta, ki ne trpi, da bi jo kdorkoli omejeval, pa četudi na povsem zakonit način.

Skočimo v čas zlate dobe demokracije na Slovenskem v dobo Avstro-Ogrske. Decembra 1912 je bil dunajski parlament na tem, da sprejem finančni zakon, ki mu je vneto nasprotovala slovenska klerikalna stranka. Na zasedanju so klerikalci napovedali obstrukcijo. In kaj je storil predsednik avstro-ogrskega parlamenta? Zahteve po obstrukciji ni zavrnil, ni rekel, da bo poslanska skupina mlatila prazno slamo, ampak je organiziral nočno sejo. »Buffet je bil odprt celo noč. Prinesli so usnjene divane. Garderobo so spremenili v spalnico, Na klopi so postavili lambrekine, ki so bile zavite v rjuhe. Za poslanca barona D’Elverta, ki je izjavil, da ne more spati na divanu, so prinesli fotelj iz nemškega »Nationalverbanda.« Poslancu baronu Fuchsu je dovolil predsednik, da sme spati v predsednikovem salonu. Tako je bilo vse pripravljeno na nočno sejo.« (Slovenec, 17.12.1912)

In poslanec Josip Gostinčar je stopil na govorniški oder ob 6. uri zvečer in govoril in govoril. Skoraj do osme ure zjutraj - rekordnih 14 ur! Govoril je slovensko, tako da ga dobesedno nihče razen Slovencev ni razumel. Niso mu žvižgali, brglezi mu niso vzeli besede, večina je preprosto prenesla obstrukcijo in potem izglasovala osporavani zakon.

Gre torej za vprašanje državljanskega aktivizma nasproti izjemni moči vlade in njenih koalicij. Skupina državljanov, ki pravi, da je nacionalka pristranska v svojem poročanju, je zdaj začela akcijo odpovedovanja teve naročnine. Posameznik je lahko nejevoljen nad teve vsebinami vsedržavnega medija in ima pravico zahtevati spremembe. Vsekakor trenutek, ko bi se moral vrh nacionalke vsaj malo zamisliti, ali ni v njenem delovanju res kaj hudičevo problematičnega. Denimo vprašanje odpiranja in poglobljene predstavitve relevantnih tem, ki usodno zadevajo državo. Zadnjič je bil gost »Odmevov« ekonomist Jože P. Damjan. V studiu je bil sam z voditeljem in med drugim je ocenil, da so odzivi na ekonomsko krizo neprimerni. Ljudstvo in podjetja so prezadolženi in zato nočejo več trošiti, medtem pa tudi vlada noče nameniti denarjev za dodatne investicije. Njegova logika je jasna: gospodarski razvoj lahko dosežemo samo s povečanjem trošenjem denarja. In to je bilo to. Pa bi bilo več kot blagodejno, če bi nacionalka priredila širšo okroglo mizo, kjer bi ta vprašanja udeleženci temeljito preduskutirali, tudi s pogledi, da je ideja o apriorni gospodarski rasti uničujoča, saj lahko pelje v še bolj fatalno zadolževanje. In še en primer. Na spletnih straneh nacionalke je izšel članek »Dan, ko je umrl Josip Broz Tito«, ki je bil napisan natanko tako, kot v času partijskega režima, le da v krajši obliki. Edini novum so bile poimenske navedbe njegovih žena, kar je bilo sicer v starem režimu prepovedano. Niti besedice pa o tem, da je vpeljal diktaturo, koncentracijska taborišča za politične nasprotnike in da je njegov režim po vojni pobil med 100 do 300 tisoč ljudi.

Vprašanje aktivnega državljanstva pa se seli tudi na ulice. V propadali tovarni Rog domujejo številni umetniki in aktivisti. Stare prostore so preuredili in jim vdahnili dušo brez denarne pomoči mestne oblasti. Toda to živopisno četrt je sklenil župan Zoran Janković podreti in vanjo vložiti milijonska sredstva, da bi iz nje napravil bolj šik umetniško četrt. Skregano s pametjo: to, kar je samodejno zrastlo, bo izničil, ker ni v skladu z njegovimi željami. Ali ni mesto kraj, kjer se srečujejo različnosti, ki imajo bivanjsko pravico, ne glede da so onkraj županovega mentalnega sveta?

Pred nami je torej čas spopada, kjer se bo z buldožerji, varnostniki in pravniki oborožena oblast spravila nad Rogovce. Bomo temu rekli zmaga Brglezovega prava nad ulico?