Vrvohodec nad okoljsko tragedijo

Bernard Nežmah

19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Pamflet

V Mariboru so prepovedali koncert Marka Perkovića Thompsona. Njegova glasba in besedila me odbijajo. V eni svojih pesmi prepeva: »Zapalit ću Krajinu do Knina. Zapalit ću dva tri srbska štaba, da ja nisam dolazio džaba.« Militantizem in nasilje. Toda enako nisem poslušal prireditev Evrosonga, res da iz drugih razlogov. A argument prepovedi, za katero je pledirala policija, je vprašljiv. Pravijo, da bi se na koncertu lahko zbrali njegovi radikalni privrženci iz Hrvaške. In da tudi nasprotniki koncerta pripravljajo shod, kar bi lahko povečalo varnostno tveganje.

Po Evropi se širi strašenje s skrajnimi strankami. Ne le v smislu, da Marine le Pen vodi skrajno stranko, v zadnjih dneh je francoski predsednik Emmanuel Macron za premiera postavil republikanca Edouarda Philippa. Predstavljajo ga kot zmernega republikanca, kar implicira, da so preostali republikanci poraženega Françoisa Fillona skrajni republikanci. Strategija je preprosta: za nasprotnike rečeš, da so skrajneži, kar tebe povzdigne v zmerneža in pot k uspehu ti je odprta. V mariborskem primeru: ker da bi lahko prišli grozljivi radikalci, zato bomo preventivno prepovedali koncert. A kdo so ti radikalci? Če policisti vedo, da gre za kriminalce, že obsojene nasilneže, potem bi jih lahko ustavili na meji in jim prepovedali vstop. Nebulozni radikalci pa spominjajo na besede javnega tožilca leta 1987: ker bi mariborska Katedra s svojimi teksti lahko povzročila hujše vznemirjanje javnosti, smo jo zaplenili!??

Po drugi strani je vsak nogometni dvoboj Maribora in Olimpije tempirana bomba. Na zadnji temi v Stožicah je bilo okoli dvorane parkiranih več ducat maric, z več sto policisti. Pa nikomur ni padlo na misel, da bi tekmo zaradi potencialne realne nevarnosti pretepov prepovedali.

Od države bi pričakovali enake postopke v podobnih zadevah.

A medtem ko državni organi branijo ljudstvo pred militantnim besedilom popevkarja, so dobrodušno popustljivi do uničevanja okolja. Pri Vrhniki se je vnel apokaliptični požar, ki ga je bilo videti prav do Ljubljane. Pogorela je tovarna Kemis, ki zbira nevarne odpadke, valil se je grozljivi dim in smrad, bližnji potok Tojnica se je spremenil v pokopališče rib in vodnih živali. Nacionalka je odreagirala promptno, vpeljala je malone sistem breaking-news.

Ko je osrednji časnik Delo z dvodnevno zamudo dogodek postavil na naslovnico, je to storil le v krajšem tekstu, čez polovico strani pa se je šopiril ljubljanski vrvohodec, ki je izvedel performance med dvema stavbama fakultete. Okoljska katastrofa ima nižji status od zabavljaštva!!! Povsem drugače je ravnal Dnevnik, ki je prvo stran v sliki in besedi namenil popisu vrhniškega požara.

Medtem ko so mediji poročali o gospodarski izgubi, so o razsežnostih dogodka poročali iz perspektive srednjeveškega opazovalca. POP TV je v dnevniku izpostavljal umiritev razmer in se osredotočil na smrad in umazanije, ki so vidne po vrtovih. V prvih poročanjih so bili sistematično izločeni okoljevarstveniki in mikrobiologi. Ni namreč problem to, kar vidimo s prostim očesom ali začutimo z vohom. Mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar opozarja, da je pri gorenju nevarnih odpadkov prišla v okolje velika količina dioksina, ki spada med trajne organske onesnaževalce, saj razpade šele pri temperaturi nekaj tisoč stopinj celzija in spada v red nevarnega DDT-ja. Šlo je namreč za emisijo nevarnih rakotvornih snovi, ki iz zraka preidejo v zemljo in podtalnico. Ob tem se sprašuje, kaj je počel ARSO, ko je dal kemijski tovarni dovoljenje za delovanje v naselju in ob vodnih virih??? Odkar je bila v italijanskem mestu Sevesu grozljiva industrijska nesreča z dioksinom, svetovni standardi zahtevajo najstrožjo varnost kemijskih objektov in njihovo postavitev zunaj naselij. A slovenska administracija o tem še ni slišala. Pretnar opozarja ne usodo gasilcev, ki bi jim morali takoj vzeti vzorce krvi in urina in jih odtlej zdravstveno opazovati; za primer, če se njihovo herojsko gašenje čez čas spremeni v fatalne bolezni.

Ne le mediji, še bolj ignorantski so bili politiki. Zdravstvene ministrice Milojke Kolar-Celarc niti njenega glasu ni bilo od nikoder. Da medijem in politiki ne verjamejo kaj dosti, so pokazali Vrhničani, ki pripravljajo shod, na katerem bodo zahtevali takojšnjo ostranitev tovarne iz kraja.

Glas razuma je torej v ljudstvu. Zdaj se začenja zbiranje podpisov za referendum proti vladnemu zakonu o drugem tiru. A to ni le mehanično podpisovanje referendumske zahteve na matičnih enotah, temveč čas za polemično razpravo. In kako se je odzval predsednik vlade Miro Cerar, ml.? Pravi, da referenduma ne sme biti, ker da je to dejanje zoper interese Slovenije. Ob sebi ima stotine državnih uslužbencev, s katerimi bi lahko prinesel argumente za svoj načrt, on pa udari hujskaško zoper referendumske pobudnike in državljane, ki jih podpirajo. In smo pri fenomenu Thompsona, kjer drugačnim, s katerimi se ne strinjajo, jemljejo pravico do nastopanja.

Ne odprta družba, kjer švigajo polemike in se sprejemajo odločitve v iskanju konsenza z drugimi, ampak diktatura večine.

Kar je posebej udarilo v zadnji anketi Dela, kjer so anketirane po Slovenije spraševali, ali so za gradnjo Magne v Hočah. Pod njo so namreč objavili intervju s predsednikom Rdečega križa Dušanom Kebrom z naslovom: Elita izgubila občutek za sočloveka. In Delovi anketiranci širom po Sloveniji so se izrekli za gradnjo Magne na kmetijskih zemljiščih, ki predvideva ne le uničenje plodne zemlje, temveč tudi posek bližnjega gozda. Ne le elite, tudi množice so izgubile občutek za sočloveka. Meščanu v Ljubljani ali v drugem cvetočem mestu je vseeno, kaj je z okoljem in tamkajšnjimi prebivalci v kraju bogu za hrbtom, važno je, da se gradi nova tovarna.