Državni sovražnik in faraonove sanje

Bernard Nežmah

8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Pamflet

Mediji že kar nekaj časa prinašajo podatke, da se svetovno gospodarstvo ohlaja. Mednarodni denarni sklad je znižal napoved svetovne gospodarske rasti na najnižjo raven po padcu banke Lehman Brothers. Tudi zgodovina kapitalizma je postala predvidljiva: krizi konec devetdesetih, je desetletje kasneje sledila naslednja in po ustaljenem ciklu je pred nami nova. In Banka Slovenije je s pogledom v prihodnost zaostrila pogoje kreditiranja prebivalstva, sploh, ko je zaznala poskočno rast potrošniških in stanovanjskih kreditov. Skratka, preventivni ukrep, da morebitni šok ne bi bil fatalen.

Potem pa je poskočil premier Marjan Šarec in delo Banke Slovenije ocenil, da gre za premalo premišljen ukrep v škodo ljudi in države. Guverner Boštjan Vasle torej vodi skupino nepremišljenih bankirjev, ki škodujejo slovenskemu narodu in državi. Banka Slovenije je postala narodni sovražnik številka 1. Za člane v vrhu osrednjega bančnega regulatorja veljajo stroga pravila, kakšno znanje in izkušnje morajo imeti, da odločajo o usodnih bančnih ukrepih. Aktualni premier seveda ni prvi, ki se je javno spopadel s prvim med bančniki. Pred dvema desetletjema, ko je Janez Drnovšek s svojo LDS povsem obvladoval vlado in državo, se mu je kdaj zoperstavil tedanji guverner France Arhar, ki je svoje poslanstvo razumel kot delo varuha tolarja. Leta 2002 je bil s svojo konservativno politiko do vrednosti nacionalne valute tako popularen, da je na začetku kampanje za predsednika države že kazalo, da bo v tej tekmi premagal Drnovška. No, le za hip, mediji so lansirali javnosti višino njegove plače in v hipu je izgubil predsedniško tekmo. V zgodovini edini politični kandidat, ki so ga mediji uničili zaradi plače, ki niti ni bila ekscesna.

V sedanjem spopadu predsednika vlade z bančnim guvernerjem se velja vprašati, od kod kompetence Marjana Šarca, da pripoveduje o guvernerju, ki premalo misli in z bančnimi ukrepi škoduje prebivalstvu in državi? Je morda doktoriral iz ekonomije na univerzi v Stanfordu ali vsaj na mariborski univerzi? Je morebiti objavil knjigo o zgodovini stanovanjskih kreditov? Nak, končal je srednjo lesarsko šolo in diplomiral na igralski akademiji. Toda nekdanji igralec zabavljaških vlog in sedanji premier je slab tudi v poznavanju državne ureditve, po kateri guverner ni njegov podrejeni uradnik, ki bi mu lahko ukazoval, kakšne ukrepe naj sprejema. Banka Slovenije je suverena in ni pod nadzorom vlade.

Ker guverner Vasle v naslednjih dneh ni preklical svojih odločitev, je premier Šarec udaril še močneje in predstavil svojo ekonomsko politiko: »V času ko se gospodarstvo ohlaja, je treba povečati kroženje denarja, ne pa se zapirati v vakuum, kjer bodo banke sedele na denarju, pošteni ljudje pa ne bodo dobili kreditov.« Šarčevski lek zoper gospodarsko krizo je alanfordovski: ko ti zmanjka

denarja, boš problem rešil tako, da boš čim več trošil in zapravljal!!! A predsednik vlade se ni ustavil pri tem, ampak je dodal še osebno diskvalifikacijo guvernerja, češ, da je objavljal zgrešene prognoze kot vodja državnega urada za makroekonomske analize in da ga sam ne bi predlagal na guvernerski položaj. Na koncu pa je navrgel še, da bi ga zanimalo, kdo in kako so na Banki Slovenije glasovali o zadnjih ukrepih. V maniri zdraharja, ki poskuša medijsko očrniti guvernerja Vasleta.

Ima seveda srečo, ker lahko računa na naklonjenost osrednjih medijev, ki njegovih potez niso označili kot premierov napad na neodvisnost BS. Če je Šarec odlično igral Serpentinška, igra predsednika vlade katastrofalno. Nastopa kot tribun ljudi z nizkimi plačami in pokojninami, čeprav ima v rokah premiersko moč in bi lahko napovedal sprejem zakonov, ki bi pomagali ljudem do stanovanjskih kreditov. To je sicer storila opozicijska SDS, ki je v parlamentarni postopek vložila predlog zakona, po katerem bi posameznikom, ki zaradi ukrepov BS ne bi mogli do stanovanjskega kredita, pomagali s poroštvom države.

A vrnimo se na začetek zgodbe k alarmu o nevarnosti jemanja potrošniških kreditov za dobo deset in več let. Izrekel ga je guverner, medtem ko bi to pričakovali od premiera. Marjan Šarec je svoj politični triumf tlakoval na imidžu vernega človeka, ki med mašami bere iz svetega pisma. A očitno je tudi lik vernika le igral, saj je nemogoče, da si ne bi zapomnil svetopisemske prigode o faraonu, ki je sanjal sedem debelih krav, za katerimi pa je prišlo sedem suhih krav. In potem mu je sanje razložil hebrejski suženj Jožef, ki mu je pojasnil, naj v časih bogatih letin shrani živež za čas, ko pridejo slabe.

No premier Šarec se počuti kot mali faraon, te dni se je odrekel podpornika koalicije v podobi Levice. Stranko, ki mu je sploh omogočila vladanje, je obtožil, da je izsiljevalska in da mu postavlja ultimate. Naj si mislimo karkoli že o Levici, to ni govorica, ki bi ohranjevala partnerski odnos. In tudi njene zahteve niso neka nova kaprica, v svoji agendi jih ima že cel mandat. Bo torej predsednik vlade odstopil kot premier in šel na predčasne volitve? Nak, pravi, da bo iskal podpore za zakonske predloge pri opozicijskih strankah. Za božjo voljo, kako pa misli, da ga bodo v SNS in NSi podpirali, ne da bi mu izdali račun, ne da bi v zameno za glasove kaj zahtevali? Od ultimata Levice se torej obrača k ultimatom Jelinčičevih in Toninovih. In ti bodo podpirali njegove zakone, zgolj zato, da bo on lahko še tri leta vladal??? Njegov poslanski vodja Brane Golubović računa na podporo Levice; bodo potemtakem Mesec in tovariši, ki da so mu zdaj postavljali ultimate, odslej zanj glasovali samodejno?

Našega faraona čaka politična doba suhih krav.