-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Ekonomija
Letošnji bruseljski ekonomski forum (BEF 2017) na začetku junija so posvetili utrjevanju monetarne in ekonomske unije. Toda EU v letu 2017 pretresajo predvsem politična vprašanja, volilna aritmetika članic določa evropske rešitve, v igri ni doseganje »več« temveč »boljše« EU. Politični in socialni mir sicer ostajata njeni največji vrednoti, toda brez gospodarske rasti, nove institucionalne arhitekture in drugačnih politik EU ne more naprej. Problem evra in optimalnega denarnega območja je dejansko vprašanje optimalnega političnega prostora in njegovega delovanja. Njegova ekonomska trilema tiči v jedru še vedno prevladujoče neoliberalne agende.
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Žive meje
Noben človek ni čist. Vsi do zadnjega smo soustvarjalci vojn, izkoriščevalci delavcev, plenilci naravnih virov. Ni važno, kako ozaveščen si, ali ločuješ smeti, ali daruješ Rdečemu križu, ali si reven ali bogat, levičar ali desničar – ob koncu dneva ti hrano na mizo postavlja nenasitna pošast kapitalizma. Za vsak kos tkanine na tvojem telesu je nekdo v Aziji garal za desetkrat manjšo urno postavko. Za vsak ekran v tvoji hiši je bilo nekaj ljudi v Afriki pregnanih s svoje zemlje. Vsak kilometer, ki ga prevoziš z avtom, pomeni korak bližje k uničenju planeta … da o avionskih letih sploh ne govorimo. Del tvojih davkov je namenjen nabavi orožja in financira vojaške misije nekje v tretjem svetu. In za vse, kar imaš v življenju, si moral prodajati svoje delo kapitalistom, s tem pa poganjati kolesje sistema naprej. Če hočeš preživeti, morajo profiti rasti in cena dela padati. Lahko se okličeš za rastafarijanca ali amiša, se preseliš v tipi sredi Kočevskega Roga ali se pridružiš indijskemu ašramu, vedno boš del sistema.
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Kolumna
Po arbitražni razsodbi si je dobro priklicati v spomin nekaj reči.
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Pamflet
Ekcesi, premajhni za človeško oko
Miro Cerar ml. je pred tremi leti nastopal kot človek upanja, politik novih manir, borec proti klientelizmu, danes pa kot premier počne vse, da bi onemogočil referendum o drugem tiru. Njegova poslanska večina je za referendumski datum določila 24. september. Zakaj, ko pa je imela na voljo elegantno rešitev, da ga razpiše skupaj s predsedniškimi volitvami?
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Uvodnik
Vsi poznamo zgodbe okorelih kadilcev (alkoholikov …), ki so se zaklinjali, da nikoli ne bodo nehali kaditi, da bodo umrli s cigareto v ustih, da je to njihov življenjski slog, to so oni – raje živijo kratko, a zares, kot da bi postali eden od tistih ljudi, ki se vsak dan brigajo za svoj vrtiček in stanovanje ter neomadeževano karoserijo avtomobila. Do tistega dne, ko so stopili iz ambulante s kakšno smrtno diagnozo: nenadoma so vsi njihovi veliki nazori zgrmeli na tla in popolnoma brez težav niso prižgali niti zadnje cigarete. Ker so se nenadoma zavedeli, da od tega trenutka pač šteje vsak dan, vsaka ura – in da bi neizmerno radi še naprej živeli, da jim je življenje neprimerno pomembnejše od domnevnega užitka, ki jim ga je zagotavljala cigareta. Ja, tako pač je: vse je drugače, ko dobiš diagnozo, ko ti napovejo, koliko dni še imaš.
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Dva leva
Jasno je bilo, da objava arbitražnega sporazuma ne bo sama po sebi rešila nič. Sedaj se začenja boj za interpretacijo. Onkraj floskul za dnevnopolitične potrebe lahko rečemo, da je izid za Slovenijo ugoden. Ugoden tudi zato, ker za Hrvaško ni neugoden in tako obstaja možnost, da ga južna soseda postopoma, če bo imela manevrski prostor in se Slovenija ne bo obnašala triumfalistično, tudi sprejme. Za zdaj kaže, da bodo ključne evropske in svetovne institucije pozvale državi, naj sporazum spoštujeta in implementirata. Delno od tega, vsaj za zdaj, odstopa evropska ljudska stranka (EPP). Kar ni čudno, saj ob tradicionalnem zavezništvu in naklonjenosti zveze sedanji hrvaški koaliciji tudi partnerki s slovenske desnice (NSi in SDS) ne izkazujeta pretiranega zadovoljstva z doseženim. Kar je tradicionalni problem tistega dela političnega spektra, ki sicer inflatorno eksploatira pojma domoljubja in izdajstva. A od evropske ljudske stranke in poslanske skupine v evropskem parlamentu do arbitražne presoje kljub temu ni pričakovati odklonilnega odnosa. Večji je problem Združenih držav Amerike. Vsak, ki obvlada transkripte diplomatske latovščine, ve, da so Američani izrazili pasivno podporo Hrvaški. Kar ta že razglaša za veliko zmago. Zanimivo in skrb zbujajoče je, da nihče v slovenski politiki ni reagiral, ni poklical ameriškega veleposlanika na zagovor in zahteval pojasnila. Dejstvo, da Trumpova Amerika sama krši in ignorira mednarodne sporazume, je le del razlage za takšen odnos. Večji problem je, da je očitno Amerika presodila, da je ta čas hrvaška politika zvestejši in bolj nekritičen zaveznik svetovnega prostaka Trumpa kot slovenska. A ne glede na to bi morala Slovenija zbrati toliko junaštva in samospoštovanja, da bi predstavniku države, ki ves svet poučuje, kaj je demokracija, kaj je mednarodno pravo, kaj so mednarodne zaveze, očitala dvoličnost. No, morda pa je dobro, da se ne odzovemo, da se ne bi ponovila zagata, ko je zmedeni Pahor pomešal principe in se šel pred časom za drobne pozornosti udinjat na ameriško veleposlaništvo. Sicer pa je ravno vprašanje arbitraže pravi test, koliko vredna naložba je servilen odnos ne samo do Trumpa, ampak tudi do njegove soproge. Bo Cerarjeva partnerka, ki je pred kratkim v Bruslju popolnoma nepooblaščeno vabila ameriško prvo damo v Slovenijo, sedaj to pozvala, naj apelira na moža, da podpre sporazum? Glede na to, da sta po Cerarjevih besedah med damskim programom v okviru vrha v Bruslju gospe imeli »zelo prijeten pogovor« in »našli pristen človeški stik«, bi to moralo biti samoumevno. No, onkraj tega strašnega vpliva je verjetno bliže resnici, da najmočnejši slovenski zet ne loči med Sevnico v Posavju in Ševnico na Dolenjskem in da mu za slovensko-hrvaški mejni spor »dol visi«.
Iskanje brez piškotkov ni možno
