dr. Bogomir Kovač

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Ekonomija

V prihodnost!

Razprava o povišanju plač in novem plačnem modelu za javni in zasebni sektor bo jeseni burila politične duhove, tudi med kandidati za predsedniške volitve. Zadeva namreč vse zaposlene, odpira ključna vprašanja trga dela in njegovih političnih zadreg. Sindikati zahtevajo povišanje plač, delodajalci temu nasprotujejo, vlada ponuja anemično zakonodajo. Prvi se sklicujejo na gospodarsko rast, drugi na konkurenčnost, vlada na korekcijo trga dela. Vsi ostajajo na svojih bregovih, kultura zapovedane stabilnosti pa se celo v EU tu preveša k politiki sprememb. Konsenz o povečanju realnih plač raste, manj pa dogovor o porazdelitvi stroškov krize in politični odgovornosti za zavoženo desetletje.

N'toko

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Žive meje

Žrtve vseh spomenikov

Ni mi še uspelo premagati trme in se sprehoditi mimo Kongresnega trga, da bi si ogledal novi spomenik. Saj vem, navadili se ga bomo, kot smo se vsega drugega, in čez eno leto bomo hodili mimo njega, kot da je bil tam od nekdaj. Pozabili bomo, kako se imenuje in čemu je namenjen. Ampak v tem trenutku še vedno odmeva to obupno nespevno ime. Ime, ki je želelo biti naslov epske pesnitve, zveni pa kot napis na enem izmed zaprašenih fasciklov v lokalnem kulturniškem uradu. »Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam«. Ime, ki razodeva neverjetno pretenciozen namen: ta betonska kocka namreč želi biti podoba večno neulovljive »narodne sprave«. Verjetno se lahko strinjamo, da gre za zahtevno nalogo. Objekt, ki naj bi pošteno obeležil smrt vseh ljudi na vseh straneh vseh vojn v zgodovini, skoraj ne more drugega kot razočarati.

Janko Lorenci

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Kolumna

Predstava pri dveh stebrih

Smrtno resni obrazi politikov na spravni slovesnosti pri dveh betonskih stebrih so zbujali dvoumne občutke. Enako kot spomenik sam, zelo neimpozanten, milo rečeno. Razlagati si ga je mogoče različno, a to seveda velja za vsak spomenik. Vse skupaj je delovalo nekako brezoblično, neizrazito. Še najizrazitejša je bila odsotnost množic.

Bernard Nežmah

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Pamflet

Vse za center

Vransko. Prejšnji teden je spletni portal nacionalke enega izmed svojih poročil naslovil: »Povoženi trije medvedji mladiči, opozorilo pred razjarjeno medvedko.« Bralec je dobil sporočilo o pobesneli medvedji materi, ki so ji na avtocesti pogubili otročad, ona pa rohni tam naokoli in samo čaka, da se lahko maščuje nad človeškimi zlikovci, ki so ji otroke spravili s sveta. Maščevalni bes lahko doleti tudi nedolžnega sprehajalca in gobarja. Dan kasneje je MMC prinesel novo novico: »Po treh medvedjih mladičih na avtocesti poginila še medvedka.« Voznik osebnega avtomobila je namreč na avtocesti za izvozom Vransko do smrti zbil mater, ki je iskala svoje izgubljene otroke. Nobene maščevalnosti, pač pa vsega rešpekta vreden materinski instinkt. – Se je MMC opravičil preminuli medvedji mami za insinuacije o pobesneli zveri, ki preti človeku? Nak.

Vlado Miheljak

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Dva leva

(Po)sprava

Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo. Namreč očeta zombijevskega filma. Georgea Romera. Ko sem slišal, da bo Romerov prihod v Ljutomer sovpadal z odprtjem spomenika sprave v Ljubljani, si ob vseh javnih zapletih, prerekanjih, pogojevanjih, izsiljevanjih nisem mogel pomagati, da ne bi cinično pomislil, da bi se lahko ustavil še pri Pahorju, da skupaj odkrijeta spomenik. Če kdo, bi bil Romero primeren. In če kdo, bi ga sprejel in objel Pahor. Ne zaradi poklona mrtvim, ne zaradi spoštovanja živih, ampak zaradi ljubezni do samega sebe. A je »boter mrtvih«, kot so filmskega mojstra klicali, v zadnjem hipu odpovedal obisk in dan po zaprtju festivala (zaradi nenadnega zapleta pljučnega raka) šel med svoje. Med nesmrtne. Med žive mrtvece. Tako Romerova zombijevska trilogija, Noč živih mrtvecev (1968), Zora živih mrtvecev (1978), Dan živih mrtvecev (1985), v Sloveniji ni doživela četrtega dela: Spomenik živih mrtvecev (2017).

Grega Repovž

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Škodljivi minister

V začetku letošnjega leta sem bil na nekem mednarodnem srečanju v tujini. Tja sem prišel po naključju, na pol inkognito, ker pa je šlo za srečanje na najvišji ravni, je bil na njem tudi predstavnik Slovenije. Gospod je sicer znanec ministra Karla Erjavca in je postal predstavnik slovenske države po politični liniji. Žal ne morem povedati, za koga je šlo, ker bi s tem izdal tudi, kje sem bil, in seveda človeka, ki me je na to srečanje skozi stranska vrata povabil – da si v živo ogledam usposobljenost slovenske diplomacije. Znanec je uslužbenec slovenske diplomacije in mu tega ne bi zlahka oprostili. A bila je pač priložnost, da mi pokaže, da šale o slovenskih političnih diplomatih dejansko to niso.