dr. Bogomir Kovač

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Koliko časa bo trajala rast?

Fiskalni svet (FS) je te dni ocenil, da so vladni proračunski dokumenti za leti 2018 in 2019 le delno skladni s fiskalnimi pravili. Slovenija preprosto nima srednjeročno naravnanih javnofinančnih ukrepov, potrebovala bi tudi višji proračunski presežek. FS po zakonu ni strogi nadzornik, temveč bolj nekakšen usmerjevalec vlade. Zato je njegov prvi kritični pregled mil in diplomatski, ostaja v varnih in ozkih okvirih uresničevanja fiskalnega pravila. Manjka kritična presoja Slovenije znotraj prihodnje fiskalne unije nove EU. Dobili smo strokovno solidno, toda konvencionalno in ozko poročilo, brez večjih ekonomskih ambicij in politične prodornosti.

N'toko

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Žive meje

Težko je voliti

Letošnje predsedniške volitve so me ujele v posebej stresnem obdobju, ko so dneve zapolnjevali sami zoprni opravki in naporne odločitve. Po opravljenih obveznostih sem ostajal nenavadno utrujen, brez volje in energije, da bi spremljal politične debate. Moje naravno stanje radovednega političnega opazovalca je odstopilo mesto utrujenemu pasivnežu, ki po koncu dneva pogleda malo košarke in zaspi. Celoten predvolilni obred je tako šel mimo mene, ne da bi pustil kak pečat v moji zavesti, in po dolgem času sem spet doživel volitve, kot jih doživljajo ljudje, ki ne delajo v političnih medijih. Da se sploh kaj dogaja, sem izvedel mimogrede – ujel sem kak plakat, novičko na radiu ali pa video s soočenja, ki ga je kdo objavil na Facebooku.

Janko Lorenci

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Kolumna

Drsenje

Vzhodni del Evrope je na zahodu na čedalje slabšem glasu. V marsičem upravičeno, v marsičem ne. Na splošno je zahod do vzhoda vzvišen, pokroviteljski in dvoličen. Pri tem zahodna Evropa sama v veliki meri doživlja tisto, kar očita vzhodu, od ksenofobije do naraščajočega ekstremizma. To nista ločena svetova, pretok med njima je močan in obema koristi, a tudi škodi.

Bernard Nežmah

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Pamflet

Privilegirani kot žrtev

Španska vlada je po napovedi suspendiranja katalonske avtonomije sprožila še odstavitev predsednika Katalonije Carlesa Puigdemonta in razpis novih volitev v avtonomni pokrajini. Slovenska vlada pa še vedno molči. Kaj je razlog molku? Seveda oportunizem, zakaj bi se oglašali, ko pa večina v EU podpira španskega premiera Mariana Rajoya. Strah pred bodočo dezintegracijo (Baski, Škoti, Valonci etc.) učinkuje tako, da Kataloncem lepijo pridevnika egoizem in nacionalizem. Celo vplivni pariški le Nouvel Observateur iz tedna v teden objavlja tovrstne komentarje. Raphaël Glucksman je denimo kot perspektivo potegnil analogijo s Kosovom, kjer je Slobodan Milošević s politiko apartheida sprožil vojno in posledično osamosvojitev pokrajine. Implikacija osrednjih zahodnjaških pogledov je, da je neodvisnost pokrajine lahko dopustna le v primeru radikalnega nasilja matične vlade. A točka, s katere je pričakovati nastop slovenskih državnikov je prav druga stran: vzpostavitev principov, po katerih lahko avtonomne pokrajine vzpostavijo svojo državnost in to na tak način, da ostanejo članice EU, ne da bi pri tem doživele administrativni in vojaški napad matice. Kako ohraniti Evropo miru, se izogniti oboroženim konfliktom in dopustiti nove državne tvorbe, je krucialno vprašanje sedanjosti in prihodnosti. Trenutno je to resda minorni pogled, pa vendar: zakaj bi ga slovenski premier ali zunanji minister ali predsednik ne pograbili? Edina priložnost, kjer ima slovenska izkušnja kaj povedati, saj lahko s svojo izkušnjo nakaže eno izmed poti reševanja EU.

Vlado Miheljak

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Dva leva

Po oktoberfestu

»Jaz sem za pravice istospolnih in dejansko sem že večkrat izjavil, da ali me pri posvojitvah bremzajo predsodki ali so neke stare miselne sheme, ne vem. Tukaj je nek zadržek, ki ga ne znam pojasniti, nekaj je, kar mi brani, da bi takoj rekel, da to podpiram.«
— Socialdemokrat (!) Borut Pahor ne skriva lastnih predsodkov, ko govori na Janševi televiziji

Grega Repovž

27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Prekletstvo spomina

V knjigi 'Najlepša leta' Simone de Beauvoir opisuje občutje Francije, pa tudi Evrope, leta 1935. Na kaj se pripravlja Hitler, ni bilo več nobenega dvoma, sploh potem, ko je ponovno uvedel obvezno vojaščino. Tudi zato je Francija – glede na prejšnjo politiko po letu 1917 – presenetljivo podpisala pakt z ZSSR, kar je povzročilo, da so se tudi francoske notranjepolitične razmere nenadoma in močno pomirile. Takole piše de Beauvoirjeva: »Naenkrat se je zrušila pregrada, ki je ločevala malomeščane od socialističnih in komunističnih delavcev. Časopisi vseh ali skoraj vseh barv so začeli objavljati dobronamerne reportaže o Moskvi in mogočni Rdeči armadi. Na okrajnih volitvah so uspehi komunistov pripomogli, da sta se z njimi zbližali dve levičarski stranki. Zdelo se je, da je mir dokončno zagotovljen. Hitler je bil zaverovan v svojo veličino in spustil se je v oboroževalno tekmo, o kateri je večina domnevala, da bo gospodarsko uničila Nemčijo. Ujeta med ZSSR in Francijo ta ni imela nobene možnosti, da bi vojno dobila. To je Hitler vedel in vsakdo je mislil, da pač ne more biti tako nor, da bi izčrpano deželo pognal v brezupno pustolovščino, nemško ljudstvo mu vsekakor ne bi hotelo slediti. Levica se je zato odločila, da bo zmago proslavila z obsežno prireditvijo. Pripravljalni komite je za 14. julij organiziral tako slovesno praznovanje, kakršnega še ni bilo.«