Maja Novak

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Ihta

Popraznična

Hvala bogu, mimo je cela gruča ne ravno prijetnih praznikov. (Priznajte, no, da je malce srhljivo, če ti prodajalka pred dnevom mrtvih v trenutku, ko zapuščaš blagajno, zaželi: »Pa veselo praznujte!«) Samo še tragikomično žalobni december bo treba nekako preživeti, pa bo vsaj za nekaj časa mir – ja, pa november seveda, z volitvami, martinovanjem in knjižnim sejmom.

Heni Erceg

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Konji in osli

Pred kratkim je na Poljsko odpotoval nov, tokrat večji kontingent hrvaške vojske in se tam pridružil enotam Nata, ki varujejo vzhodne meje Evrope pred strašno nevarnostjo iz Rusije. Nekako sočasno je Hrvaška po napotkih ameriških mentorjev sprejela nov zakon o domovinski varnosti, obrambni minister pa je pred dnevi v rezervni vojaški sestav vpoklical 18 tisoč državljanov, da bi teden dni počeli vse, kar odrasli fantki pač počno. Tekali, preskakovali vrv, buljili skozi merek na puški, v prostem času pili pivo in si pripovedovali šale, v glavnem pa bili daleč od žena in službenih obveznosti. Sicer bodo za vsak dan, ki ga bodo preživeli na vojaškem urjenju in v skrbi za domovinsko varnost, primerno plačani, tako da bodo domov prinesli kar lepo vsotico.

dr. Bogomir Kovač

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Mercator in NLB

Cerarjeva vlada v teh mesecih rešuje dve veliki poslovni sagi slovenske tranzicije, Mercator in NLB. Zgodbi sta povezani in prepleteni že vrsto let, poslovno in politično, zdaj tudi mednarodno. Primera sta različna, imata pa skupno politično usodo. Vse skupaj spominja na film o reševanju vojaka Ryana, kako v peklu poslovnih vojn, ujeti med ekonomskim patriotizmom in politično odgovornostjo, najti pogum in dostojanstvo za dobre rešitve. Politika je tako kot vojna posel, ki ga morate obvladati. Kako torej voditi projekt njunega reševanja?

Janko Lorenci

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Kolumna

Nekoč, danes

Nekoč davno, na začetku in sredi sedemdesetih let, so bili svinčeni časi. Razlika med njimi in demokratičnimi časi je v tem, da lahko danes, če nisi oportunist, napišeš vse, pa se ne spremeni nič ali zelo malo, takrat pa nisi smel napisati skoraj nič, kar je presegalo socialistično dogmatiko. Čisto svinčeni časi to niso bili, sicer se ne bi mogli preliti v osvobajajoča osemdeseta leta. Nekatere stvari spijo, so potlačene, vendar ne mrtve. Za ta speči potencial so tudi takrat skrbeli nekakšni vmesni ljudje – dovolj pokorni dogmam, da so preživeli ali celo uspevali, a vendarle delujoči malo drugače.

Bernard Nežmah

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Pamflet

Skrivnost potuhnjene geste

Ko je španski tožilec Jose Manuel Maza napovedal obtožnico zoper člane katalonske vlade, po kateri jim zaradi upora preti s 15 do 30 leti zapora, so svetovni mediji sporočili, da so Carles Puigdemont in tovariši poiskali zavetišče v Belgiji. Španija očitno kopira srbskega vožda Slobodana Miloševića iz leta 1989. Takrat se kosovski voditelj Azem Vlasi ni strinjal z odpravo avtonomije, srbski pravosodni aparat pa ga je preprosto aretiral in obsodil na zaporno kazen. Podobno je storil deset let kasneje s Kosovskim predsednikom Ibrahimom Rugovo, ki je bil postavljen v hišni pripor.

Vlado Miheljak

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Dva leva

Hologram predsednik(a)

V času Marxa je še veljalo, da je religija opij za ljudstvo. Danes so religijo nadomestila družbena omrežja in druga sodobna komunikacijska orodja, ki so ujela množice. Tudi predsedniške kandidate. Eni ta orodja zgolj uporabljajo, drugi vanje verjamejo. Se na njih vežejo. In si s tem praviloma škodujejo. Pa naj bo to Trump, Janša ali Pahor. Ta orodja so kot Aladinova svetilka novega časa. Nespretna ali obsesivna uporaba prepogosto nehote spusti na plano hudobnega duha. Če bi Trumpu in Janši zaklenili dostop do teh orodij, bi si nakopala manj problemov. A če bi ga prepovedali Pahorju, ne bi znal in zmogel več živeti. Upodabljanje in množično deljenje samoiluzije je njegov način življenja. In zato ima Pahor prav, ko zanika Šarčeve očitke, da je človek in politik preteklosti. Pahor je politik iz prihodnosti, ki se je po nesreči in po pomoti znašel v sedanjosti. Je nekakšen hologram podobe, vrnjene iz prihodnosti v sedanjost. Obratno kot hologramske podobe vračajo pokojnega Michaela Jacksona, Elvisa Presleyja ali denimo Franka Zappo in še koga na oder sedanjosti. No, vsekakor pa pomeni pripisovanje nekakšnega čudežnega, kvalitativnega preskoka v kampanji zaradi novih tehnologij zgolj nategovanje. Leta 2011, ko so nove komunikacijske tehnologije že krepko osvajale svet politike, je premočno zmagal Zoran Janković, ki še elementarno računalniško opismenjen ni bil.

Grega Repovž

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Uvodnik

Kaj je že država?

Časopis Delo je v ponedeljek objavil intervju s podjetnikom Jocem Pečečnikom, že v soboto pred tem pa ga napovedal z naslednjim citatom: »Od Cerarjeve vlade sem pričakoval preboj, sem pa razočaran kot nad nobeno do zdaj. Je sploh kaj naredila? Ne vidim rezultatov, razen tega, da nabijejo davke tistim, ki delamo dobro, in mašijo socialne luknje.« Delu se je očitno zdelo, da je to eden tistih stavkov, kjer je intervjuvanec »dobro povedal«. A kaj je v resnici rekel Pečečnik? Da Cerarjeva vlada počne točno to, za kar naj bi državo imeli. Ja, to je država. Najenostavneje bi državo pač opisali prav s temi besedami: pobira davke tam, kjer so dobički najvišji, in to preusmerja k najšibkejšim.