-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Žive meje
Vse bolj sem podoben očetu. Takšnemu, kot je bil v svojih najbolj kaotično delovnih letih. Nikoli si ne bi mislil, da je kaj takega možno, a sem danes, v svojih tridesetih, popolnoma nevede začel posnemati vse njegove navade. Budilko si nastavljam na vse zgodnejše ure, da imam pred uradnim začetkom delovnega dne čas še kaj postoriti. Čez dan si nizam sestanke tako na gosto, da sem ves čas v stanju živčnega odhajanja ali drvenja na naslednje srečanje. Za vse več opravkov ugotovim, da jih raje naredim sam, kot da zaupam komu drugemu. Včasih pozabim jesti, se naspati, odležati bolezen, obiskati prijatelja za rojstni dan. V prostih trenutkih vidim priložnost, da končno dokončam vse tisto, kar se je nabralo med tedensko gužvo. In ko se pozno zvečer vrnem domov, na hitro preletim novice, prekolnem politike, besno zaprem ekran računalnika in ugotovim, da je s svetom prav vse narobe.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Ekonomija
Socialni vrh EU v Göteborgu želi po dvajsetih letih ponovno ustoličiti socialno unijo (ESU). Socialna Evropa naj bi postala novo politično lepilo, dokaz, da je EU več kot enoten trg in evro. Politične elite so očitno obtičale v kaosu nepredvidljivih in neobvladljivih volilnih sprememb. Boj za politično preživetje naplavlja želje, kako vrniti zaupanje v EU kot socialni projekt. Etika in produktivnost, enakost in rast, solidarnost in vključenost tržne družbe je nova retorika za izgubljeno desetletje razvoja in protikriznih zablod. Socialne unije ni brez transferne in fiskalne, oboje je zgolj druga stran monetarne in bančne, oboje zapira tesnejša politična unija. Socialna unija postaja nov zametek politične, bolj demokratične EU.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Kolumna
Vsako leto se iz Slovenije izseli nekaj tisoč slovenskih državljanov več, kot se jih vanjo vrne. Vendar se prebivalstvo zaradi priseljevanja tujih državljanov ne zmanjšuje. Velika večina izseljencev konča v Avstriji, Nemčiji, Angliji in Švici, skoraj vsi priseljenci pa prihajajo iz nekdanje Jugoslavije. Za tem stoji železna logika migracij: prebivalstva se pretakajo iz manj razvitih držav v bolj razvite, iz revnih v bogatejše. Slovenija torej ostaja privlačna za ljudi iz nekdanje skupne države, a manj privlačna za lastne državljane.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Pamflet
Umik pred pogledom na realnost
Vladajočo stranko SMC je očitno pograbila histerija. Pred tednom je v parlamentu podprla predlog, da vlada zasebnim šolam za razširjeni javni program ne nameni nič sredstev. Čez nekaj dni je prišla z novim predlogom, ki bi kril 65-odstotni delež. V spomin velja priklicati, da je pred meseci poslala v parlamentarno obravnavo osnutek, ki je predvideval vsoto 85 odstotkov, medtem ko je pred dvema tednoma podprla ustavno spremembo, ki naj bi obšla ta zakon.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Dva leva
»Tri sodišča so razsodila – med drugim je dalo svoje mnenje tudi luksemburško sodišče, dokončno pa je razsodilo ustavno sodišče – da prosilcu za azil niso bile kršene človekove pravice in da ga Slovenija lahko izroči Hrvaški, ne da bi mu bile s tem kršene človekove pravice. Ker po mojem mnenju ne obstaja kakšen poseben interes, da bi prav ta gospod ostal v Sloveniji, je treba ravnati v skladu z odločitvijo sodišča.«
— Tudi Borut Pahor bi poslal sirskega begunca v betlehemski hlev. (Dnevnik, 2. 12. 2017) -
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Uvodnik
Zgodba o slovenskem zdravstvu je tudi zgodba o medijih. Zdravstveni sistem je eden najkompleksnejših, na drugi strani pa smo v stiku z njim tako ali drugače vsi, ponavadi v posebnem čustvenem stanju, zaradi bolečine in skrbi, zase in za bližnje. Zdravje je pač v naših glavah druga beseda za bolečino in tudi za neizbežno smrt, tako lastno kot tistih, ki so nam tako ali drugače blizu, je tisto območje življenja, kjer v neki točki lahko ne glede na našo siceršnjo moč, bogastvo, karkoli, postanemo le nemočna lupinica, ki jo premetava morje. Ko pridemo v stik z zdravstvenim sistemom, pogosto postanemo egoistični, komolčarski, vidimo sebe in bližnje, bolečina drugih se nas pogosto ne dotakne, ker tam smo mi, naša bolečina, naš otrok, naša ljubezen, oče, mama ali prijatelj. In predvsem pričakujemo čudeže od ljudi v belem in modrem. Potrošniška družba nas je razvadila do te meje, da verjamemo, da je vse mogoče in da je mogoče to takoj – in hkrati je tisto drugo pretemna lisa, ki nas preganja in spravlja v grozo. Pogosto so okoli nas neprimerno bolj zlomljeni in bolni, a nenadoma smo tam le mi s svojo težavo.
Iskanje brez piškotkov ni možno
