Večni

Večni, ki jih je posnela Chloé Zhao, avtorica oskarjevske Dežele nomadov, so Marvelov optimistični spektakel o koncu sveta, ki bi ga lahko mirno vrteli na kontemplativno-brutalističnem double-billu s filmom Dune. V dveh urah in pol boste preživeli sedem tisoč let – čaka vas kratka zgodovina človeštva. In čakata vas nova kozmologija in nova mitologija, ki ju intonira štikel Time (via Pink Floyd), toda ne pričakujte le dejanj (nenehnih eksplozij, kaosa, trušča), temveč tudi besede – včasih je pač treba od dejanj preiti k besedam. Nebeški Arishem, neke vrste Bog (ki je videti kot prispodoba Velikega poka), je ustvaril Deviante, ki naj bi očistili Zemljo, eliminirali vse plenilce in pripravili teren za človeštvo, toda ko so plenili plenilce, so se tudi sami prelevili v strašne, srhljive, zverinske plenilce vsega živega, zato je Arishem ustvaril še Večne, vsemogočne, angelske, »sintetične« superjunake (nove Maščevalce, Varuhe ipd.), ki naj bi nevtralizirali Deviante.

Nesrečni fuk

Olmo Omerzu, slovenski gastarbajter, avtor finih filmov (Zimske muhe, Družinski film, Mlada noč), si v Atlasu ptic vzame uro in pol za uničenje kapitalizma. Ivo (Miroslav Donutil), ostareli lastnik češke tovarne, nenadoma kolapsne. Srce. Odpeljejo ga na kliniko in ga priklopijo na aparate. Videti je tako groteskno, kot bi se kdo iz njega norčeval. Kapitalizem smeši, ponižuje, ubija in uničuje tudi tiste, ki vanj najbolj verjamejo, ki ga najbolj slavijo in ki z njim najbolj profitirajo. In medtem ko se Ivo, kapitalist, ki ga je kapitalizem povsem izžel, bori za življenje, njegova sinova zarotniško oznanjata: Delati se je treba, kot da je živ! Kot da je vse v redu! Preprečiti je treba paniko. Kapital je plašna žival.

Izganjalec hudiča

Letošnja Noč grozljivk – noč groze, gorja & gravža – bo 31. oktobra v Kinodvoru potekala v znamenju Friedkinovega Izganjalca hudiča (Director’s Cut!), okultnega, neogotskega, že kar religiozno resnobnega šokerja, ob katerem je publika leta 1973 senzacionalistično omedlevala, bruhala ter doživljala infarkte, histerične transe in spontane splave. Nič čudnega: dvanajstletno Regan (Linda Blair), hčerko samske, neodvisne filmske igralke Chris O’Neill (Ellen Burstyn), ki pravkar snema kontrakulturni film (“Disneyjeva verzija zgodbe o Hošiminhu”), obsede Satan oz. Pazuzu, maščevalni asirski demon (s skrotovičenim glasom Mercedes McCambridge, oskarjevke, ozdravljene alkoholičarke in kadilke, ki je začela ponovno piti in kaditi, da bi pričarala tisti “demonični” glas, guturalno, atonalno sprostitev njenih skritih, potlačenih notranjih demonov). In tega uporniškega, deviantnega otroka iz disfunkcionalne družine (očeta ni), ki je skrenil z utečene poti, skušajo potem normalizirati. Najprej s terapijo, z ritalinom in pnevmoencefalogramom, ker mislijo, da gre le za izbruhe hiperaktivnosti, za somatsko motnjo, za patološko stanje, potem pa z eksorcizmom, “s stiliziranim ritualom, s katerim rabin ali duhovnik izžene takoimenovanega zavojevalskega duha.” Ne gre za shizofrenijo, kot misli mama, ampak za “somnambuliformno obsedenost”, kakršno najdemo “le pri primitivnih ljudstvih”, pravi direktor klinike. Signal, da Amerika postaja “primitivno ljudstvo”.

Mož, ki je prodal svojo kožo

“Hočete mojo dušo,” vpraša Sam Ali (Yahya Mahayni). Ne, odvrne Jeffrey Godefroi (Koen De Bouw): “Hočem vaš hrbet!” Ali je sirski begunec, ki se znajde v Evropi, Godefroi pa je evropski umetnik, pozerski konceptualist, kralj instalacij, ki “ničvredne objekte spreminja v umetnine, vredne milijone in milijone dolarjev”, in ki hoče Alijev hrbet okrasiti s tatujem šengenske vize, kakršno potrebuje begunec, če hoče “legalno” ostati v Evropi.

Pri Addamsovih 2

Kako veste, da se je serija iztrošila? Ko se začnejo pojavljati izgubljeni sinovi. Ali pa ko oče nenadoma ugotovi, da njegova hči v resnici sploh ni njegova. Serija Pri Addamsovih se je očitno iztrošila: zakonca Addams, ata Gomez in mama Morticia, namreč na road tripu, ki najbolj nedolžno družino na svetu odpelje v najbolj pregovorne ameriške kraje (kot je recimo Dolina smrti), ugotovita, da njuna hči Wednesday v resnici sploh ni njuna – ata je v porodnišnici zgrabil napačno dojenčico.

Spirala bolečine: nova zapuščina igre žaga

Serija Žaga, ki se je pred nekaj leti končala, se ponovno začenja. Neznani, skrivnostni maščevalec, veliki moralist in grizlijevski inkvizitor z živim smislom za komplicirani, labirintni, ekstremni torture porn, prvo žrtev postavi na metrojske tire, ji uklene jezik in ji pove pravila igre: če si boš jezik pravočasno iztrgal, se boš izmaknil metroju – če pa si ga ne boš iztrgal, te bo metro zgazil. Jasno, tip se težko loči od jezika, s katerim je opletal in lagal.

Sinoči v Sohu

“Če bi lahko živela kjerkoli, potem bi živela v Londonu v šestdesetih,” dahne Eloise, alias Ellie (Thomasin McKenzie), naivna, idealistična podeželska sirota, ki jo je babica (Rita Tushingham) navdušila za swinging šestdeseta (Twiggy, Zajtrk pri Tiffanyju, vinil). Mamo ji je vzela shizofrenija, a je ne more pozabiti. Ko pride v London, da bi študirala na prestižni modni akademiji, si pri strogi, starokopitni gospe Collins (Diana Rigg) omisli garsonjero, ki izgleda kot relikt šestdesetih. In vsakič, ko zaspi, se preseli v šestdeseta, v intenzivno, zapeljivo, hipnotično neonsko noč, na jet-set premiero bondiade Thunderball, v popkulturni delirij, na Piccadilly Circus in Carnaby Street, v hiperaktivne klube, ki jih – s pomočjo zvodniškega menedžerja (Matt Smith) – osvaja Sandie (Anya-Taylor Joy), mlada pevka, naivna, idealistična podeželska sirota, njena zrcalna podoba (in njen simptom), po kateri se – tako kot po sami Ellie – stegujejo spolni plenilci vseh starosti, s Terencom Stampom vred. “London can be a lot,” slišimo.

Noč čarovnic mori

Grozljivke ne puščajo nobenega dvoma: družina ustvarja pošasti, ki jih ni mogoče ubiti – nikoli ne umrejo, vse preživijo, vedno znova se vrnejo. Maskirani, brezobrazni, vsevidni, vsepovsodni Michael Myers je takšna pošast – produkt družine. Zato se neprestano vrača. Vse preživi in vse pobije, da bi se lahko vrnil – k družini. K svoji sestri Laurie (Jamie Lee Curtis), njeni hčerki Karen (Judy Greer) in njeni vnukinji Allyson (Andi Matichak). In ko se vrne, imajo prebivalci Haddonfielda (Illinois), ki malce spominja na Slovenijo (tudi tu je preteklost zelo živa), res občutek, da so na isti barki – Michael, izumitelj sodobnega slasherja, namreč ne diskriminira.

Sadeži pozabe

Grčijo udari pandemija amnezije, tako da ljudje nepovratno pozabijo, kdo so. Če nimaš identitete, ne moreš potovati – ali dobiti zaposlitve. »Lahko pa začneš znova.« Najprej pomislite: družba, v kateri so ljudje tako odtujeni in tako anonimni, da množično in pandemično izgubljajo spomin in identiteto, zahteva revolucijo! Toda ne: bradatega Arisa (Aris Servetalis), ki izgubi spomin (in ki ne »čuti« več, tako da ne ve, ali ima jabolka rad ali ne), pošljejo na terapijo, ki mu bo priskrbela »novo« identiteto.

Poslednji dvoboj

Poslednji dvoboj pokaže, kako je bilo enaindvajseto stoletje videti v štirinajstem. Dogaja se ob koncu kužnega 14. stoletja, v času stoletne vojne, v njem pa se gnetejo Rašomon, Scottova Dvobojevalca, Scottovo Nebeško kraljestvo in sodna drama, pa tudi dim, megla, zima in blato – in #MeToo. Marguerite (Jodie Comer), hči propadlega plemiča, svojemu možu, častitljivemu Jeanu de Carrougesu (Matt Damon), sicer vitezu, pove, da jo je – medtem ko je bil na vojni – brutalno posilil hedonistični Jacques Le Gris (Adam Driver), njegov nekdanji prijatelj, prav tako vitez. Film se odvrti v treh poglavjih: v prvem vidimo, kako je »dogodek« videl de Carrouges, v drugem, kako ga je videl Le Gris, v tretjem pa, kako ga je videla Marguerite, a ko skozi Le Grisove oči vidimo, kaj se je zgodilo, ni nobenega dvoma, da jo je res posilil. To, da vztraja, da je bil seks konsenzualen, ne preseneča: v očeh posiljevalca je seks vedno konsenzualen, žensko upiranje pa znak razvnete strasti.

Dune: peščeni planet

V Shakespearovi tragediji Romeo in Julija imate veronski družini Capulet in Montague, ki ju spre kapital – trga si očitno ne znata razdeliti po mirni poti. A to je trgu v karakterju – nikoli ni razdeljen tako, da ne bi klical nasilja, vojne ali revolucije. V filmu Dune, posnetem po kultni sci-fi klasiki Franka Herberta, pa imate vesoljski družini Atreides in Harkonnen, ki ju prav tako spre kapital – Arrakisa, peščenega, puščavskega, zelo, zelo oddaljenega planeta, si ne znata razdeliti po mirni poti. Ne da je to mogoče: na tem planetu – veliki, neskončni sipini, na kateri so morda posneli Angleškega pacienta – so namreč največja nahajališča »začimbe«, posebne psihoaktivne substance, ki odpre vrata percepcije in omogoči vpogled v prihodnost in brez katere je intergalaktično potovanje nemogoče. Naravna bogastva na Arrakisu, tem novem krasnem svetu, so preprosto prebogata in preveč strateško pomembna, da ne bi klicala vojne.

Ko pride prasica

Nekje na Metelkovi sedijo in kramljajo mlade konceptualne umetnice: prva ne more prehvaliti instalacije brazilske umetnice, ki uporablja mehke organske barve, jih vstavlja v vagino in potem pleše, druga hoče s svojimi slikami opozoriti na splošno zgrešenost percepcije ženskega telesa, tretja slika spolno prenosljive bolezni. Ja, nekaj za Janeza Janšo, antifena »izrojenih« in »parazitskih« konceptualnih umetnic. Simona Semenič in Maja Smrekar bi lahko o tem pisali knjige.

Diana: The Musical

Mjuzikl Diana – ja, mjuzikl o princesi Diani – bo na Broadwayu štartal šele novembra, a Netflix ga ponuja že zdaj, a ker se je Diana že davno prelevila v neskončen in nenasiten trač, ne preseneča, da je tudi tale mjuzikl, posnet v živo (v newyorškem Longacru), videti in zveni kot trač: Diana (Jeanna de Waal) je angelska, princ Charles toksičen, Camilla zlobna, mediji so morilski, songi kičasti, verzi tabloidni (»Živiš na veliko, a se čutiš malo«), rime obupne (»It’s the ‘Thrilla in Manilla’, but with Diana and Camilla«) – oh, in kraljice, ki vidi v temi, ne igra Olivia Colman.

Nikoli redko včasih vedno

Ker sem tole mojstrovino že recenziral, naj zdaj, ko prihaja na nekaj randijev, opozorim, da gre za film o ameriški gimnazijki (Sidney Flanigan), ki mora res daleč, da bi lahko splavila. To je jezen, radikalen film, film s fronte, film brez izgovorov in filtrov, ki pa ne kriči. A bolj ko je redkih besed, glasneje in ekspresivneje govori o toksični, nečloveški, antisolidarni, mizantropski, patriarhalni politiki, ki hoče žensko čim bolj ponižati in osamiti, pravico do izbire čim bolj kriminalizirati, Ameriko pa vrniti v petdeseta, ko je bil splav prepovedan in ko je bil lastnik ženskega telesa moški. (Kinodvor)

Prisoners of the Ghostland

Epidemije je konec – Nicolas Cage spet igra v vsakem drugem filmu. Tale zadihani distopični samurajsko-madmaxovski neovestern, v katerem igra bančnega roparja, ki se lahko odreši le s prijetjem pobegle spolne sužnje in ki ga na misijo pošljejo z miniranim tičem (ste pred leti videli Ovratnico z Rutgerjem Hauerjem?), ni videti najbolje, a premore ravno dovolj karnevalske bizarnosti, ekscentričnih čudakov, ekstravagantnih mutantov, cinefilske zaležanosti in metatrenutkov, da bi utegnil z leti postati kulten.

The Voyeurs

Erotični trilerji, ki so eksplodirali v osemdesetih letih, v času videobuma, in kulminirali na začetku devetdesetih (Prvinski nagon), potem pa izginili, se vračajo. Tale – gladek, sladek, zapeljiv, lasersko precizen, poln finih zeitgeistovskih fiksacij, intrig in preobratov – je videti zdaj kot parafraza Hitchcockovega Dvoriščnega okna, v katerem je gleduh, voajerski James Stewart, nenadoma ugotovil, da je tudi sam gledan, in zdaj kot reimaginacija Vročice, v kateri je Sharon Stone navila ušesa voajerju, ki v stolpnici špega k njej in drugim stanovalcem.

Venom 2

Venom 2 je poliamorični B-film. Raziskovalni reporter Eddie Brock (Tom Hardy) je good guy – njegov siamski alter ego je pompozni, požrešni, parazitski alien, ki rad razmetava, a ni brez smisla za humor, še manj brez strastne ustrežljivosti gospodinjskega multipraktika. Ja, živita skupaj – v skupnem gospodinjstvu. Zdi se celo, da alien živi v Eddiejevi »omari«. Gre za bromance visoke intenzivnosti, tako da so »scene« neizbežne. Ko se spreta, ne leti le perje, ampak se ruši svet. Razlog več, da njegova muza (Michelle Williams) odide s »pravim« moškim.

Tri nadstropja

Monico (Alba Rohrwacher) v mirnem, zapuščenem rimskem primestju ponoči zgrabijo porodni krči, zato začne kriliti z rokami in klicati na pomoč (taksi!), toda avto, ki pridrvi mimo, ji ne ustavi, ampak najprej povozi žensko, ki prečka ulico, potem pa se zabije v bližnjo stanovanjsko stavbo – Monica rodi, ženska umre, ošabni, brezvestni najstnik (Alessandro Sperduti), sicer sin strogega sodnika (Nanni Moretti) in sodnice (Margherita Buy) iz zgornjega nadstropja, ki je pod vplivom alkohola zakrivil prometno nesrečo, pa bo moral pred sodišče in zelo verjetno v ječo.

Prostost

Brat in sestra, še otroka, živita s stricem na Menorci, slovitem balearskem otoku, ki bi se lahko imenoval tudi Prostost. Njunih staršev itak ni. Izvemo le, da je bil oče mornar, ki ga je vzelo morje, in da je mama našla delo – nekje v Alžiriji. Otroka, zelo osamljena, a razpoložena za elizijsko potepanje, se prepuščata fantaziji in sanjarjenju, ki ju še dodatno buri skrivnostni tujec, pripovedovalec bujnih, krutih zgodb, morda imaginarni prijatelj.

Opravičilo za modernost

Doku Opravičilo za modernost – tipični Zupetov stakato s sijajnim zvočnim dizajnom, ki so ga prikazali v Cukrarni – nas odpelje na otvoritev beneškega paviljona NSK (Neue Slowenische Kunst), države v času, ki izdaja svoje potne liste. Izdala jih je že več kot 15 tisoč (NSK pomeni, da si »srečen in svoboden«, pravi neka afriška migrantka), v paviljonu, na Uradu za potne liste NSK, pa so jih tistim, ki so jih želeli, izdajali štirje migranti, štirje prosilci za humanitarno pomoč. Brez potnega lista ne moreš več nikamor – vse več je mej, ovir, trdnjav, hojsev in kontrolnih točk. V paviljonu je bil trampolin, odlična metafora migrantskega življenja: ko si brez papirjev in azila, si v zraku – lebdiš! Slike skupine Irwin so visele v »fizično neprijetni« viseči sobi – če si hotel kaj videti, si se moral potruditi. In ta viseča soba je bila popolna metafora sveta, ki visi – narobe sveta.

Intrusion

Tale paranoidni psihotriler, v katerem mladenka (Freida Pinto), sicer psihoterapevtka, srečno zaljubljena v svojega moža (Logan Marshall-Green), sicer arhitekta, v novi puščavski dizajnerski, energetsko varčni vili ugotovi, da je dejansko v postelji s sovražnikom (ljubezen na prvi pogled je le toksična, seksistična past), lahko mirno ignorirate, saj je tako medlo generičen in »šokantno« predvidljiv, da bi ga vrteli na Hallmarku, če ne bi imel končnega obračuna, ki je daljši od končnih obračunov v Marvelovih superjunaških spektaklih. (Netflix)

False Positive

Tale morasti, paranoidni psihotriler se skuša vključiti v razpravo o abortusu, za osnovo pa si vzame dilemo, ki jo poznamo iz Sophiejine odločitve: kot kaže ultrazvok, bo Lucy Martin (Ilana Glazer), ki ji je dr. Hindle (Pierce Brosnan) omogočil, da je spočela umetno (po novi metodi!), rodila trojčke, ker pa je prišlo do komplikacije, se bo morala odločiti – ali bo splavila oba dečka ali pa deklico. V nasprotnem primeru bodo umrli vsi trije. Z možem (Justin Theroux) se odločita, da bo živela deklica, toda še preden Lucy dobro postane Sophie, se že izkaže, da je v resnici Rosemary – ja, iz Rosemaryjinega otroka. False Positive, ki ni ravno ne vem kaj, jasno sporoča: nosečnost je grozljivka, toda ne zaradi abortusa, ki ji »grozi«, temveč zaradi toksičnega, pokroviteljskega, stepfordskega odnosa do žensk in »možganov mamic«. (Hulu)

Respect

Filmske biografije genijev so vedno videti neverjetno klišejsko, še toliko bolj klišejsko pa so videti filmske biografije genialk – revno otroštvo, spolne zlorabe v mladosti, odkritje čudežnega glasu, prvi nastopi (običajno v cerkvi), posesivni, brutalni moški, hitra slava, ljubosumje in nasilje v družini, droge in alkohol, padec z odra, ponižanje, triumfalni comeback. Tako – zelo wikipedijsko – se odvrti tudi Respect, biografija Arethe Franklin (Jennifer Hudson), »kraljice soula«, le da njeno osvobajanje in bežanje pred moškimi (tudi pred slavnim očetom-pastorjem, Forestom Whitakerjem), ki jo hočejo kontrolirati (in se polastiti njenega glasu), dobi še glamur gibanja #MeToo (»Tvoj očka ni lastnik tvojega glasu!

Sanremo

Ker sem Sanremo že izdatno popisal ob festivalu Kinootok, naj le opozorim, da gre za film o stanovalcih nekega predcovidskega kraškega doma za starejše, ki jih pogublja Alzheimer, da je v njem glavno vlogo prvič odigral Sandi Pavlin, ki je na velikem platnu debitiral že davnega leta 1968 (Peta zaseda), in da je tako tih in delikaten kot štikel Non ho l’età, s katerim je 16-letna Gigliola Cinquetti leta 1964 osvojila Sanremo in Evrovizijo, a ne skriva tiste mučne »humanitarne« represivnosti, s katero družba starejše ljudi spravlja z oči. (Cankarjev dom, Domžale, Celje, Maribor, Izola, Krško, Ptuj, Radovljica, Kočevje) 

Panj

Panj, ki ga je s kopico nagrad glorificiral prestižni festival Sundance, je zgodba o Fahrije (Yllka Gashi), ženski z ruralnega Kosova, ki nekaj let po koncu vojne še vedno – vztrajno, jezno, odločno, agonično – išče svojega moža. Včasih celo »brska« po posmrtnih ostankih, ki jih izkopljejo v množičnih grobiščih. Ne verjame, da je še živ, toda to, da njegovega trupla ne najdejo, jo paralizira – v zelo konservativnem, patriarhalnem, rigidnem, diskriminatornem okolju je ostala z dvema otrokoma in napol obnemoglim tastom (Cun Lajci), ki jo hitro opozori, da mora ženska vedeti, kje je njeno mesto v družini. Fahrije, najbolj ozaveščena članica lokalne ženske organizacije, podporne skupine vojnih vdov (vsem je može vzel pokol leta 1999), namreč sklene, da bo naredila vozniški izpit in začela – v spregi z ostalimi vdovami, prav tako ujetnicami patriarhalnih običajev – izdelovati ajvar ter ga tudi tržiti.

Mesto žensk

Na šahovski olimpiadi leta 1982 v švicarskem Luzernu je v ženski konkurenci slavila Sovjetska zveza, za katero pa so nastopile same Gruzijke – Nona Gaprindašvili, Nana Aleksandrija, Maja Čiburdanidze in Nana Ioseliani, šahovske čarodejke, ki so si 30 let lastile šahovsko krono. “To se ne bo ponovilo še pet tisoč let,” dahne Milunka Lazarević, nekdanja jugoslovanska šahovska prvakinja, ki obenem poudari, da so ženske le v Gruziji za doto dobile tudi šahovski komplet. V dokuju Slava kraljici! lahko vidite, kako je Nono Gaprindašvili pričakal ves Tbilisi, ko je leta 1962 prvič postala svetovna prvakinja (takoj so ji postavili tudi kip), kako so si gruzijske kraljice podredile šahovski svet (v publiki so bili sami moški!), kako jih je partija prelevila v propagandno orodje (z njimi je oglaševala “inteligentnost socializma”) in kako še vedno uživajo v preteklosti, svoji fami in svojem imidžu. Bile so oboževane, prave superjunakinje – po njih so imenovali novorojenke. In ne, niso kuhale, ampak so se lahko posvečale karieram. Jebeni socializem!

Vonj po rožah

Vonj po rožah je francoska populistična komedija o malih, iskrenih ljudeh, ki se spopadejo s požrešno korporacijo. Ko Eve Vernet (Catherine Frot), prestižna vzgojiteljica rož, ugotovi, da njena mala farma ne bo več preživela napadov cvetličarske korporacije, hoče že vse skupaj prodati, a njena tajnica (Olivia Côte) najame tri odbite osebke (Fatsah Bouyahmed, Marie Petiot in Manel Foulgoc), ki potrebujejo rehabilitacijo in ki nimajo pojma o rožah, a so zelo iznajdljivi in pregnani – tudi v kriminalu. Kako boš preživel na “prostem” trgu, če ne obvladaš kriminalnih tehnik? In ja, kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke?

Minari

Ker sem Minari že recenziral, naj le opozorim, da gre za delikaten, eleganten, melanholičen film o ljudeh, ki se lahko v krutem, hladnem, destruktivnem kapitalizmu zanesejo le še na družinske vezi – o ljudeh, ki jim sindikate, nekdanje socialne varuhe priseljencev, o katerih ni več ne duha ne sluha, nadomešča družina, medtem ko jim Komunistični manifest nadomeščajo babičine lekcije. Integracija v kapitalizem je vse težja. (Kinodvor)

Volkovi

Ameriško-mehiška meja je pekel, toda Lucía (Martha Reyes Arias), mlada Latinoameričanka, se s svojima malima sinovoma, Maxom (Maximiliano Nájar Márquez) in Leom (Leonardo Nájar Márquez), v Ameriko ne “prebije” čez mejo, s pomočjo kojotov, ilegalno, ampak pride povsem mirno in legalno, kot turistka, kar pa ne pomeni, da se lahko potem – v Novi Mehiki (Albuquerque) – prepusti ameriškemu snu. Ne, au contraire: ker nima ne dokumentov ne denarja, obtiči na socialni periferiji, na stičišču revščine, strahu, obupa, resentimenta, jeze, nasilja in boja za golo preživetje, v cenenem, neopremljenem, razpadajočem, melanholičnem stanovanjcu, v katerem jo ves dan čakata Max in Leo, njena “volkova” (z bujno, celo animirano domišljijo), medtem ko sama opravlja najbolj umazana in najslabše plačana dela.

CODA

Obstajajo enostavni, klišejski, predvidljivi, naivni filmi, ki pa tvoje emocije napadajo in vrtajo in zvijajo in mučijo in lomijo s tako kirurško preciznostjo, da se jim slej ko prej – magari po hudem boju – vdaš. Kapituliraš. Že prej – ali pa ob zadnjem štiklu. Pogosto te dotolče prav štikel. Ne da to preseneča – glasba je običajno orožje, s katerim si vas skušajo ti filmi podrediti. CODA – film dozorevanja, sicer rimejk francoske Družine Bélier – je tak film. Ruby Rossi (Emilia Jones), gimnazijka iz ribiškega mesteca v Massachusettsu, je edina v proletarski družini, ki sliši in govori – njeni oče (Troy Kotsur), mati (Marlee Matlin) in brat (Daniel Durant) so gluhonemi.