Ni čas za smrt

Covid ni ustavil le življenja in kapitalizma, temveč tudi kino. Multipleksi so obtičali, ljudje so se razbežali, zaprti, temni prostori so postali tabu, filme so posvojile digitalne platforme. Vsi so se spraševali: ali bo kino sploh preživel? Kdo bo odgovoril na to vprašanje? Tenet? Ne. Hitri in drzni 9? Tudi ne. Kdo pa? Bolj ko so minevali meseci (in filmi), bolj so se vse oči upirale v eno ime in en film – ja, v Jamesa Bonda in Ni čas za smrt. Tej bondiadi, katere premiero so zaradi covida večkrat preložili, je pripadla vloga, ki jo je v športnem svetu odigrala nemška hobotnica z imenom Paul – napovedovala je rezultate nogometnih tekem. Napovedovala je prihodnost. Takšen jasnovidec naj bi bil film Ni čas za smrt (No Time to Die) – napovedal naj bi prihodnost kina. Če bo megahit, potem bo kino preživel. Če mu bo spodletelo, potem je s kinom konec.

Kate

Ko planete na nove filme, se vam takoj zastavita dve vprašanji. Prvič: kdo je ta teden John Wick? In drugič: kdo je ta teden Nikita? Ali pa če hočete: kdo je ta teden Atomska blondinka? No, Atomska blondinka je ta teden Mary Elizabeth Winstead, alias Kate, hladnokrvna in brezhibna poklicna morilka, ki si kulturno prisvoji neonsko Japonsko in ima spretnega delodajalca (Woody Harrelson), visoke tarče, stilizirane kinetične prebliske in samurajski kodeks, toda ko oznani, da ima tega ubijanja dovolj in da se bo »upokojila« (posvetiti se hoče nekakšnemu »materinstvu«, no, skrbi za deklico, ki ji je umorila očeta, kot da ženska ne more imeti obojega, družine in kariere), se ji zgodi to, kar se v noir klasiki D.O.A. zgodi Edmondu O’Brienu – v grozi odkrije, da so jo zastrupili in da ji je ostalo le še 24 ur življenja.

Viking Viki in čarobni meč

Tale francosko-belgijski animirani film, v katerem Vikija, malega, šibkega, nevikinškega sina mogočnega vikinškega poglavarja, čaka opolnomočitveno »čarobno« potovanje (in odrešitev mame, ki se ji zgodi to, kar se je v Goldfingerju zgodilo Jill Masterson), vas bo spomnil na animirani film Kako izuriti svojega zmaja, toda razlika je očitna – ob Vikingu Vikiju in čarobnem meču se bodo starši blazno dolgočasili. Tako kot so se ob Čebelici Maji, Arturju in minimojčkih in drugih evropskih animiranih pudingih. (kino)

Moj brat lovi dinozavre

Vse več nosečnic se zaradi kromosomskih »Downovih« motenj zarodka odloči za splav – na Danskem 95 odstotkov, na Islandiji skoraj 100 odstotkov.

Igra groze

Osemletni Oliver (Azhy Robertson), fen serije SpongeBob SquarePants, je generični produkt filmske patetike: ne le da se njegova starša neprestano prepirata in ločujeta, da ga sošolci nenehno maltretirajo in da je avtist, ampak tudi ne govori. Njegov »medij« je telefon, v katerem straši – ja, njegov telefon je hiša strahov. Mračna, humanoidna pošast, alias »Larry«, ki razsaja v telefonu, še najbolj spominja na remiks Babadooka in Poltergeista, toda ko vendarle prileze ven, je videti kot odrasli, mutirani E. T. In bolj ko se starša prepirata in bolj ko družina razpada, pošastnejša je ta »nerazumljena« pošast, kar seveda pomeni, da je pošast v resnici produkt tiste tako cenjene in slavljene in idealne in perfektne »nuklearne« družine, ekstremne tovarne travm, napetosti, razvojnih motenj, osamljenosti in drugih »iger groze«.

»Prej je on varoval nas – zdaj mi varujemo njega«

Četudi vas formula 1 ne zanima, si poglejte tale presenetljivo intimni doku: Michael Schumacher je namreč tako dober lik, da imate občutek, da gledate igrani film. Prišel je z dna (»Vedno smo uporabljali najcenejšo opremo«), v gokartu je tekmoval za Luksemburg, nihče ga ni jemal resno, a je nenadoma ogrozil Ayrtona Senno, ki se je v Imoli smrtno ponesrečil, ko je »bežal« pred njim, napak ni nikoli priznal, z avtom se je tako zlil, da se je prelevil v serijskega zmagovalca, po prestopu k Ferrariju je moral začeti znova, s tekmeci je skušal fizično obračunati, spet je začel serijsko zmagovati, vsako njegovo dirko bi lahko naslovili Dirka življenja, postal je dirkaški rekorder, bil je lačen in maničen, ekstremno motiviran in dominanten, nor na karaoke in comebacke – in sneg.

Stopnja smrti

Roy Pulver (Frank Grillo) je nekdanji specialist, ki se mu zgodi to, kar se zgodi junakom in junakinjam filmov Na robu jutrišnjega dne, Izvorna koda, Srečen smrtni dan, The Obituary of Tunde Johnson in Before I Fall ter junakinji serije Russian Doll – ujame se v časovno zanko, v kateri vedno znova umre. Jasno, potem se vedno znova zbudi. Točno ob 7:00. Najprej vedno elegantno likvidira morilca, ki ga z mačeto napade v stanovanju, potem prav tako elegantno z nožem »sestreli« morilca, ki ga hoče prerešetati iz helikopterja, v naslednjih urah sledijo novi in novi najeti morilci in morilke, ki potegnejo kratko, vse to bi počel z zaprtimi očmi, toda ob 12:47 je vedno znova nemočan – ubijejo ga. Nič ne more. Teh, ki ga hočejo ubiti, je preveč. Običajno ga obglavijo na grotesken, karnevalski način – kot bi hoteli osmešiti njegove mišice, njegov toksični mačizem, njegov narcizem, njegov nihilizem, njegove sarkastične hard-boiled replike, njegovo večno in brezkončno vojno proti zlu, zaradi katere je zanemaril svojo ženo, Jemmo (Naomi Watts), briljantno znanstvenico, ki dela za vojaško industrijo (»Nekaterih stvari ne moreš odnarediti«), in njunega sina, Joeja (Rio Grillo), ki itak misli, da je Roy le družinski prijatelj.

Oče

»Ne vem več, kaj se dogaja,« zgroženo dahne Anthony (Anthony Hopkins), ki v svojem londonskem stanovanju ne more več skrbeti zase in lahko računa le še na dolgotrajno oskrbo. Videti je kot kralj Lear, utrujen od bojev, izgubljen v starosti, povsem odvisen od treh žensk – hčerke (Olivia Colman), ki jo nenehno ponižuje in ki se hoče preseliti v Pariz, druge hčerke, ki jo je očitno že odgnal, in nove negovalke (Imogen Potts), ki se morda ne bo dala tako hitro zastrašiti in odgnati. »Nikogar ne potrebujem,« ponavlja, kot da bi skušal preglasiti svojo demenco. Trenutki lucidnosti so vse krajši. Potem pa izbruhne v silovit, krčevit, regresivno progresiven jok – zjoče se, kot se moški v filmih že dolgo ni zjokal.

The Last Letter from Your Lover

Tu imate dve romanci. Prva – med trpečo, amnezično, dobro oblečeno Jennifer Stirling (Shailene Woodley), poročeno s hladnim, ošabnim britanskim magnatom, in novinarjem (Callum Turner), ki naj bi sportretiral tega magnata, – se dogaja sredi šestdesetih let, druga – med londonsko novinarko Ellie (Felicity Jones), ki se z moškimi žge tako, kot so se nekoč moški žgali z ženskami (niti njihovih imen si ne zapomni), in »poštenim« arhivarjem (Nabhaan Rizwan) – pa danes, toda dve romanci še ne naredita filma. Nasprotno: druga drugi sta le v napoto. »Osupljivo« in »strastno« ljubezensko pismo, ki ga Ellie najde v arhivu in ki sproži preiskavo, pa je itak tako sparksovsko osladno in plehko kot obe romanci.

Ava

Ava je klon Bessonove Nikite, le da Ava (Jessica Chastain) – hladnokrvna poklicna morilka (»fancy job«) – obiskuje druženja Društva anonimnih alkoholikov (ubijanje je pač pekel, nekaj stresnega, zato človek potrebuje omamo in sprostitev), ima pa tudi mamo in sestro, kar daje vtis, da jo skuša film humanizirati, toda to počne tako brezosebno, ubogo in banalno, kot bi hotel na neposrečen način ilustrirati znano tezo o »banalnosti zla«.

Zloben

Madison (Annabelle Wallis) je prava mučenica, saj jo udari popolni vihar: prvič, hoče otroka, a za sabo ima le kopico spontanih splavov, drugič, spet je zanosila, a mož, utelešenje toksičnosti, jo zlorablja, brutalno pretepa (do krvi), tretjič, neko noč nekdo vdre v njun dom in ubije njenega moža (sama pri tem spet spontano splavi), četrtič, policija osumi njo, saj se ji začnejo kmalu prikazovati vizije srhljivih, pikantnih, grizlijevskih umorov, ki se potem zares zgodijo (nekdo pobija ostarele zdravnike), in petič, skrivnostnemu, demoničnemu serijskemu morilcu, ki pije elektriko, ki mu elektrošoki ne morejo do živega, ki predvaja svoje misli (»Čas je, da izrežemo raka!«) in ki so ga očitno navdihnili psihotrilerji Daria Argenta (črne rokavice, široko odprte oči, ekskluzivno bodalo, groteskni umori ipd.), je ime Gabriel – tako pa je bilo v otroštvu ime tudi njenemu imaginarnemu prijatelju. Body-horror, travme, vrnitev potlačenega, demoni, ekstremne halucinacije, teror, torture porn.

Barb in Star na potovanju v Vista del Mar

Ovdovela Barb (Annie Mumolo) in ločena Star (Kristen Wiig), šarmerki srednjih let, sicer najboljši prijateljici, duhoviti, igrivi, ekscentrični, zelo zemeljski, totalno usklajeni, vedno razposajeni in po potrebi profani rezidentki Soft Rocka (Nebraska), produkta Amerikane in slabe TV, prodajalki v »lesnini«, ki razstavnega kavča, na katerem vsak dan sedita in kramljata, nočeta prodati, sta ob službo (tudi telefona nimata), toda njuno prijateljstvo preživi. Ker pa si vse, s kapitalizmom vred, predstavljata preveč po svoje, je čas, da si Nebraska malce odpočije od njiju. In tako odpotujeta na Florido, v razkošno kičasto letovišče Vista Del Mar, kjer njuno prijateljstvo doživlja nove in nove teste, saj ga ne ogrozijo le akvalandske atrakcije, disko verzija štikla My Heart Will Go On, moški, morski rak z glasom Morgana Freemana, seks, »sendvič«, Petdeset odtenkov sive in ljubosumje, temveč tudi diabolična, blofeldska ženska (spet Kristen Wiig), ki je bila v mladosti žrtev vrstniškega nasilja, ustrahovanja in poniževanja, zdaj pa se hoče grandomansko maščevati ter letovišče zasuti z morilskimi komarji. A prijateljici, ženski verziji Waynea in Gartha, ki ju ne žene BDP, temveč veselje do življenja, vesta, da bo boj dolg, zato prav pridejo tudi takšne, malce bolj militantne, recimo »radikalizirane« prijateljice.

Martin Eden

Jack London je leta 1909 objavil roman Martin Eden, svoj »veliki tekst«, ki ga je v posvetilu svojemu prijatelju Uptonu Sinclairju, prav tako socialistu, označil za »napad na individualizem«. Tudi na svoj lastni individualizem. Gustave Flaubert, avtor Gospe Bovary, je menda rekel: »Jaz sem gospa Bovary.« No, London pa je zapisal: »Jaz sem bil Martin Eden.« Prav res – tudi Martin Eden je proletarskega rodu, tudi Martin Eden postane pisatelj, tudi Martin Eden blazno uspe, tudi Martina Edna individualni uspeh loči od proletarskih korenin, od proletarskega kolektiva, in tudi Martin Eden ugotovi, da individualizem vodi v avtodestruktivnost.

Dnevi besa

Kateri je najvplivnejši film novega stoletja? John Wick! Še celo Jason Statham, alias Hill, alias H., nekdanji specialec (ali nekaj takega), ki se zaposli pri losangeleškem podjetju za strogo varovani, armirani prevoz večjih količin denarja, se že na prvi vožnji prelevi v Johna Wicka, saj avtomatično, napol robotsko in z neverjetno preciznostjo pobije šest maskiranih roparjev. A še preden rečete John Wick (ali pa Le convoyeur, po katerem je ta film posnet), se izkaže, da je H. hladni, neusmiljeni, labirintni, parabiblični maščevalec, ki bi se dobro podal tako Gospodom kot Želji po maščevanju, in da bo tistim (Scott Eastwood itd.), ki so umorili njegovega sina, amputiral jetra, pljuča, vranico in srce – s kroglami.

Prvič na robu

Prvič na robu, tretji del filmske serije »After« (After Passion, After Truth), v katerem se chic zaljubljenca (Josephine Langford & Hero Fiennes Tiffin) ne moreta odločiti, kje bi živela, v Seattlu ali Londonu, še najbolj spominja na »strastne«, »viharne«, »usodne«, »šokantne« popoldanske telenovele, za katere najamejo tako nenadarjene in nezanimive igralce, da je vsak »strastni« ali »viharni« ali »usodni« ali »šokantni« prizor videti kot samoparodija ali pa že kar kot sabotaža. Tole morda ni najslabši film vseh časov, a zdajle se ne morem spomniti nobenega drugega. (kino)

Cinderella

Tole revizijo Pepelke gledate z velikim nelagodjem, pa četudi Pepelka (Camila Cabello), njena mačeha (Idina Menzel), princ Robert (Nicholas Galitzine) in ostali – v slogu Luhrmannovega mjuzikla Moulin Rouge – prepevajo dobro znane poskočnice (Somebody to Love via Queen, Material Girl via Madonna, Rhythm Nation via Janet Jackson ipd.). Vse je namreč osladno in brezdušno predvidljivo »korektno«: prvič, film se dogaja v multikulti srednjem veku, toda kralj (Pierce Brosnan) in kraljica (Minnie Driver) sta bela, drugič, njunemu sinu, princu Robertu, ki ga hočeta na vsak način oženiti, se toksična tradicija vse bolj upira, a vendar mu »pripada« najlepše dekle in prestol (zakaj ne »pripada« njegovi sestri, princesi Gwen, ki jo igra Tallulah Greive, zakaj bi moral komu »pripadati« in zakaj bi moral sploh obstajati?), in tretjič, Pepelka, alias Ella, hoče postati modna kreatorka, s čimer izkaže svojo opolnomočenost, afiniteto do neodvisnosti in samostojnosti ter averzijo do patriarhata in spolnih hierarhij, kar jo prelevi v prababico feminizma, če ne že kar gibanja #MeToo.

Okus lakote

Carsten (Nikolaj Coster-Waldau) je danski chef, ki Franka, enega izmed svojih najboljših kuharjev, hladnokrvno odpusti, ker je zamočil pri limonah. »Se Frank komu smili,« vpraša svoje zaposlene. »Ne, šef,« odvrnejo v en glas. Stalno ga kličejo šef. Kot da so njegovi sužnji. Carsten se ima res za nekaj več – ker je chef, zvezdnik haute cuisine, mojster »hrane, za katero se je vredno boriti«. Poln je klišejev (»V kuhinji drži nož samo eden«), obseden je z uspehom (in slavo), a tudi Maggi (Katrine Greis-Rosenthal), njegova ljubeča, strastna žena, sošefica prestižne restavracije, dahne: »Hočem vse!« Ta »vse« pomeni kariero in družino. Aha, že spet – ima lahko ženska oboje, kariero in družino? Logično: čeravno sta zelo zaljubljena, se izkaže, da ga vara.

Shang Chi in legenda o desetih prstanih

Marvelovi superjunaki običajno rušijo rekorde v pravičništvu, Shang Chi (Simu Liu), alias »Shaun«, ki Marvelovo kinematično vesolje – prek lepo koreografiranega hongkonškega kung fuja, eksplozivne wuxie in obračunov z letečimi zmaji – raztegne na Daljni vzhod (tako kot ga je Črni panter raztegnil v Afriko), pa ruši rekorde v lažni skromnosti: zelo dobro se zaveda svojih nadnaravnih superjunaških sposobnosti, a ne premika planetov ali kozmičnih sfer, temveč se v nekem prestižnem sanfranciškem hotelu preživlja s parkiranjem avtomobilov. Ne živi v kakem vzporednem ali fantazijskem svetu, temveč v povsem banalni garaži. Ne prijateljuje z Marvelovimi Maščevalci, temveč zabušava s prijateljico, ki ima veliko srce in dober smisel za humor (Awkwafina). Kar je precej mazohistično, če pomislite, da je direktni potomec Wenwuja (Tony Leung), alias »Mandarina«, pohlepnega nesmrtnega diabolika, ki je deset magičnih prstanov – okej, bolj obročkov, zapestnic – prelevil v vsemogočno orožje, s katerim sam premaguje vojske, spreminja zgodovino in osvaja svet.

No Man of God

Ko leta 1978 primejo serijskega morilca Teda Bundyja (Luke Kirby), se izkaže, da so prijeli mitomanskega, grandomanskega, arogantnega psihopata, ki z vsemi – policijo, preiskovalci, sodniki, tožilci, odvetniki, mediji, javnostjo – koketira in manipulira. Zakaj je počel to, kar je počel, kaj ga je sprožilo, zakaj ne kaže nobenih znakov obžalovanja in koliko žensk je pobil? Bill Hagmaier (Elijah Wood), eden izmed prvih FBI-jevih ekspertov za profiliranje serijskih morilcev, ki hoče odgovore na ta vprašanja, najprej sredi osemdesetih z njim vzpostavi pisni stik, potem pa ga začne redno obiskovati in izpraševati, toda vse te intervjuje ugrabijo Bundyjeva dokazovanja, da je najinteligentnejši človek na svetu. Hagmaier bi mu lahko sicer rekel, hej, če si najinteligentnejši človek na svetu, kako to, da smo te potem dobili (in spravili v floridsko ječo), toda če ga ne bi dobili, bi se dal zagotovo kar sam prijeti, to pa zato, da bi bil še slavnejši, da bi pritegoval še večjo pozornost, da bi dokazoval svojo moč in superiornost, da bi se torej vsi ukvarjali z njim, analizirali njegov »intelekt« in občudovali njegovo »genialnost«.

Bring Your Own Brigade

Vse več je krajev, v katerih lahko zgoriš. In koale tudi. Paradise – ja, Raj! – se je imenovalo kalifornijsko mestece, pa je leta 2018, ko so Kalifornijo zajeli in opustošili apokaliptični gozdni požari (»Camp Fire«, »Woolsey Fire«), zgorelo do tal. In tale doku, ki je videti tako, kot bi ga narekoval Hieronymus Bosch, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Howardovim dokujem Rebuilding Paradise, in ki se začne v Paradisu, spremenjenem v groteskni, katastrofalni krematorij (vse gori, avtomobili se vnemajo, ljudje, ki so tik pred tem, da se vnamejo, kličejo na pomoč, 85 jih zgori), »pričara« pekel, ki ga ustvarjajo sodobni gozdni požari, a krivde zanje ne pripiše le podnebnim spremembam, ampak tudi ljudem, ki delajo vse, da bi gozdnim požarom omogočili čim pogubnejše in pikantnejše življenje. Recimo: ko pogozdujejo, drevesa sadijo preblizu drugega drugemu, obenem sadijo prehitro vnetljive tujerodne rastline, z nemarno deforestacijo pa kar kličejo ogenj. Ali: odločanje o gozdovih prepuščajo pohlepu lesne industrije. Ali pa: obcestne jarke dizajnirajo tako, da se v njih zbirajo smeti, ki dajo ognju pospešek. In seveda: sami glasujejo proti regulacijam, ki bi jih zaščitile pred požari.

Saltwater: The Battle for Ramree Island

Ob koncu II. svetovne vojne so krokodili v Burmi – na otoku Ramree – požrli kopico japonskih vojakov, pa tudi britanskih, a slabšega in bolj idiotskega filma o tem si ne bi mogli predstavljati. Vojaki le pešačijo, moralizirajo in se delajo, da so v nevarnosti. To je vse. Andy Warhol bi užival! Poglejte si ga – tudi če bi hoteli posneti slabši film, ga ne bi mogli. Ed Wood! (Amazon Prime)

The Last Mercenary

V precej razsuti sobi v neki degradirani ruski soseski sedi ugrabljeni mladenič, ki ga čuvata dva plačanca, toda ko se kamera zasuka navzgor, zagledamo na stropu moškega, ki se z razkrečenima nogama stoično opira ob stene – Jean-Claude Van Damme! Ja, v film vstopi mogočno, triumfalno, karizmatično, bondovsko, toda prizorov, ki bi lahko tekmovali s tem uvodnim, ni več. Še huje, akcijske prizore, ki so bili vedno ne le Van Dammov forte, temveč njegov raison d’être (tudi plakat za Bloodsport vidimo), zamenja komedija, ki naj bi pokazala Van Dammove skrivne talente, a se film preventivno in samokritično – magari samoironično – za vsak primer raje posveča tudi mnogim drugim likom, recimo moškemu na skuterju v samih gatah in gangsterju, ki si domišlja, da je Tony “Scarface” Montana, tako da je Van Damme, alias The Mist, zakrinkani tajni agent z zalisci iz slabega nemškega porniča, stranski v filmu, ki je bil očitno načrtovan kot njegov comeback. Van Damme, niti malo Stallone iz novih Rambov, ni videti le tako, kot da je star 80 let, ampak tako, kot da so ga v vse skupaj prisilili. Kakemu zombijskemu filmu bi se bolje podal. In štikel One Way or Another (via Blondie) bi lahko obdržali. (Netflix)

Occupation: Rainfall

Ko zunajzemeljski zavojevalci napadejo svet, vedno najprej udarijo Ameriko. Nič več: v sci-fiju Occupation najprej udarijo Avstralijo. Začne se vojna. Celo rasna vojna. Mi proti njim! Človeštvo proti vesolju! Revizija Vojne svetov sreča revizijo Vojne zvezd. Rodi se silovito odporniško gibanje – osvobodilna fronta. V filmu Occupation: Rainfall, nadaljevanju tega avstralskega hita, je osvobodilna fronta še množičnejša, a tudi bombastičnejša, saj vse, kar počne, dobi spolirane, bučne, efektne razsežnosti, na kakršne naletite v superjunaških spektaklih.

In the Same Breath

Wuhan je v leto 2020 – leto podgane – vstopil srečno in veselo, pokaže tale ekspozejski doku, ki ga je posnela Nanfu Wang, sijajna kitajska dokumentaristka (One Child Nation), ki živi v Ameriki. Vse skupaj je bilo zelo kičasto: ljudje so mahali z zastavicami in peli domoljubne pesmi, predsednik Xi jim je laskal, na ulicah so se navdušeno stiskali in zlivali, med njimi pa se je širilo nekaj strašnega – pošast vedno skoči iz kiča. Nanfu Wang je iz Amerike režirala svoje tajne »agente«, ki so v bolnišnicah in na ulicah skrivaj snemali vse tisto, kar so kitajske oblasti relativizirale, tajile in prikrivale (cenzuriranje posnetkov ljudi, ki umirajo na ulicah, kaznovanje doktorjev, ki »širijo govorice o neznani pljučnici«, zatrjevanje, da virus ne obstaja, prepoved negativnih zgodb, saj bi jih imperialisti le zlorabili ipd.), toda virus in pandemijo so – v slogu lunatičnih konspirologov – relativizirale, tajile in prikrivale tudi ameriške oblasti (ne potrebujete mask in varnostne razdalje, gre le za gripo, ni tako hudo, virus bo kmalu izginil ipd.). In ljudje so umirali – grizlijevsko, množično.

Undergods

Ko je izbruhnila pandemija, so oživele distopične fantazije, tako da so nas skušali filmi impresionirati z novimi in novimi verzijami distopij, toda če hočete videti res mračno, mučno, morbidno distopijo, si poglejte tole britansko fantazijo, ki se začne v razpadlem, opustošenem, gnijočem, umazanem postapokaliptičnem mestu, v katerem smetarja (Geza Rohrig & Johann Myers) ravno pobirata smeti – trupla. Edino delo, ki je še na voljo v tem svetu! To mesto je tako neznosno, da celo sam film v njem ne vzdrži dolgo, ampak odtava drugam, v vzporedne zgodbe, ki potekajo v malce bolj urejenem in stabilnejšem svetu, a se vrne, kot bi hotel reči – se vam ne zdi to vendarle neizogibno? (Amazon Prime)

Candyman

Bernard Rose je 1992 posnel grozljivko Candyman, v kateri je Helen Lyle (Virginia Madsen), specialistka za urbane legende, v chicaškem getu Cabrini-Green naletela na legendo o Candymanu (Tony Todd), duhu temnopoltega slikarja, ki je pred stotimi leti postal žrtev rasističnega nasilja – linčali so ga tako, da so mu odžagali roko, na njegovo golo telo pa vrgli čebelji panj. Potem so ga sežgali. Če pogledaš v zrcalo in petkrat izrečeš njegovo ime, se vrne – zadihan, besen, maščevalen, pikanten, šokanten. S kljuko namesto roke. Ob glasbi Philipa Glassa. Kot bi hotel reči: Črna življenja štejejo!

Divja Slovenija

Divja Slovenija ni rutinski dokumentarec – Matej Vranič intervjuirancev ni nabiral s pomočjo kakega brezosebnega mejla, ampak se je moral za vsakega potruditi, tako rekoč boriti. To se vsiljuje še toliko bolj, ker je nastopajočih v Divji Sloveniji res veliko: srne, jeleni, lisice, jazbeci, svizci, pinože, belorepci in planinski močeradi, pa medved, ki liže bube in ličinke, jerebica, ki zaide na tuje ozemlje, štorklje, ki se predčasno vrnejo, kosec, ki poje, kačji pastir, ki se levi, smrdokaver, ki – opremljen z »radarjem« za žuželke – koplje, zajci, ki so med ravsanjem videti kot izumitelji rokoborbe, belke, ki so povsem zlite z alpsko okolico (tako da so varne pred plenilci), žabe, ki se skrivajo pred kanjo, kanja, ki se loti mrtve ribe (pomanjkanje hrane jo prisili v mrhovinarstvo), volk, ki odide praznega želodca. Nima sreče: veter zapiha v napačno smer, tako da ga izda vonj – in jelenjad se pravočasno razbeži.

Mali šef: Družinski posli

Tim Templeton, ki je bil pred štirimi leti v Malem šefu, Dreamworksovem animiranem megahitu, še otrok, soočen z novim bratcem, pučističnim »malim šefom«, ima zdaj, v nadaljevanju, ki se dogaja nekaj deset let kasneje, tudi sam otroke. Med njimi je dojenčica, Tina, ki ne skriva, da je »mala šefica« – pametnejša od staršev, odraslih. Ker pa svoje superiornosti noče prepustiti temnim silam, sproži tajno vohunsko operacijo, s katero prepreči globalno zombifikacijo in eliminacijo staršev. Podton te bučne, kaotične animacije, ki dojenčke prelevi v leninistične revolucionarje, je na dlani: to, da so dojenčki inteligentnejši od odraslih, govori o tem, kako zelo so sodobni odrasli mentalno nazadovali. Infantilizacija zahodne civilizacije je brezmejna. Nihče noče več odrasti. Nova normalnost. (kino)

Beckett

Beckett (John David Washington) in April (Alicia Vikander), ki letujeta v Grčiji (med ruševinami, relikti finančne krize), sta blazno zaljubljena – in v izkazovanju te zaljubljenosti pretiravata. Res potrebujemo v tako kratkem času toliko dokazov? Ne, ta brezmejna ljubezen – res sva se našla! – je le najava neizbežne katastrofe. In ko April v nekem trenutku reče, da sta videti kot »krajinska lika«, kot »figures in a landscape«, evocira naslov Loseyjevega trilerja (Figures in a Landscape), v katerem črni, brezosebni helikopter v neimenovani, nestabilni, rahlo distopični, »eksotizirani« evropski državi preganja Roberta Shawa in Malcolma McDowella, ki manično bežita in bežita.

Potovanje skozi spomine

Nick Bannister (Hugh Jackman) je cinični, neobriti, zjebani futuristični hard-boiled detektiv (»privatni preiskovalec uma«), ki je videti tako, kot bi iz romanov Raymonda Chandlerja prisopihal skozi Scottovega Iztrebljevalca. Miami, kjer se sci-fi noir Potovanje skozi spomine dogaja, je mračen, zadušljiv, toksičen, distopičen, grotesken, klimatsko uničen, kataklizmično poplavljen – kot bi skušal pomežikniti Potopljenemu svetu, v katerem je bilo vode prav tako preveč, in Kitajski četrti, v kateri je vode – ravno nasprotno! – primanjkovalo.