Krt

Ker sem tale čilski doku o 83-letnem Sergiu, ki ga privatni detektiv infiltrira v dom za starejše, da bi – v slogu Jamesa Bonda – preveril, kako ravnajo z materjo njene klientke, popisal v prejšnji številki Mladine (v tekstu o Kino Otoku), naj le še enkrat poudarim, da gre res za unikaten film – za sijajno študijo empatije, ki je realkapitalizem ne pozna niti ne priznava. (Kinodvor)

Woodstock 99: Peace, Love, and Rage

Nostalgija je hrepenenje po zlatih, srečnih časih, toda vsebuje veliko drobnega tiska. Vzemite le Woodstock, legendarni megakoncert, ki se je odvrtel leta 1969: ko so ljudje naslednje leto gledali dokumentarec, so že pokali od nostalgije. Kar ni bilo težko: že sam dokumentarec je bil popolni teater nostalgije. Ustvarjen je bil za vzbujanje nostalgije. Glejte, kako fajn smo se imeli! Kako srečni smo bili tiste tri dni! Živeli smo v utopiji! Vsi smo bili eno, prava skupnost, velika družina, ekstaza humanosti! Videti vse te izvajalce – vau! Je kaj bolj afirmativnega? Koncert, ki je definiral generacijo! Toda – in tu je problem: črncev je bilo le za vzorec – tako na odru kot med publiko. Woodstock je bil belski žur. Belska utopija. Parada belskega ponosa. Parada belske privilegiranosti. Pri belcih je vzbujal nostalgijo, pri nebelcih pa ne. Nostalgija vedno nekoga izključi, potlači, izbriše.

Soba pobega 2

Sobe pobega 2 – tako kot prve Sobe pobega – ne gledaš zaradi dobrih dialogov ali zaradi zanimivih likov, temveč zaradi »sob pobega«, zamotanih, domiselnih, premetenih labirintnih pasti, v katere korporacija Minos, brezčutni in brezosebni koncentrat neoliberalnih manter (kompetitivnost, konkurenčnost, iznajdljivost ipd.), lovi mladince in mladinke, milenijske ekshibicioniste, ki hočejo na vsak način nastopati in gladiatorski direndaj računalniških igric doživljati v živo.

Glavni junak

Glavni junak je za tiste, ki niso videli Trumanovega šova – in tiste, ki obžalujejo, da Trumanov šov ni nikoli dobil nadaljevanja. Vsaj uradnega ne. Glavni junak je videti kot neuradno nadaljevanje: Guy (Ryan Reynolds), srečni, prijazni, mirni, simpatični, vedno nasmejani bančni uslužbenec, ki živi v Free Cityju, v katerem se vsak dan dogajajo strašne adrenalinske reči (streljanja, ropi, eksplozije, pregoni, zaletavanja, nesreče, katastrofe ipd.), na lepem – zaradi motnje v algoritmu – ugotovi, da je NPC, ja, non-player character, simulacija, stranski lik v peklenski računalniški igrici Free City, ki jo igra ves sociopatski svet. Stranski liki – takšni, kot je on – so tu le postranska škoda, žrtve slepe objestnosti teh, ki igrajo, potemtakem digitalnih džankijev, ki ljubijo pokole, pobijanje, kriminal ipd., prepričani, da je nasilje odgovor na čisto vsako vprašanje. Tudi Guy vedno znova konča kot postranska škoda – ustrelijo ga, razstrelijo, zgazijo. Mimogrede. Statist. Res nobody. Nihče ga niti ne registrira. Banke pač ropajo. Iz dneva v dan. In naslednje jutro spet vstane in gre v službo – ves vesel, da dela v banki.

Stillwater

Bill Baker je vdovec iz oklahomske vukojebine po imenu Stillwater – in tudi videti je tako. Malomestno, domačijsko, vljudno in patriotsko, country boy, s pištolo v predalu, klobukom na glavi, tetoviranim beloglavim orlom na roki, kavbojsko stoičnostjo na obrazu, z Bogom v srcu in bradico, ki poudarijo njegovo možatost – v času spolne nestabilnosti in »teorije spola« skuša signalizirati, da je na pravi strani. Najprej je delal na naftnih poljih, potem se je zapil, zdaj pa dela, kar pride. Matt Damon ga igra tako, kot da je utelešenje Amerike. V Parizu bi si ga težko predstavljali.

Iskalci tartufov

Matjaž Ivanišin je bil tako zaseden s snemanjem filma o Porabju (Oroslan), da je pozabil posneti film o istrskih iskalcih tartufov, Gregor Božič – sicer njegov DP – pa je bil potem tako zaseden s snemanjem filma o Benečiji (Zgodbe iz kostanjevih gozdov), da mu je to pozabil omeniti. Film Iskalci tartufov, ki sta ga posnela Michael Dweck in Gregory Kershaw, je videti tako, kot bi ga posnela Ivanišin in Božič: zakotni, zapuščeni, zapostavljeni piemontski zaselki v okolici mesteca San Damiano d’Asti ( jugovzhodno od Torina), kjer se dogaja film, so videti kot pastoralna kombinacija postaranih porabskih in benečijskih zaselkov iz Oroslana in Zgodb iz kostanjevih gozdov, življenje tu je zamrlo (kot v Porabju, Benečiji), slikoviti, brezhibno statični, lirično komponirani kadri-sekvence so kot tableauji, ki bi jih lahko izrezali in razstavili v galeriji (še celo vrtoglavi, epileptični, cikcakasti kadri, posneti s kamero, pričvrščeno na manične pse, so čisti action painting), liki so odbiti, čudaški, ton je nostalgičen, vsake toliko zadoni kaka stara italijanska kancona, sam film pa je tako spreten in imerziven hibrid dokumentarca in igranega filma, da ti je vseeno, kaj od tega je igrano in kaj ne (boljši ko je dokumentarec, bolj je videti igran). Iskalci tartufov so film, ki si ga ne moreš izmisliti – lahko ga le najdeš.

Škratki

Tale nemška animacija, ki diši bolj po Smrkcih kot bratih Grimm, ni sicer nič posebnega, toda ko se škratki, ki so stoletja v težkih delovnih pogojih garali in garali globoko pod zemljo, vrnejo na površino, med ljudi (slaščičarje!), se zazdi, da ne kritizira le družbe, ki diskriminira in demonizira “drugačne” (“Če mi lahko shajamo z vami, lahko tudi vi shajate z nami”), ampak na svoj burlesken način oklofuta kar sam kapitalizem, ki že stoletja diskriminira in demonizira garaške, fizične, rudarske, industrijske delavce. A ne pričakujte revolucije, temveč le boj za inkluzivnejši kapitalizem – za kapitalizem, ki bo bogastvo pravičneje prerazporejal, navsezadnje, bitko med slaščičarskima bratoma izgubi ta, ki je pohlepen in ki ga žene le logika profita. (kino)

A Classic Horror Story

Hormonski, uživaški mladeniči in mladenke, bolj ko ne neznanci, med katerimi je tudi Matilda Lutz, zvezdnica Maščevanja, se s kombijem odpravijo na trip po južni Italiji, po terenih mafije, ’ndranghete in camorre, a treščijo v drevo in obtičijo sredi gozda – daleč od urbanosti in javnih storitev. Nimajo pojma, kje so. Telefoni ne vlečejo. Potem pa zagledajo hiško, ki se je neskončno razveselijo – niso videli Teksaškega pokola z motorko. Niti Zlobnega mrtveca. Niti Koče v gozdu. Niti Napačnega odcepa.

Smodnikov milkshake

Gotovo se spomnite slovite Brechtove krilatice: “Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!” No, Smodnikov milkshake – ultrakinetični akcijski ringelšpil, ki ga je posnel izraelski režiser Nanot Papushado, avtor vendette Big Bad Wolves, ki jo je Tarantino leta 2013 razglasil za “najboljši film leta” – je ekranizacija te krilatice.

Odred odpisanih: Nova misija

Savant (Michael Rooker), karizmatični jetnik z dolgimi belimi lasmi, sedi v strogo varovani ječi in v steno jezno meče žogico, ki se potem odbija od stene do stene – nenadoma jo tako silovito zaluča, da se od stene odbije v ptička in ga ubije. Malega, ljubkega, sladkega. Ni ga več. Brez opravičil. Kar pa je obenem tudi signal, da poti nazaj ni in da bo šlo zares – na komičen, obešenjaški, grotesken način, navsezadnje, v odredu odpisanih, ki ga – v slogu Ducata umazancev – sestavijo iz samih jetnikov, ekstremnih superjunaških kriminalcev, pompoznih outsiderjev, idiotskih morilskih strojev (Task Force X), so tudi Podganarka II (Daniela Melchior), ki lahko v trenutku aktivira na tisoče podgan, Mirovnik (Jon Cena), ki hoče svetu zagotoviti mir, pa četudi bo moral pobiti še toliko “moških, žensk in otrok”, Kraljevski morski pes (Sylvester Stallone), kanibalski hibrid Žrela in Moby-Dicka, ki človeka požre v enem kosu (ne le teoretično!), Polka-Dot-Man (David Dastmalchian), psihotični mamist, ki ubija s pikčastimi vzorci, in Harley Quinn (Margot Robbie), deregulirana feministka, ki zna štikel Just a Gigolo/ Ain’t Got Nobody (via Louis Prima) preleviti v ultimativno pogrebno koračnico. Vodi jih Robert DuBois, alias Bloodsport (Idris Elba), high-tech pistolero, ki je “likvidiral” Supermana.

Annette

Ste za Deželo la la 2? Tu je! Kdo bi si mislil, da jo bo posnel francoski ekscentrik Leos Carax. In kdo bi si mislil, da bo Adam Driver v njej igral Henryja McHenryja, stand-up komika, ki svoj lasvegaški nastop začne z repliko: “Ubil sem svojo ženo.” In potem začne – v boksarski halji, svojem običajnem kostumu – pripovedovati, kako jo je ubil. Gledalci obnemijo. Nekateri se muzajo, drugi hihitajo (“Smejte se, smejte, smejte”). Ne vedo, kako naj reagirajo. Jo je “ubil” v smislu kot za komike pravimo, da z vici “ubijejo”? Ali pa jo je zares ubil? Naj se smejijo? Naj se zgražajo? Gledajo morilčevo izpoved? Naj ploskajo ali ne? McHenry, alias “The Ape of God”, je utrujen od tega, da ljudi spravlja v smeh. Vsaj tako pravi. Komik je postal zato, da bi “razorožil ljudi”, da bi jih lahko “razjezil” in da bi lahko “povedal resnico, ne da bi ga ubili”. Ne, svoje žene ni ubil, a najraje bi jo – pravzaprav jo v nekem smislu vsak dan “ubije”. McHenry – imitacija Jakea LaMotte, “Podivjanega bika”, propadlega boksarja, ki je pristal kot barski stand-up komik, in Andyja Kaufmana, antikomika, ki je skušal publiko razjeziti in ki je zase pravil, da je “song and dance man” – je namreč toksični moški, pač jezni, negotovi, “panični” moški, pred kakršnim svari gibanje #MeToo, odmev Normana Mainea, poln samoprezira, nihilističnega popa in resentimenta do žene, Ann Desfranoux (Marion Cotillard), operne pevke, velike tragedinje, “rojene zvezde”, uspešnejše, slavnejše in bolj oboževane od njega.

Chernobyl 1986

Rad bi rekel, da je ta ruski film o černobilski apokalipsi za tiste, ki predlani niso videli HBO-jeve miniserije, pa ne morem, ker film predpostavlja, da je ta, ki ga gleda, videl HBO-jevo miniserijo, ki je zelo natančno pojasnila, kaj se je dogajalo. Jasno, film ni tako natančen. Ves čas nam govori: saj ste videli miniserijo!

Neobrzdani Spirit

Studio Dreamworks je animirani film Spirit, velik hit in takojšnjo klasiko, produciral leta 2002, v teh dvajsetih letih pa se je svet tako spremenil (#MeToo), da glavni junak »nadaljevanja« ni več mustang, Spirit, temveč deklica, Fortuna, alias Lucky, sirota (mama umrla, oče izginil), ki med potjo na »obrzdani« zahod zagleda in osvobodi mustanga, jasno, Spirita, in ki je videti kot odmev princese Meride iz Poguma ali pa Anne iz Ledenega kraljestva, preden ne začne osvobajati še drugih »uklenjenih« mustangov – takrat je videti kot Lenin. (kino)

Nihče

Ker sem tale robustni, stilizirani, kristalno čisti metaremiks filmov Death Wish, John Wick in Ugrabljena, ki je videti kot parodija moške verzije #MeToo, že popisal v času lockdowna, naj vas le opozorim, da nam pokaže, da je od občutka prikrajšanosti do fašizacije – do sle po nasilju, ubijanju – le korak in da je »normalnost« le nasilje, ki čaka, da se zgodi. Nasilje je itak tako repetitivno kot »normalnost«. (kino)

ZZ Top: That Little Ol’ Band From Texas

Zdaj, ko je umrl Dusty Hill, bradati basist kultnega blues-rockerskega benda ZZ Top, si lahko nemara – namesto branja kakega in memoriama – ogledate tale fini doku, ki pojasni, zakaj je ta »mali dobri teksaški bend« brez kadrovskih sprememb ostal skupaj več kot 50 let, kako je ustvaril nezgrešljiv zvok (njegov zvok je spočetka celo v samem Teksasu zvenel kot »tuja dežela«, saj je v Alvinu koncertiral le pred enim gledalcem, ki pa še vedno prihaja na koncerte), zakaj – v nasprotju z Janis Joplin, Teksašanko, ki se je raje pretvarjala, da je iz San Francisca – ni nikoli skrival, da je iz Teksasa (leta 1975 je na veliko »Svetovno teksaško turnejo« krenil z orjaškim odrom, ki je bil v obliki Teksasa in poln živine!), in kako je ustvaril svoj unikatni bradati imidž (bobnar nima brade, a se piše Beard, Brada!). Rifi iz boogieja La Grange so danes tako pregovorni kot brade, ki pa so nastale iz lenobe – Hillu in Billyju Gibbonsu se ni več ljubilo briti. Toda njuna averzija do britja je idealno, da ne rečem genialno sovpadla z nastankom MTV-ja, ki je glasbo posredoval vizualno, z videospoti, filmčki – in teksaški trio je bil s tistimi brezhibnimi kostumi, bradami, sončnimi očali, outsidersko mitologijo, mistično ruralno skrivnostnostjo in sinhroniziranim »plavanjem« obeh kitaristov kot ustvarjen za videorevolucijo.

Werewolves Within

Beaverfield je zakotno, zaspano novoangleško mestece, skozi katerega naj bi potegnili lukrativni, a kužni naftovod, ki to miniaturno verzijo Amerike, razgledniški talilni lonec podjetnosti, predsodkov, napetosti in norosti, brutalno polarizira – kot Trump. Prebivalce začne »nekaj« – v maniri serijskega morilca – grizlijevsko terorizirati in žreti. Lahko bi bil volkodlak. Lahko pa bi bilo nekaj, kar je bušnilo iz ameriškega ida.

Križarjenje skozi džunglo

Filmi so lahko posneti po romanih, dramah, pesmih, stripih, igricah in resničnih zgodbah – Križarjenje skozi džunglo je posneto po disneylandski atrakciji, pa četudi je videti kot reimaginacija Hustonove Afriške kraljice, v kateri Humphreyja Bogarta in Katharine Hepburn nadomeščata Dwayne Johnson, alias The Rock, in Emily Blunt, ki si po malem domišljata, da sta tudi Indiana Jones in Marion, toda Lov za izgubljenim zakladom to ni. Egipt zamenja Amazonija, kjer dr. Lily Houghton (Blunt), emancipiranka v hlačah, in njen gizdalinski, »gejevski« brat McGregor (Jack Whitehall) leta 1916 najameta Franka Wolffa (The Rock), karizmatičnega kapitana rečnega parnika, da ju odpelje na lov za izgubljenim »drevesom življenja«, legendarnim zdravilom za vse bolezni in tegobe, kar seveda pomeni, da amazonska superjunaka, ki ju terorizirajo lunatični nemški princ/podmorničar (Jesse Plemons), brzice, mistični kič in vsemogoče digitalne pošasti (neprimerljive z anakondo iz Anakonde), po malem nadomeščata tudi Seana Conneryja in Lorraine Bracco, ki sta v McTiernanovem filmu Zadnji dnevi raja v Amazoniji iskala »izgubljeno« zdravilo za raka.

Stari

Ko se prestižna, dobro situirana družina – ata Guy (Gael Garcia Bernal), mama Prisca (Vicky Krieps), enajstletna Maddox (Alexa Swinton) in šestletni Trent (Nolan River) – pelje na počitnice, Prisca dahne, da komaj čaka, da njena hči odraste. Ko se pripeljejo v idilično, luksuzno, elitno obmorsko letovišče (»Tu je bolje kot v Cancúnu«), se ji želja izpolni. Film Stari je pač režiral, M. Night Shyamalan, mojster lucidnih premis in bizarnih finalnih preobratov, avtor Šestega čuta, Nezlomljivega, Znamenj, Vasi ob gozdu in Dogodka. Menedžer tega letovišča jih objame, ugotovi, da so prijetni, zelo simpatični, nekaj posebnega, in jim obljubi, da jim bo omogočil, da bodo dan preživeli na ekskluzivni, res rajski plaži, za katero nihče ne ve in ki jo je nemogoče najti – obdana je s skalami, povsem skrita, »naravna anomalija«, pravi čudež.

Space Jam: Nova legenda

Tako kot je bil Charlie Chaplin večji od filma, je bil Michael Jordan večji od košarke – iz košarke je brcnil realizem in ga zamenjal z iluzionizmom. Videti je bil kot Zemljino pnevmatično darilo breztežnostnemu prostoru. Ja, bil je kot ukrojen za space jam – za veliko košarkarsko tekmo z vesoljem, ki jo je odigral v farsi Space Jam, v kateri ga je potegnilo med animirane like. Nič strašnega – tam, v svetu Warnerjevih Looney Tunes, se je počutil kot doma. Ko je zabijal v NBA, so se ljudje itak spraševali: je resničen ali animiran? Space Jam, multimedijski, multivizijski, multikulturni aeropop, ki ga je leta 1996 posnel Joe Pytka, sloviti režiser reklam, je bil reklama zanj – devetdesetminutna reklama za Michaela Jordana (in Nike).

Snake Eyes

Ko je bil Snake Eyes (Henry Golding), mojster borilnih veščin (in yakuza), še otrok, je videl, kako so mu ubili očeta. Zdaj, dvajset let kasneje, hoče najti morilca – na Japonskem. In res, film Snake Eyes, reboot sage G. I. Joe (posnete po Hasbrovih igračah!), je videti kot otvoritvena slovesnost tokijske olimpiade – veliko atletike, akrobatike, bojevanj, dirkanj, mečevanj, streljanj, tekanj in preskakovanj, a nobene krvi, ja, veliko patosa, veliko bebavih replik (»Pogledal sem ti v oči in videl čast«), veliko bizarnih snemalnih kotov, veliko eksotiziranja in veliko hiperaktivnih, koreografiranih, pompoznih, utrudljivih tekmovanj, navsezadnje, Snake Eyes, po novem tudi nindža, mora preživeti »tri izzive«, če hoče postati član mističnega klana Arashikage, ki ga skušata prevzeti dva bratranca, sicer šekspirjanska rivala, Tommy (Andrew Koji) in Kenta (Takehiro Hira).

The Loneliest Whale: The Search for 52

Leta 1989, ko je padal berlinski zid in ko je bila hladna vojna v zadnjih izdihljajih, je ameriška mornarica s pomočjo tajne nadzorovalne tehnologije zaznala čudne podmorske vibracije – najprej so mislili, da gre za sovjetsko podmornico, potem pa so ugotovili, da gre za kita, ki »oddaja« na frekvenci 52 hertzov. Ker se kiti sicer oglašajo na precej nižji frekvenci (20 hertzov), so sklepali, da gre za samotarja, solista, disidenta, meniha, ki se je ločil od jat, poje nižje (a cappella) in potuje sam, potemtakem za kita brez družbe, brez prijateljice in brez seksa – za kita, ki poje svojo pesem in ga morda drugi kiti ne slišijo. Krstili so ga za »najosamljenejšega kita« (alias »52«), obenem pa vanj projicirali vse tesnobe digitalne družbe, ki ljudi vse bolj atomizira in osamlja. In tako se je rodil mit o sodobnem Moby-Dicku, ki ga ni še nihče videl in ki Joshuo Zemana, režiserja tega dokuja (s preobratom), prelevi v sodobnega Ahaba, toda njegov ekspedicijski poskus, da bi s pomočjo oceanografov, biologov, bioakustikov, najsodobnejše tehnologije in pustolovske obsedenosti »videl« in posnel to, česar ni še nihče videl, kaj šele posnel, se konča s spoznanjem: »To, kar slišimo, je včasih močnejše od tega, kar vidimo.« Prav res: »najosamljenejši kit na svetu« navdaja z nelagodjem in grozo – ker ga ni mogoče videti. Ker se upira pogledu. Ker je fantomski in eluziven.

Iskanje prijatelja za konec sveta

Kaj bi storili, če bi vedeli, da bo zdajle – danes, kmalu, čez nekaj ur – konec sveta? Bi začeli vreščati? Bi se skrili v klet? Bi klicali Bruca Willisa? Nikar! Raje si nataknite 3D-očala. Da konec sveta ne bo šel v nič. Liza (Zoe Lister-Jones), protagonistka tele vesele, poskočne armagedonske komedije, ve, da bo sveta zanesljivo konec in da preživlja zadnji dan na Zemlji (prihaja asteroid!), zato se v družbi svoje najboljše »prijateljice«, dejansko svoje »metafizične« mlajše verzije (Cailee Spaeny), sprehodi skozi predapokaliptični Los Angeles.

Hollywoodska prevara

Ker sem v času Janševega zaprtja tole farso, v kateri Robert De Niro, propadli holivudski producent, pomotoma posname »največji film vseh časov«, že popisal, le namig, da je zdaj na voljo tudi v nadnaravni velikosti, s Tommyjem Leejem Jonesom vred. (v kinu)

Starblack

Če boste brskali po Netflixu, si obvezno poglejte špageti vestern Starblack, v katerem veliki bad guy Demeter Bitenc – sicer elegantnejši od Starblacka (Robert Woods), kvazi-Zorroja, »črnega Boga smrti«, fantomskega rešitelja malih ljudi – obleži na ulici, mrtev in bel. Posneli so ga namreč pri nas – v ljubljanskem Tomačevem!

Things Heard & Seen

V grozljivkah so stare hiše polne skritega življenja – ko se tja priseli nova, mlada, srečna družina, začne škripati, škrtati, šklepetati, šušteti. Takšna je tudi stara hiša, v katero se preselita Catherine (Amanda Seyfried), sicer restavratorka, in njen toksični mož, George (James Norton), ki je dobil profesuro na lokalnem faksu, a se kmalu izkaže, da v njunem zakonu tiči hujši mrak kot v tej hiši, ki bi jo lahko predelali v velik nagrobnik in je videti tako, kot da je padla iz Priklicanega zla.

Luka

Luca je zvedav, sramežljiv, osamljen fantič – jasno, animiran. Pixarjev. V resnici je morska »pošast«, ki na suhem mutira v dečka. Ko se sprijatelji z ležernim, potepuškim Albertom, prav tako latentno morsko »pošastjo«, postaneta v Portorožu, idilični italijanski ribiški vasici, nerazdružljiva, toda le to poletje – njuno zadnje, preden ne bosta odšla vsak svojo pot. Otroštva bo konec. Med njima res klikne, nista vsiljiva kot mali Nemo niti pompozna kot kavboj Jelko in Ken Kozmoblisk, ljubita vespo, špagete in gelato, nista pretenciozna, zelo sta ozemljena, celo vsakdanja, predvsem pa drugačna, zato niti ne preseneča, da začutita tudi malce homoerotične evforije, saj nimata pojma, da ponekod, kjer so preživele stare vraže, stare fobije in stari predsodki, vpijejo: »Ubijte pošast!« Kopno zna biti tako neslano.

Fear Street Part 1: 1994

Netflix paranormalne, slasherske trilogije Fear Street, ki se dogaja v treh različnih obdobjih (1994, 1978, 1666), ni naložil naenkrat, ampak vsak film posebej – tri zaporedne petke. Ta »miniserija« je sicer posneta po romanih R. L. Stina, »Stephena Kinga otroške literature«, a v prvem delu, postavljenem v leto 1994, najprej pomežikne Kriku, saj mlado prodajalko (Maya Hawke) – Srečno le, ko dežuje (pravi bend Garbage) – ponoči v zaprtem nakupovalnem centru po krajši igri moči metafilmsko zakolje maskirani manijak, ki ga takoj ubijejo in demaskirajo, tako da lahko začnejo tesnobni, solidarni, progresivni, napol superjunaški multikulti najstniki (Julia Rehwald, Benjamin Flores Jr, Fred Hechinger), ki jih vodita lezbijki (Kiana Madeira, Olivia Welch) in nad katere se v degradiranem, depresivnem, distopičnem mestecu Shadyside (alias Shittyside), ki velja za »morilsko metropolo Amerike« (sosednje mesto, Sunnyvale, po drugi strani bujno in bajno cveti!), spravi psihopatsko prekletstvo (duh čarovnice, ki so jo obesili leta 1666, kamor nas odpelje tretji del), mežikati Tistemu in seriji Stranger Things, pa tudi Noči čarovnic, ko se v drugem delu preselimo v leto 1978 – v poletni kamp, k novi floti hormonskih najstnikov (Emily Rudd, Sadie Sink, McCabe Slye itd.).

Censor

Enid Baines (Niamh Algar), tesnobna, samska, neodvisna mladenka, pedantna članica britanske cenzorske komisije ( ja, ženska v toksičnem moškem okolju!), ki v osemdesetih letih, v času videobuma, cenzurira »video nasties« (à la The Driller Killer, Cannibal Ferox, The Last House on the Left, Lager SSadis Kastrat Kommandantur, Cannibal Holocaust, L’ultima orgia del III Reich, I Spit on Your Grave ipd.), brutalne, nasilne, ekscesne grozljivke, šokerje, slasherje, splatterje in trilerje (dom so hoteli zaščititi pred invazijo »svinjskih« filmov), se navleče na »video nasties«, saj se ji zdi, da je igralka (Sophia La Porta) v enem izmed njih podobna njeni mlajši sestri, ki je pred leti – še kot otrok – skrivnostno izginila, zdaj pa je očitno – pod imenom Alice Lee – postala zvezdnica krvavih, grizlijevskih, odvratnih šokerjev (à la Don’t Go Into the Church), toda ko začne detektivsko segati pod pulte »nasty« videotek in zalezovati filmarja, Fredericka Northa (Adrian Schiller), ki te »nasties« režira, s tem le potrdi fascinantnost teh obscenih, dementnih, grotesknih, karnevalskih, senzacionalističnih filmskih smeti. Censor, debut valižanske režiserke Prano Bailey-Bond, je prefinjen, lynchevski, bogat, kar pa je logično – predstavlja namreč himno moči filma. Reči, ki vlečejo, pa so vedno nasilne. Filmi so takšna reč. Močnejši od travm. Imerzivnejši od paranoje. Nevarnejši od spomina. Ljudi zmedejo, premaknejo, obnorijo. Ja, iztaknejo jim oči. (Amazon Prime)

Summer of Soul

Na Woodstocku, ki se je odvrtel poleti 1969, je bilo črncev – na odru in med publiko – le za vzorec, toda sočasno je v newyorškem Harlemu – v parku Mount Morris – šest vikendov zapored potekal monumentalni Harlemski kulturni festival (Harlem Cultural Festival), alias »Black Woodstock«, na katerem so pred nepregledno črnsko množico – skupaj 300 tisoč gledalci – brezplačno nastopili vsi tedanji največji, najudarnejši, najpriljubljenejši črnski izvajalci, kralji in kraljice ter princi in princese bluesa, gospela, soula, rhythm & bluesa, funka, popa, psihedelije, jazza in Motowna: Stevie Wonder, Nina Simone, B.B. King, Gladys Knight and the Pips, The Staple Singers, Sly and the Family Stone, The 5th Dimension, Max Roach and Abbey Lincoln, The Edwin Hawkins Singers, The Chambers Brothers. Woodstock je svoj spomenik, svoj dokumentarec, dobil že takoj naslednje leto, »črnski Woodstock« pa je na svoj spomenik čakal do zdaj – čudoviti, spektakularni materiali (45 ur), ki jih je tedaj s petimi kamerami mojstrsko posnel Hal Tulchin, so namreč prvič na voljo šele zdaj, v dokuju Summer of Soul.

Linija smrti

Ker se bo med 16. in 24. julijem v Grossmannovem Lotmerku odvrtel 17. festival fantastičnega filma in vina, naj vam povem, katerih šest šokerjev se bo žrlo za hudega mačka, oskarja tega kultnega karnevala.