Črna vdova

Črna vdova je še en dokaz, da sodobni akcijski filmi stremijo k temu, da bi bili James Bond: dogaja se na številnih lokacijah (Ohio, Kuba, Norveška, Maroko, Budimpešta ipd.), vse polno je bondovskih gadgetov, bondovskega humorja, bondovskih absurdov, bondovskih tajnih agentov in vohunov, bondovskih organizacij (S.H.I.E.L.D) in bondovskih zlikovcev, ki sanjajo o eliminaciji manjvrednih ljudi. Ironija je le v tem, da je Črna vdova, zgodba o izvoru superjunaške Črne vdove ( ja, Maščevalke), del Marvelovega kinematičnega vesolja (dogaja se med filmoma Maščevalci: Brezmejna vojna in Stotnik Amerika: Državljanska vojna), a brez skrbi – razumeli jo boste, pa četudi niste videli niti enega Marvelovega superjunaškega filma.

Gloria mundi

Gloria mundi, jezna proletarska telenovela, ki jo je posnel francoski levičar Robert Guédiguian (Sneg na Kilimandžaru, Mesto je mirno ipd.), je zgodba o brezčutnem izkoriščanju in prekarizaciji delovne sile. Glavna je Mathilde (Anaïs Demoustier), marsejska prodajalka brez službe za nedoločen čas, ki v prvih kadrih rodi hčerkico – v živo. Ime ji bo Gloria. Kar je precej optimistično – družine namreč ne čaka glorija. Njen mož, Nicolas (Robinson Stévenin), šofer Uberja, je ravno ostal brez dela – tekmeci, taksisti, so mu polomili roko in ukradli avto. Njuna investicija gre v nič. Sylvie, njena mati (Ariane Ascaride), tezgari kot snažilka – kjerkoli in kadarkoli, tudi ponoči, a je zaradi štrajka, ki se mu sicer ne priključi, ob delo. Richarda (Jean-Pierre Darroussin), njenega nebiološkega očeta, šoferja avtobusa, suspendirajo – ker ga med vožnjo zasačijo s telefonom. Aurore (Lola Naymark), njena mlajša sestra, pa s fantom, Brunom (Grégoire Leprince-Ringuet), fura trgovino iz druge roke, kar pomeni, da se okorišča s finančno industrijo revščine – svoje dragocenosti jima poceni prodajajo obupani, brezposelni, izžeti proletarci. Š

Kapitalizem je tako zapleten, da ga mali ljudje ne razumejo

Doug Jones (Brendan Fraser), masivni detroitski posrednik, leta 1954 zbere tri profije, tri male kriminalce, Curta Goynesa (Don Cheadle), nekdanjega jetnika, ki hoče nazaj svojo parcelo, Ronalda Russa (Benicio Del Toro), ciničnega, rahlo rasističnega pistolerosa, in jezikavega, primitivnega Charleyja (Kieran Culkin), ki pričakujejo, da jih bo – v slogu Hustonove Asfaltne džungle ali pa Soderberghovih Oceanovih 11 – najel za kak genialni rop, a jih – v slogu Wylerjevih Ur obupa – najame za ugrabitev družine Matta Wertza (David Harbour), računovodje avtomobilske korporacije General Motors, ali natančneje: njegovo družino – ženo (Amy Seimetz) in dva otroka (Noah Jupe in Lucy Holt) – morajo kot talko zadrževati toliko časa, da Wertz odide v službo, iz sefa vzame neke macguffinske dokumente in jim jih izroči.

Ledena cesta

Ko na severu kanadske Manitobe, nekaj sto kilometrov pod severnim tečajem, v rudniku diamantov eksplodira metan, lahko rudarje, ki obtičijo pod zemljo in ki imajo zraka za 30 ur (in nič več), reši le posebna 30-tonska oprema, ki je ne morejo dostaviti s helikopterji, temveč le z močnimi, masivnimi tovornjaki.

The Tomorrow

Dan Forester (Chris Pratt), nekoč vojak, zdaj – leta 2023 – frustrirani družinski človek in učitelj, gleda nogometno tekmo, na kateri se začne nenadoma kaditi in bliskati, iz tega čudnega vrtinca pa bušnejo maskirani komandosi. Vodi jih ženska, ki dahne: “Mi smo vi – 30 let v prihodnosti. Bijemo vojno. Naš sovražnik ni človeški. In izgubljamo. V enajstih mesecih bodo vsi ljudje v prihodnosti izbrisani z obličja Zemlje, če nam ne boste pomagali. Potrebujemo vas.” Čez čas doda: “Vi ste naše zadnje upanje.” Forester se ne pridruži protivojnemu gibanju, ampak skoči v prihodnost, ki izgleda postapokaliptično – kot v filmu 2012. Pošasti so odurne, grozne, lačne, hitre – kot v Osmem potniku 2 in Svetovni vojni Z.

Katla

Tole fantastično islandsko miniserijo, ki jo je kreiral in posnel Baltasar Kormákur, avtor filmov Jar City, Kontraband, Everest in Izgubljena med valovi, lahko mirno eksate, čeravno je mračna, morbidna in metafizična kot genialni vulkanski pepel, iz katerega začnejo pri opustošenem, depresivnem, distopičnem mestecu Vik na lepem vstajati “mrtvi”, za katere pa se izkaže, da so humanoidni doppelgängerji še živih ljudi, bolj ko ne ožgane, sajaste projekcije človeških misli, spominov, želj in fantazij. Lokalnemu geologu se zdi, da jih je prebudil bodisi meteorit ali islandska folklora, toda vsak cinefil bo zaslutil, da jih je nemara še najbolj prebudil Solaris.

Očiščenje za vedno

Mehiška zakonca, Adela (Ana de la Reguera) in Juan (Tenoch Huerta), migrirata v Ameriko. Jasno, skrivaj, ilegalno – “nedokumentirano”. Zaposlita se na ranču belske, bogate, patriotske, trumpovske družine Tucker (vodi jo Will Patton), kjer preživita “očiščenje”, tisto čarobno, orgiastično, katarzično, festivalsko, enkratno noč, ko je vse dovoljeno – ubiješ lahko kogarkoli, kjerkoli in kadarkoli. Lahko si daš duška. To je noč, ki izgleda kot sodni dan, saj iz Američanov potegne vse najslabše in najgrozovitejše – apokaliptični overdose nasilja. Noč, v kateri lahko Američani izživijo svojo morilsko, lovsko slo, ki jih “očisti”, pa je vendarle družbeno koristna: kriminala je poslej manj, gospodarska rast se poveča, ljudje so srečnejši. Ja, ta distopična noč je originalni ameriški produkt. Toda nativistične, etnonacionalistične, rasistične bande, utelešenja belske jeze, belskega ogorčenja, belskega resentimenta, podružnice stranke (New Founding Fathers of America), ki si je izmislila “noč očiščenja”, si rečejo: le zakaj bi Ameriko “čistili” le eno noč, če pa jo lahko “čistimo” vsak dan, podnevi in ponoči, nonstop, permanentno – večno in nekaznovano? In ob vihranju ameriške zastave se začne dionizični, sociopatski lov na “neprave” Američane – tujce, priseljence, migrante, begunce, nebelce, drugačne, marginalne. Party! Nasilje se iz velemest vrne domov – na vas. Očiščenje za vedno – dekadentno, satirično, groteskno, brutalno, moralistično, a ne ravno ne vem kako domiselno – ne skriva: nasilje je “ameriška glasba”, domoljubje je kopilot fašizacije, radikalizacija desnice je pekel.

Šarlatan

Tu nekje, pri nas, živi ženska, ki zna brati urin. Prineseš ji stekleničko z urinom, potrese ga in pove ti, katere bolezni imaš. Potem ti ponudi svoja zelišča. Njena slava je brezmejna, saj k njej derejo ljudje od povsod. Nekoč so skušali testirati njen know-how, zato so ji poslali nekoga s stekleničko, v kateri pa ni bil človeški urin – hej, da vidimo, če bo pogruntala! Ko je stekleničko potresla, je dahnila le: Kaj mi to nosite – to je prašičji urin!

Kako se ženske zaščitijo pred primitivnostjo sodobnosti

Sestre morda niso najboljši slovenski film vseh časov, toda izgledajo tako. Radikalno, boleče, transformativno. Nanje lahko plešeš. »Vse se začne v glavi,« so prve besede, ki jih slišimo. »Potem začneš videvat slike, kaj vse lahko narediš in kaj hočeš, da se zgodi. Potem se te slike tako hitro menjajo in vse se tako hitro dogaja v glavi, da začneš samo rdeče videt. Vse, kar vidiš, je rdeče. In kako hočeš samo to ven dat – in edini način, da to ven daš, je, da nekaj udariš. Saj ni treba, da je oseba – samo da tebe zaboli.« In Sestre udarijo. In vidijo rdeče.

Sedmi dan

Charlie (Brady Jenness) je najstnik, ki očitno ni videl šokerja Ouija – če bi ga videl, potem ne bi pustil, da ga obsede ouija. Ker ga obsede, pobije svoje starše. Ker pa živimo v času, ko načelo ločenosti države in cerkve izgublja veljavo, vstopi cerkev, ki sklene – iz malega, ki čaka na sojenje, je treba najprej izgnati hudiča. Še toliko bolj, ker demoni ponovno razsajajo – kot virus. In že nadenj pošljejo očeta Petra (Guy Pearce), ki mu je eksorcizem nekoč, v mladosti (no, v flešbeku), padel iz rok (»Zlo je premeteno, demoni so nepredvidljivi«), in njegovega vajenca, Daniela (Vadhir Derbez), novi up eksorcizma. Oče Peter in oče Daniel sta sicer reinkarnaciji očeta Merrina (Max von Sydow) in očeta Karrasa (Jason Miller) iz Friedkinovega Izganjalca hudiča (s pridihom Dneva za trening), toda Sedmi dan je daleč od Izganjalca hudiča – le enolična zgostitev njegovih najočitnejših, povsem zlajnanih, ne ravno inventivno osveženih klišejev. Film najde zlo tudi v sami katoliški cerkvi – v pedofilskih zlorabah otrok.

Peter Zajec: skok v pustolovščino

Peter Zajec in njegovi zdaj, v medlem, izsiljenem nadaljevanju presenetljivega megahita, posnetega po romanu Beatrix Potter, živijo s pisateljico (Rose Byrne) in njenim možem (Domhnall Gleeson), kar pa le dokazuje, kako ljubek in luštkan skuša biti ta film: posvojitev živali je moralni dosežek, vsi jedo le organsko hrano, vsaka komercializacija »pristnih« odnosov (recimo med ljudmi in živalmi) je obsojena na ekskomunikacijo, stereotipizacija je zlo, razredni boj (ljudje vs. živali) preglasi identitetna politika, zajec pa ni zadovoljen s tem, kako je predstavljen v pisateljičinih knjigah. In ker ni zadovoljen s svojo popkulturno reprezentacijo, se oprime kriminala – predstavljajte si Oliverja Twista, ki krade organsko korenje.

Tragična džungla

Agnes (Indira Andrewin), dekle v belem, ki v celotnem filmu komaj kaj reče, se iz rodnega Belizeja, nekdanjega »Britanskega Hondurasa«, prebija skozi džunglo – zbežala je pred starejšim moškim, zahodnjakom, ki se hoče z njo poročiti. Aranžirano – na silo. Brez njenega konsenza.

Infinite

Mark Wahlberg, alias Evan McCauley, v nekem trenutku obvisi na drvečem transportnem letalu – drži se le za samurajski meč, ki ga je zabodel v krilo. Hoče zasenčiti Toma Cruisea – ali pa ga skuša kanalizirati, kajti ezoterični futuristični triler Infinite, ki ga je posnel Antoine Fuqua, režiser Dneva za trening, je po malem Misija nemogoče, po malem Na robu jutrišnjega dne, po malem Mumija in po malem Top Gun? Kar pa naj vas nikar ne zavede: začne se kot Hitri in drzni – z bombastičnim pregonom v Mexico Cityju, kjer se rdeči ferrari prelevi v pračo in katapult. A vse skupaj hitro preskoči v Matrico, Popolni spomin, Atlas oblakov in Highlanderja, saj se izkaže, da to, kar se prikazuje McCauleyju, niso shizofrenične blodnje, ampak kaotične reminiscence iz njegovih prejšnjih življenj, ki jih je pozabil. McCauley je namreč Infinite, reinkarnacijski Neskončnež, in to Vernik, dobri Neskončnež, ki se že tisočletja bori proti Nihilistom, podlim Neskončnežem, le da zdaj še toliko bolj – dokopali so se do viralnega »Jajca«, s katerim hočejo uničiti »vse živo na Zemlji«.

Priklicano zlo 3: Kriv je Satan

Ljudje obstoj Boga dokazujejo na različne načine. Tole frazo fizika Freemana Dysona gotovo poznate: »Bolj ko raziskujem vesolje in detajle njegove arhitekture, več dokazov najdevam, da je vesolje v nekem smislu vedelo, da prihajamo.« Vidite, to je za mnoge dokaz, da Bog res obstaja. Elegantna kompleksnost DNK, molekul ipd. dokazuje, da Bog obstaja. Drugi pravijo, da obstoj Boga dokazuje že to, da po njem hrepenijo. Tretji dokaz o obstoju Boga vidijo v obstoju Biblije – zakaj bi Biblija obstajala, če ne bi bilo Boga? In tako dalje. Ja, dokazov o obstoju Boga je toliko, da Bogu že kar škodijo. Ne pozabite: nekateri v imenu Boga ubijajo, a to potem prikazujejo kot ultimativni dokaz o obstoju Boga – ker ubijam v imenu Boga, pomeni, da Bog obstaja! Saga Priklicano zlo, ki je dobila tudi številne spinoffe (Annabelle, Nuna), ponuja drugačen, četudi ne ravno izviren dokaz o obstoju Boga – ker obstaja Satan, pomeni, da obstaja tudi Bog! Dokaz o obstoju Satana je dokaz o obstoju Boga. Ha. In vsi ti šokerji, ki jih je pognalo Priklicano zlo, počnejo natanko to: nenehno in manično – in panično in histerično – dokazujejo, da Satan res obstaja.

Mandibule

V kapitalizmu je vse težje preživeti, česar se v lunatični, groteskni, obešenjaški farsi Mandibule, parodiji Cronenbergove Muhe, mali cinefilski zakladnici, ki jo je posnel Quentin Dupieux, avtor Gume, Narobe sveta in Semiš jakne, zelo dobro zavedata Manu (Grégoire Ludig) in Jean-Gab (David Marsais), bebava, infantilna, brezposelna in brezdomna, a evforična outsiderja, precej nadrealistična samotna volkova (francoska Wayne and Garth, Bill in Ted, butec in butec), ki v prtljažniku zmahanega mercedesa najdeta orjaško, mutantsko muho, svojo veliko priložnost – preleviti jo skušata v dron, ki bo vletaval v banke in odnašal denar. Ali pa vsaj na tržnice in odnašal banane. Za Brechtov dictum, kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke, še nista slišala, a ga poosebita. Nič, kapitalizem, ki ga skušata Manu in Jean-Gab udomačiti, je postal tako stresen, da je revolucija že to, da preživiš iz dneva v dan.

Krudovi: Nova doba

Ker animirani film Krudovi: Nova doba, nadaljevanje Krudovih, ni Pixarjev, temveč Dreamworksov, boste še najbolj uživali v rifih Spielbergovih filmov, recimo Jurskega parka (groteskna pošast), Indiane Jonesa in Templja smrti (pregon v podzemlju) in Kapitana Kljuke (pikareskno iskanje rajske dežele), pa tudi Kremenčkovih (ki jih je Spielrock produciral), medtem ko je vse ostalo – z barvami, kamenodobnim humorjem in zlajnanimi družinskimi sporočili vred – precej pozabno. (v kinu)

Profile

Obstajajo filmi, za katere pravijo, da jih morate nujno videti v kinu – na velikem platnu. Profile, geopolitično variacijo Odklikane in Iskanja, pa morate nujno videti na računalniškem ekranu – v celoti se namreč »odvrti« na računalniškem ekranu. Vidite le grafike spletnih platform, kot so Skype, Facebook, FaceTime in YouTube (film je brez direktorja fotografije), prek katerih skuša Amy Whittaker (Valene Kane), britanska raziskovalna novinarka, razkrinkati mrežo, ki borcem Islamske države novači neveste, da ne rečem fenice, toda Bilel (Shazad Latif ), fanatični, sociopatski džihadist (s kalašnikovim), ultimativni obraz terorja, ki ugrizne v past, jo kmalu tako vzburi in obsede, da se vam bolj od vprašanja o novinarski etiki zastavlja vprašanje o zapeljivosti toksične moškosti.

Kako postati dobra žena

Kot ste gotovo opazili, vrtijo že približno stoto sezono Dekline zgodbe, kar seveda potrjuje, kako zelo človeštvo uživa v patriarhalnem podrejanju in trpinčenju žensk – tega se ljudje ne morejo in ne morejo nagledati. Francoska farsa Kako postati dobra žena nas odpelje v alzaško šolo, v kateri Paulette Van der Beck (Juliette Binoche) s pomočjo moža (François Berléand), svakinje (Yolande Moreau) in nune (Noémie Lvovsky) dekleta uči, kako postati perfektne, idealne žene – pridne in ubogljive, predane in poslušne. Paulette jim pokaže, kako se na 101 način podrediti moškemu – kako mu kuhati, likati, prati, šivati, čistiti, kuhati in rojevati. Ker pa se piše leto 1967 ( ja, do prelomnega, revolucionarnega leta ’68 je le še korak), se učenke, Annie (Marie Zabukovec), Yvette (Lily Taieb) in Albane (Anamaria Vartolomei), ki pridejo z novim šolskim letom, že prepuščajo novim, živahnejšim, uporniškim, feminističnim vibracijam, ki napovedujejo opolnomočenje in konec zapetosti, konec represivne tradicije, konec staromodne rigidnosti.

Awake

V temle presenetljivo dobro spletenem B-trilerju kozmični električni mrk šokira človeštvo, blokira tehnologijo, zmrcvari elektroniko in ustavi avtomobile, a ne izbriše Beatlesov, temveč spanec – ljudje ne morejo več zaspati. Sončev vzkip jim je razštelal možgane. Nihče ne more več kar omedleti. Zbudijo se še celo pacienti, ki so bili v komi. Ja, Prebujenja, le da Roberta De Nira zamenja Jill (Gina Rodriguez), vdova in dilerka, nekdanja vojakinja, mati male Matilde (Ariana Greenblatt), edinega človeškega bitja, ki še lahko zaspi. Človeštvo je tik pred tem, da od nespečnosti umre.

Varuj mi ženo

Akcijska komedija Varuj mi ženo, nadaljevanje hita Krij mi hrbet, je videti tako, kot bi jo posnel Michael Bay: celo igralci se prelevijo v ka-bumske eksplozije. Nenehno namreč bučijo in kričijo. Vsaka replika je detonacija. A kaj ne bi bila – grški sociopatski tajkun Aristotle Papadopolous (Antonio Banderas) je namreč sklenil, da bo povsem uničil Evropsko unijo (energetske kanale, infrastrukturo ipd.). Zakaj? Ker je uničila Grčijo! In ker ji spet grozi s sankcijami! Rekli boste: ni problema – bodo pač nad Grka poslali trojko! In res, nadenj pošljejo trojko, ki se najbolje poda Grčiji – ojdipsko trojko, parodično repliko Sofoklejevega Kralja Ojdipa: mevžastega, nevrotičnega telesnega stražarja (Ryan Reynolds), Ojdipa, gangsterskega, karizmatičnega poklicnega morilca (Samuel L. Jackson), Laja, in njegovo bujno, seksualno, sarkastično ženo Sonio (Salma Hayek), Jokasto. Kar pa je tudi priložnost, da ta ameriška trojka zgazi Evropsko unijo in povzroči brezmejno gospodarsko škodo, s čimer film – podobno kot saga Hitri in drzni in podobna holivudska infantilna, regresivna brbljanja – potrjuje, da Amerika pogreša zlate čase, ko je lahko v Evropi počela, kar je hotela.

Tiho mesto 2

Tiho mesto 2, sequel megahita Tiho mesto, se začne s kratkim prequelom – z dnem, ko svet, Ameriko in malo mesto, v katerem živi družina Abbott (tudi ata Lee, ki ga igra John Krasinski, je še živ), napadejo zunajzemeljske pošasti, kombinacije humanoidnega aliena, velociraptorja, žrela in zombija (via 28 dni pozneje), invazivne, agresivne, ostudne beštije, ki so slepe, a imajo neverjeten sluh, in ki malo mesto res utišajo (in to sredi bejzbolske tekme!), saj ga prelevijo v postapokaliptični horror vacui. Potem odskočimo v sequelski dan št. 473, ko ubežna družina Abbott – mama Evelyn (Emily Blunt), sin Marcus (Noah Jupe), gluha hči Regan (Millicent Simmonds) in dojenček – nehote sproži krik, ki pritegne pošasti, a jih v zadnjem trenutku reši Emmett (Cillian Murphy), zagrenjeni, ovdoveli, otopeli, zapiti gverilec, nekdanji sosed in prijatelj, ki jih skrije v dobro utrjeni podzemski bunker v opuščeni tovarni. Emmett jih noče gledati dlje, kot je treba, a takšna je »nova normalnost« – svet je morast, grozljiv, nevaren in kaotičen, družba je razpadla, varnosti ni več, boj za golo preživetje je ljudi prežgal s strahom, paniko, paranojo in primitivnostjo, človečnost in solidarnost se krušita, teror je neuničljiv, pošasti neusmiljeno in vztrajno napadajo. Razlog več, da skuša Regan ugotoviti, zakaj hreščeča radijska postaja nenehno vrti štikel Beyond the Sea – tokrat brez plesa.

The Amusement

Vsi naštevajo, kaj vse smo izgubili v času pandemije (poljube, objeme, koncerte ipd.), a ob tem vedno znova pozabijo na ljudi, ki smo jih izgubili. A glede na to, da je bila večina tistih, ki smo jih izgubili, starejših, se lahko vprašamo: mar nanje pozabljajo prav zato, ker so bili starejši? Še toliko bolj, ker smo pogosto slišali, da umirajo ljudje, ki bi itak umrli – starejši. Pandemija je končno povsem izostrila starizem – nespoštljiv, prezirljiv, zaničljiv odnos do starejših, ki postaja nova deviza naše dobe. In glej, no, prav zdaj so odkrili The Amusement Park, izgubljeni film, s katerim je George A. Romero leta 1973 pozval k spoštovanju starejših.

Prijatelji za večerjo

Molly (Malin Akerman) in Abbey (Kat Dennings), uspešni in premožni prijateljici (prva je nekaj takega kot holivudska zvezda), sveži ločenki, skleneta, da bosta skupaj praznovali zahvalni večer – prijateljsko, brez staršev, ki bi lahko s svojo staromodnostjo in morebitno politično nekorektnostjo le vse pokvarili. Mollyjino stanovanje, v katerega se začnejo valiti prijatelji, je kmalu videti kot Facebook – veliko prijateljev, še več prisiljenega duhovičenja, a malo dobrih vicev in še manj dobrih razlogov, da bi nas zanimali osebni »problemi« vseh teh infantilnih privilegirancev. (v kinu)

Cruella

Kar je bil Joker za sago o Batmanu, je Cruella za sago o Disneyjevem 101 dalmatincu – zgodba o izvoru antagonista, v tem primeru antagonistke, energične, hektične, ošabne, požrešne, pošastne, karizmatične Cruelle De Vil, obsedenke z modo in krznom, ki je bila najprej, leta 1961, animirana in zmodelirana po holivudski škandaloznici Tallulah Bankhead (z glasom Betty Lou Gerson), v igranih filmih pa jo je glorificirala Glenn Close. Zdaj, v Cruelli, jo igra Emma Stone. Cruella De Vil je utelešenje Zla (kruta do živali!), ker pa film hoče, da jo vzljubimo (od tod štikel Sympathy for the Devil), in ker gre za Disneyjevo produkcijo, kariero začne kot revna in pepelkasta, neučakana in neugnana londonska sirota, ki ji ne preostane drugega, kot da se oprime malega, uporniškega uličnega kriminala, žeparstva.

Undine

Undine (Paula Beer), berlinsko dekle pri dobrih dvajsetih, svojemu fantu, ki ji pride povedat, da jo zapušča, mrtvohladno dahne: »Če me zapustiš, boš moral umreti.« To je njen #MeToo. In potem se vrne v mestni muzej, kjer kot vodička po zgodovini obiskovalcem odločno in triumfalno razlaga, kako se je Berlin skozi stoletja spremenil in kako bodo obnovili grad iz 18. stoletja, ki so ga v socializmu porušili – kako bodo torej obnovili preteklost. Hoče reči: preteklost je originalnejša od sedanjosti! Ali pa: nič ni več originalno! Le še obnavljamo, prenavljamo, predelujemo, rimejkiramo. Kar je namig, kako ogrožena je v tem svetu ljubezen, navsezadnje, ljubezen živi od originalnosti. Se lahko Undine, ki je ime dobila po mitološki vodni nimfi (brez duše), še enkrat originalno zaljubi?

Filmski obzornik 80 – Metka, Meki

Jože Babič je leta 1965 posnel film Po isti poti se ne vračaj, v katerem se Mačor (Davor Antolić), bosanski sezonski delavec, nevidni graditelj Slovenije, spominja, kako so v njegovo vas prišli Slovenci, kako so mu ponudili slovenski sen, kako je potem s trebuhom za kruhom odšel v Slovenijo, kako je zidaril in garal, kako je plesal s Slovenko, kako se je nekajkrat stepel in kako je velikokrat tekel in bežal pred Slovenci, ki so ga žalili in zmerjali z »bizantincem« in v njem videli le kriminalca, nočnega kalilca javnega reda in miru, tujek, parazita. »To so drugačni ljudje,« pravi.

Troli na svetovni turneji

Tudi tole poskočno, kinetično, hiperaktivno, džuboksovsko nadaljevanje hita o plastičnih igračah z bujnimi, štrlečimi, gozdnimi, bartonfinkovskimi, eraserheadskimi pričeskami, sem že recenziral, zato le opozorilo: tu vidimo vse tisto, kar je pandemija ubila – svetovno glasbeno turnejo, globalni party, velike koncerte, nabito polne štadione in arene, fenovsko vibriranje in fantaziranje, ekstatično doživljanje zgodovine in generacijskega trenutka, bakanalije.

Elvis Presley: The Searcher

Skoraj štiriurni doku o Elvisu je prepojen z arhivskimi posnetki, ki skušajo pojasniti, kako in zakaj je postal The King, toda ker ga je koproducirala Priscilla Presley, pozabite na seks, droge in rokenrol (prav tako na trenutek, ko se je predsedniku Nixonu javil za posebnega agenta). Tudi njegovi feni, kot sta Tom Petty in Bruce Springsteen, ne povedo nič novega.

Duša

Ker sem tale Pixarjev vrvež animacijske genialnosti – animirano verzijo Fellinijeve modernistične klasike Osem in pol (ki sreča Caprovo klasiko Življenje je čudovito in Powell-Pressburgerjevo klasiko Stvar življenja in smrti) – že obdelal, bom le še enkrat opozoril, da sijajno izriše vizualno pot do poti, na kateri izživiš svoj talent, svoje sanje, svoje ambicije, svojo »iskro« in na kateri potrebuješ dobrega učitelja, ne pa avtokrata. (v kinu)

Godzila proti Kongu

Ker sem tale pomp že obširno recenziral, naj le še enkrat poudarim: ko Godzila, simbol titanske vsemogočnosti, zmagovitosti in neuničljivosti kapitalizma, napade kapitalizem, na pomoč pokličejo King Konga, ki so ga vmes preselili nazaj na Otok lobanj, kjer živi v svojem Trumanovem šovu (v svojem »mehurčku«), medtem ko so ljudje – tudi vsi tisti znanstveniki, geologi, »šepetalci« Godzili ipd. – nepotrebni. Nič čudnega: kapitalizem, ultimativni »alfa titan«, jih je pomanjšal in marginaliziral, naredil jih je nepomembne in že kar pornografsko pogrešljive. Ko Godzila in King Kong pohodita kako velemesto, je mrtvih verjetno na stotisoče, a tega umiranja ne vidimo – tako nepomembni so postali ljudje.