Oslo

Izraelski profesor ekonomije Yair Hirschfeld (Dov Glickman) panično ponavlja, da se ne sme srečati z nobenim pripadnikom Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), ker da je to prepovedano, Ahmed Qurie (Salim Dau), finančni minister PLO-ja, pa – nič manj panično – dahne: »Še nikoli se nisem iz oči v oči srečal z Izraelcem!« Toda prav njiju norveška diplomatka Mona Juul (Ruth Wilson) in njen mož, sociolog Terje Rød-Larsen (Andrew Scott), leta 1993 v dvorcu Borregaard v Sarpsborgu, sto kilometrov od Osla, skrivaj in na svojo roko posedeta za skupno mizo: spoznajte se! Pogovorite se! Dogovorite se! »Le sami se lahko dogovorite!«

Hitri in drzni 9

Vsi dobro vemo, kako že dobrih 100 let deluje Amerika: v kako eksotično deželo tretjega sveta pošlje specialce, ki potem tam uprizorijo pirotehnični spektakel in povzročijo brezmejno kolateralno škodo. Filmi iz serije Hitri in drzni so videti kot ekscesne parodije ameriške zunanje politike, a zadnji film te »hitre sage«, Hitri in drzni 9, je tako ekscesen, tako absurden, tako grotesken, tako norčav, tako zunajzemeljski, da je videti že kar kot parodija parodije. Ko Doma Toretta (Vin Diesel) in njegove specialce – ekspertne šoferje (Michelle Rodriguez, Tyrese Gibson, Chris ’Ludacris’ Bridges, Nathalie Emmanuel), vajene obsmrtnih izkušenj – pošljejo v latinskoameriško džunglo (fiktivni Montequinto!), kjer naj bi – v slogu Jamesa Bonda, Ethana Hunta in Spider-Mana – preprečili, da bi »program«, ki odklepa vse računalnike tega sveta (in s tem tudi sam svet), padel v roke megalomanskega, diaboličnega, zavojevalskega tajkuna (Thue Ersted Rasmussen), se začne dolgo, zadihano, adrenalinsko, testosteronsko norčevanje iz logike, gravitacije in drugih fizikalnih zakonov: z motorjem in džipi čez minsko polje drvijo hitreje od eksplozij, avto, ki zleti čez klif, prestreže magnetni »ptič«, avto, ki strmoglavlja v globok prepad, reši »prača«, Dom z avtom ujame Letty, ki jo katapultira z motorja, z avtom drvijo po razpadajočem visečem mostu – in ja, z avtom odletijo v vesolje.

Ko kapitalu zmanjka krajev, ki bi jih lahko izkoriščal, začne izkoriščati nas, naše telo

Tasya Vos (Andrea Riseborough) je – tako kot Samantha Caine (Geena Davis) v Poljubu za lahko noč – mati in žena, obenem pa tudi poklicna morilka, toda svojih tarč ne pobija tako kot Samantha, še manj kot Bessonova Nikita, ampak tako, da se s pomočjo svoje delodajalke (Jennifer Jason Leigh) in njene biotehnološke firme mentalno preseli v osebo, ki je blizu tarči, in se je mentalno polasti: najprej daljinsko, brezstično, zajedavsko zleze v njeno glavo (in telo) in prevzame kontrolo, potem jo prelevi v morilko, po izvršeni likvidaciji pa jo prisili, da likvidira še sebe, medtem ko se sama elegantno in ljubeče vrne domov, k možu (Rossif Sutherland) in sinu (Gage Graham-Arbuthnot), v »normalnost«. Ni kaj, Tasya, likvidatorka št. 1, zna zlesti v lik. Zna ga naštudirati. Zna se vživeti. Odlično zna odigrati nekoga drugega. Ker pa se pri zadnji likvidaciji ni izteklo vse po načrtu (žrtvi je spustila preveč krvi), se njeni delodajalki zazdi, da jo navezanost na družino vse bolj ovira, a kmalu dobi novo veliko priložnost, saj naj bi se polastila glave in telesa Colina Tatea (Christopher Abbott), virtualnega marketingarja, ki je tik pred tem, da se poroči z Evo (Tuppence Middleton), hčerko lokalnega IT-magnata (Sean Bean), in ki naj bi potem likvidiral oba, tako magnata kot Evo.

#Šekspirjanskaštala

Ker se umetnine Andyja Warhola danes prodajajo za tako bajne in rekordne zneske, so vsi pozabili, da je nekoč snemal tudi filme. Recimo: v filmu Empire je 485 minut statično – v istem, fiksnem kadru, posnetem iz 44. nadstropja Time-Life Buildinga – kazal Empire State Building (od mraka do zore), v Riti Taylorja Meada je 70 minut kazal rit poeta in igralca Taylorja Meada, v Hranjenju je 45 minut kazal, kako slikar Robert Indiana konzumira gobo, v Spanju, »najdaljšem in najpreprostejšem filmu vseh časov«, kot je tedaj v časopisu Village Voice zapisal ideolog in guru filmskega undergrounda Jonas Mekas, pa je 321 minut kazal spanje poeta in performerja Johna Giorna. Nič drugega kot to – človek, ki spi.

Obetavna mladenka

Tale prestižni film sem že obdelal, zato naj vas zdaj, ko prihaja tudi na velika platna, le opozorim, da gre za zgodbo o Cassie (Carey Mulligan), nekdanji študentki medicine, ki sklene, da bo toksičnim moškim pokazala nekaj trikov opolnomočenja, ki so ga prinesli gibanje #MeToo in nekateri filmi, recimo Maščevanje, Črni božič in Asistentka, pred leti tudi Miikejeva Avdicija in še prej Ferrarov Angel maščevanja (oh, in nedavno serija I May Destroy You). En passant se ponorčuje iz koprskega višjega sodišča, ki je leta 2019 odločilo, da moški, ki je spolno občeval s spečo in pijano družinsko prijateljico (brez njenega privoljenja), ni zagrešil posilstva, temveč le »prisiljenje«. (kinematografi)

Varuh

Varuh je akcijski triler (okej, bolj neovestern), na katerega bi bil lahko ponosen le kak Steven Seagal (ali pa Jean-Claude Van Damme), ne pa Liam Neeson. Tokrat ljubi pse in sovraži telefone. Ime mu je Jim Hanson, nekoč je bil vojaški ostrostrelec ( ja, Robert Lorenz je produciral Eastwoodovega Ameriškega ostrostrelca), zdaj je ovdoveli, hudo zadolženi, skoraj bankrotirani arizonski kmet, ki na meji reši malega Miguela (Jacob Perez), sina umorjene migrantke, in obenem ustreli mehiškega kriminalca, brata neke visoke kartelne živine (Juan Pablo Raba), tako da se znajdeta na dolgem begu pred mehiškimi eksekutorji.

Those Who Wish Me Dead

Hannah Faber (Angelina Jolie) je zelo lepa, manekenska ženska. Lahko bi bila holivudska zvezda. Lahko bi igrala Laro Croft, Salt in gospo Smith. Lahko bi bila poročena z Bradom Pittom. Pa ni. Najdete jo sredi širnih montanskih gozdov na visoki opazovalnici, kjer preži na dim – na prve znake gozdnih požarov. Sicer je gasilka-padalka (smokejumper), ena izmed najboljših in najbolj junaških (logično), toda nedavno je med požarom »narobe prebrala veter«, ki je – pomešan z ognjem – odnesel nekaj mladih življenj, zato je zdaj žalostna kot akronim PTSD. Priložnost za odrešitev dobi, ko v njeno smer krenejo deček-ki-preveč-ve (sin umorjenega moža-ki-je-preveč-vedel), hladnokrvna poklicna morilca (Nicholas Hoult in Aidan Gillen), ki skušata preprečiti, da bi še kdo izvedel to, kar ve, šerif (Jon Bernthal), ki ne ve, kaj kdo ve in kaj se dogaja, in njegova noseča žena (Medina Senghore), mojstrica preživetja, ki ve, da se dogaja nekaj strašnega, navsezadnje, morilca za sabo puščata trupla (»Vsakogar, ki vidi najina obraza, morava ubiti«), da pa se ljudje ne bi preveč ukvarjali s trupli, podtakneta velik gozdni požar.

Kapitalizem bo očitno preživel konec sveta

Zombiji, kakršne vidite v Snyderjevem spektakularnem nadaljevanju Zore živih mrtvecev, bi se sijajno podali Marvelovim Maščevalcem – Hulku, Thoru, Stotniku Ameriki, Iron Manu, Sokolu in Črni vdovi. Videti so namreč superjunaško – hitri so in eksplozivni, inteligentni in vsevidni, močni in neuničljivi, produkti tajnega vojaškega laboratorija ( ja, Area 51). Še zlasti Zeus (Richard Cetrone), njihov strašni, res karizmatični bog. Kdo se ne bi hotel slikati z njim? Na začetku požrejo kičasti, neonski, trumpovski Las Vegas, in to med najavno špico, ki je tako monumentalna, da se med njo odvrtita dve priredbi štikla Viva Las Vegas – tokrat povsem očitni parodiji vulgarnosti, nadutosti, požrešnosti in pohlepa. Metropolo potrošniške družbe požrejo ultimativni potrošniki, ultimativni konzumenti – zombiji. Suspicious Minds, heh. Takoj zatem se Army of the Dead poroči z Ducatom umazancev, Osmim potnikom 2, Plačanci, O ceano vimi e najstimi in Pobegom iz New Yorka: Scott Ward (Dave Bautista), nekdanji specialec in junak zombijskih vojn, po naročilu nekega magnata zbere mavrično multikulti ekipo specialcev, s katerimi skuša iz distopičnega lasvegaškega kazina mimo vojske živih mrtvecev – in tik preden vojska »mrtvi« Las Vegas zradira z atomsko bombo – odnesti 200 milijonov dolarjev. Specialci (Hitri in drzni, le da pešačijo), med katerimi so tudi tip z žago (Omari Hardwick), pilotka (Tig Notaro), ostrostrelec (Raúl Castillo), mehaničarka (Ana De La Reguera), vlomilec (Matthias Schweighöfer), rambeta (Samantha Win), Wardova hči (Ella Purnell) itd., ki bodo bogato nagrajeni, so delničarji apokalipse.

Sol solza

François Truffaut je leta 1977 posnel Moškega, ki je ljubil ženske – film o moškem (Charles Denner), ki je letal za ženskami, jih sistematično in množično zapeljeval ter z mnogimi tudi spal. Te ženske so vse to vedele, a jih je kljub temu brezmejno privlačil. Ko umre v prometni nesreči, vse pridejo na njegov pogreb. V solzah. V Soli solza, črno-beli romantični dramediji, ki je videti kot četrti del Garrelove »trilogije o ljubezni« (Ljubosumje, V senci žensk, Ljubimec za en dan), je tak moški Luc (Logann Antuofermo), bodoči mizar, milenijski Lothario, ki začne takoj, že ob prvem stiku na obskurni pariški avtobusni postaji, zapeljevati Djemilo (Oulaya Amamra), a ko se ravno dobro objameta, že naskoči Geneviève (Louise Chevillotte), svojo nekdanjo sošolko. Djemile ne bo pozabil, Geneviève ni pozabil. In ko ga Geneviève ravno dobro »ustali«, obisk najavi Djemila. Potem pa pride še Betsy (Souheila Yacoub), ki bo prav tako nepozabna – ker je neodvisna, ker je opolnomočena in ker ne spi le z njim, ampak tudi z nekom drugim. In če ne bi spala še z nekom, bi verjetno o tem fantaziral – ljubezen potrebuje fantazije, fantazmatsko oporo. Kdo ve, morda tudi pri drugih ženskah fantazira, da spijo z drugim, a da jim tisto, kar potrebujejo (»globoka čustva«, »nežnost« ipd.), daje le on. In kdo ve, morda uživa v tem, da ženske s tem, ko se ne veže nanje, prepušča drugim moškim.

French Exit

»Moj načrt je bil, da umrem, preden mi zmanjka denarja,« dahne Frances Price (Michelle Pfeiffer), kot da bi planila iz Leonejevih vesternov, v katerih je smrti vedno preveč, dolarjev pa premalo. Frances, vzvišena, afektirana, egomanična, patetična, elegantna primadona manhattanske aristokracije, preživi denar – no, skoraj. Še malo, pa ji ga bo zmanjkalo. In manj ko je denarja, manj je ljubezni. Pred leti se je bogato poročila (imela je svojo ceno), po moževi smrti pa je še naprej vztrajala na tako »visoki nogi«, da ji ne preostane drugega, kot da s preostankom gotovine, 20-letnim sinom Malcolmom (Lucas Hedges), ki je povsem odvisen od njenega fantazijskega sveta, in črnim mačkom, Malim Frankom, zelo verjetno reinkarnacijo njenega moža ( ja, Velikega Franka), odpotuje v Pariz, toda ne z letalom, temveč z ladjo. In sporočil ne pošilja prek telefona ali računalnika, temveč osebno – con gusto.

The Djinn

Dylan (Ezra Dewey), 12-letni astmatik, se z očetom (Rob Brownstein), radijskim didžejem, po šokantni materini smrti preseli v novo stanovanje, kjer najde staro »demonsko« knjigo, ki izpolnjuje ultimativne želje, kar je kakopak priložnost, da si tudi sam ritualno zaželi nekaj velikega, skrajnega, ultimativnega, toda ko to stori, ugotovi, da so izpolnitve želja vedno ozaljšane s strašnimi stranskimi učinki (in specialnimi efekti), saj se nadenj stegnejo vse mogoče in nemogoče sile, ki jih prižiga mrak. In kar je bistveno:

I Am All Girls

Ljudje so kot nafta – velik biznis. Trgovina z ljudmi je eden izmed stebrov sodobnega neoliberalnega kapitalizma, ki slavi deregulacijo, razdavčitev in privatizacijo – in trgovina z ljudmi to troje dobesedno poosebi. Tale angažirani južnoafriški triler, v katerem posebna agentka Jodie Snyman – v spregi s partnerko Ntombi (Hlubi Mboya) in stotnikom Mululekijem (Mothusi Magano) – preiskuje »skrivnostna« izginotja deklet (bolj ko ne res še deklic), obenem pa tudi išče vigilanta, ki pedofile in trgovce z ljudmi pobija (in njihova trupla pušča kot svarila), pokaže, kako je prav deregulacija ustvarila ta »trg«, na katerem nihče ne plačuje davkov, ki je kartelno organiziran in na katerem participirajo tudi finančne in politične elite (od ministrov do šejkov), navsezadnje, v zameno za ugrabljena dekleta, novodobne spolne sužnje, je mogoče dobiti nafto. (Netflix)

The Dry

Mala mesta imajo velike skrivnosti. Manjše ko je mesto, tem večja je skrivnost. Skrivnosti, ki mučijo Kiewarro, majceno, puščavsko, prašno, povsem posušeno, depresivno, ekonomsko degradirano avstralsko mestece, v katerem že skoraj leto ni deževalo, so tako velike, da jih ni mogoče zaobjeti z enim pogledom, saj pritiskajo hkrati iz sedanjosti in preteklosti. Aaron Falk (Eric Bana), zvezni policist brez pištole in velikih besed, se tja – v svoj rojstni kraj – vrne, da bi – ob podpori lokalnega policista Grega Raca (Keir O’Donnell), mladostne muze Gretchen (Genevieve O’Reilly) in šolskega ravnatelja (John Polson) – preiskal tragedijo, ki jo je povzročil njegov mladostni prijatelj Luke (Martin Dingle Wall): najprej je z lovsko puško ustrelil ženo in otroka, potem pa še sebe. Vsaj tako se zdi, a triler, ki mežika filmu Wake in Fright (1971), največjemu avstralskemu trilerju vseh časov, pomežikne tudi nam. Domačinom pa začnejo spomini ob Aaronovi vrnitvi bežati daleč nazaj, v čas skrivnostne utopitve najstniške Ellie (BeBe Bettencourt), njegove nekdanje skrivnostne, ekscentrične prijateljice in zaupnice, okej, njegove Laure Palmer.

Usekano

Se še spomnite komedije Velik, v kateri se je 13-letnik nenadoma znašel v telesu Toma Hanksa – ali Odštekanega petka, v katerem se je punca (Lindsay Lohan) nenadoma znašla v telesu svoje matere (Jamie Lee Curtis), mati pa v njenem? Vidite, v komičnem slasherju Usekano, s katerim se ponovno odpira Kolosej, pa se Millie (Kathryn Newton) – tesnobna gimnazijka, ki ji ne gre (oče ji umre, mati se zapije, fante ne zanima, bebave sošolke jo šikanirajo, življenje gre mimo nje ipd.) – nenadoma znajde v telesu serijskega morilca, zloglasnega »Mesarja iz Blissfielda« (Vince Vaughn). In on v njenem.

Fotograf

Ljubezen ni nič naravnega, še manj spontanega. Ljubezen potrebuje kar nekaj prisile. Ali bolje rečeno: ljudi je treba v ljubezen prisiliti. To se lepo vidi v Fotografu, indijski romantični komediji, v kateri Rafi (Nawazuddin Siddiqi), mladi fotograf, ki v Mumbaju fotografira turiste (in jim obljublja, da jih bodo čez mnogo let le njegove fotografije spominjale na srečne, izgubljene trenutke), posname Miloni (Sanya Malhotra), mlado študentko, a v njej ne vidi nič posebnega, kaj šele usodnega. Ko pa njegova babica (Farrukh Jaffar) zagrozi, da ne bo več jemala zdravil, ki jo ohranjajo pri življenju, če se ne poroči, poišče Miloni in jo pregovori, da se ob babičinem obisku pretvarja, da je njegova zaročenka (»Noori«). Zlagoma med njima klikne, a ne bi, če ju v klik ne bi prisilila babica.

The Comeback Trail

»Lagal si mi,« sikne Morgan Freeman Robertu De Niru, ki igra filmskega producenta. Freeman igra gangsterja, ki je investiral v njegov zadnji film. Ker pa so katoliške organizacije pozvale k bojkotu, so bile dvorane prazne, blagajne pa tudi. Gangster hoče nazaj svoj denar, De Niro pa bi lahko do tega denarja na hitro prišel le, če bi prodal svoj najboljši scenarij, ki naj bi bil pravi zaklad, »Raj«, novi Državljan Kane.

Mainstream

Konec sveta bo seksi. Frankie (Maya Hawke), losangeleška barista, in Jake (Nat Wolff ), njen kolega, spoznata Linka (Andrew Garfield), čudaškega, nastopaškega, skrivnostnega, v miš kostumiranega potepuha (»Je miš ali podgana?«), trola iz nakupovalnega centra, čigar odbite, obscene, lunatične, groteskne, »šokantne« točke Frankie snema in objavlja na YouTubu, kjer postajajo tako vrtoglavo viralne, da se Link – alias No One Special – prelevi v pravo megazvezdniško senzacijo, populistično kombinacijo vplivneža, šarmerja, zapeljivca, karizmatika, guruja in medijskega mesije, ki v slogu Howarda Beala (Peter Finch), norega populista iz Lumetove Televizijske mreže, ponavlja: »Ne bomo več trpeli tega sranja!«

My Octopus Teacher

Da bi se kdo sprijateljil s hobotnico? No, s tisto iz bondiade Octopussy že, toda z morsko – njet. Tale doku, ki je nedavno dobil oskarja, pa nam pokaže prav to – ultimativno bližnje srečanje tretje vrste. Tam spodaj, v tistem hladnem algastem gozdu (Cape of Storms), je tako lepo kot v dokujih Davida Attenborougha, trenutek, ko se začneta Craig Foster, južnoafriški okoljevarstvenik v krizi srednjih let, ki je potreboval le malce terapevtske samote (na dah, brez potapljaške opreme), in hobotnica, to čudno brezoblično bitje, ki je tako patetično kot lucidno (čakajte, da nategne morskega psa!) in ki se je milijone let učilo nevidnosti, nežno dotikati in objemati, pa vas bo spomnil na najganljivejše dotike iz filmov Jurski park in E. T., le da hobotnica, mali, igrivi, podjetni, inteligentni osmi potnik, ni specialni efekt.

Oxygène

V Kocki se je šest oseb zbudilo v labirintu – niso vedele, kdo so, kje so, kako so tja prišle in kaj naj bi tam počele. V temle ledenem psihotrilerju, ki ga je – med prvim in drugim francoskim lockdownom – posnel francoski kralj groze, gorja in gravža Alexandre Aja (Krvava romanca, Opazujemo te, Piranha, Plazenje), pa se ženska (Mélanie Laurent) zbudi v skrivnostni komori. Ja, tudi njej se zastavijo temeljna eksistencialna vprašanja: kdo sem? Kje sem? Kako sem prišla sem? Kaj tu počnem? A ker ves film – podobno kot Ryan Reynolds v Cortésovem Zakopanem – preživi v tej tesni, omejeni, kokonski, sarkofaški, klavstrofobični, karantenski, neverjetno kinetični komori, tako rekoč negibna, priklopljena na kopico high-tech naprav in sprogramiranih protokolov, intubirana in odvisna od glasu računalnika, na srečo imenovanega M.I.L.O. (Mathieu Amalric), ne pa H.A.L. (a nikoli ne veš), je priložnosti za zastavljanje še drastičnejših, ekstremnejših in grozljivejših vprašanj vse več, še toliko bolj, ker se izkaže, da je komora kriogenična, da je nekje globoko v vesolju, da je Zemljo opustošil virus in da ženski, dejansko znanstvenici, zmanjkuje kisika.

Zlo ne obstaja

Heshmat (Ehsan Mirhosseini), Iranec srednjih let, gleda TV, z ženo debatira o položnicah in slabi hrani ter nakupuje, preklinja teheranski promet in onesnaženost, rešuje mucke, čisti mamino stanovanje, z družino preživlja srečne trenutke. Sredi noči se zbudi, obrije in stušira ter se odpelje v službo, vstopi v svojo pisarno, ošine steno, na kateri na komandni plošči utripajo rdeče lučke, kar ga zmoti le za hip ali dva, saj mirno nadaljuje s svojimi opravki. Pristavi kavo, pripravi zajtrk, spije kozarec vode. Šele ko začnejo utripati zelene lučke, stopi proti okencu poleg komandne plošče, pogleda skozenj in mirno pritisne na črn gumb – in pred našimi očmi obvisi pet moških. Vidimo le njihove noge, ki trzajo. Po nogah jim začne polzeti urin. Heshmat je eksekutor – obesil jih je. Verjetno niti ne ve, kdo so.

Sasquatch

Libertarci že od nekdaj ustvarjajo utopije, v katerih bi lahko živeli v skladu s svojo vero, potemtakem brez davkov, brez regulacij, brez birokracije, brez države ipd., toda ti libertarni raji se vedno izkažejo za slepe ulice. Dokuserija Murder Mountain je pred nekaj leti pokazala, kako so hipiji hribovito okrožje Humboldt na severu Kalifornije prelevili v »skrivno« marihuansko farmo, velikansko utopijo, ki pa se je kmalu sprevrgla v distopijo – v ground zero razbitin in ruševin, zapuščenih stavb in mrtvih con brez telefonskega signala, nasilja in umorov. No, dokuserija Sasquatch pa je videti kot nadaljevanje dokuserije Murder Mountain, le da se osredotoči na okrožji Mendocino in Trinity, drugi stranici »smaragdnega trikotnika« (Humboldt, Mendocino, Trinity), kjer se je leta 1993 zgodil grizlijevski trojni umor, ki naj bi ga zagrešil nihče drug kot Sasquatch, alias Jeti.

Without Remorse

»Borili smo se za to, kar bi Amerika lahko bila, a v zameno nismo dobili nobene ljubezni. Zdaj pa so vojno pripeljali v moj dom,« dahne John Kelly (Michael B. Jordan), ameriški specialec, eksplozivni, brezhibni, enodimenzionalni Navy SEAL, ki bi zvenel kot Rambo, če mu ne bi malo prej maskirani neznanci – ja, doma, tako rekoč pred očmi, in ja, očitno ruski tajni operativci (Rusi se res vmešavajo v ameriške notranje zadeve!) – ubili noseče žene (Lauren London). Ker ga to prelevi v maščevalca, neke vrste »samotnega volka«, na ruskem diplomatu takoj testira svoje res unikatne zasliševalne tehnike, potem pa se vključi v novo hladno vojno, ki je tako brezčutno, zarotniško, cinično, nihilistično in toksično okolje, da kar kliče mačistično poziranje, ki ga Kelly objame, saj je to priložnost še za globalno geopolitično maščevanje in lansiranje nove »mavrične« postave Maščevalcev, v kateri sta ob Kellyju še megaspecialka (Jodie Turner-Smith) in operativec Cie (Jamie Bell).

Voyagers

Kot kaže, so zmagali zanikovalci podnebnih sprememb. Leta 2063 se je namreč Zemlja tako segrela, da ni več primerna za življenje. Dobra novica: globoko v vesolju odkrijejo planet, na katerem je mogoče živeti. A res globoko v vesolju – in ker naj bi vesoljska ladja tja potovala 86 let, je to slaba novica. Pa vendar dobra novica, saj znanstveniki vendarle najdejo rešitev: tiste, ki jih bodo poslali na oddaljeni planet, na ta planet ne bodo nikoli prišli, ker se bodo prej postarali in neizbežno umrli, zato se bodo med potjo »znanstveno« razplodili, tako da bodo potem na planet zmagoslavno prišli njihovi potomci – in ga kolonizirali, spočeli novo civilizacijo in rešili človeštvo. In res, na dolgo potovanje pošljejo izbrane otroke, laboratorijska bitja, produkte genetskega inženiringa, ki so deset let kasneje, ko postanejo najstniki (Tye Sheridan, Fionn Whitehead, Lily-Rose Depp itd.), videti karantensko – odlično se podajo lirično enoličnemu, sterilnemu, aseptičnemu, klavstrofobičnemu okolju, v katerem ni prostora ne za čustva ne za seks. Toda ko odkrijejo, da jim »modri« sintetični tonik, ki ga uživajo vsak dan, uravnava razpoloženje, paralizira voljo in blokira čustva (dela jih pohlevne, pokorne, podložne), ga začnejo bojkotirati – in še preden rečete Krasni novi svet, se prelevijo v intergalaktične Gospodarje muh.

Helmut Newton: lepe in poredne

Boštjan Hladnik je leta 1976 posnel Bele trave, v katerih šofer tovornjaka mlademu parčku oznani: »Med piščancem in človekom ni nobene razlike.« In Hladnik potem ljudi tudi zares snema kot piščance. Še huje – kot zaklane piščance. A ni šel tako daleč kot dobrih dvajset let kasneje sloviti fotograf Helmut Newton, ki je zaklanemu piščancu nataknil čevlje z visokimi petkami. Fotografija je dvignila veliko prahu. Kaj torej: je šlo za skrajni seksizem – ali za feministično kritiko seksistične, mizoginične, šovinistične kulture? Je fotografija dvoumna? Newton je živel od dvoumnosti, ki je poganjala samo kulturo in njene zlorabe. V temle dokuju vidimo številne njegove seanse, ali natančneje, vidimo, kako ženske naredijo vse, kar zahteva (slečejo se, pozirajo, sprejmejo njegove scenarije ipd.), vidimo torej, kako si jih »podredi« (»Videti bodi neverjetna!«), a ko potem vidimo te fotografije, vidimo gole ženske, ki moške gledajo zviška, ledeno, distancirano, dominantno, opolnomočeno. Običajno.

We Broke Up

Lori (Aya Cash) in Doug (William Jackson Harper) hodita že deset let. In Doug nenadoma sklene, da bo zasnubil Lori. “Poroči se z mano!” Ko Lori to sliši, začne divje bruhati. To bi bil lahko začetek nečesa intrigantnega in kompleksnega, toda film se odloči, da ju bo najprej ločil, še v isti sapi pa ponovno združil, saj sta povabljena na poroko Lorine mlajše sestre – in ker se ne spodobi, da bi poroko minirala z reklamo za ločitev, se pretvarjata, da sta še vedno skupaj in srečna, ponos politično korektne Amerike.

Trigger Point

Kdo je John Wick tega tedna? Barry Pepper! Prav res – glede na množico filmov, ki imitirajo Johna Wicka, se zdi, da je John Wick najvplivnejši film naše dobe. Pepper igra Nicka Shawa, nekdanjega specialca, plačanca skrivnostne »Agencije«, ki se po povsem zafurani, a skrivnostni operaciji skriva v neki vukojebini, kjer ga dohitijo trume skrivnostnih morilcev, ki naj bi jih poslal skrivnostni diabolik.

Two Distant Strangers

Oskarja za kratki igrani film je letos dobila tale lucidna, protestna revizija Neskončnega dneva, prirejena potrebam dobe gibanja #BlackLivesMatter. Carter (Joey Bada$$), zapeljivi in igrivi stripar, poln življenja, se zbudi ob Perri (Zaria Simone), ki jo je spoznal prejšnji dan (ali večer), a se ne more odločiti, kaj naj stori – naj še malo uvidevno ostane ali spoštljivo odide, ker je šlo morda le za one night stand. Odide. Toda ko stopi na ulico, ga začne šikanirati belski policist (Andrew Howard). Je tisto, kar kadiš, gandža? Od kod ti toliko denarja? Carter se brani, da je nedolžen, da ni storil nič narobe, da ima pravice, a policistovemu nasilju se ne more izogniti.

Mortal Kombat

Mortal Kombat, ekranizacija slovite računalniške igrice (pravzaprav reboot precej zastarele ekranizacije iz leta 1995), je bombastični paket »kompleksne« mitologije, apokaliptičnega turnirskega spopada med dobrim in zlim (med zemeljskimi in nadzemeljskimi, izrazito nešportnimi silami), grotesknih čarovnikov, robotov in pošasti (štiriroki Goro, ledeni Sub-Zero, krvoločna Mileena ipd.), hudo mešanih borilnih veščin in »posebnih« moči, stiliziranega multidimenzionalnega kaosa, zelo tanke zgodbe, bebavih replik, cenenih, dolgočasnih teleportacij in presenetljivo divjega, ekstremnega splatterja.

Stowaway

V filmu Stowaway, ki se v celoti odvrti na vesoljski ladji, namenjeni na Mars, je vse polno napetih, počasnih panoramiranj hodnikov in tunelov, pa tudi pomenljivih voženj skozi tunele in praznine, toda to ni Osmi potnik, temveč Četrti potnik. Ali kar: Slepi potnik. Na vesoljski ladji, ki je na dvoletni misiji (in ki uteleša ultimativni lockdown), so trije člani posadke, poveljnica Marina (Toni Collette), biolog David Kim (Daniel Dae Kim) in zdravnica Zoe Levenson (Anna Kendrick), ki pa na lepem – in v grozi – ugotovijo, da je na ladji še četrti človek, inženir Michael (Shamier Anderson), ki je tam obtičal spletom čudnih okoliščin (to je njegova verzija Prekrokane noči, če hočete). Vem, kaj se sprašujete: ali so s seboj vzeli dovolj kondomov? Pozabite, kondomi so irelevantni. Ne potrebujejo jih – zrak pač. Kot namreč hitro izračunajo, je na tej ladji zraka le za tri ljudi, še toliko bolj, ker naprava za filtriranje zraka nepričakovano odpove – četrtega, simpatičnega temnopoltega Michaela, se bodo morali znebiti. Ali pa bodo nekaj tednov pred prihodom na Mars pomrli.

Nažgani

Danski oskarjevski Nažgani, ki jih je posnel Thomas Vinterberg, znan predvsem po Praznovanju, Lovu in Komuni, so film o krizi srednjih let. In izvirnejšega filma o krizi srednjih let zlepa ne boste našli, kar pomeni, da lahko brez težav tekmuje s Paynovo kalifornijsko klasiko Stranpota. Martin (Mads Mikkelsen), gimnazijski profesor zgodovine, poročen, a apatičen in svoji družini precej odtujen, in njegovi trije – prav tako skrizirani – kolegi in prijatelji, Tommy (Thomas Bo Larsen), Peter (Lars Ranthe) in Nikolaj (Magnus Millang), sklenejo, da bodo stalno in nenehno in neprestano rahlo alkoholizirani, saj norveški psihiater Finn Skårderud trdi, da se človek rodi s pol promila alkohola premalo.