Izbrisati zgodovino

Če ste pred leti gledali film Louise-Michel, ki sta ga posnela Gustave de Kervern in Benoît Delépine, potem se gotovo spomnite, da je šlo za zgodbo o delavcih, ki sklenejo, da bodo najeli poklicnega morilca – likvidiral naj bi direktorja, ki je čez noč zaprl tovarno, v kateri so pustili svoja življenja, svoj znoj, svojo kri. No, v komediji Izbrisati zgodovino, ki sta jo posnela Delépine in de Kervern, pa trije socialni marginalci, ki so postali žrtve nove spletne »ekonomije«, sklenejo, da bodo obračunali s tehnološkimi giganti (Apple, Amazon ipd.). Marie (Blanche Gardin), zapuščena obupanka, se nehote znajde v »porniču«, tako da postane žrtev spletnega izsiljevanja, Bertrand (Denis Podalydès), fen e-trgovine, ima hčerko, ki postane žrtev spletnega zastraševanja, Christine (Corinne Masiero), fenica serij, pa je šoferka (à la Uber), ki ji preživetje ogroža spletni sistem ocenjevanja.

Vanquish

Tale akcijski film omenjam le zato, ker ima na portalu IMDB oceno le 2,5, pa četudi v njem igra Morgan Freeman, ki se mu ne ljubi niti vstati – ves film presedi na invalidskem vozičku. Ljubi se mu le toliko, da Vicky (Ruby Rose), svoji oskrbnici, nekdanji profesionalki, kurirki ruske mafije, postavi ultimat: ali bo v tej noči na petih “lokacijah” pobrala denar – ali pa ne bo več videla svoje hčerke. In Vicky se prelevi v kombinacijo Nikite in Johna Wicka, ki ji nekdo dahne: “Slišim, da si jih pobila več kot Quentin Tarantino!” Ne verjemite govoricam. Je pa res, da je v vsakem traču več življenja kot v klišejih, ki jih objema ta film. (Apple TV+)

Inheritance

Če ljubite filme s »šokantnimi« preobrati, potem si poglejte tale psihotriler, v katerem Lauren Monroe (Lily Collins), mlada, ambiciozna javna tožilka iz bogataške družine, po očetovi smrti podeduje bunker, v katerem jo čaka prvi »šok«– uklenjeni, povsem zaraščeni, razcapani moški (Simon Pegg), ki ga je imel njen oče tam zaprtega 30 let. Zakaj?

The War Below

Ste videli film 1917? Bi radi videli »nadaljevanje«? Potem si poglejte film The War Below, ki popisuje, kako je britanska vojska leta 1917 v bitki pri Messinesu v zahodni Flandriji razbila nemško vojsko, napad pa se je začel z apokaliptično detonacijo devetnajstih podzemnih rovov, ki so jih rudarji skrivaj skopali pod nemškimi položaji. In detonacija je res monumentalna, navsezadnje, slišalo naj bi se jo do Londona.

The Courier

Tale britanski hladnovojni vohunski triler, posnet po resnični zgodbi, vas bo spomnil na Spielbergov Most vohunov – ali pa na film, posnet po romanu, ki ga je John le Carré pozabil napisati. Ko Oleg Penkovski (Merab Ninidze), sovjetski vojni heroj in vojaški obveščevalec, na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja ameriški ambasadi v Moskvi pošlje namig, da je voljan predati alarmantne tajne dokumente, CIA (Rachel Brosnahan) kontaktira britanski MI6 (Angus Frank), ta pa rekrutira Grevilla Wynna (Benedict Cumberbatch), globalnega trgovskega potnika, ki posluje v deželah vzhodne Evrope. Potrebujejo dobrega igralca. In kdo je boljši igralec od kapitalista, ki komunistom prodaja Zahod?

Prinčevo potovanje

V Planetu opic se ljudje izkrcajo na planetu, na katerem vladajo opice, ki jih ujamejo, zaprejo v kletke in začnejo preučevati – opice z ljudmi ravnajo tako, kot običajno ljudje ravnajo z opicami. Prinčevo potovanje, fini, elegantni, akvarelni, mehki francoski animirani film, je reimaginacija Planeta opic, le da so vsi opice, tako priletni Laurent (z opičjim obrazom), princ plemena Laankov, ki ga je po spodletelem jurišu na zamrznjenem morju naplavilo na obalo »drugega« sveta, kjer ga najde mali Tom, kot prebivalci »modernega« džungelskega metropolisa (z opičjim obrazom), še posebej znanstveniki in akademiki, ki začnejo princa – kombinaciji Vitranca (iz Galetovih Kekčevih ukan) in sivolasega mojstra iz starih kungfujev – preučevati, demonizirati, poniževati in diskriminirati. Vsi so torej opice, toda genialni, vsevedni, osvajalski princ, pravi renesančni človek in polihistor, je sumljiv (slepar!), ker je prišlek, migrant, begunec.

Gospodična Marx

Eleanor Marx, alias Tussy, radikalna, briljantna, poliglotska hči Karla Marxa in Jenny von Westphalen, je leta 1886 v Londonu režirala Hišo lutk, Ibsnovo dramo o ženi uglednega odvetnika, ki ugotovi, da jo je imel mož vse življenje le za lutko – Noro je igrala kar sama Eleanor, Torvalda Helmerja, njenega moža, pa njen življenjski sopotnik Edward Aveling, sicer biolog, fen Charlesa Darwina in dramatik, ob katerem se bo v naslednjih letih, vse do svojega samomora dvanajst let kasneje (pri triinštiridesetih), počutila kot Nora.

Padati

O filmu Padati, režiserskem prvencu Vigga Mortensena, sem že pisal, zato naj vas zdaj, ko je prišel še na slovensko platformo, le opozorim, da gre za film o sinu, ki je gej, in očetu, ki je homofob. Nekoč bi to zadoščalo. Nič več. John (Mortensen), sicer pilot, namreč ni le gej, ampak je tudi poročen z moškim azijskega rodu (Terry Chen), s katerim imata hčerko (Gabby Velis). In oče, Willis Petersen (Lance Henriksen), ni le homofob, ampak je tudi rasist, mizoginik, seksist, konspirolog in lovec. A tudi to še ne zadošča: očeta, ki mu je bilo ob rojstvu sina žal, da ga je spočel (ker bo nekoč itak umrl), se loteva demenca. Izgublja se. Kot očetje in mame v vsakem drugem filmu, ki ga vidimo. Pa tudi to še ne zadošča: oče se preseli k sinu.

Thunder Force

Covid-19 in podnebne spremembe niso še nič. Pazite: leta 1983 Zemljo udarijo »medzvezdni kozmični žarki«, ki pri »izbrancih« povzročijo »genetsko transformacijo«, toda le pri tistih, ki imajo sociopatsko osebnost. Tem mutantom pravijo »Miscreants«. Ker so nizkotni – in spačeni. Odgovor nanje predstavljata Lydia (Melissa McCarthy), debelušna proletarka, nora na bend Van Halen (film je bolj nor na AC/DC, še bolj pa na Glenna Freyja, če smo že ravno pri tem), in Emily (Octavia Spencer), genialna znanstvenica, sicer nekdanji sošolki in prijateljici, ki se po dolgi hladni vojni spet srečata, toda bolje bi bilo, če bi odšli na obletnico mature, kot pa da se prelevita v Thunder Force, superjunaški duo, čistilki Chicaga (kriminala, politične korupcije ipd.), skrčeno in okrajšano verzijo Maščevalcev – Lydia je »čudežna«, Emily pa nevidna.

Chaos Walking

Veliki Eugene O’Neill je pred skoraj stotimi leti napisal dramo Strange Interlude, ki je bila nekaj posebnega, pa ne le zato, ker je imela devet dejanj in ker je – običajno – trajala pet ur, temveč zato, ker so gledalci slišali tudi notranje monologe likov, njihove misli. V filmu, ki so ga posneli leta 1932, vse skupaj izgleda takole: najprej slišimo to, kar reče Norma Shearer, Clark Gable, Alexander Kirkland ali May Robson, potem pa slišimo še, kaj v resnici misli. Moški recimo reče ženski: O, pozdravljeni, kako ste kaj? A obenem slišimo tudi njegov notranji glas: Kako rad bi ti te objel! Ali kaj takega. Strange Interlude je eno izmed čudes starega Hollywooda. Chaos Walking, posnet po mladinskem romanu Patricka Nessa (The Knife of Never Letting Go), se dogaja na tujem planetu, v »Novem svetu« ( ja, v oddaljeni galaksiji), na novem – avatarskem – divjem zahodu, kjer živijo sami moški, ki pa jih nenehno obdaja »šum«, saj se njihove misli, njihove notranje monologe, neprestano sliši. Ne morejo jih obvladovati. Tako kot jih niso mogli Norma Shearer, Clark Gable, Alexander Kirkland in May Robson.

Nobody

Ruski režiser in glasbenik Ilya Naishuller, znan predvsem po videospotih za svoj rock bend Biting Elbows, je leta 2015 posnel film Hardcore Henry, lucidni, frenetični, ultrakinetični, cyberpunkerski akcijski ringelšpil, v katerem smo vse videli skozi adrenalinske oči protagonista, moskovskega postmodernega kiborga, ki melje vse pred sabo – tako kot ustreljeni in ponovno oživljeni protagonist Naishullerjevega videospota Bad Motherfucker. Naishullerjev Nobody ni podaljšek kakega videospota, temveč robustni, stilizirani, kristalno čisti metaremiks filmov Death Wish, John Wick in Ugrabljena, v katerem Charlesa Bronsona, Keanuja Reevesa in Liama Neesona zamenja 58-letni Bob Odenkirk, alias Hutch Mansell, navidez benigni in neškodljivi primestni družinski človek, ki ima službo (v tastovem podjetju!), hiško, ženo (Connie Nielsen), dva otroka in rutinsko, udomačeno, nevpadljivo, mlačno, nevidno, enolično, dolgočasno, »normalno«, sredinsko življenje.

Concrete Cowboy

Ko 15-letnega Cola (Caleb McLaughlin) ponovno izključijo iz šole, ga mati iz Detroita odpelje k očetu na divji zahod – v Philadelphio. Tu, sredi mesta, po ulici Fletcher, namreč še vedno jezdijo temnopolti kavboji, pa četudi jih mestna politika in kapital nenehno odganjata in izrivata. Če ne gre drugače, jim očitajo »sanitarne razloge«, saj imajo hleve kar doma – v sobah.

Madame

»Ljubezen je bolezen. Z boleznijo pa ne moreš živeti,« pravi Fernande Grudet (Karole Rocher), alias madame Claude. Ko je bila stara 25 let, se je strašno zaljubila. »Hotela sem umreti. Zato sem vzela tablete.« Ni umrla. »Toda ko sem se zbudila, sem ozdravela.« In ker je ugotovila, da imajo moški ženske za kurbe, je sklenila, da bo postala »kraljica kurb«. Ob koncu šestdesetih postane pariška kraljica visoke prostitucije. Posel vodi ostro, avtoritativno, neusmiljeno. »Zdajle moja dekleta delajo. Vzamem jim 30 odstotkov.« Če bo šlo tako naprej, bo imela lepo in varno starost. Vsaj tako si domišlja. A malo verjetno – ker njeno »socialno« omrežje teši tako politike kot poslovneže in kriminalce, namreč postane ženska, ki preveč ve. Nenadoma ima preveč sovražnikov.

Moffie

Južnoafriškega apartheida ni več, toda Moffie, ki se dogaja leta 1981, v času apartheida, je še kako aktualen, celo precej aktualnejši od večine filmov, ki se dogajajo danes. Ko namreč 18-letnega Nicholasa (Kai Luke Brümmer), skrivnega geja (»moffie«), pošljejo na obvezno služenje vojaškega roka (nekam na mejo z Angolo), ga pošljejo v tovarno rasizma – vojska mlade belce spreminja v branilce apartheida, rasističnega družbenega sistema. In ko pogledamo v to tovarno rasizma, ko torej gledamo, kako nastaja rasizem, vidimo, koliko nasilja, brutalnosti, brezčutnosti, sadizma in razčlovečenja gre vanj – jasno, vanj gredo tudi neizmerne količine fašizma, nacionalizma, antikomunizma, mizoginije in homofobije.

Tina

Glasbeni producent Phil Spector, izumitelj »zvočnega zidu«, je leta 1966 ugotovil, da je Ike Turner le ovira, zato je Tino pustil v studiu samo z »zvočnim zidom«. In ven je planil eruptivni in transformativni štikel River Deep – Mountain High, ki se je hurikansko valil in valil in valil in bi se privalil do Lune, če ne bi radijske postaje štiklom predpisovale tistih treh minut. Ike, ki je Tino na odru poveličeval, doma pa poniževal, ni imel nič proti – samo pisati je moralo, da je to štikel Ika & Tine Turner. Če ste videli film Kaj ima ljubezen s tem? (1993), v katerem je Tino Turner, hčer tennesseejskih obiralcev bombaža, igrala Angela Bassett (Ikea pa Laurence Fishburne), potem veste, kako je reagiral Ike, ko je slišal Tinino izvedbo. Z bledim obrazom in stisnjenimi zobmi je stopil k njej in ji dal roko, rekoč: »Dobra si, Anna, res si dobra.« Vedel je, da jo izgublja. Vedel je, da je večja od njega. Vedel je, da je zanj prevelika. Vedel je, da bo ostal le epizodist, stranski lik. Vedel je, da nič ne more in da je ne bo mogel večno kontrolirati. Pretepal jo je, trpinčil in zlorabljal (»Živela sem življenje smrti. Nisem obstajala«), dokler ni vstala in odšla ter se leta 1978 ločila – pustila mu je vse. Denar, nakit, Proud Mary. Obdržala je le ime – Tina Turner. Ironično: obdržala je Ikeov priimek, a naredila vse, da ne bi bil več pripovedovalec njene zgodbe.

Sin

Po vsaki vojni slej ko prej pride do generacijskega prepada – na eni strani je generacija staršev, ki je preživela vojno, na drugi strani pa generacija njihovih otrok, ki je zrasla po vojni. Kaj se je dogajalo med vojno, je ne zanima. Huje od vsake vojne se ji zdi to, kar se dogaja njej – od generacije staršev ne dobiva dovolj prepričljive ljubezni in pozornosti. Tak je Arman (Dino Bajrović), 18-letni posvojenec, ki v Sinu renči in brenči, se zaletava v stene, s pestmi razbija stenska ogledala in preklinja – jezno, konvulzivno, vulkansko, agresivno, neutolažljivo. Narcis, ki v grozi ugotovi, da ga ne ljubijo vsi.

Bad Trip

Če pa hočete videti, kako čez Ameriko – no, od Tampe do New Yorka – potujejo Američani, si poglejte tole bebavo farso, v kateri si prijatelja Eric André in Lil Rel Howery – z majhno pomočjo gangsterske, neprepoznavne Tiffany Haddish – domišljata, da sta reinkarnaciji Borata in Jackassa, saj en passant neutrudno nategujeta Američane. Kar pa ni težko – Trump jih je tako prežvečil, da vse verjamejo. Tudi to, da lahko »gorila« – moški v goriljem kostumu – posili »nemočnega« moškega. Na vsak fejk padejo. Belski ruralci – Trumpova volilna baza – še toliko bolj. Ob fake news vsaj malce oživijo. In ko jim povejo, da je šlo le za skrito kamero, se, kot vidimo, neskončno razveselijo, saj to potrdi njihov občutek, da je njihovo življenje vendarle film. To, da sta fejkerja temnopolta, jima daje konfrontacijsko gravitacijo, ki pa je film ne zgrabi. (Netflix)

Lillian

Lillian Alling, priseljenka iz vzhodne Evrope, menda poljskega rodu, se je Amerike tja do leta 1926 naveličala. Ker jo je ameriški sen tako deklasiral, da ni imela niti za vozovnico, je sklenila, da bo v Rusijo odpešačila – čez Buffalo, Kanado, Aljasko in Beringov preliv. Kaj se je z njo zgodilo, ni jasno, ker je na lepem – po prihodu v Dawson City ob reki Yukon – izginila. Brez sledu.

Godzilla vs. Kong

Godzila je nedavno, v filmu Godzila II: Kralj pošasti, rešil svet, saj je uničil pošastne titane, Mothro, Rodana in Ghidoraha, toda zdaj, v filmu Godzilla vs. Kong, se mu zmeša – prestopi na temno stran sile. In ko napade še živčni center mogočne tehnološko-energetske korporacije Apex Cybernetics v floridski Pensacoli, so vsi začudeni. Še toliko bolj, ker Godzila – sicer sam simbol titanske silovitosti, vsemogočnosti, zmagovitosti, neuničljivosti kapitalizma – očitno napade prav kapitalizem. Ko pa kapitalizem napade »alfa titan« (z atomskim zadahom!), ti ne pomaga ne James Bond ne Terminator, še celo Alien ne, tako da si prisiljen mobilizirati drugega »alfa titana«, King Konga, ki so ga vmes preselili nazaj na Otok lobanj, kjer živi v svojem Trumanovem šovu – pod orjaško panoptično kupolo ( ja, mehurček!), ozaljšano s sladkobnim Vintonovim štiklom Over the Mountain Across the Sea. Film Godzilla vs. Kong, bombastični neonski tehnonoir, nadaljevanje filmov Godzila, Godzila II: Kralj pošasti in Kong: Otok lobanj, se dogaja v svetu, v katerem vladajo titanske pošasti, »alfa titani«, medtem ko so ljudje – tudi vsi tisti znanstveniki, geologi, »šepetalci« Godzili ipd. – medli, plehki, enolični, dolgočasni in že kar nepotrebni.

Greta

Greta Thunberg gre desničarjem – zanikovalcem podnebnih sprememb, antifeministom, malim spletnim fašistom – brezmejno na živce. V nekem trenutku vidimo, kako na telefonu prebira negativne odzive nase – vsa tista »forumska« psovanja. »Histerična«, »depresivna«, »žrtev Aspergerjevega sindroma«, »misli, da je mesija«, »govori neumnosti«, »ni sposobna obvladovati svoje jeze«, »tesnoben, nesrečen otrok«, »sploh ne pozna dejstev«, »mentalna bolnica«. Vidimo Trumpa, kako se spakuje. Vidimo Putina, kako se zmrduje. Greta dahne le: »Briga me za priljubljenost!« I Am Greta – po naše Greta – je odličen švedski doku o deklici, ki je sprožila globalno protestno gibanje. Ko leta 2018 sedi pred švedskim parlamentom z napisom »Šolski štrajk za podnebje«, pristopi neka starejša gospa in jo vpraša, zakaj ni raje v šoli, češ otroci se morajo izobraževati, ne pa štrajkati. Greta odvrne: »Kaj mi bo izobrazba, če ne bo prihodnosti?«

Tom and Jerry

Ko se v istem kadru pojavita Tom in Jerry, gledamo Jerryja. Ko se v istem kadru pojavita Tom in Chloë Grace Moretz, gledamo Toma. Vsaka risanka s Tomom in Jerryjem je prava mojstrovina v primerjavi s tole povsem sterilno, upehano, niti malo zabavno kombinacijo animiranega in igranega filma, v kateri se Tom in Jerry – animirana lika – znajdeta na Manhattnu, med živimi liki, toda od njunega famoznega rivalstva – od vseh tistih malih, pikantnih, perverznih krutosti, od vse tiste ljubezni do burlesknega kaosa, od vse tiste umetnosti dvobojevanja – ne ostane skoraj nič. Ne moreta se razživeti. Zdi se, kot bi ju kdo nenehno cenzuriral.

Shorta

Najprej zaslišimo nekoga, ki ječi: »Ne morem dihati!« Potem zagledamo policaja, ki na tleh duši temnopoltega moškega. George Floyd? Minneapolis? Ne, Danska, København. Ko je policijske racije v muslimanski soseski konec, temnopolti moški – ja, musliman – pristane v kritičnem stanju, policijsko nasilje pa muslimane dvigne pokonci, tako da danske oblasti tja pošljejo posebne enote, s helikopterji vred. V geto vletita tudi Mike Andersen (Jacob Lohmann), rasistični, robustni, toksični policaj, ki nima nič proti brutalnim racijam, in Jens Høyer (Simon Sears), mladi, naivni policaj, ki je brutalno racijo le nemo gledal, toda spletom okoliščin tam tudi obtičita – sama in preganjana, sredi noči, brez zaščite, brez avta in brez stika z zunanjim svetom, na labirintnem »sovražnem« terenu.

Moxie

Na neki oregonski gimnaziji je seksizem nekaj povsem vsakdanjega: nekonsenzualnih dotikov je v izobilju, mizoginija cveti, fantovski narcizem leti, patriarhalne vrednote brbotajo. Vse to začini spletna objava toksičnega spiska, na katerem so dijakinje razvrščene po različnih kategorijah: »najbolj ubogljiva«, »najbolj pofukljiva« in tako dalje. In ko vodstvo gimnazije, ki dijakinjam itak svetuje, naj ne uporabljajo besede »nadlegovanje«, ob tem zatiralskem objektiviranju le zamahne z roko, se Vivian (Hadley Robinson), ena izmed gimnazijk, sicer hči feministke (Amy Poehler), ki je izgubila aktivistični drive, prelevi v aktivistko – najprej začne anonimno izdajati feministični fanzine Moxie, potem pa v svoje odporniško gibanje vključi tudi nebelke in priseljenke, saj se zaveda, da je feminizem, ki vidi le izkušnje belk in obzorje belskega opolnomočenja, kratke sape. Problem je le v tem, da je film, ki sicer koketira s starimi, ostrimi, pikrimi filmi o gimnazijskih upornikih (Election, Pump Up the Volume), tako brezoseben (in brez vizualnega leska), da bo kratke sape. Še toliko bolj, ker preveč zaupa svoji hipsterski nostalgiji po riot grrrl feminizmu devetdesetih. (Netflix)

Raya and the Last Dragon

Dežela Kumandra je videti kot Jugoslavija leta 1991, le da leži nekje na Indokitajskem polotoku, kjer nekoč rajsko peterokrako federacijo raztrgajo notranji boji, žebelj v geopolitično krsto pa zabije kužno zlo (Druun), distopični demon nacionalnega razkola, ki petrificira večino prebivalstva, tudi očeta princese Raye (Daniel Dae Kim), agilne, poskočne, liberalne, opolnomočene princese, gverilske mulanske bojevnice, ki skuša – v slogu Indiane Jonesa – sestaviti »kamen«, koncentrat vseh magičnih sil, s pomočjo katerega bi oživila mitsko zmajevko Sisu (Awkwafina), ki bi prebivalstvo tega kraljestva depetrificirala, kar morda zveni precej klišejsko, celo kot déjà vu, magari citat (The Dark Crystal), toda Disneyjev animirani film Raya and the Last Dragon je heglovsko presežen, saj pokaže, da je pot do cilja – potovanje med odmevi vietnamske, kamboške in laoške kulture, ritualno okušanje barvitih svetov, mečevalsko premagovanje strahu, depresije in sebičnosti, nabiranje izkušenj (delov »kamna«), izgradnja nove kozmologije, socializiranje (»Če hočeš kaj dobiti, moraš tudi kaj dati«), menedžiranje emocij in ad hoc pustolovske, pikareskne, utopične skupnosti, ki jo spremlja – atraktivnejša, fascinantnejša in karizmatičnejša od samega cilja, tiste finalne osvoboditve, depetrifikacije demokracije in nacij, ki so vmes vse najboljše in najkinetičnejše zamudile. (Disney+)

The Wanting Mare

Če ljubite filme, ki so videti kot puzzle, potem si poglejte The Wanting Mare, eliptični, melanholični, zapeljivi, malickovsko-carruthovski sci-fi, ki se dogaja v Anmaereju, vzporednem, premaknjenem, distopičnem svetu, v katerem je nekoč obstajal tudi čarobni, rajski »prej«, o katerem zdaj sanja 20-letna Moira, ki jo najprej igra Jordan Monaghan in potem Christine Kellogg-Darrin, in o katerem je sanjala njena mama in mama njene mame in o katerem bodo sanjale njene hčerke.

Zakaj skačem

Ste videli Rain Mana? Potem veste, kako »mi« vidimo avtiste. Toda pravo vprašanje se glasi: kako avtisti vidijo nas? David Mitchell, avtor romana Atlas oblakov, ki ima tudi sam avtističnega sina, pravi, da so avtisti zunajzemeljski – da so torej kot tuja, vesoljska civilizacija, ki je ne razumemo. A kaj če tudi avtisti nas vidijo natanko tako, kot bi nas videla tuja, zunajzemeljska civilizacija, če bi se izkrcala na Zemlji? Kaj vidijo, ko nas gledajo? Kako doživljajo svet, jezik, čas, spomine? Vpogled v to smo dobili, ko je Naoki Higašida, 13-letni japonski avtist, ki ni mogel govoriti in ki svojih misli, občutkov, strahov in želja ni mogel verbalizirati, napisal knjigo Zakaj skačem, ki je postala orjaški bestseller in odprla več oči kot Rain Man, toda doku Zakaj skačem ni le preprosta ekranizacija te knjige. Narator – Jordan O’Donegan – podaja odlomke iz Higašidove knjige, Jerry Rothwell pa nas odpelje na različne konce sveta (Amerika, Britanija, Indija, Sierra Leone), med male avtiste, ki skušajo razumeti svet, in njihove starše, ki skušajo razumeti njih. Eden izmed njih agonično dahne: O, ko bi lahko le za 10 sekund vstopil v njegovo glavo, da bi razumel, kaj vidi in čuti! A kaj če si tudi njegov sin želi, da bi lahko vsaj za 10 sekund vstopil v očetovo glavo – da bi razumel, kaj vidi in čuti?

Cosmic Sin

Tale kartonasti, ceneni, primitivni sci-fi, ki ima na IMDB-ju oceno 2,5, omenjam le zato, ker v njem igra Bruce Willis. Ali bolje rečeno: ne igra. Nič se mu namreč ne ljubi. Tako nizko je padel, da je ostal brez besed. Rekli boste: pa saj je tudi Steven Seagal padel tako nizko! Že, toda Seagal ni igral v Umri pokončno. In Šundu. A da ne bo kakega nesporazuma: to ni tako slab film, da je že kar dober – to je tako slab film, da ne bo nikoli boljši. (Amazon Prime)

Monster Hunter

Če se spomnite bombastične, distopične, apokaliptične filmske franšize Nevidno zlo, posnete po videoigrici, potem veste, da se je leta 2017 končala z Zadnjim poglavjem. No, zdaj se nadaljuje, le da preobražena in prenovljena, toda spet posneta po videoigrici, spet bombastična, distopična in apokaliptična, spet z Millo Jovovich, ki jo spet režira Paul W. S. Anderson.

Zack Snyder’s Justice League

To je Snyderjev director’s cut Snyderjeve Lige pravičnih. Zack Snyder je leta 2017 posnel Ligo pravičnih, v kateri skušajo Batman (Ben Affleck), Čudežna ženska (Gal Gadot), Flash (Ezra Miller), Aquaman (Jason Momoa) in Kiborg (Ray Fisher) oživiti Supermana (Henry Cavill) in pokončati Stepnega volka (Ciarán Hinds), intergalaktičnega zavojevalca (ki hoče sestaviti kozmično orožje za množično uničevanje), a jo je moral zaradi hčerine smrti v postprodukciji zapustiti, tako da jo je potem dosnel in dokončal Joss Whedon. Feni so bili nad Ligo pravičnih razočarani, sline pa so se jim pocedile, ko se je začelo – v duhu urbanih legend – šušljati, da obstaja tudi Snyderjeva verzija, menda popolna mojstrovina, ki je studio Warner noče prikazati. Pojavil se je ključnik #ReleaseTheSnyderCut. Nastalo je spletno gibanje, ki je terjalo: prikažite Snyderjevo verzijo! Pripravili so protestni shod. Celo zvezdniki, ki so nastopili v Ligi pravičnih, so terjali Snyderjev cut. In Warner je vložil še 70 milijonov, tako da je Snyder lahko izdelal svoj cut. Ne, Snyderjev cut prej ni obstajal. A zdaj je tu: Zack Snyder’s Justice League je film fenov, fenovski film, film, ki so si ga zaželeli feni, film, ki so ga terjali feni – film, ki je tudi videti tako, kot bi ga posneli feni.

The Mauritanian

Tale film o 11. septembru 2001, Guantanamu in mučenju nedolžnih je sicer pozen, že kar prepozen, toda teme se loteva s takšno polemično vnemo, takšno intenzivnostjo in takšnim angažmajem, kot bi bil posnet leta 2002 ali 2003, na vsak način pa v Bushevem prvem mandatu. Mohamedouja Oulda Slahija (Tahir Rahim), mavretanskega študenta, kmalu po 11. septembru primejo in »na črno« prepeljejo v Guantanamo, kafkovski izvensodni vzporedni svet, kjer doživi svoj Zero Dark Thirty, saj ga strahovito mučijo, trpinčijo in ponižujejo (na njem preizkusijo vse Rumsfeldove »enhanced interrogation techniques«), grozi pa mu celo smrtna kazen.