The United States vs. Billie Holiday

Leta 1937 ameriški senat razpravlja o zakonu, ki bi prepovedal linče črncev, a ga ne sprejme. Linč se zdi senatorjem – samim belcem – očitno sprejemljiv. Billie Holiday (Andra Day), hči prostitutke, nekdanja snažilka v bordelu, to odvratno srhljivost linča protestno stisne v pesem Strange Fruit, s katero zablesti in zaslovi. Toda bolj ko jo poje, tem nesprejemljivejša postaja, saj z njo ne užali le »belskega ponosa« in »belskega primata«, ampak tudi nacionalno varnost: Harry Anslinger (Garrett Hedlund), novi vodja Zveznega urada za mamila (Federal Bureau of Narcotics), perfidni rasist, jezni beli moški, ki trdi, da črnci in jazz kvarijo in zastrupljajo »civilizacijo«, namreč sklene, da jo bo ustavil (tako kot je J. Edgar Hoover sklenil, da bo ustavil Martina Lutherja Kinga). Podtakne ji celo tajnega agenta (Trevante Rhodes), čednega, zapeljivega črnca, ki jo – kot odvisnico, uživalko heroina – kompromitira, tako da pristane v ječi, s čimer postane prva žrtev prve vojne proti mamilom. Ameriškim oblastem se je zdela pesem o linču spornejša od samega linča.

Švic

Sylwia Zajac (Magdalena Koleśnik) je poljska kraljica fitnessa, motivacijska gurujka, energična spletna celebrity, »svoja najboljša verzija«, manična vplivnica s 600 tisoč instagramskimi sledilci, ki jo obožujejo, slavijo in častijo. Z njo telovadi nacija. Njen fitness je visoka maša telesa, spartakiada v času socialnih omrežij. Nenehno se snema in predvaja, nobenega selfija ne zamudi, vse deli, stalno je prižgana, neprenehoma se trži, neprestano hoče biti pod žarometom. Meje njenega ekshibicionizma so meje njenega sveta. A njen ekshibicionizem je brezmejen in viralen.

Primer spolne zlorabe

Leta 2015 je znani, kontroverzni nemški režiser priredil veliko avdicijo za svoj novi film. Odzvalo se je nekaj sto mladih igralk, med katerimi je bilo precej mladoletnih. Nekatere so bile stare šele 14 let. Hotele so postati igralke. Vse so sicer vedele, da bo šlo za film o incestu, toda niso vedele, kaj jih čaka na avdiciji. Kot se je namreč izkazalo, je bila avdicija le izgovor za spolno nadlegovanje – le pretveza za spolno zlorabljanje.

The Rental

Tale mučni, klinični, karantenski triler je bil verjetno posnet tik pred izbruhom pandemije, a je kljub temu dobra metafora pandemskih časov: odnosi med liki so namreč tu tako okuženi, kot jih lahko okuži le pandemija, zaupanje tako hitro izgine kot v kužnem času, morilec – Thor via Airbnb – pa je tako maskiran, brezoseben in nečloveški kot covid. Dva parčka – Charlie (Dan Stevens) in Michelle (Alison Brie) ter Mina (Sheila Vand), Charliejeva sodelavka, in Josh (Jeremy Allen White), Charliejev mlajši brat – najdeta sanjsko obmorsko vilo, v kateri nameravata preživeti nekaj dni, toda Charlie in Mina se ponoči skrivaj pofukata – pod tušem.

Welcome to Chechnya

Med bloki nekje v Čečeniji stoji David Istejev. V roki ima telefon, ki pozvoni. Na drugi strani je dekle, ki pove, da je njen stric odkril, da je lezbijka, in da jo zdaj izsiljuje: če ne gre z njim v posteljo, jo bo zatožil njenemu očetu, visokemu čečenskemu politiku, ki jo bo, kot sama pravi, zagotovo ubil. Čakal bi jo bodisi incest ali smrt, če ne bi Istejev, vodja največje ruske organizacije, ki se bori za pravice LGBTQ+, poskrbel, da bo v 24 urah varno zapustila Rusijo. V resnici je še huje. Leta 2017 so v Čečeniji med racijo na nekem telefonu našli gejevske fotografije – lastnika telefona so zverinsko mučili, dokler ni izdal še drugih gejev, lezbijk in transspolnih. Potem so zverinsko mučili tudi njih, dokler niso izdali še drugih gejev, ki so jih spet zverinsko mučili – in tako dalje. Potem so jih predali svojcem, rekoč, naj jih pobijejo. In to je postal modus operandi: najprej jih ugrabijo in mučijo, potem se jih znebijo.

The Vigil

Tale paranormalni šoker je povsem aristotelovski, saj se drži načela »enotnosti dejanja« – odvrti se v eni noči v enem prostoru. Tragedija je neizogibna, saj ven bušnejo peripetije (»preobrati dogodkov iz ene smeri v drugo«), anagnorizmi (»preobrati iz nevednosti v vednost«), hamartije (»usodne zmote«), in patos (»trpljenje«, »pogubno ali mučno dogajanje«), toda film se ne dogaja v starih Atenah, temveč v hasidski skupnosti. Yakov Ronen (Dave Davis) je brooklynski Jud – bil je ultraortodoksen, pa ni več. Hasidsko skupnost je zapustil, da bi se »moderniziral« in sekulariziral. Ker pa je v krizi in potrebuje denar, dobi ponudbo, ki je ne more zavrniti – za eno noč bo postal šomer. Bedel bo ob truplu Rubina Litvaka, ki so ga med II. svetovno vojno internirali, a je holokavst preživel.

Coming 2 America

Akeem (Eddie Murphy), princ Zamunde, neodvisne afriške dežele, je leta 1988 – v Landisovi komediji Princ osvaja Ameriko – odpotoval v newyorški Queens (zveni obetavno), kjer si je našel nevesto (Shari Headley). Dobra novica: po 33 letih sta še vedno skupaj. Slaba novica: rodila je le hčerke, ki pa ga – po mračnjaški zamundski zakonodaji – ne morejo naslediti. Zato princ, še ne kralj, ponovno odpotuje v Queens – da bi našel svojega izgubljenega sina (Jermaine Fowler).

Britney Spears se je vse to dogajalo le zato, ker je ženska

»Kdor zraste pred očmi javnosti, bo tragično končal,« pravi Mara Wilson, nekdanja otroška filmska zvezdnica. Matilda v Matildi, hči Robina Williamsa v Očku v krilu. Še več: »Naša kultura te deklice gradi le zato, da bi jih lahko uničila.« Mara Wilson je nedavno v New York Timesu objavila zelo odmevno kolumno, v kateri popisuje, kako je, namesto da bi praznovala rojstni dan, dajala intervjuje, kako so jo tabloidi razglasili za »razvajenko«, če je rekla, da je utrujena, kako so jo novinarji seksualizirali in že pri šestih mirno spraševali, če ima fanta, kateri igralec se ji zdi najbolj seksi in kaj misli o Hughu Grantu, ki so ga zasačili s prostitutko, kako so se njene fotografije že pri dvanajstih pojavile na spletnih straneh, ki so slavile »foot fetish« (»Vsakič me je bilo sram«), in kako so odrasli moški nenehno komentirali njeno telo. »Hollywood je sklenil, da bo obračunal s spolnim nadlegovanjem v filmski industriji, toda mene na filmskem setu niso nikoli spolno nadlegovali. Spolno nadlegovali so me mediji in javnost.« Ljudje si domišljajo, da si »slavni otroci to zaslužijo«, da torej »sami iščejo«, to pa zato, ker so »slavni in pomembni«. Ironično: to običajno moški rečejo ob posilstvu – saj je sama iskala!

Red Dot

Ker najnovejšega Shyamalanovega trilerja – Old – še ni na spregled, ga lahko pri tistih, ki ljubijo filme s presenetljivimi, šokantnimi preobrati, nadomesti tale švedski triler, v katerem se Nadja (Nanna Blondell) in David (Anastasios Soulis), ki sta v krizi (Nadja tudi sosedu Tomasu zaupa, da je noseča), odpravita v divjino, kjer naj bi se regenerirala in spravila, toda še preden dobro postavita šotor, jima začne po telesu krožiti tista tako značilna laserska rdeča pika – znak, da ju ima ostrostrelec na muhi. Čaka ju boj za preživetje. Najprej pade njun pes – znak, da je psycho, ki jima je za petami, res pošast.

Supernova

»Hočem, da se me spominjajo po tem, kar sem bil, ne pa po tem, kar bom postal,« dahne Tusker (Stanley Tucci) svojemu dolgoletnemu partnerju, koncertnemu pianistu Samu (Colin Firth), s katerim kreneta na zadnji road trip, kajti Tusker, pisatelj in »astronom«, počasi izgublja spomin, demenca ga vse bolj stiska in žre, zdravljenje pa je opustil (le spominja ga na to, da je bolan), tako da veste, kam njun avtodom pelje (hej, ko gledate Titanik, tudi veste, kam vse skupaj pelje), toda ne glede na to, da se Supernova lepi na precej modni trend filmov o demenci in podobnih »terminalnih« boleznih (Oče, Še vedno Alice, Daleč od nje, Aurora Borealis), pa tesnoba, s katero objema oba protagonista, deluje neverjetno sveže, precizno in mehko, morda tudi zato, ker Tucci in Firth ne potrebujeta vedno besed, da bi govorila, in ker ne potrebujeta metafor, da bi vedela, da nazaj ne moreta več. (Google Play, Prime Video, Apple TV, Vudu, FandangoNow)

Pelé

Pelé – sin nogometaša, nekdanji čistilec čevljev, trikratni svetovni prvak, prvi nogometaš, ki je dosegel tisoč golov, nacionalna institucija, občasni filmski igralec, kralj, sinonim za Brazilijo, obljuba boljšega sveta, oče številnih otrok, za katere ni vedel – je bil nogometaš, prek katerega je Brazilija vzljubila samo sebe. Bil je tako slaven, da se ni mogel niti premakniti, grozili so mu s smrtjo in ugrabitvijo, častili so ga kot boga, toda danes težko hodi – pred kamero pridrsa s hojco. Ko pa začne pripovedovati, se začnejo prižigati tekme, svetovna prvenstva in njegove mojstrovine – že gola, ki ju je pri sedemnajstih dosegel v finalu svetovnega prvenstva na Švedskem, sta nogometna Državljana Kanea, obenem pa le uvod v njegovo umetnost. In ko gledate vse te njegove akcije, podaje, strele in gole, se sprašujete: je bil to najboljši nogometaš vseh časov? Ali le najboljši nogometaš 20. stoletja? Je bil boljši od Maradone, Messija in Ronalda? Ni jasno. Zakaj ne? Ker v njegovem času še ni bilo snemalne tehnologije, ki bi lahko ujela vse nianse in vso globino njegove umetnosti. Bi bil s snemalno tehnologijo, ki glorificira Messija in Ronalda, največji? Morda.

Malcolm & Marie

Malcolm (John David Washington) in Marie (Zendaya), mož in žena, tipična holivudska liberalca, se ponoči vrneta domov v elegantno, razkošno, stekleno, modernistično holivudsko vilo. On je filmski režiser, ona je nekdanja igralka in nekdanja narkomanka. Vrnila sta se s premiere njegovega filma o nekdanji narkomanki, toda na premieri se je za pomoč in navdih zahvalil vsem – razen njej. Ko stopita v vilo, je poln samega sebe, kar prekipeva od samozavesti in narcizma, samozaverovanosti in slave – to je njegova noč! Ona pa gre najprej na stranišče – to je njena kritika njegovega filma. In njunega odnosa. Nje ni začaral. Sam kritike slabo prenaša, še posebej kritike »belskih kritikov«, ker da v vsakem filmu, ki ga je režiral črnec, vidijo film o rasizmu (in ker njegove filme stalno primerjajo s filmi Spikea Leeja). Malcolm sicer s tem namiguje, da za osrednje medije piše premalo temnopoltih kritikov, da so torej belski filmski kritiki privilegirani (tako kot belski režiserji, belski igralci ipd.), toda ob tem spregleda svojo lastno privilegiranost – filme režira zato, ker je moški.

Minari

Ko je lani zablestel korejski Parazit (in celo pobral glavnega oskarja), ni nihče niti slutil, da bo takoj za njim zablestel še Minari, film o korejski družini (oče, mati, dva otroka), ki se prebija skozi Reaganovo Ameriko. Reagan je oznanjal ameriški sen in free enterprise – postanite podjetnik! Postanite samozadostni! Delajte zase! Zanašajte se nase! Država je problem, ne pa rešitev! Jacob (Steven Yeun), patriarh korejske družine, ki se preseli na zahod, je prepričan, da jim bo uspelo, če bodo pridni, delovni, vztrajni. A vse to ne pomaga. Ekonomija jih ne uboga. Blaginja jih kljub trdemu delu zaobide. Ameriški sen nima telefonske številke v imeniku. Jacob misli, da krajšo vlečejo zato, ker dela za druge, ne pa zase, zato sklene, da se bo osamosvojil, da bo torej postal samozadosten, toda priključitev »reaganovski revoluciji« in selitev na jug, v cenejši, obetavnejši Arkansas, kjer začnejo kmetovati in pridelovati korejsko zelenjavo (korejska skupnost v Ameriki je vse številčnejša in to je »trg«, ki ga najbolje poznajo), jih ne odrešita. Zdaj šele postanejo ujetniki trga in igrače kapitalizma.

Honest Thief

Liam Neeson ne more pozabiti, da je igral Oskarja Schindlerja. Še več: lik, ki ga igra v akcijskih filmih, se vedno obnaša tako, kot da v njem tiči Oskar Schindler. Če že koga ubije, ga ubije zato, ker je bil res velika in popolna svinja. Spomnite se le, kako je v Ledenem maščevanju pokončal ljudi, ki so pokončali njegovega sina – in kaj je počel tipom, ki so v Ugrabljeni ugrabili njegovo hčerko. Tako je »pošten«, da ubije le tiste, ki si smrt res zaslužijo.

Breaking News in Yuba County

»Tvoja vagina je ubila mojega moža,« dahne Sue (Allison Janney), razočarana, osamljena, zapostavljena, utrujena gospodinja iz okrožja Yuba. Torto za rojstni dan si kupi sama, da praznuje, pa se itak nihče ne spomni, še najmanj njen mož, ki ga zasači v postelji z blondinko. Ko jo zagleda, otrpne – za vedno. Toda Sue, ki pogreša ljubezen, ne prijavi smrti, temveč izginotje – in nenadoma že igra ljubečo, zaskrbljeno, obupano, nemočno ženo, ki trpi in joče. Kje je moj mož? So ga ugrabili? Mediji takoj planejo, tako da jo objamejo kamere in žarometi – končno je postala zgodba. Končno je pomembna. Končno je v središču pozornosti. Končno dobi to, kar je najbolj pogrešala – ljubezen.

Falling

Za očete so vsi sinovi geji. In Falling, režiserski prvenec Vigga Mortensena, je film o sinu, ki je gej, in očetu, ki je homofob. Nekoč – no, še pred nekaj leti – bi to zadoščalo. Nič več. John (Viggo Mortensen), sicer pilot, namreč ni le gej, ampak je tudi poročen z moškim azijskega rodu (Terry Chen), s katerim imata hčerko (Gabby Velis). In oče, Willis Petersen (Lance Henriksen), ni le homofob, ampak je tudi rasist, mizoginik, seksist, konspirolog in lovec. A tudi to še ne zadošča: očeta, ki mu je bilo ob rojstvu sina žal, da ga je spočel (ker bo nekoč itak umrl), se loteva demenca. Pozablja. Izgublja se. Kot očetje in mame v vsakem drugem filmu, ki ga vidimo. Pa tudi to še ne zadošča: oče se preseli k sinu.

Days of the Bagnold Summer

Ker zadnje komedije Wesa Andersona – The French Dispatch – še ni na spregled, si lahko v tolažbo pogledate britansko komedijo Days of the Bagnold Summer, ki jo impersonira in nadomešča. Daniel Bagnold (Earl Cave), zabušant v črnem, fen heavy metala, v grozi ugotovi, da bo dolgo vroče poletje preživel z materjo, Sue (Monica Dolan), ne pa z očetom, ki je stegnil na Florido, Sue, žalostna ločenka, knjižničarka in nehipsterska fenica zgodovine, pa si želi, da bi njen sin pokazal vsaj inklinacijo, če že ne afekcije – ko ju gledate, imate občutek, da manjkata na fotografiji Veličastnih Tenenbaumov.

Judas and the Black Messiah

FBI je leta 1956 pod taktirko J. Edgarja Hooverja lansiral tajni Protiobveščevalni program, alias COINTELPRO (COunter INTELligence PROgram), s pomočjo katerega je skušal nadzorovati, diskreditirati in ustaviti »subverzivne« politične organizacije – aktivistične, črnske, staroselske, novolevičarske, feministične, okoljske in tako dalje. Med črnskimi so bili Hooverjeve tarče gibanje Martina Lutherja Kinga Jr., Nation of Islam in stranka Črni panterji, 4. marca 1968 pa je svojim agentom zapovedal, da morajo na vsak način preprečiti »vzpon Mesije, ki bi združil in naelektril militantno črnsko nacionalistično gibanje«. Hoover je poudaril, da bi tak Mesija lahko postal Malcolm X, a so ga nekaj let prej umorili, tako da ni več predstavljal grožnje. Črnci so ga imeli za mučenika, to pa je bilo tudi vse. Je pa posvaril pred drugimi, ki težijo k mesijanski poziciji – Martinom Lutherjem Kingom, Stokelyjem Carmichaelom in Elijo Muhammadom. »Elijah Muhammad ni prava grožnja, ker je že star. King bi bil lahko kandidat za to pozicijo.«

Rams

Ko boste gledali tale avstralski rimejk islandskega hita o dveh osamljenih bratih, šampionskih ovčarjih, na smrt sprtih sosedih, ki že 40 let ne govorita (stoičnega igra Sam Neil, zapitega pa Michael Caton), boste začudeno ugotovili, da traja skoraj pol ure dlje od originala. Kaj se je zgodilo? Nič, po preselitvi s hladne, subarktične Islandije v toplo, tako rekoč tropsko Avstralijo se je vsa zmrzal stalila in razlila, oh, in razvlekla (pandemija in karantena sta tudi napihnili »kugo«, ki pogubi ovce in ki je »na Avstraliji nikoli ni bilo«), svoje pa so dodali še siloviti, apokaliptični požari, ki so jih prinesle podnebne spremembe. Še dobro, da islandski original ni vključil tudi bruhanja vulkana Eyjafjallajökull – potem bi trajal dlje kot avstralski rimejk. (video na zahtevo)

The Reckoning

Neil Marshall, britanski režiser, ki je v prvi dekadi tega tisočletja posnel nekaj izvrstnih, danes že kultnih žanrskih filmov (Pasji vojaki, Jama groze, Centurij, Sodni dan), je nehote posnel film o naših pandemskih časih. Ko ga je začel snemati (poleti 2019), o kakem covidu in pandemiji še ni bilo ne duha ne sluha – ko ga je dokončal, je bil svet spremenjen. Pa vendar se The Reckoning – presenetljivo tog in brezizrazen – ne dogaja danes, temveč v davni preteklosti, leta 1665, ko London udari kuga, ki pa pride ozaljšana s šovinizmom, seksizmom in mizoginijo – lovom na »čarovnice«. Ker Grace Haverstock (Charlotte Kirk) po moževi smrti ne more več plačati najemnine, ji stanodajalec (Steven Waddington) predlaga alternativo – seks. Ker Grace na spolno izsiljevanje ne pristane, jo stanodajalec razglasi za »čarovnico«.

Bajocero/Below Zero

Martín Salas (Javier Gutiérrez) in Montesinos (Isak Férriz), španska policista, dobita nepričakovano nalogo: s kombijem morata v spremstvu dveh policijskih vozil šest jetnikov prepeljati iz ene ječe v drugo. Po zakotnih cestah, ponoči, v megli in pod ničlo. Med jetniki so različni profili nevarnih kriminalcev, tudi nekdanji politik in romunski diabolik. Jasno, karavano med potjo ustavi in paralizira skrivnostni ostrostrelec (Karra Elejalde), ki hoče Romuna.

A Glitch in the Matrix

»Če mislite, da je ta svet slab, potem bi morali videti ostale svetove,« je leta 1977 v Metzu – na druženju s feni – rekel Philip K. Dick, avtor romanov, po katerih so posneli Iztrebljevalca, Popolni spomin, Posebno poročilo in Temačno zrcalo (in serijo Človek v visokem dvorcu, če smo že ravno pri tem). Potem je dodal: »Živimo v računalniško programirani resničnosti.« To je leta 1977 zvenelo kot popolna norost, slišimo v dokuju A Glitch in the Matrix, toda leta 1999, ko je prišla Matrica, je to, da živimo v artificielnem svetu, ki nekako ustvarja samega sebe, zvenelo precej manj noro, naravnost realistično pa je to zazvenelo štiri leta kasneje, ko je Nick Bostrom, švedski filozof z Oxforda, objavil razpravo Ali živite v računalniški simulaciji?, v kateri je ponudil tri trditve.

Politika, ki ustvarja vtis, da se bo svet izboljšal z reformami, je ... 

Če ste pred leti gledali romantično komedijo Spi z menoj, potem ste gotovo pozabili, kaj se v njej dogaja, niste pa pozabili stand-upa Quentina Tarantina, ki se pojavi na tipični ameriški zabavi in izbrani družbici brzostrelno razloži, zakaj je Top Gun ultimativni gejevski film. Bliss – smrtno resni remiks M atrice, Izvora, Trumanovega šova, Iztrebljevalca, Carpenterjevega sci-fija Oni živijo in Polnoči v Parizu (no, v tem koktajlu odmevata tudi prejšnja, precej boljša Cahillova mindfucka, Druga zemlja in Izvor očesa), po malem puzzle, po malem triler v ritmu protibolečinske tablete, po malem dolga digresija – je natanko tak film: kaj se v njem dogaja, boste morda pozabili, ne boste pa pozabili stand-upa Slavoja Žižka.

Palmer

Justin Timberlake, alias Palmer, se po dvanajstih letih vrne iz ječe, a tale film je tako vljuden in uvideven, da nam ne pove, zakaj je tako dolgo sedel. Palmer – zaraščen in melanholičen – v glavnem molči, a film je preveč vljuden in uvideven, da bi nam povedal, o čem molči. Če se ne bi na hitro in divje pofukal z razpuščeno, subproletarsko Shelly (Juno Temple), ki jo sreča v baru, ne bi niti izgledal kot nekdo, ki se je vrnil iz ječe – film je itak preveč vljuden in uvideven, da bi ga opominjal na to. Palmer je film, v katerem se Justin Timberlake dela, da ni Justin Timberlake. Ko je na prostosti, celo ne počne nič takega, da bi bil sploh vreden omembe. Ne, nobene napake ne naredi.

The Little Things

Joe »Deke« Deacon (Denzel Washington) je bil zvezdniški losangeleški detektiv, a je pred nekaj leti pri lovu na serijskega morilca hudo zamočil (ni jasno, kaj), zato zdaj vegetira v nekem zakotnem, prašnem mestecu, toda ko ga šef pošlje v Los Angeles, kjer naj bi povsem rutinsko prevzel neki dokazni material, ravno tedaj ponovno udari serijski morilec, čigar ritualni umori deklet – no, bolj »umetniške« instalacije – spominjajo na »umetnine« serijskega morilca, ki ga je sam lovil, tako da začasno ostane v Los Angelesu in priskoči na pomoč Jimu Baxterju (Rami Malek), napetemu, zelo intenzivnemu, zaletavemu detektivu, možu in očetu (dveh hčera), ki potrebuje dobrega, modrega, izkušenega, temnopoltega mentorja – no, Somerseta. Hočem reči: Deacon je za Baxterja to, kar je detektiv Somerset (Morgan Freeman) v psihotrilerju Sedem za Millsa (Brad Pitt). Deacon skuša preprečiti, da bi Baxter ponovil njegove »angelske« napake, še toliko bolj, ker je Baxter tako rapsodično intenziven (Malek je še vedno na Wembleyju), da je že kar sumljiv. Trk dveh slogov, dveh preteklosti, dveh obsedenosti je neizogiben, a ko se zakopljeta v losangeleški noir, naletita na mesijanskega tipa (Jared Leto), ki je še intenzivnejši in morbidnejši od Baxterja – in ki se dela še sumljivejšega. Namerno pretirava? Se le igra, ker je tako obseden s serijskimi morilci? Nadaljuje delo serijskega morilca, ki ga niso nikoli prijeli? Je le losangeleški fantazist, ki hoče dati svojemu anonimnemu življenju monumentalno dimenzijo? Ali pa je le metafizik, ki hoče oba detektiva spomniti, da »tega« ne bo nikoli konec in da bosta večno kriva – kriva za smrt vseh tistih žensk, ki jih nista zaščitila in rešila? In res, ženske so tu povsem irelevantne – umirajo ženske, moški z nasprotnih strani moralne ločnice pa si dopovedujejo, da bi bili lahko v drugih časih prijatelji.

Saint Maud

»Ne pusti, da gre tvoja bolečina v nič, Amanda, ne pusti, da gre tvoja bolečina v nič,« slišimo v britanskem psihotrilerju Saint Maud, v katerem vas vse pripravlja na odločen, strašen, šokanten konec. V času, ko filmi na koncu običajno odpovejo (ne vejo, kako bi se končali), je lepo videti film, ki naša pričakovanja ne le stalno izpolnjuje, ampak jih tudi stalno – iz prizora v prizor, iz kadra v kader – stopnjuje. Maud (Morfydd Clark) je zelo osamljena, zelo pobožna vernica s spiralno travmo v želodcu in z mučnimi flešbeki v glavi – bolj ko je sama in osamljena, bližje je Bogu. Ko pride v obmorski Scarborough k hudo bolni, na posteljo priklenjeni Amandi Köhl (Jennifer Ehle), nekdanji sloviti avantgardni plesalki (ki bi se odlično podala Suspirii), naj bi zanjo le paliativno skrbela, bolj ko ne permanentno, kot negovalka in maserka, toda zlagoma se ji zazdi, da bi morala poskrbeti tudi za njeno dušo, še toliko bolj, ker sliši glasove, ki jo vzpodbujajo. Vsaj tako verjame. Bolj svetniško in dogmatično ko rine v Amandino dušo, nevarnejša postaja.

All My Friends Are Dead

Ko pride policija, so vsi že mrtvi. »Vsi moji prijatelji so mrtvi,« slišimo. Poljska vila, v kateri se je odvrtela novoletna zabava, je polna trupel. Nekatera ležijo, druga visijo, tretja sedijo. Smrt ima obešenjaški smisel za humor. Videla je veliko filmov. Očitno tudi Brez povratka. Slasherji so ji bili še posebej všeč. Toda ko se film vrne v prejšnjo noč, je vse najprej videti precej nedolžno – Marek (Kamil Piotrowski) je na zabavo povabil številne prijatelje, ki prihajajo, z njimi pa njihovi prijatelji in dekleta, tudi malce starejša, počasi se začnejo sitkomsko spoznavati, zalezovati, ovohavati in otipavati (izgledajo tako, kot da so se spoznali na pogrebu, slišimo), nekateri začnejo piti, snifati, plesati, begati in noreti, drugi frcati filmske replike (Sam doma, Terminator ipd.), tretji – hormonski, sfantazirani, nestrpni, malone burleskni – pa hočejo seks. In dobijo več, kot so hoteli. Seks vedno preseže pričakovanja. Vedno šokira.

Sightless

Tale psihotriler, v katerem mlada violinistka (Madelaine Petsch) nenadoma oslepi, tako da se znajde v povsem novih pogojih in med novimi ljudmi (zanjo skrbi Alexander Koch), ni nič posebnega, omenjam ga le zato, ker ima na koncu presenetljiv “shyamalanski” preobrat – ključev, namigov in indicev, ki jih lahko povežete (ali pa jim nasedete), je ravno dovolj, da vabijo k detektivski igri. Poglejte ga za šport – da vidimo, v kateri minuti boste pogruntali, v čem je štos. (Netflix)

Run Hide Fight

Zoe (Isabel May), 17-letno gimnazijko, oče na začetku odpelje na lov. Če je jelen ranjen, ga ustreli, da se ne muči, jo pouči. Zoe se hitro uči, zato zgrabi skalo – in jelena odreši muk. In kot bi rekel Brecht: če puška v prvem dejanju visi na steni, pomeni, da bo v tretjem uporabljena. Zoe se odpravi v šolo, ki pa se ji zgodijo Umri pokončno, Padec Olimpa in Igre lakote – štirje mladi, groteskni, do zob oboroženi sociopati, mizantropski gimnazijci (trije fantje in dekle, toliko, da je vse skupaj spolno “uravnoteženo”), z belim kombijem vletijo v menzo in šolo prelevijo v vojno cono. Jasno, Zoe se prelevi v jekleno, superjunaško lovko – no, skalo. Bike zgrabi za roge.

Locked Down

Filmi, ki se dogajajo v času lockdowna, so bili neizogibni. A tudi njihov izgled je bil predvidljiv. Prizorišče: nekaj prostorov. Atmosfera: klavstrofobična. Kostum: pižama. Protagonisti: depresivni, tesnobni, malodušni, živčni, vsega naveličani. Odnosi: natrgani, ohlajeni, tik pred razpadom. Zaplet: izguba stika. Vrhunec: manični ples ob kakem starem hitu. Razplet: vzpostavitev stika. Zvezdnik št. 1: Zoom (ko nimaš idej, prižgi Zoom!). Produkcijske vrednosti: na nivoju Zooma. Locked Down, ki ga je posnel Doug Liman, avtor hiperaktivnih, ultrakinetičnih trilerjev (Kdo je Bourne?, Na robu jutrišnjega dne, Gospod in gospa Smith), je videti natanko tako – ne ravno kot Poejeva Maska rdeče smrti. V londonskem stanovanju obtičita Linda (Anne Hathaway) in Paxton (Chiwetel Ejiofor), ki bi se že davno razšla (in ločila), če ne bi izbruhnila pandemija in ju obdržala skupaj. Nesrečnika – ona šefica neke hoh medijske firme, on šofer, dostavljač (toliko o razrednem boju, ki ju očitno ločuje!) – se sicer delata, da se sovražita (ne, nista v isti sobi), a mi vemo, da drug brez drugega ne moreta. Vidite, pandemija je kul – ljudi ponovno “ujame”, ponovno jih združi in poveže.