The White Tiger

Tole je pa indijska verzija korejskega Parazita. Balram Halwai (Adarsh Gourav), sin voznika rikše iz neke indijske vukojebine, si že vse življenje domišlja, da je nekaj posebnega. Da je pametnejši od drugih. Da je beli tiger. Res, kot otrok je kazal znake nadarjenosti in briljance, celo genialnosti, a so bili preveč revni, da bi se šolal, tako da je obtičal – socialno se ni in ni premaknil. Kviz “Kdo hoče biti milijonar” je šel mimo njega. Kar pa ne pomeni, da ne sanjari o razrednem preboju, da ni že kar patološko ambiciozen, da nima perverznih darwinističnih fantazij, ki se poravnajo v popolni vihar, ko postane šofer lokalnega bogataša, Ashoka (Rajkummar Rao), in njegove “ameriške” žene, Pinky (Priyanka Chopra-Jonas). Ja, med njim in Pinky se vnamejo seksualne napetosti, toda verjetno le zato, ker hoče imeti to, kar ima Ashok – ker hoče torej postati Ashok.

Alone

Jessica (Jules Willcox) je samska ženska. Ni bila vedno, toda po družinski tragediji ostane sama. In ko se z avtom, polnim prtljage, ravno pelje tja, kjer naj bi življenje začela na novo, ko torej potuje skozi divjino, naleti na brezimnega moškega (Marc Menchaca), ki je videti povsem “normalno” (prijazen, vljuden, ustrežljiv, v črnem cherokeeju), a se hitro izkaže, da je “pravi” moški, prepričan, da je treba samsko žensko kaznovati. Ugrabi jo, zastrašuje, muči, terorizira, celo zaklene jo v gozdno kočo, kar je verjetno njegova ideja “skupnega” življenja – in ko mu zbeži, jo začne podivjano in obsedeno preganjati. Gozd – divji, nepredvidljiv, blaten, spolzek, prostran – postane prizorišče vojne spolov. Na eni strani je ženska, na drugi strani pa moški, ki jo zalezuje, pleni, objektivira – pač moški, ki si jo hoče pokoriti. A kot rečeno: videti je povsem “normalno” (nima imena, Moški). Kar govori o tem, kako “normalizirano” – kako nepresenetljivo in vsakdanje – je že objektiviranje, zalezovanje in nadlegovanje žensk. Ko naletita na lovca, ga Jessica prosi, naj ji pomaga, Moški pa mu reče, da je Jessica mentalno motena – jasno, lovec verjame njemu. Igra ga Anthony Heald, ki ga je Hannibal Lecter na koncu filma Ko jagenjčki obmolknejo tako ljubeče povečerjal.

Outside the Wire

Leta 2036 v vzhodni Evropi divja državljanska vojna, Rusija si skuša prisvojiti Ukrajino, na rusko-ukrajinski meji pa je kaotična, krvava, bombastična fronta, na kateri za »red« skrbijo ameriški robovojaki in droni, ki jih hladno, brezčutno, postčloveško – iz Nevade! – upravlja tudi poročnik Harp (Damson Idris). Tale Netflixov akcijski film je generično kinetičen in generično distopičen, intriganten pa postane v trenutku, ko Harpa, ki je vojno in smrt videl le na računalniškem ekranu, v družbi stotnika Lea (Anthony Mackie), sicer androida, »obraza neskončne vojne« (tako razvitega, da čuti bolečino!), za kazen pošljejo v vojno cono, kjer lahko na lastne oči vidi, kakšne klavnice, kakšne tragedije in kakšno trpljenje – kakšno »kolateralno škodo« – povzročajo droni.

Block Z

Pred izbruhom pandemije je bilo posnetih na stotine zombijskih filmov, ki so najavljali nekaj hudega, strašnega, apokaliptičnega, še toliko bolj tale filipinski, ki je bil posnet tik pred izbruhom, popisuje pa izbruh »virusa«, ki preplavi Filipine, tudi medicinsko fakulteto, prizorišče velikega spopada med živimi in neživimi, toda neživih je preveč, da bi jih lahko odpravil dobri stari strel v glavo, kar pove vse o nas – kljub vsej silni tehnologiji in razvitosti nam preostane le beg.

Hunted

To, da Eva (Lucie Debay) opravlja »moško« delo (nadzornica gradbenega projekta), je tako velika napaka kot to, da ignorira klice svojega »Alexa« in se zvečer sama odpravi v bar, kjer sreča čednega tipa (Arieh Worthalter), ki odžene nekega težaka, z njo zapleše in jo odpelje v avto – in še preden rečete #MeToo, jo že ugrabi. In še preden rečete »le da pomeni da«, mu že zbeži – in potem pred njim in njegovim sodelavcem (Ciaran O’Brien) beži in beži in beži skozi mračen, mučen, morbiden gozd, ki pa je na njeni strani, navsezadnje, v njene pomočnike se ne prelevijo le vrani, divji prašiči in kače (in drevje in reka), ampak tudi volkovi.

News of the World

Paul Greengrass, ki je filme prelevil v hiperaktivne, hiperkinetične, epileptične ringelšpile (Bournov ultimat), je verjetno komaj čakal, da kamero ustavi in ujame sliko te sodobne, trumpovske Amerike. In res, ujame jo, toda ne danes, temveč na divjem zahodu, pred dobrimi 150 leti – po koncu državljanske vojne, ki je Ameriko polarizirala. Ali bolje rečeno: državljanska vojna je bila posledica velike polarizacije. In čez povojni Teksas, ki je še vedno kruto polariziran, nasilen, radikaliziran in krvav, potuje utrujeni, melanholični, zaraščeni, enigmatični stotnik Jefferson Kyle Kidd (Tom Hanks), nekdanji vojak južnjaške, konfederativne, sužnjelastniške vojske, ki se preživlja tako, da ljudem – neinformiranim, zahojenim, zakotnim, pozabljenim – javno bere časopise, novice, »nekaj, ob čemer pozabite na težave«, zgodbe o »težkih časih«, rudarskih štrajkih, poplavah, novih ustavnih amandmajih, ukinitvi sužnjelastništva, News of the World. Kidd, ki bere iz New York Timesa in Dallas Heralda, a tudi iz indijskega Timesa, je televizija za nepismene, platforma nove, povojne nacije. Ne zastonj.

MLK/FBI

Martin Luther King je leta 1968 padel pod streli atentatorja. Toda ko boste videli doku MLK/FBI, si boste rekli: čudno, da FBI tega atentata ni preprečil! Ne le čudno – neverjetno! FBI je namreč Kingu tako ekscesno in tako vztrajno in tako sistematično prisluškoval, tako vneto in tako pikolovsko in tako invazivno ga je zasledoval in zalezoval, da bi atentatorja –Jamesa Earla Raya – moral prestreči. Agentom, ki so neprestano lezli za Kingom, bi preprosto moral pasti v oči. Ja, tudi v motelu Lorraine (Memphis, Tennessee), v katerem je ustrelil Kinga, bi jim mogel pasti v oči. Saj so bili tam!

Wolfwalkers

Če še vedno mislite, da je treba volkove postreliti, si poglejte tole ročno animirano himno imaginaciji, strpnosti, neznanemu in naravi, fino kombinacijo irske mitologije, keltske ikonografije in šekspirjanske heroičnosti, ki jo je korežiral Tomm Moore, avtor Pesmi morja in Skrivnosti iz Kellsa. Tudi angleška deklica (Honor Kneafsey), ki z očetom pride na Irsko, misli, da je treba volkove postreliti, dokler ne sreča deklice (Eva Whittaker), ki se ponoči spremeni v volkuljo (no, “sprehajalko volkov”).

Pretend It’s a City

Če ste videli Scorsesejeve Dobre fante, potem se gotovo spomnite trenutka, ko Joe Pesci, alias Tommy DeVito, nenadoma vpraša: “Kako misliš, da sem smešen?” Najprej vsi mislijo, da se heca, toda ko vprašanje ponovi, jih zmrazi, saj vidijo, da mu ni ne do šale ne do smeha. In ko pomislite na druge Scorsesejeve filme, na Ulice zla, Taksista, Podivjanega bika, Kazino in Irca, imate občutek, da tudi Scorseseju ni do smeha, toda v dokuseriji Pretend It’s a City se ves čas tako bučno in tako krčevito krohota, da nekajkrat skoraj pade s stola. Prav ima: Fran Lebowitz, esejistka, kolumnistka, javna govornica in občasno igralka (sodnica v Volku z Wall Streeta), ki jo intervjuva in portretira, je res brutalno duhovita.

Promising Young Woman

Cassie (Carey Mulligan), nekdanja študentka medicine, zdaj barista, se ponoči odpravi v bar, kjer se tako napije, da se nanjo hitro prilepi mladenič (Adam Brody), ki jo začne pecati, nadlegovati, mamiti. Cassie ne ve, kaj se dogaja. Opoteka se. Še malo, pa bo omedlela in morda bruhala. Mladenič ji bo pomagal. Pospremil jo bo domov – k sebi. In ko jo pripelje domov, jo začne – kljub njenim pijanim protestom (“Ne, nočem, slabo mi je”) – plenilsko otipavati in objemati in poljubljati in slačiti in ji tlačiti prst v vagino, dokler v grozi ne ugotovi, da Cassie sploh ni pijana, ampak smrtno resno trezna. In jezna. Ujela ga je v past. Ne bo edini. O tem, da so moški toksični, nima nobenih iluzij, zato sklene, da jim bo pokazala nekaj trikov opolnomočenja, ki so ga prinesli gibanje #MeToo in nekateri filmi, recimo Maščevanje, Črni božič in Asistentka, pred leti tudi Miikejeva Avdicija in še prej Ferrarov Angel maščevanja (oh, in nedavno serija I May Destroy You).

One Night in Miami

25. februarja 1964 se je v sobi miamijskega hotela Hampton sunkovito zgostila zgodovina. V tej sobi, v tej noči vseh noči, v času črnskega boja za državljanske pravice, so se namreč srečali štirje monumenti črnske identitete: boksar Cassius Clay (Eli Goree), “The Greatest”, ki je lebdel kot metulj in pičil kot čebela ter ravno – presenetljivo – zmlel Sonnyja Listona in postal svetovni prvak v težki kategoriji, pevec Sam Cooke (Leslie Odom Jr.), “kralj soula” (Wonderful World), nogometaš Jim Brown (Aldis Hodge), eden izmed največjih, trikratni “Most Valuable Player” lige NFL, in karizmatični aktivist Malcolm X (Kingsley Ben-Adir), alias el-Hajj Malik el-Shabazz, ki ravno agonično prekinja z organizacijo Nation of Islam. Brown in Cooke hočeta ženske, Clay hoče Boga, X pa sladoled – noč jih spremeni v filozofe.

Nomadland

Nomadland je eden izmed najbolj slavljenih filmov lanskega leta (tudi eden izmed glavnih favoritov za oskarja), toda vse skupaj se je začelo s knjigo, ki jo je pred nekaj leti napisala Jessica Bruder: Nomadland: Surviving America in the 21st Century. Po naše: Dežela nomadov – Kako preživeti Ameriko v 21. stoletju. Velika finančna kriza je razdejala ekonomijo in življenja – mnoge je pognala na cesto. Na “odprto” cesto. Med prostranstva, v puščave, od Nevade do Kalifornije, kjer živijo nomadsko, pikareskno, marginalno in prekarno – z avtodomi se klatijo, iščejo delo.

Skylines

Ljubiteljem sci-fija in distopij je verjetno že kapnilo, da končno – prav zdajle! – živijo v sci-fi distopiji, samim sci-fijem in distopičnim fikcijam pa po drugi strani še vedno ni kapnilo, da bodo s pandemskim covidom težko tekmovali, kar potrjuje tudi tole drugo nadaljevanje invazijskega sci-fija Skyline (okej, po malem je videti tudi kot nadaljevanje Vesoljskih bojevnikov, Osmega potnika 2 in Transformerjev), v katerem so groteskni alieni, ki terorizirajo svet, videti kot apokaliptični mutantski virusi, toda vse skupaj je v primerjavi s terorjem, ki ga je povzročil covid, enoličen in utrudljiv dolgčas. (Hulu)

The Father

Tega briljantno teatraličnega filma, posnetega po izredno cenjeni drami Floriana Zellerja, na uradnih pretočnih platformah še ne boste našli, toda omenjam ga, ker me spominja na velikega Dušana Jovanovića. »Ne vem več, kaj se dogaja,« zgroženo dahne Anthony (Anthony Hopkins), ki v svojem londonskem stanovanju ne more več skrbeti zase in lahko računa le še na dolgotrajno oskrbo. Potem pa izbruhne v silovit, krčevit jok – zjoče se, kot se moški v filmih že dolgo ni zjokal.

Hvítur, hvítur dagur

Na eni strani so hitri, bučni, eksplozivni, elokventni trilerji, na drugi pa trilerji, ki gorijo in govorijo počasi – s progresivnimi digresijami, v stilu. Tale stilizirani, progresivno disgresivni islandski psihotriler (po naše Beli, beli dan), ki sodi med slednje in je videti tako, kot bi ga sanjal nekdo, ki si sam koplje grob, se začne z dolgo vožnjo po ovinkasti megleni cesti, ki se konča s šokantno nesrečo: avto nenadoma prebije ograjo in zapelje v prepad. Kot se izkaže, je bila to žena priletnega policaja, že itak tesnobnega, depresivnega, nestrpnega, nestabilnega Ingimundurja (Ingvar Sigurðsson), ki začne v »primer« spontano drezati in sumiti, da je imela žena skrivno ljubezensko afero – morda s sosedom (Hilmir Snær Guðnason).

Sound of Metal

Ruben (Riz Ahmed) je tetovirani metalec – bobnar v težkem, bučnem, divjem bendu (dveh). To je njegova misija. To je njegovo delo. To je njegovo življenje. To je njegov eksorcizem. Še preden pa rečete Sound of Metal, se mu zazdi, da ne sliši dobro – da mu nekaj blokira sluh. Besed ne razume več. Sliši le še nedoločno brbotanje. Kot bi bil pod vodo. Začasno, si domišlja. Toda še preden rečete Beethoven, se že izkaže, da izgublja sluh. Vse bolj. Bend pa je ravno sredi turneje – naj se ustavi in pove, kaj se dogaja? Ali naj se dela, kot da je vse okej, tako da mu bo heavy-metal vzel še tisti fragment sluha, ki mu je še ostal?

Pieces of a Woman

Martha (Vanessa Kirby) v filmu Pieces of a Woman, ki ga je posnel Kornél Mundruczó, avtor briljantnega Belega boga, ni kot Autumn (Sidney Flanigan), ki v filmu Never Rarely Sometimes Always sklene, da bo splavila. Niti ni kot Astrid (Julia Jentsch), ki se v filmu 24 tednov ne more odločiti, ali naj rodi ali splavi. Martha se je odločila, da bo rodila – in sicer doma. Čuti že porodne krče, slabo ji je, voda ji teče. Njen mož – no, partner, proletarski Sean (Shia LaBeouf) – pokliče babico (Molly Parker), ki pride ravno pravi čas, toda otrok – »It’s a girl!« – pri porodu umre.

Soul

Joe Gardner (z glasom Jamieja Foxxa), temnopolti pianist srednjih let, je honorarni glasbeni učitelj, inspirativni vodja srednješolskega orkestra (ki ravno trenira štikel Things Ain’t What They Used To Be), toda v resnici hoče igrati jazz – že vse življenje. Ko pa se mu sanje končno izpolnijo, ko končno postane član prestižnega jazzovskega kvarteta (ali pa soul kvarteta, če hočete), se mu v glavi od veselja tako zavrti, da na ulici spregleda kanalizacijsko luknjo – in že omahne v smrtonosno globino. V večni temi se prelevi v malo, modrikasto, nematerialno kepico, ektoplazmo – dušo. Ni več živ in ni še mrtev. Kot Patrick Swayze v Duhu. Ali pa kot Casper. Ko zagleda druge »izgubljene« duše, ki se po nebeški »lestvi« druga za drugo vzpenjajo proti velikanski brezoblični svetlobi, proti Velikemu poslej, panično krikne, da ni pripravljen umreti že kar ob prvi priložnosti, ki se ponudi, zbeži iz vrste – in omahne v globoki, eterični mrak. Ko pristane, vpraša: »So to nebesa?« Ne, niso. »To je Veliki prej!« To je mistična zunajčasovna dimenzija, v kateri dušam, še preden se rodijo, vdahnejo osebnost. Če se hoče ponovno roditi, če se hoče torej vrniti v svoje telo, mora nerojeni duši št. 22 (z glasom Tine Fey) mentorsko pomagati, da najde svoj »jazz«, svoj »soul« – pač tisto, kar hoče početi.

Ma Rainey’s Black Bottom

Tole pa je film o Gertrude »Ma« Rainey (Viola Davis), odločni, mogočni, dominantni, legendarni pevki, »Materi bluesa«, ki pravi: »Briga jih zame. Hočejo le moj glas.« Lahko ga dobijo, toda pod njenimi pogoji. Ima velik avto, zlate zobe, mlado ljubico, leta 1927 – v času velike selitve črncev na industrijski sever – pa prekine turnejo, da bi v čikaškem studiu posnela nekaj pesmi, tudi Black Bottom, ki zveni kot kronika črnske zgodovine, toda preden jih posname, postavi serijo pogojev (pela bo svojo verzijo, pesem bo napovedal njen nečak, ki jeclja, hoče ledeno coca-colo ipd.), ki jih morajo izpolniti ne le belci, ampak tudi člani njenega spremljevalnega benda, v katerem ima s tem največ težav gizdalinski, nastopaški trobentač, ki navija za bolj »belsko« verzijo bluesa.

First Cow

Otis Figowitz (John Magaro) je kuhar, ki noče kuhati, King Lu (Orion Lee) pa je priložnostni delavec, ki bi raje delal kaj drugega. Oba, osamljena prekarca, nekje na začetku 19. stoletja pripotujeta na divji zahod, v sivino Oregona, da bi se vagabundsko in outsidersko povaljala v svobodi, zlatu in pustolovščinah, toda trgovci, lovci, zlatokopi, podjetniki, oportunisti in sanjači, med katere prideta, so drugačni – ker mislijo le na dobiček, na lastni interes, so grobi, ošabni, zahrbtni, pohlepni, tekmovalni, nasilni. Brez empatije. Ker nimata nobene možnosti, da bi postala Frank in Jesse James ali Butch Cassidy in Sundance Kid, je jasno, da se bosta tu težko prebila. Če bosta hotela preživeti, bosta morala biti spretnejša in lucidnejša od ostalih. Izkoriščati jih bosta morala na nežen, ljubeč, prijateljski, povsem nevsiljiv, zarotniški, trgovski način – po kapitalistično. In res, ko na divji zahod pride prva krava, jo začneta ponoči skrivaj molsti, njeno mleko pa – v paketu z moko, jagodami, lešniki in Otisovim pekovskim know-howom – spreminjata v fine, slastne, organske kolače, ki postanejo velik hit.

Never Rarely Sometimes Always

Dijaki na šolskem odru v neki pensilvanski vukojebini pojejo sladkobne, kičaste štikle iz petdesetih let. Tudi oblečeni so kičasto, sladkobno, bebavo – v slogu petdesetih pač. To je njihov »pokaži, kaj znaš«. Potem na oder stopi 17-letna Autumn (Sidney Flanigan), ki poje nekaj precej bolj hreščečega, polemičnejšega, sodobnejšega – o fantu, ki jo sili, da počne reči, ki jih noče početi. Seks zna biti nasilje. Nekdo v publiki sikne: »Candra!« To je svet, v katerem so moški na varnem – za vedno lahko ostanejo otroci.

Kindred

Če pa hočete videti reimaginacijo Rosemaryjinega otroka v dobi šokerjev Zbeži! in Mi, si poglejte tale britanski neogotski šoker, v katerem se nad temnopolto Charlotte (Tamara Lawrance), ki zanosi z belcem (Edward Holcroft) in otroka v resnici noče, z zarotniško, že kar okultno, a klinično preciznostjo zgrne ves paranoidni, obsceni, neprebavljeni pro-life teror razredne, rasne in spolne patologije. (Amazon Prime)

The Midnight Sky

George Clooney, ves bradat in baziran v nekem arktičnem observatoriju, ne igra le zadnjega človeka na Zemlji, ki jo je opustošila globalna katastrofa, ampak ima tudi redko bolezen. Transfuzije si daje kar sam. In verjetno sam vzdržuje tudi ves tisti intergalaktični računalniški sistem, prek katerega skuša vesoljsko ladjo, ki se po dolgem času vrača z Jupitra, posvariti, da Zemljo jemlje vrag.

Bloody Nose, Empty Pockets

V Las Vegasu nekaj let pred začetkom »divjih dvajsetih« sklenejo, da zaprejo bar »Divja dvajseta« – in tale igrani, lažni doku, dejansko posnet v New Orleansu, pokaže, kako je videti zadnji dan. Jasno, ta bar – s tipičnim dolgim šankom in masivnim, zgovornim, duhovitim barmanom – ni le bar, temveč skupnost, ki druži marginalce, nesojene pesnike, propadle igralce, boeme, sanjače, transvestite in barske mušice, lucidne in melanholične, zabavne pripovedovalce, polne »filmskih« replik (»Za uspeh nisi sam odgovoren. Ta se zgodi ali pa ne. Nad tem nimaš nobene kontrole.

Wonder Woman 1984

Čudežna ženska 1984, nadaljevanje superjunaškega megahita, je film o kapitalizmu in želji: kapitalizma se le dotakneš, pa se ti izpolnijo vse želje! Čudežna ženska se je dogajala med I. svetovno vojno, nadaljevanje pa se dogaja v osemdesetih letih, ko je Gordon Gekko v Wall Streetu oznanil, da je pohlep dober, in ko je predsednik Ronald Reagan osvobodil kapitalizem – tako ga je dereguliral, da je postal »magičen. Diana Prince (Gal Gadot), ki skrivaj superjunaško – kot ženska verzija Supermana – rešuje male ljudi, dela kot arheologinja v washingtonskem muzeju Smithsonian, kamor pride starinski kamen, simbol magičnosti kapitalizma, njegove »čudežnosti«, saj tistemu, ki ga osvoji, izpolni največjo željo.

Rose Island

Leta 1968, ko je svet v prevratu, na Evropski svet – ja, v Strasbourgu – prikoraka Giorgio Rosa (Elio Germano), italijanski inženir, ki je nedaleč od Riminija – v mednarodnih vodah – zgradil »otok« (no, platformo z barom, nočnim klubom ipd.), svojo malo, neodvisno, protestno, hedonistično, bizarno utopijo, ki jo hoče zdaj tudi uradno registrirati kot novo evropsko državo (Repubblica dell’Isola delle Rose, alias Insulo de la Rozoj), jasno, na grozo italijanskih oblasti, ki mu napovejo vojno. Kar počne »predsednik« Giorgio, je norost, toda blažena, koristna norost, saj izzove tisto pravo norost – norost države. Ker je Rose Garden, alias L’incredibile storia dell’isola delle Rose, posnet po resničnih dogodkih, je ta norost še srhljivejša. Pes invazije menda ni preživel. (Netflix)

The Call

Hollywood zelo rad snema rimejke azijskih, predvsem japonskih in korejskih šokerjev, toda mračni, mučno napeti, morbidni triler The Call je ravno nasprotno – korejski rimejk britanskega šokerja The Caller. Seo-Yeon (Park Shin-Hye) se preseli v staro stanovanje staršev, ki deluje kot časovni stroj. V njem namreč najde star, analogen telefon – in takoj dobi klic: iz preteklosti.

Minor Premise

Minor Premise – alias Minorna premisa – je izrazito nišni sci-fi triler, toda tisti, ki ljubijo lucidne filmske vrtoglavice in filmske uganke, kot je Pi (ali Memento ali Kocka ali Primer ali Izvorna koda ali Moon ali Večno sonce brezmadežnega uma ali V glavi Johna Malkovicha ali Martha Marcy May Marlene), bodo lahko neskončno uživali v enačbah, formulah, eksperimentih, skenih in laboratorijskih obsesijah Ethana Kocharja (Sathya Sridharan), genialnega, a depresivnega in zapitega nevroznanstvenika, ki žaluje za očetom, uglednim znanstvenikom, in ki si hoče digitalno »očistiti« spomin, toda ko svoje travmatične spomine pretaka v digitalne fajle, se mu zgodi nekaj takega, kar se v Pixarjevem animiranem filmu Vrvež v moji glavi ob travmatični selitvi zgodi mali Riley – njeno glavo preplavijo vsi odtenki psihičnega, emocionalnega vrveža (Žalost, Strah, Jeza, Gnus in Radost), toda ko se začnejo te personificirane emocije v njeni glavi prerivati in tekmovati za prevlado, postane vsaka izmed njih osebnost zase.

Let Them All Talk

Steven Soderbergh, ki je že pred izbruhom pandemije posnel ultimativni film o tej pandemiji ( ja, zdaj kultno, ikonično Kužno nevarnost), je sklenil, da bo še med pandemijo posnel ultimativni pandemski film – Let Them All Talk se namreč skoraj v celoti odvrti na razkošni prekomorski linijski ladji Queen Mary 2, podobne čezoceanke in ladje za križarjenje pa so bile, kot se verjetno spomnite, glavna žarišča okužbe, pravi trosilci in razpršilci virusa. Na Queen Mary 2 je okrog 2.600 potnikov (in orjaška posadka), toda nihče ne nosi maske – in nihče ne ohranja varnostne razdalje. Film, lahkoten in melanholičen, se dogaja še v dobi »normalnosti«, v času pred pandemijo – ironično, Soderbergh, spontani prerok, ga je posnel oz. zimproviziral lani poleti, in sicer v dveh tednih. Toliko pač traja plovba od New Yorka do Southamptona. O maskah in varnostni razdalji ni bilo tedaj ne duha ne sluha. Če ste hoteli, ste jih lahko videli v Kužni nevarnosti. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Let Them All Talk je ples v maskah. Komedija o smiselnosti in potrebnosti varnostne razdalje.

The Prom

The Prom – po naše Maturantski ples – ni nadaljevanje tistega razvpitega, kultnega slasherja, temveč mjuzikl o homofobiji, diskriminaciji in ameriški vukojebini, ki hoče odpovedati maturantski ples, ker hoče Emma (Jo Ellen Pellman), lezbična maturantka, nanj pripeljati svoje dekle. Broadwayski zvezdniki, patološki narcisi, samozvani »broadwayski liberalci«, Dee Dee Allen (Meryl Streep), Barry Glickman (James Corden), Trent Oliver (Andrew Rannells) in Angie Dickinson (Nicole Kidman), ki jim ne gre (njihov zadnji šov, mjuzikl o Eleanor Roosevelt, je mrtev ob prihodu) in ki si hočejo z bojem za dobro in pravično »stvar« dvigniti ratinge in ugled, sklenejo, da bodo pri tej priči odpotovali v tisto vukojebino in Emmino »težavo« prelevili v svojo »stvar«. In že pojejo: »Pomagali bomo tej mali lezbijki.« Ko ljudje zapojejo in zaplešejo, je vse mogoče – logika, ki ohranja status quo (šovinizem, homofobijo ipd.), sprhni, nestrpnost izgine, predsodki pokleknejo. Ko ljudje zapojejo in zaplešejo, jih je sama empatija.