The Paramedic

Če hočete tematsko usklajeni in politično uravnoteženi nočni double-bill, potem si skupaj – drugega za drugim – poglejte trilerja Run in The Paramedic, alias El Practicante. V obeh se spopadeta paralizirana oseba in ta, ki skrbi zanjo. V obeh gledamo igro mačke z mišjo. V obeh ljubezen pokaže svoje patološko, sociopatsko srce. Razlika je v tem, da je prvi progresiven, drugi pa regresiven.

Run

Slovence zelo fascinira materinsko žrtvovanje za otroke – ni ga čez to! Materina ljubezen – je kaj bolj čistega in nesebičnega? Šoker Run ima o tem ločeno mnenje. Najprej vidimo flešbek: Diane Sherman (Sarah Paulson) rodi hčerko, ki pa ima toliko zdravstvenih motenj (aritmija, astma, sladkorna, paraliza, hemokromatoza), da obtiči na invalidskem vozičku – za vedno.

The Mystery of D. B. Cooper

The Mystery of D. B. Cooper je doku o res bizarnem in intrigantnem misteriju: kdo je bil moški, ki je leta 1971 – na zahvalni dan! – med letom iz Portlanda ugrabil ameriško potniško letalo (boeing 727), zahteval odkupnino (200.000 dolarjev) in štiri padala, jih po pristanku v Seattlu dobil ter po ponovnem vzletu – brez potnikov, ki jih je v Seattlu izpustil – s padalom bondovsko skočil v globino in noč pacifiškega severozahoda in zbežal? Izginil je brez sledu. Nikoli ga niso našli. A tudi njegove identitete niso nikoli našli. Na letalu je stevardesi Florence Schaffner porinil listek, na katerem je pisalo, da je ugrabil letalo in da ima pri sebi peklenski stroj, potem je odprl kovček in ji ga pokazal (lažnega, kot se je izkazalo kasneje). Rekel je, da je D. B. Cooper oz. Dan Cooper. Imel je sončna očala. Bil je elegantno oblečen. Sedel je v zadnji vrsti. Govoril ni. Stevardesi je le izročal listke.

Happiest Season

Happiest Season je najboljši letošnji božični film – zaenkrat. To je romantična komedija, v kateri pa sta romantični – celo več kot romantični – lezbijki, Abby (Kristen Stewart) in Harper (Mackenzie Davis). A brez panike: med njima je več kemije kot med Lady Gaga in Bradleyjem Cooperjem v filmu Zvezda je rojena.

Bolje bi bilo, če bi posnel holivudski rimejk Planeta samskih ali pa Pisem Sv. Nikolaju

Ko je Mitja Okorn posnel svoj prvenec Tu pa tam, je napovedoval, da bo nekoč snemal v Hollywoodu (kdo ve, morda je celo rekel, da bo prvi slovenski režiser, ki bo posnel holivudski film), toda njegov holivudski prvenec, Life In A Year, je prišel s slabo reklamo – posnet je bil že pred tremi leti in obtičal v holivudskem bunkerju. To običajno ne pomeni nič dobrega. To pomeni: ne vemo, kaj bi z njim!

Voces

Če hočete videti tesno, morbidno, dobro nagneteno, nočno grozljivko, potem si poglejte tale pikantni španski paranormalni šoker, v katerem oče (Rodolfo Sancho) in mati (Belén Fabra), ki uživata v predelavi starih hiš, izgubita sina, ki sliši glasove, a najdeta »psihofonika« (Ramón Barea), ki zna posneti glasove iz onostranstva. Preteklost, ki hoče komunicirati s sedanjostjo, je srhljiva in – tako kot Slovenija – polna tipov, ki vpijejo: v to me sili preteklost! A reč glejte ponoči, da ostane z vami – podnevi vam bo hitro padel iz rok. (Netflix)

Embattled

Težko boste videli film, v katerem bi bili akcijski prizori koreografirani tako dobro kot prizori kulturne vojne. Embattled je tak – res prava redkost. Stephen Dorff je Cash Boykins, čvekaški, vulgarni, primitivni, jezni, nestrpni, hedonistični, vulkanski, tetovirani prvak, nepremagljivi borec norega pogleda in divjega izgleda, kralj mešanih borilnih veščin, krvoločna legenda borilnih kletk (več kot 100 zmag!), remiks Rockyja, Rokoborca in Bojevnika (oh, in Conorja McGregorja, če smo že ravno pri tem), kulturna pošast, avtokratski ognjemet testosterona, patološkega narcizma, šovinizma, mačizma, seksizma in politične nekorektnosti, ponos Alabame, kičasto bogat (v zadnji borbi je zaslužil milijon na minuto!), trumpovsko obseden s slavo in uspehom (najprej jaz!), brutalno ločen in ponovno por oče n ( jasno, z mlajšo le potico, Karrueche Tran), neusmiljen do Jetta (Darren Mann), 18-letnega sina iz prejšnjega zakona, s katerim se je šele zdaj zbližal in ki hoče po njegovi poti.

Gordon Lightfoot: If You Could Read My Mind

Francis Ford Coppola je nekoč rekel: Četudi ne bi nikoli več posnel dobrega filma, bi lahko še vedno rekel – jaz sem ta, ki je posnel Botra! Nekaj takega bi lahko rekel Gordon Lightfoot, kanadski country-folk pevec: Četudi ne bi nikoli več napisal dobrega štikla, bi lahko še vedno rekel – jaz sem ta, ki je napisal štikel If You Could Read My Mind! Itak ni ostalo le pri tem – Sundown, Carefree Highway, Rainy Day People, For Lovin’ Me, Ribbon of Darkness in Early Morning Rain, ki so si jih podajali The Kingston Trio, Peter Paul & Mary, Ian & Sylvia, Judy Collins, Johnny Mathis, Andy Williams, Harry Belafonte, Glen Campbell, Olivia Newton-John, Johnny Cash, Nico, Scott Walker, Ronnie Hawkins, Elvis Presley, Neil Young, Bob Dylan, Eric Clapton in Grateful Dead, če naj omenim le nekatere.

Stardust

David Bowie (Johnny Flynn) leta 1971 odpotuje v Ameriko, da bi ji prodal album The Man Who Sold the World, toda že začne se slabo. »Kako vam je ime,« ga vpraša policaj, ki na letališču v Washingtonu pregleduje njegov potni list. »David Bowie,« odvrne Bowie. »Tu piše Davy Jones,« vzklikne policaj. »Bowie je umetniško ime, onega drugega imena že dolgo ne uporabljam več. Prišel sem na turnejo.« Na turnejo? »Kje je potem viza?« Viza? »Tu vidim le turistično vizo.« Bowie je vse bolj zmeden. »Moja žena je ameriška državljanka,« dahne, misleč, da ga bo to rešilo, toda policaj mirno vpraša: »Imate zeleno karto?« »Ne,« jeclja Bowie. »Pridobivam jo.« Potem ga preiščejo. Motijo jih njegove visoke pete. Motijo jih ženska oblačila, ki jih najdejo v njegovem kovčku. Moti jih njegovo mehkobno, feminilno obnašanje. »Ste homoseksualec? Počnete perverzne reči?«

Hillbilly

J. D. Vance je Hillbilly Elegy, spomine na svoje odraščanje v Apalačih, objavil leta 2016, ko je na prizorišče stopil Donald Trump in ko so se vsi zgroženo, začudeno spraševali: kako je to mogoče? Od kod se je vzel? In predvsem: kdo hudiča ga je volil? Odgovor je bil na dlani: volili so ga obupani, zapostavljeni, pozabljeni ruralni belci, na kakršne naletite v Hribovski elegiji, ponižani in razžaljeni belci, apalaški belci, recimo osamljeni, buckasti, dolgočasni J. D. (Owen Asztalos), njegova orkanska mama Bev (Amy Adams), ki si življenje in trpljenje lajša z opioidi (heroin je visoko na njeni lestvici), njegova babica (Glenn Close), ostra, direktna, prostaška, ekscentrična matrona, verižna kadilka, njegova starejša sestra (Haley Bennett), oaza topline, njegovi divji, barabinski vrstniki, ki bodo za vedno obtičali tam, in drugi prebivalci te socialne puščave, na katero so pozabile vse administracije, tako republikanske kot demokratske, toda resentiment, ki je tu tlel in brbotal, je čakal na Trumpov populizem.

Naključno razkošje prosojnega vodnega rebusa

Leta 1963 se je v južnoafriški Pretoriji začelo sojenje Nelsonu Mandeli in somišljenikom, ki so jih obtožili pripravljanja eksplozivnih sredstev, gverilske vojne, sabotaž in nasilne revolucije, sodelovanja s tujimi simpatizerji, tujimi donatorji in tujimi vojskami, ki naj bi napadle Južnoafriško republiko, in podžiganja komunizma. Eksploziva naj bi imeli toliko, da bi lahko razstrelili Johannesburg. Vsaj tako je trdil javni tožilec. Pretiraval je. Tudi sojenje je bilo le rasistično pretiravanje. Še en brutalni kafkovski eksces apartheida. Obsodil ga je ves svet. Še toliko bolj, ker je obtožencem grozila smrtna kazen. In povsem jasno je bilo, zakaj so jim sodili – ker so bili pretežno temnopolti (Ahmed Kathrada je bil indijski musliman, Denis Goldberg je bil Jud) in ker so se uprli rasistični strahovladi. Obsodili so jih na dosmrtno ječo.

Seized

Tale film pa navajam le zato, ker zelo jasno pokaže, zakaj bad guys vedno izgubijo – ker ne gledajo filmov. Tokrat se spravijo nad Scotta Adkinsa, mojstra borilnih veščin, nekdanjega specialca, ki je pravi ubijalski stroj – ugrabijo mu sina. Huda napaka.

Jiu Jitsu

Kot veste, Nicolas Cage vsako leto igra v kopici filmov – predlani v šestih, lani prav tako v šestih, letos »le« v štirih. Vprašanje pa je že ves čas isto: kako nizko bo šel v naslednjem filmu? Bo ta še slabši, hujši, obupnejši od prejšnjega? Jiu Jitsu, ki je v svojem napovedniškem obdobju obljubljal veliko, ni Mandy. Niti Mom & Dad. Kaj šele Color Out of Space.

La vita davanti a sé

Tale italijanski film – Life Ahead, kot se glasi na Netflixu – je posnet po romanu Romaina Garyja, po katerem so leta 1977 posneli film Vse življenje je pred teboj, ki je dobil celo oskarja za tujejezični film, toda ni tako dober, je pa res, da ga ne boste gledali zato, ker so nekoč po njem posneli oskarjevski film (Simone Signoret), ali pa zato, ker je tako dickensovsko sentimentalen in sladoledno staromoden, temveč zato, ker v njem – v vlogi gospe Rose, jezne, depresivne, »tetovirane« Judinje iz Barija, ki je preživela nacistični holokavst in »posvoji« Moma (Ibrahima Gueye), jezno senegalsko siroto, malega begunca, ki je preživel Sredozemlje in se ne zna prilizovati sreči – nastopa 86-letna Sofia Loren, filmska boginja, ki je bila običajno boljša od filmov, v katerih je nastopila. Namiga, da Evropa beguncem počne to, kar so nacisti nekoč počeli Judom, ne kaže spregledati. (Netflix)

Love & Monsters

Proti Zemlji leti meteor – koga pošljejo tja gor? Točno – jedrske izstrelke. Kaj se zgodi? Tole – meteor se razleti, Zemljo pa radiacija prelevi v postapokaliptično distopijo, ki jo še dodatno terorizirajo orjaške, požrešne, mutantske pošasti, nekatere na las podobne tistim, ki ste jih pred leti videli v komični grozljivki Drhtenje. Joel (Dylan O’Brien), ki je videti tako, kot da je zamudil avdicijo za Deželo zombijev, jih mora potolči, da bi se prebil do svoje ljube (Jessica Henwick), ki živi v drugi koloniji.

Kitajski megahit

Dobro veste, kaj se je zgodilo, ko so zahodne korporacije svoje tovarne preselile na Kitajsko – Kitajci so videli, kako nastanejo prestižni zahodni produkti, potem pa so izdelali svoje verzije. Kopije. Nič hudega: The Wandering Earth, izvirno Liu lang di qiu, je kitajska kopija holivudskega sci-fi spektakla. Tu se poravnajo Jedro, Armagedon, Dan po jutrišnjem in Sončna svetloba: Zemljo, ki jim grozi apokaliptično izumrtje, lahko rešijo le tako, da jo z megaraketnim pogonom prelevijo v vesoljsko ladjo in potem selijo v drugo galaksijo, toda med tem unikatnim, postklimatskim, steroidnim, res spektakularnim potovanjem jo bombardirajo katastrofe, od sonca in ledu do potresov, gravitacijskih viharjev in vesoljskih smeti.

The Quiet One

Bill Wyman je bil več kot 30 let basist pri Rolling Stonesih, toda ni se metal ven – le redko se je smejal, še redkeje je kaj rekel. Na odru je stal v ozadju – kamnitega obraza. Kot da ne igrajo Miss You. Ali (I Can’t Get No) Satisfaction. Ali Angie. Rekli so mu »tihi«. The Quiet One. Igral je pri Rollingih, zgodovini dajal ritem, premikal popkulturne in kontrakulturne meje, preživel vse invazije, groupies, seks s štirinajstletnico, Altamont, davčno izgnanstvo in vse tiste trenutke, ko ni vedel, kaj naj si misli, a bil čudno neopazen – kot da bi hotel ostati anonimen. Kot da bi se pripravljal na veliko partijo pokra.

The Secrets We Keep

Sigourney Weaver, vajena pošasti, je v Deklici in smrti igrala Paulino Escobar, nekdanjo politično zapornico, ki v dr. Robertu Mirandi (Ben Kingsley) prepozna pošastnega zdravnika, kolaboranta vojaške hunte (Čile?), ki jo je pred mnogimi leti v zaporu sadistično, mengelejevsko mučil, trpinčil in posiljeval ob Schubertovi skladbi Deklica in smrt. Jasno, Miranda pravi, da je ne pozna in da ne ve, o čem govori. Natanko to v filmu The Secrets We Keep trdi Thomas (Joel Kinnaman), samozvani Švicar, v katerem Maja (Noomi Rapace), Američanka romskega rodu, prepozna Karla, nacista, ki jo je med vojno mučil, trpinčil in posiljeval.

The 40-Year-Old Version

Tale prvenec, črno-bela reimaginacija Leejevega črno-belega prvenca She’s Gotta Have It, je ultimativni metafilm: Radha Blank, ameriška dramatičarka, ga je napisala in režirala ter v njem odigrala glavno vlogo, Radho Blank, samo sebe, ameriško dramatičarko, ki pri štiridesetih – v neke vrste krizi srednjih let – sklene, da se bo prelevila v reperko.

Shirley

Shirley Jackson je bila ameriška pisateljica – pisala je grozljivke. Ko je leta 1948 v reviji New Yorker objavila Loterijo, novelo o strašnem vaškem ritualu (dobitnika loterije vedno kamenjajo!), je šokirala Ameriko, roman The Haunting of Hill House (1959), v katerem se stara gotska vila prelevi v prizorišče paranormalnega živžava, pa je postal njena pregovorna klasika. Umrla je mlada, utrujena, slavna. Shirley, v kateri jo igra Elisabeth Moss, ni njena biografija, temveč fiktivna, obešenjaška prigoda iz njenega življenja, toda njena pisateljska blokada, produkt depresije, agorafobije in nevroz (oh, in moževe »dominantnosti« in toksičnega zakona, ki jo le infantilizira), deluje tako doživeto, da ji verjamemo, ko misli, da se ji bo navdih vrnil, če bo začela psihološko in emocionalno terorizirati mlad parček (Logan Lerman & Odessa Young), ki se čez poletje priseli na vermontski campus in ki v njej vidi svojo junakinjo.

The Queen’s Gambit

Leta 1978 je pri nas snemal film mlad nemški režiser – Wolfgang Petersen. Danes je slaven, navsezadnje, posnel je Trojo, Vihar vseh viharjev, Ugrabitev, Na ognje ni črti in Izbruh ( ja, film o pandemiji, če smo že ravno pri tem), toda tedaj je bil praktično neznan. Pa vendar je svojemu asistentu Petru Zobcu in drugim slovenskim članom filmske ekipe rekel, da bo nekega dne odšel v Hollywood, kjer bo snemal velike spektakle. »Kar sanjaj,« si je mislil Zobec. Da bo kdaj odšel v Hollywood, se je zdelo povsem neverjetno, še toliko bolj, ker je tedaj, v Ljubljani, snemal Črno in belo kot dan in noč – film o šahu. O šahu!

The Devil Has a Name

Če ste videli Erin Brockovich ali Dark Waters, potem ste videli tudi ekološko sodno dramo The Devil Has a Name, v kateri kalifornijski kmet (David Strathairn) s pomočjo pravičniškega odvetnika (Martin Sheen), ki je videti tako, kot da bi stopil iz serije Zahodno krilo, vloži masivno tožbo proti naftni družbi, ki mu je zastrupila nasade in ki potem – pod taktirko sočne Gigi (Kate Bosworth) – dela vse, da bi se ga znebila (ali pa da bi ga kar kupila, z nasadi vred), toda vse skupaj nikoli ne seže dlje od naivnega satiričnega moraliziranja o korporativnem pohlepu, ki ne bo ničesar spremenilo, tako da kalifornijskega sadja – z mandlji vred – nikar ne jejte. (Amazon Prime)

The Informer

Pete Koslow (Joel Kinnaman), tetovirani vojni veteran in ostrostrelec, se po vrnitvi iz ječe dela, da dela za poljsko mafijo, a to je le trik – v resnici je infiltriranec, ki dela za FBI. Agenta (Rosamund Pike & Clive Owen), ki ga »vodita«, hočeta na vsak način priviti »Generala« (Eugene Lipinski), botra poljskega gangsteriata, ker pa se reči zapletejo, mora Pete nazaj v ječo – da bi film preplastil z novimi in novimi dvojnimi igrami. Tale robustni triler – sicer ekranizacija švedskega romana Tri sekunde (Roslund & Hellström) – ni niti približno tako luciden kot Scorsesejeva Dvojna igra, toda ko stopi na teren, po katerem so se varali in zapeljevali Leonardo DiCaprio, Matt Damon in Jack Nicholson, se ne odpove nobeni prevari, nobeni izdaji, nobenemu sadizmu, nobenemu cinizmu, nobenemu presenečenju. Ne da ga to navda s kakšno posebno kompleksnostjo, je pa res, da že lep čas nismo videli filma, ki bi tako užival v zgoščanju dvojnih in trojnih iger. (Amazon Prime)

The Witches

Roald Dahl je leta 1983 otroke prestrašil s Čarovnicami: norveški deček po smrti staršev pristane pri babici, ki ga odpelje v hotel, v katerem ravno zaseda Kraljevsko združenje za boj proti krutosti nad otroki, ki pa je le krinka za shod čarovnic, serijskih morilk otrok. Robert Zemeckis, avtor filmov Nazaj v prihodnost, Kdo je potunkal zajca Rogerja? in Smrt ji lepo pristoji, zdaj to spremeni v lunatični, odštekani, populistični, a votli in prazni spektakel, ki ga skuša odrešiti z grotesknim humorjem starih Warnerjevih risank in navezavo na gibanje Black Lives Matter: deček (Jahzir Kadeem Bruno) je zdaj temnopolt, babica (Octavia Spencer) pa ga leta 1968, v času kontrakulturne revolucije in boja za črnske državljanske pravice, odpelje v elitni filantropski hotel, poln razrednih predsodkov in bogatih belskih čarovnic (Anne Hathaway itd.), ki ustvarijo vtis, da gledamo karnevalsko revizijo Peeleovega trilerja Zbeži!. Fatalna Jessica je v filmu Kdo je potunkal zajca Rogerja? famozno dahnila: »Nisem zares slaba – le narisana sem tako.« Kar velja tudi za Zemeckisov film: ni zares slab – le narejen je tako. (HBO Max)

Zoom

Zoom poznate – to je medij nove dobe, medij korone, medij popolne zapore. Lahko ga uporabljate za različne reči – od konferenc in predavanj do seksa. V 56-minutnem šokerju Host ga uporabijo za digitalno paranormalno seanso, ki jo vodi škotska spiritualistka (Seylan Baxter). Pet londonskih prijateljic (Haley Bishop, Jemma Moore itd.) to vzame kot štos, ki jim bo olajšal preživljanje lockdowna, po malem jim gre celo na smeh, a ne vedo, da je režiser videl Čarovnico iz Blaira, Krog, Paranormalno, Followed, Snemaj! in Odklikano, tako da na lastni koži izkusijo, da obstajajo grozote, ki so hujše od covida-19 in ob katerih te v trenutku mine pandemski dolgčas. In ja, ne zadržijo jih ne varnostna razdalja ne maska. Host je dobra alegorija dobe, v kateri ljudje v svojih stanovanjih odkrivajo tujino – in divjino. (Amazon Prime) 

Sojenje levici 

Walter Cronkite, legendarni ameriški televizijski voditelj, je javnosti leta 1968 sporočil: »Demokratska konvencija se je začela v policijski državi. Ne morem reči drugače.« Prav res. Leta 1968 je vietnamska vojna eskalirala, Amerika se je zvijala v krču kontrakulturne revolucije, protesti so bili vse množičnejši in agresivnejši, Jerry Rubin in Abbie Hoffman, vedno teatralična liderja yippiejev (Youth International Party), sta oznanila, da bosta dvignila Pentagon ( ja, tako, da bo lebdel kot kasneje Linda Blair v Friedkinovem Izganjalcu hudiča!), aprila je pod streli atentatorja padel Martin Luther King, borec za črnske državljanske pravice, junija pa je pod streli atentatorja padel še Robert F. Kennedy, ki je kandidiral za predsednika – malo prej je dobil strankarske volitve demokratske stranke v Kaliforniji.

Jaz sem Greta

Kako zelo gre Greta Thunberg nekaterim na živce, se lahko prepričate, če na portalu IMDB vtipkate naslov dokumentarca o njej, I Am Greta, in pogledate, kakšno oceno ima: 3,1! Tako nizke ocene nima niti The Room, ki po novem velja za najslabši film vseh časov. In tako nizke ocene nima niti Plan 9 from Outer Space, ki je pred tem veljal za najslabši film vseh časov. Greta Thunberg gre desničarjem – zanikovalcem podnebnih sprememb, antifeministom, malim spletnim fašistom – res na živce.

The Mole: Undercover in North Korea

Tale miniserijski dokumentarec o Severni Koreji, ki ga je severnokorejska ambasada na Švedskem razglasila za »totalno fabrikacijo«, je tako odbit kot vse zgodbe o Severni Koreji. Danski režiser Mads Brügger je pred nekaj leti posnel doku Rdeča kapela, v katerem se v Severno Korejo infiltrira kot »znani« komedijant (od tedaj v Severno Korejo nima več vstopa), potem pa še doku Ambasador, v katerem se v Centralnoafriški republiki dela, da je trgovec z diamanti, tokrat pa najame Ulricha Larsena, brezposelnega kuharja, ki se dela, da je oboževalec Kim Džong Una in njegovega režima, tako da pride v stik z Alejandrom Caom de Benósom, španskim poslovnežem, šefom Društva korejskega prijateljstva, posrednikom med Severno Korejo in ostalim svetom, ki mu odpre vrata v Severno Korejo (vmes ga za njegovo propagando celo odlikujejo), obenem pa ga pozove, naj najde kakega investitorja, ki bi hotel – ilegalno – poslovati s Severno Korejo.

Rebecca

Maxim de Winter (Armie Hammer), bogati, zelo skrivnostni vdovec, se na hitro poroči z neimenovano mladenko (Lily James), proletarsko spremljevalko neke plemkinje, ki jo je spoznal v Monte Carlu, ter jo kot novo gospo de Winter pripelje v Manderley, svojo razkošno, velikansko, zatohlo cornwallsko graščino, v katerem pa lepota, karizma in glamur Rebecce, originalne gospe de Winter, ki je umrla v skrivnostnih okoliščinah, še vedno tako odmevajo, da nova gospa de Winter izgleda kot Alice v gotski zajčji luknji.

American Utopia

Če ste videli kultni koncertni film Stop Making Sense, ki ga je leta 1984 posnel Jonathan Demme (režiser psihotrilerja Ko jagenjčki obmolknejo), potem veste, da je David Byrne, frontman benda Talking Heads, na začetku sam prikorakal na oder – v sivi »poslovni« obleki in s kitaro v rokah. Prižgal je magnetofon, ki je začel dajati ritem, potem pa je začel peti štikel Psycho Killer, ki nas je preselil v možgane »poliglotskega« serijskega morilca. Na začetku koncertnega filma American Utopia (sans Talking Heads), ki je bil najprej album, turneja in broadwayski šov, ga prav tako zagledamo na praznem, golem odru samega v sivi »poslovni« obleki, le da sedi, bos, v rokah pa drži možgane (plastične). Štikel Here, ki sledi, ne pušča nobenega dvoma, da je v ameriških možganih prišlo do kratkega stika. Vsak dan je čudež, a tudi neplačan račun.